Aktivno državljanstvo
Nazaj v šolo
Sreda, 3. 9. 2025, 4.00
2 tedna, 3 dni
Nazaj v šolo, pogovor s strokovnjakom
Sebastjan Kristovič: Vedno pravim, da je v življenju moškega samo ena kraljica
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
3,73
"Vedno pravim, da je v življenju moškega samo ena kraljica. In to je dekle oziroma žena, to ne more biti mama. V nasprotnem primeru gre to vedno na škodo partnerskega odnosa. Ne moreta biti kraljici dve in danes je to vse malo pomešano. Pomembno se mi zdi poudariti, da se to začne graditi že na poti iz porodnišnice domov. Ko mama otroka rodi, doji in zanj skrbi, je zagotovo z otrokom v največji meri okupirana, a sčasoma mora začeti gledati tudi v smeri partnerja. In danes je to velik problem in veliko zakonov gre sčasoma zato narazen," pove profesor Kristovič.
"Mnogi starši so se ujeli v zanko, da če je v šoli vse v redu, je vse dovoljeno. To se mi zdi velika napaka. Zelo pomembno je, da je otrok nenehno vključen v družinsko življenje. Vsak otrok mora imeti doma določene naloge oziroma zadolžitve, saj bo tako doživljal, da ima neki pomen in smisel v tej družini," ob začetku novega šolskega leta nekatere napake staršev izpostavlja prof. dr. Sebastijan Kristovič, ki meni, da bi morali imeti otroci enako rutino tako med tednom kot ob koncu tedna, saj daje ustaljeni red otroku varnost. Profesor opozori tudi, da je za otroke šola glavna temeljna obveznost in da jih staršem ni treba "zamotati v celofan, ampak morajo razumeti, da otrok za razvoj samega sebe in za razvoj svoje osebnosti potrebuje nove izkušnje in nove izzive".
Prehodu iz počitniškega ritma v ritem šolskih obveznosti se daje preveč poudarka
"Zadnja leta opažamo, da se daje preveč poudarka temu prehodu in da se preveč komplicira. Ne govorim samo za tiste, ki gredo iz vrtca v prvi razred. Danes se že zelo problematizira, ko gredo otroci iz četrtega v peti ali pa iz tretjega v četrti razred. Svet odraslih je preveč obremenjen, skorajda obseden s temi pretiranimi mehkimi prehodi.
Psihološko gledano je tako: bolj ko se človek ukvarja z nekim problemom, večji ta postaja. Bolj ko se študent na fakulteti ukvarja s tem, kako bo čez 14 dni izpadel ob tem, ko bo predstavljal seminarsko nalogo in vsak dan in večer o tem razmišlja, pride do efekta snežne kepe in vedno bolj njegovo življenje zajema strah, anksioznost, negotovost, boječe pričakovanje …"o prehodu šolarjev iz počitniškega ritma v tedenski ritem šolskih obveznosti pove prof. Sebastjan Kristovič.
Prof. dr. Sebastjan Kristovič
Red. prof. dr. Sebastjan Kristovič kot profesor poučuje na fakulteti Alma Mater Europaea, na interdisciplinarnem doktorskem študijskem programu pa je doktoriral s področja logoterapije. Poleg tega je tudi direktor Mednarodnega inštituta za psihoterapijo in uporabno psihologijo. Je tudi nekdanji vrhunski športnik, ki je na področju kikboksa dosegel uspehe na svetovni ravni, bil pa je tudi slovenski reprezentant.Dodaja, da je danes težava v tem, da starši šoli ne zaupajo v zadostni meri in v smislu, da bo vse v redu, ne zaupajo tudi življenju. "Ni jim treba otroka zamotati v celofan, ampak morajo razumeti, da otrok za razvoj samega sebe in za razvoj svoje osebnosti potrebuje nove izkušnje in nove izzive. Zato je tukaj ključno, da so straši umirjeni, gotovi v sebi, ljubeči in na ta način tudi otroka pospremijo v šolo," meni profesor.
"V zadnjih desetletjih smo šolo zreducirali samo na vidik pomnjenja in učenja. To ni v redu, včasih je celo še pomembnejše vse, kar se dogaja pred samim poukom: torej pot otroka v šolo, nagajanje dekletom, boj za svoje mesto ter tudi to, kar se dogaja med odmori in tudi po koncu pouka."
Kristovič meni, da otrok tako ali tako ve, da gre jeseni v šolo, tako da glede tega ni treba delati kakršnegakoli cirkusa. "Tega se otrok zaveda. Zelo pomembno je, da starši opolnomočijo otroka, da vanj zaupajo in mu šolo predstavijo in jo tudi sami doživljajo kot nekaj pozitivnega. Torej kot neki pozitivni izziv, ne šolo kot nekaj negativnega, ampak kot nekaj lepega, spodbudnega in potem bo otrok to tako tudi razumel," pove in dodaja:
"Šolo smo zreducirali samo na vidik pomnjenja in učenja"
"V zadnjih desetletjih smo šolo zreducirali samo na vidik pomnjenja in učenja. To ni v redu, včasih je celo še pomembnejše vse, kar se dogaja pred samim poukom: torej pot otroka v šolo, nagajanje dekletom, boj za svoje mesto ipd. Ter tudi to, kar se dogaja med odmori in tudi po koncu pouka. Vse smo zreducirali na pamet in razum, zato so starši po eni strani obsedeni s tem, da jih že učijo pisanja, nemščine in angleščine, še preden otroci gredo v šolo. Ko pa ti otroci pridejo v prvi razred, imajo težave že s tem, da se sami uredijo v toaletnih prostorih, sami se ne znajo obleči in ne znajo sami jesti, torej skrbeti sami zase. Ob tem pa jim je v razredu še dolgčas, ker začetno snov že poznajo.
Razvojno psihološko gledano, bi moral otrok, ki gre v prvi razred, zase poskrbeti v celotnem paketu. Starši pa so si danes na krilih te permisivnosti vse te obveznosti obesili nase in otroka vseh teh pomembnih izkušenj pravzaprav oropajo," o vzgoji predšolskih otrok pove Kristovič.
Meni, da šola ne bi smela biti, a pri nas pač to je, nabiranje nekih navideznih odličnih uspehov in ocen. "Ključen je razvoj osebnosti, samopodobe, samospoštovanja, samozavesti, gradnje identitete in tako naprej. V tem kontekstu pretiravamo z vsemi temi pripravami. Otrokom je treba dati pozitivno spodbudo in usmeritev, ki se je veseli cela družina in da otroku vedeti, da se začenja neko novo poglavje ter da so ob njem in ga imajo radi. Otrok mora v temelju čutiti ljubezen, podporo in zaupanje svojih staršev," dodaja Kristovič.
"Da ne govorimo o zgodbah iz fakultet. Kaj vse dekleta povedo o fantih in kakšno komunikacijo imajo fantje s svojimi mamami. To je že skorajda malo patološko. Zaradi tega fantje ne razvijejo svoje lastne moške identitete: notranje moči, gotovosti, vztrajnosti. Samo fant, ki to ima, bo lahko svojemu dekletu oziroma bodoči ženi dal občutek varnosti," pove Kristovič.
Vrednote pri otrocih? "Najbolj problematični sta področji samostojnosti in odgovornosti"
Na vprašanje, katere so tiste vrednote, ki bi jih morali starši otrokom privzgojiti, Kristovič odgovarja: "Najbolj problematični sta področji samostojnosti in odgovornosti. Danes so se starši ujeli v past. Ko imam šole za starše, jih na začetku vedno vprašam, kaj bi oni naredili za svojega otroka in odgovor je vedno enak: vse. In tudi delajo vse. Ne samo za otroka, ampak namesto njega. Ne govorimo o ljubezni staršev do otroka, saj bi vsak starš dal življenje za otroka, ampak o tem, česa je otrok zmožen in sposoben narediti sam, glede na njegovo starost in njegove razvojne značilnosti. Starši bi mu morali dovoliti, da otrok te stvari naredi sam. Starši pa vse to naredijo namesto otrok in jih posledično oropajo samostojnosti.
Da ne govorimo o zgodbah iz fakultet. Kaj vse dekleta povedo o fantih in kakšno komunikacijo imajo fantje s svojimi mamami. To je že skorajda malo patološko. Zaradi tega fantje ne razvijejo svoje lastne moške identitete: notranje moči, gotovosti, vztrajnosti. Samo fant, ki to ima, bo lahko svojemu dekletu oziroma bodoči ženi dal občutek varnosti," o izkušnjah in zgodbah iz fakultete pove Kristovič.
"Odgovornost je pomembna tudi zato, da znamo sprejemati posledice svojih dejanj in da otrok razvije notranji občutek za to, da je sam odgovoren za svoje odnose in svoje življenje. Ker so starši vedno povsod zraven in se vtikajo v strokovno avtonomijo šole in vrtca. Otrok vidi, da so starši tu in da bodo oni za vse poskrbeli in naredili, to poskušajo celo na fakultetah. Kolegi mi pravijo, da ponekod tudi na razgovore za službe zraven hodijo starši, na primer mame za svoje sinove.
Poleg samostojnosti in odgovornosti pa je tu še nekaj zelo preprostega, kar je slišati celo malce čudno. To je radost – veselje do življenja. Danes imamo generacije mladih, ki so apatični, melanholični in notranje iztrošeni in ki v svojem življenju ne vidijo nobenega smisla. Prihodnost doživlja kot nekaj tesnobnega, negotovega, da ne rečem celo grozečega," opozarja profesor in dodaja:
"Včasih je treba zavihati rokave in ne biti fikus"
"Ker ne doživlja tega notranjega smisla, v sebi na neki psihološko-duhovni ravni ne najde odgovora, zakaj naj se sploh trudi in 'matra'. A včasih je treba zavihati rokave in ne biti kot fikus. Človek mora od sebe nekaj dati, pomemben je torej afirmativni vidik življenja. Otrok ne sme samo razmišljati o tem, kaj bo prejel od očeta in mame, od okolice in družbe, ampak kaj bo dal. Danes je težko najti srečnega in veselega mladega človeka," ob tem pove profesor.
Doda, da je delal s tisočimi otroki in mu je na taborih najlepše spremljati, ko se po treh dneh otroci fizično in psihološko spremenijo. "Tam ni zaslonov, smo zunaj, imamo pohode, delavnice in smo v naravi. Otroci postanejo drugačni in to jim manjka: torej radost in veselje do življenja. Mi pa jim, namesto da bi jim dali izkušnje odnosov in narave, ljubezen in navzočnost, damo kaj? Zaslone. Damo jim konzole in telefone. In potem je to glavna tema v državi, ali imajo lahko otroci telefone in se s tem ukvarjamo.
Otroci potrebujejo pozitivne izkušnje, saj z njimi krepijo svojo osebnost in plemenitijo srce
Otroci potrebujejo pozitivne izkušnje, da krepijo svojo osebnost in da plemenitijo svoje srce. Iz tega pride tudi notranja motivacija, da otrok razvija tudi vztrajnost, ki je še ena pomembna vrednota. Polega nje pa tudi kreativnost in ustvarjalnost, na kar smo čisto pozabili," je prepričan.
"Einstein je povedal, kaj je pogoj za genialnost, in nikoli ni rekel, da je to velik IQ. Danes bi namreč vsi radi imeli genialne otroke. Veliko imamo danes ljudi z visokim IQ, nekateri izmed njih so zapiti, zadrogirani, spet drugi pa so bili preleni, da bi to razvijali. Einstein je rekel, da je pogoj za genialnost domišljija. To pa je ravno področje kreativnosti in ustvarjalnosti. Kaj lahko v življenju narediš, če si ukalupljen in brez ustvarjalnosti?" pove Kristovič in doda, da je pomembno še nekaj, in sicer da pustimo otrokom, da so res otroci.
"Imamo veliko postaranih otrok. Otrok, ki je star osem ali pa devet let, je videl že vse, kar se na tem svetu da videti, in še več. 'Zapacali' smo njihove duše. Spomnim se še časov, ko smo s starši v nedeljo gledali televizijo, ko so starši rekli, da neki film ni za nas. V njem ni bilo nič takega, dva sta se poljubljala. Danes teh filtrov ni, otrokom damo zaslone. Da ne govorimo o zasvojenosti s pornografijo, ki jo konzumirajo že devet- in desetletniki. Potem si lahko samo predstavljamo, kako to vpliva na njihovo notranjost, na odnose in vse preostalo.
Predšolsko obdobje je obdobje sproščenosti, igre, pravljic in časa, da se otroci sami igrajo, ne da jih starši ves čas vozijo na neke dejavnosti in ne da jih do 15. leta z vsemi temi ambicijami in medaljami iztrošimo. Posledično imamo cele generacije otrok, ki so vsega naveličani, psihološko iztrošeni in imajo vsega dovolj," je po več kot 20 letih izkušenj prepričan Kristovič.
"Pomembno se mi zdi to, da ni važna samo šola. Mnogi starši so se ujeli v zanko, da če je v šoli vse v redu, je vse dovoljeno. To se mi zdi velika napaka. Zelo pomembno je, da je otrok nenehno vključen v družinsko življenje. Vsak otrok mora imeti doma določene naloge oziroma zadolžitve, saj bo tako doživljal, da ima neki pomen in smisel v tej družini," je prepričan naš sogovornik.
Kakšna naj bo rutina mlajših šolarjev in osnovnošolcev (kako je s spanjem, šolskim ritmom, kako je z uporabo ekranov in naprav)?
"Pomembno se mi zdi, da ni važna samo šola. Mnogi starši so se ujeli v zanko, da če je v šoli vse v redu, je vse dovoljeno. To se mi zdi velika napaka. Zelo pomembno je, da je otrok nenehno vključen v družinsko življenje. Vsak otrok mora imeti doma določene naloge oziroma zadolžitve, saj bo tako doživljal, da ima neki pomen in smisel v tej družini. Da lahko tudi on nekaj prispeva in ni samo nekdo, ki je ves čas v pasivni vlogi. To gradi odnose, toplino in družino. Izrednega pomena je dovolj spanca. Danes otroci in mladostniki veliko premalo spijo. Enaka rutina, kot je med tednom bi morala biti tudi ob koncu tedna. Ustaljeni red otroku daje varnost.
Starši so se ujeli v to, da otroku nič ni treba. Šola je glavna temeljna obveznost, poleg tega pa je treba tudi kaj postoriti doma: pomiti, pospraviti in pomagati. Kjer so otroci že večji, imajo lahko tudi kakšne obšolske dejavnosti, še posebej, če gre za mestne otroke," je prepričan Kristovič.
Dodaja, da ima sam že kakšnih 20 let stališče, da otrok do drugega ali tretjega razreda ne bi smel imeti nobene obšolske dejavnosti, ker otrok razvojno-psihološko gledano ni dovolj zrel in je zanj preveč dogajanja v enem dnevu, potem pa so tu še ambiciozni starši in na ta način se otroci iztrošijo. "Sčasoma nimajo več energije in veselja do tistega, kar je v otroštvu bistveno. Popoldne mora biti otrok doma, da mu dovolimo, da ima dolgi-čas. Če bo imel dolgi-čas, bo iz njega nekaj naredil in začel razvijati svoj notranji svet, stik s seboj, avtorefleksijo, ter bo na ta način tudi gradil samega sebe. Tako da se bo samo-zaigral, s pravljicami in zgodbicami ter sproščeno, prosto igro. Danes smo namreč prav obsedeni, da je vsaka minuta skonstruirana.
Zakonsko bi "prepovedal" besedo pazi. Zakaj?
Mnogi starši danes svojim otrokom ves čas nekaj govorijo in komentirajo. Dal bi jim nasvet, naj otrokom pustijo čim več miru. Zakaj ves čas tiščijo vanje, komentirajo in jih opozarjajo? Tu je še ena beseda, ki bi jo sam zakonsko "prepovedal", in to je beseda pazi. To pomeni ne tekaj, ne plezaj, pazi, pazi in pazi. Kaj je sporočilo tega? Da je življenje silno nevarna stvar in je bolje, da si na fotelju s telefonom v roki, da se ti nič ne bo zgodilo," meni profesor.
Zdi se mu, da bi starši otroke radi obvarovali pred vsemi nevarnostmi. "Pustiti jim je treba, da živijo in se razvijajo. Ko otroci postanejo najstniki, naj trenirajo in tečejo na stadionih in trošijo hormone. A tukaj vidimo paradoks. Ko so stari pet let, jih starši vozijo vsepovsod, ko so stari 14 let, pa jih nekateri starši prepuščajo Instagramu, TikToku, depresijam in anksioznostim, tako da sami ostajajo v sobah in gledajo v zrak, ter ne vedo, kaj bi sami s seboj. Takrat, ko so še najstniki, pa bi morali hoditi na stadione in trenirati različne športe.
Tretja izredno škodljiva stvar pa so zasloni. Duševno zdravje se je v zadnjih 20 letih poslabšalo za 70 odstotkov, predvsem pri mladostnikih in otrocih do 19. leta. To je tudi ravno obdobje, ko se je začel porast pametnih telefonov in družbenih omrežij," na porazno stanje in skrb vzbujajočo statistiko opozori Kristovič.
Digitalni kokain in heroin
"V Sloveniji sem bil prvi ali pa med prvimi, ki sem na to začel opozarjati že pred skoraj 20 leti. V stroki govorimo o digitalnem heroinu in digitalnem kokainu. Vse raziskave kažejo, da to izjemno močno vpliva na agresivnost otrok, samopoškodovanje, samopodobo, anksioznost, bulimijo-nervozo, depresijo, anoreksijo-nervozo in povzroča še druge duševne motnje. Motnje spanja, motnje koncentracije, težave s pomnjenjem. Danes nekateri otroci in mladostniki ne zmorejo biti več ur skupaj fokusirani, zbrani ter študirati. "Ne morem se zbrati, misli mi begajo, nič si ne zapomnim," to je vse posledica zaslonov. Povprečen mladostnik tako na zaslonu preživi od štiri do pet ali celo osem ur na dan. To na letni ravni pomeni, da povprečen mladostnik preživi pet mesecev tako, da zre v neki zaslon. Starši, ki imajo res radi svoje otroke, bodo glede tega restriktivni in zelo previdni, saj zasloni povzročajo zelo resno (nekemično) zasvojenost," opozori Kristovič.
"Povprečen mladostnik tako na zaslonu preživi od štiri do pet ali celo osem ur na dan. To na letni ravni pomeni, da povprečen mladostnik preživi pet mesecev tako, da zre v neki zaslon. Starši, ki imajo res radi svoje otroke, bodo glede tega restriktivni in zelo previdni, saj zasloni povzročajo zelo resno (nekemično) zasvojenost," opozori Kristovič.
Profesor dodaja, da ne govorimo o špartanski vzgoji. "Po eni strani je torej otroke treba ljubiti, jim pokazati, da nam je mar zanje, da jih čutimo, jim dati toplino. Otrok najprej potrebuje ljubezen, potem pa tudi meje, zahteve ter odgovornost. Mi pa smo napihnili ljubezen, na meje in zahteve pa pozabili. V bistvu jim delamo medvedjo uslugo.
Otroci gredo nato v življenje in so izgubljeni in ne vedo, kdo so, ne morejo razviti svoje identitete, ker smo jih oropali notranjega dialoga s seboj. Zelo nizki sta pri njih tudi samopodoba in samozavest," še opozori.
Na vprašanje, kaj lahko storijo starši, če ima otrok odpor do hoje v šolo zaradi nerazumevanja s sošolci, zaradi sramu, sramežljivosti ali celo nasilja v šoli, je profesorjev odgovor jasen. "Vse je zelo povezano s tem, kar sem povedal že predhodno. Če v zgodnjih letih pred šolo ne bomo krepili otrokove samopodobe in samozavesti ter gradili varnega in ljubečega odnosa z otrokom, tega ne bo imel in se bo bal. Mamina posesivna ljubezen otroku sporoča, da je varen samo pri njej in v njenem naročju, ker bo za tega otroka naredila vse.
Imamo 25-letne fante, ki imajo dekleta, a ne zmorejo delovati brez mame. Zanje je mama kot neki Big brother ali pa neki duh, ki je vedno v ozadju in vse ve," na problematiko opozori Kristovič.
V življenju moškega je le ena kraljica
"Vedno pravim, da je v življenju moškega samo ena kraljica. In to je dekle oziroma žena, to ne more biti mama. V nasprotnem primeru gre to vedno na škodo partnerskega odnosa. Ne moreta biti kraljici dve in danes je to vse malo pomešano. Pomembno se mi zdi poudariti, da se to začne graditi že na poti iz porodnišnice domov. Ko mama otroka rodi, doji in zanj skrbi, je zagotovo v največji meri okupirana z otrokom, a sčasoma mora začeti gledati tudi v smeri partnerja. In danes je to velik problem in zato veliko zakonov sčasoma razpade.
Nekatere mame so dobesedno obsedene s svojimi sinovi, na svoje partnerje pa pozabijo. Otrok postane njihov čustveni partner. Seveda so sinovi anksiozni, negotovi, imajo porušeno samozavest, v njih se nabira nezavedna agresija do lastne matere, saj se s strani matere čutijo nekako čustveno zlorabljene. Imajo gnev do življenja in sveta, ker se bili za nekaj prikrajšani in se jih je potegnilo v neko čustveno zlorabo, v odnos s svojimi starši," pove Kristovič in dodaja, da je prav zato tako pomembno graditi samostojnost in odgovornost.
"Da se otroci že v vrtcu znajo postaviti zase in krepijo svojo samozavest. To je tisti pozitivni vidik šole. Ko otrok pride po pomoč k staršem, mi to razumemo, da nekaj naredimo namesto njega. A to ni prav. Če pogledamo, kako je sestavljena beseda pomoč, vidimo, da je sestavljena iz po- in -moč. Otrok pride po moč.
Kristovič pove, da je treba danes otroke opogumiti, da bodo zmogli, in jih opolnomočiti, da zaupajo vase ter da morajo vztrajati. To pa se gradi korak po koraku, da lahko otrok krepi svojo osebnost, še doda.
Zato je treba danes otroke opogumiti, da bodo zmogli, in jih opolnomočiti, da bodo zaupali vase in vztrajali. To pa se gradi korak po koraku, da lahko otrok krepi svojo osebnost. Smo ljudje in vsi imamo svoje strahove, a ne smemo si dovoliti, da nas strah ohromi," je prepričan naš sogovornik.
Ključno je po njegovem mnenju torej, da starši že od rojstva gradijo varen in zaupanja vreden odnos z otrokom, saj bo le tako otrok lahko povedal, če je videl in bil deležen nasilja, oziroma česa podobnega, in da lahko svet odraslih v takih primerih tudi ustrezno ukrepa.
Kaj pa, če je bil otrok v šolskem okolju že deležen nasilja ali pa zasramovanja?
"To je stvar na ravni šole in staršev, da ne rečem celo družbe. Mi še vedno nismo razvili ničelne tolerance do nasilja. Na ministrstvu za šolstvo sicer pravijo, da imajo ničelno toleranco, a to žal ne drži. Ko nekdo v šoli povzroči ali pa povzroča nasilje, se ne zgodi praktično nič. Imamo veliko primerov iz Slovenije, le malo teh pa pljuskne v medije. Nasilja je ogromno in se dogaja vsakodnevno.
Krivično do otrok se mi zdi, da svet odraslih, šole in stroka ter politika, ne naredimo dovolj za brezskrbno in srečno odraščanje otrok. Grozljivo se mi zdi, da je nekdo deležen nasilja in svojo mladost doživlja skozi ta očala. Svet odraslih bi moral poskrbeti, da lahko vsi otroci brezskrbno odraščajo, hodijo v šolo in so veseli. Najprej moramo kot sistem in stroka razviti ničelno toleranco do nasilja. Mi nekatere stvari rešimo tako deklaratorno in politično, da jih nekje zapišemo, a to še ne pomeni, da bodo ta priporočila in smernice delovala tudi v praksi," sistemsko in družbeno problematiko izpostavi profesor.
"Krivično do otrok se mi zdi, da svet odraslih, šole in stroka ter politika ne naredimo dovolj za brezskrbno in srečno odraščanje otrok. Grozljivo se mi zdi, da je nekdo deležen nasilja in svojo mladost doživlja skozi ta očala," je do ureditve sistema kritičen Kristovič.
"Če bo otrok vseeno deležen nasilja, ob tem pa bo imel varen in zaupanja vreden odnos s starši, tega ne bo doživljal tako tragično in negativno. Iz otroka se lahko v šoli norčujejo, a če tak otrok od doma dobil tisto mero potrebne ljubezni, s katero dobi potrditev, da je vreden, ljubljen, zaželjen in poseben, čeprav se v zunanjem svetu nekdo spravlja nadenj, to otroku daje pomembno notranjo gotovost," še dodaja.
Kakšen naj bo odnos staršev do učiteljev in pedagoških delavcev? "Manj je več"
Kristovičev nasvet je, kot sam dodaja malce provokativen in v narekovaju, da naj šola in starši čim manj sodelujejo. Zakaj? "Ker se to sodelovanje prevečkrat razume tako, da starši posegajo v avtonomijo in integriteto šole in učiteljev. Ključno je, da starši 110 odstotno zaupajo šoli, razrednikom, ravnateljem, učiteljem, ker bo to čutil tudi otrok. Zadnji dve desetletji že kar malo pretiravamo s tem sodelovanjem.
Danes je ogromno tega vtikovanja in poseganja v njihovo strokovno integriteto in to gre vedno kasneje na škodo otroka. Ko otrok enkrat vidi, da ima doma zaveznika, sta avtoriteta in spoštovanje do učiteljev in šole porušena. Šola bi morala biti strokovno-avtonomna, zaupanja vredna institucija, ki ustrezno informira starše (kako se vede, kako se razvija in kakšne ima ocene). Tako kot z zdravnikom ne moremo razpravljati o interpretaciji izida lastne krvne slike, lahko le poslušamo nasvete in prejemamo informacije. Sam bi pri tem izpostavil pravilo: Manj je več. Treba je zaupati stroki, učiteljem in šoli kot instituciji," pove profesor.
Na kakšen način in kako naj starši otrokom pomagajo odkriti njihove talente?
Profesor meni, da je zelo pomembno ohranjati stik s seboj in svojimi čustvi in čutenji. Zato je ključno, da je ta odnos zgrajen in se gradi na podlagi tega, da starši sprejemajo in potrjujejo ter seveda prepoznavajo otrokova čustva, dodaja. "Otroka na tem svetu najbolj pozna mama, na drugem mestu je oče. Mama je čarobno bitje, ki ve več, kot vsi preostali na tem svetu. Tako globoko kot te čuti mama, te ne čuti nobeno drugo bitje na tem svetu.
Druga pomembna stvar je urejen odnos med mamo in očetom, predvsem je pomembna njuna vzgojna usklajenost. Če nimata urejenega odnosa, to za otroka predstavlja ne-varnost, to pomeni negotovost, ki se razvija v strah, anksioznost (tesnobnost) in tudi depresivnost," pove Kristovič.
"Starši morajo otrokom torej omogočiti pozitivne izkušnje. Ne z zaslonom, ta namreč več vzame, kot da. Narava, življenje, izkušnje, odnosi – to človeka gradi in ga dela veselega. To nam daje topel občutek, da je življenje vredno in lepo, da pa je treba zavihati rokave in od sebe tudi kaj dati. Vemo, da na dopustu ne moreš biti 12 mesecev. Treba je naprej kaj narediti, potem pa je krasen tudi dopust," je jasen profesor.
Otrok je lahko zaradi neurejenega odnosa med mamo in očetom v sebi negotov in razgrajen
"Življenje in temelji sveta se majejo, otrok pa je v sebi na neki način razgrajen in negotov. Zanj je najpomembnejše, da se lahko doma notranje umiri. To pomeni, da morajo starši najprej poskrbeti zase in za svoj odnos. Kdaj bo otrok najsrečnejši? Ko bo videl mamo srečno. Kdaj pa bo srečna mama? Ko bo imela urejeno življenje in odnose. Zelo preprosto. Stvari niso zapletene, kar pa ne pomeni, da so lahke. Pomembna je tudi radost do življenja. Kaj bo otrok odnesel od negativnega očeta, ki preklinja svet, ljudi in grdo govori čez vse in govori, kako so vsi slabi in pokvarjeni? Nato pa je glavna točka konca tedna odhod v nakupovalni center in strmljenje v telefon. Kje je tu radost življenja?" pove Kristovič in na drugi strani oriše bolj svetel primer dobre prakse in vzgoje otrok.
"Imamo primer očeta in mame, ki rada opravljata svoje delo, popoldne in ob koncu tedna pa z družino gredo v naravo, hodijo na sprehode in v hribe ter se skupaj igrajo igre. Starši morajo torej otrokom omogočiti pozitivne izkušnje. Ne z zaslonom, ta namreč več vzame, kot da. Narava, življenje, izkušnje, odnosi – to človeka gradi in ga dela veselega. To nam daje topel občutek, da je življenje vredno in lepo, da pa je treba zavihati rokave in od sebe tudi kaj dati. Vemo, da na dopustu ne moreš biti 12 mesecev. Treba je naprej kaj narediti, potem pa je krasen tudi dopust," je še prepričan profesor Kristovič.
Preberite še:
