Indigo otroci – razvajenci ali posebneži z bleščečo prihodnostjo?

Danes je svetovni dan indigo otrok. Prva je ta izraz v začetku 80. let prejšnjega stoletja uporabila ameriška psihoterapevtka Nancy Ann Tape v svoji knjigi z naslovom Razumite svoje življenje skozi barve. Delno tudi zato, ker so nekateri strokovnjaki, ki plavajo bolj v alternativnih vodah, trdili, da so ti otroci sposobni videti avre drugih ljudi, medtem ko sami izžarevajo modro, indigo avro.

Sebastjan Kristovič pravi, da po njegovem mnenju izraz indigo otroci zadnja leta zamenjuje manj prijeten izraz razvajeni otroci. Foto: Osebni arhiv Tipične lastnosti indigo otroka

A če pustimo avro in poimenovanje ob strani, v vsakem primeru gre za vedenjsko in čustveno malce drugačne otroke.

"Gre za otroke, ki težko prenašajo kakršnokoli avtoriteto, ki nimajo radi pravil in navodil, ki bi se jih naj držali vsi preostali (recimo, da čakajo v vrsti za kosilo). Imajo izrazit občutek lastne grandioznosti in posebnosti, imajo poudarjeno vedenjsko držo, da njim določene stvari preprosto pripadajo, da so njihove (ne da bi si jih želeli, po njih hrepeneli ali pa zanje celo prosili)," izraz indigo otroci razume strokovnjak s področja vzgoje Sebastjan Kristovič. "Takšni otroci ne prenašajo kakršnihkoli omejitev, so nemirni, velikokrat so zdolgočaseni, usmerjeni na svoje želje in svoje potrebe, vse želijo delati po svoje …"

Podobno o omenjeni skupini malih nadobudnežev razmišlja psihologinja Lea Beznik: "Jaz oznako, da je otrok indigo, razumem tako, da gre za novodobnega otroka, ki naj bi bil bolj senzibilen, intuitiven, naj bi imel jasen občutek za pravico in krivico, ne sprejema ukazov in navodil samo zato, ker je nekdo tako rekel, ne sledi sistemu, ker je pač tak sistem."

Kako vzgajati takšne posameznike?

Pa vendar imajo dandanes strokovnjaki, ki imajo dolgoletne izkušnje z otroki in mladostniki, na vprašanji, kaj se dejansko dogaja z njimi in kako jih vzgajati, zelo različne poglede.

Tako na primer Kristovič pravi, da se človek po njegovem mnenju antropološko gledano dejansko stoletja oziroma celo tisočletja ni nič spremenil glede bistvenih osebnostnih značilnosti (npr. vedenja, motivacije, odnosov, empatije, ljubezni, hrepenenja, temeljnih potreb itd.).

"Glede na to dejstvo in tudi glede na to, kar nam kaže aktualna vzgojno-izobraževalna problematika, pravzaprav ne gre za indigo otroke, ampak za nevzgojene otroke. Moja trditev je, da je definicija vzgoje samo ena, in to je, da ima vzgoja nalogo, da otroka pripravi na življenje. Seveda na realno življenje, kjer se je treba soočiti tudi z določenimi pravili, mejami, avtoritetami, odnosi, empatijo, spoštovanjem, neuspehi," pojasnjuje sogovornik.

Na vas je, da se odločite, kako boste pristopili k otroku, ki kaže lastnosti indigo otroka. Foto: Thinkstock
Hkrati poudarja, da po njegovem mnenju in izkušnjah otrok za zdrav razvoj potrebuje po eni strani ljubezen in absolutno varnost, po drugi strani pa tisto pozitivno avtoriteto in zdrave meje. "A prav vzgoja za odgovornost in samostojnost ter vzgojna doslednost in postavljanje meja so danes najbolj podhranjena področja vzgoje. Osebno menim, da gre pri tovrstnih klasifikacijah pravzaprav za prelaganje odgovornosti glede (ne)vzgojnih ravnanj. Iz tega zornega kota je teorija indigo otrok samo še ena naplavina permisivnega vzgojnega pristopa, ki je že skoraj povsem izginila s področja stroke."

Nekoliko drugače pa na tovrstne otroke gleda psihologinja Lea Beznik: "Ne glede na poimenovanja otrok današnjega časa bomo odrasli morali sprejeti, da so generacije otrok nekoliko drugačne, tako kot je bila vsaka generacija otrok nekoliko drugačna in naprednejša od prejšnje. Zato je naloga nas odraslih, da se izobrazimo, se usposobimo, pa tudi nekoliko spremenimo ali dozorimo za to, da bomo odločni, sočutni in dosledni straši našim novodobnim otrokom, da se bomo lahko z zaupanjem vase odzvali na otrokove potrebe, razumeli njegove stiske."

Psihologinja Lea Beznik Foto: Bor Slana Poudarja še, da je vsak otrok individuum zase, staršem pa polaga na srce, naj se nikar ne sprašujejo, kaj je z njihovim otrokom narobe, ker je tako zelo drugačen od vrstnikov.

"Resnično si želim, da bi starši dojeli, da z nobenim otrokom ni nič narobe, da ne bi iskali izgovorov za lastne otroke, ampak bi razumeli, da je otrokovo vedenje naša priložnost, da osebnostno zorimo, se spoznamo in učimo. V tem svetu imajo otroci priložnost, da so opaženi, da se izrazijo, in prav je, da jim prisluhnemo in se vprašamo, kaj mi želiš s svojim vedenjem sporočiti in kaj se moram kot starš še naučiti," dodaja.

Na vas je, da se odločite, kako boste ravnali

Če ste v opisu zgoraj prepoznali tudi svojega malega nadobudneža, je vsekakor dobro razmisliti, kakšno vzgojno pot ubrati. In povsem na vas je, da se odločite, katere trditve so vam bližje … Tako kot je vsak strokovnjak upravičen do svojega mnenja in pristopa pri obravnavi takšnih otrok, imate tudi vi kot starši pravico, da ravnate po svojih prepričanjih.

Odločitev, kako vzgajati novodobnega otroka, da bosta srečna oba, tako on kot tudi vi, je vaša. Boste poskusili z demokratično vzgojo in svojemu podmladku argumentirali vsako postavljeno mejo? Bosta skupaj postavljala pravila, ki bodo zanj sprejemljiva? Boste meje postavljali sami in za vsako ceno vztrajali, da se jih otrok drži, tudi če to za seboj potegne večne prepire in izbruhe jeze?

Odločitev je izključno vaša, imate pa to srečo, da je danes na voljo ogromno strokovne literature in zares veliko strokovnjakov z različnimi pogledi na omenjeno tematiko. Gotovo boste zase in za svoje najmlajše našli neko pravo pot.