SiolNET. Trendi Odnosi
6,20

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Intervju: Anica Butkovič

Naj učiteljica v Sloveniji: Starši so včasih veliko bolj problematični od otrok #video #intervju

6,20

termometer

Anica Butkovič
Na uredništvu revije Ona so skupaj s civilno iniciativo Kakšno šolo hočemo letos že desetič priredili nacionalni izbor najboljših osnovnošolskih učiteljic in učiteljev. In bralci ste za naj učiteljico 2018/2019 izbrali Anico Butkovič. Foto: Ana Kovač

Anica Butkovič je učiteljica že 40 let in ves ta čas poučuje na Osnovni šoli Maksa Pleteršnika v Pišecah pri Brežicah. S prvim septembrom se bo morala od sodelavcev in otrok posloviti, saj odhaja v zasluženi pokoj, a delo, ki ga je vsa ta leta opravljala z veliko predanostjo in vnemo, bo pogrešala, priznava. Tik pred koncem službovanja jo je doletela še ena velika čast – bralci revije Ona so jo izglasovali za naj učiteljico leta 2018/2019 –, kar ji veliko pomeni. Z njo smo govorili o tem, ali je dandanes šolski sistem slabši kot pred 40 leti in katere napake najpogosteje delamo starši pri vzgoji in izobraževanju otrok.

Anica Butkovič je učiteljica razrednega pouka. Trenutno je razredničarka enemu od petih razredov, poučuje pa široko paleto predmetov: okolje v 3. razredu, naravoslovje in družbo v 4. in 5. razredu, matematiko v 5. razredu, gospodinjstvo v 5. in 6. razredu ter kot izbirni predmet še sodobno pripravo hrane. Vodi tudi turistični in kolesarski krožek.

Anica Butkovič Foto: Ana Kovač Je velika ljubiteljica narave in si tudi v okviru šole prizadeva, da otroci čim več časa – tudi med poukom – preživijo zunaj. Kadar je le mogoče, imajo šolsko uro za šolo, v tako imenovani zeleni učilnici, pa tudi sicer so njene ure videti malo drugače kot marsikje drugje. Ko vidi, da pozornost popušča, učence spodbudi h gibanju, veliko stvari pa se učijo tudi prek ročnega ustvarjanja ter izdelovanja najrazličnejših plakatov in pripomočkov.

Njeni učenci se k njej po nasvete zatekajo tudi pozneje, v višjih razredih, saj jim je vedno dala vedeti, da se nanjo lahko zanesejo. "Ne bom se vam izneverila, ko me boste potrebovali. A tudi vi se ne izneverite meni," je vedno bil spoštljiv dogovor, ki so se ga držali v razredu.


Kdaj ste vedeli, da je poklic učiteljice tisto, kar si želite početi v življenju?

Za poklic učiteljice sem se navdušila že zelo zgodaj, kot majhna deklica. Živela sem v razširjeni družini, s staro mamo in starim očetom; stara mama je bila bolj bolna, težko je hodila, in tako se je z menoj veliko ukvarjala. Pogosto sva se igrali, da je bila ona učenka, jaz pa učiteljica.

Kaj bi zase rekli, kakšna učiteljica ste? Ste se trudili delati drugače, po svoje, ali ste se strogo držali učnega načrta? Ste imeli pri svojem učiteljskem delu dovolj svobode?

Vsekakor sem imela vedno proste roke. Lahko rečem, da so me tudi vsi ravnatelji, s katerimi sem v teh letih sodelovala, vedno podpirali pri tem. Vedno sem si izbrala neko vsebino in sem potem iz te vsebine črpala ter pokrila vsa področja. Standardi, ki sem jih morala dosegati, pa so prišli kar sami od sebe.

Danes je pouk načrtovan ciljno, kar me zelo moti. Zdi se mi, da se čedalje bolj stremi k doseganju nekih standardov, ne glede na vse – pa naj bodo minimalni, temeljni ali višji. V ospredju je miselnost: mora doseči ta in ta standard, naučimo ga … Ozadje pa je prazno.

Anica Butkovič Foto: Ana Kovač Že 40 let opravljate delo učiteljice. Kaj vam je pri vašem delu najbolj všeč?

Da lahko vsako stvar naučiš vedno na drugačen način. Nikoli nisem marala delati stvari na isti način, ker mi je potem delo postalo dolgočasno. In to je tudi otrokom zanimivo. Vedno poskušam podajanje snovi popestriti s kakšnim dogodkom, izkušnjo iz življenja, z izdelovanjem raznih pripomočkov – pri naravoslovju smo na primer izdelali vetromere, vetrokaze, gugalnice in tako naprej.

Poleg tega poskušam narediti pouk fleksibilen, da učenci ves čas ne sedijo. Veliko vstajajo, na listke pišejo svoje misli, pa jih potem z magnetom pripnejo na tablo ... Tako da je gibanje tudi prisotno, da ni samo sedenje. In če se kdaj zgodi, ko koncentracija res pade in nikakor ne gre več naprej, tudi prekinem pouk in se igramo karkoli.

Šolska torba učenec otrok šola Novice Staršem je prekipelo, zahtevajo spremembo šolskega sistema #video

Tudi naše ponavljanje že obravnavane snovi je malce posebno. Med ponavljanjem namreč iz vrvic pletemo pajkove mreže in zmagovalec – ker so ocene tudi zmagovalne ali pa malo manj zmagovalne – je potem tisti, ki ima najbolj gosto mrežo.   

Zame šolska ura nikoli ni predolga, vedno je prekratka. In zanimivo, enako tudi za otroke. Otroci sledijo, sprašujejo, sodelujejo – pa četudi je šolski zvonec že odzvonil. To je taka lepa potrditev, da nekaj očitno delaš prav.

Na začetku šolskega leta to ni tako. Takrat bi verjetno marsikdo najraje pobegnil ven. Ampak potem pa se to nekako vcepi v njih, ta drugačen način pouka. In jim je zanimivo. Ampak ko te tvoji učenci čez dolga leta kdaj srečajo na cesti in ti rečejo, da se spomnijo samo še tistega, kar sem naučila jaz, je pa duša na mestu.

Anica Butkovič Foto: Ana Kovač Je bil tudi kakšen del učiteljskega poklica, ki vam ni bil všeč?

Ja, iskreno povedano, ne maram ocenjevanja. Dajanje ocen oziroma zaključevanje je zame nekaj najbolj mučnega (smeh, op. p.).

So vas vsa ta leta poučevanja vodila kakšna posebna načela?

Vedno sem se držala tega, da ne smeš biti zaletav. Premisli, predvsem pri ocenah, sem si vedno govorila. Tako da si pri zaključevanju res vzamem čas, dobro premislim, kaj in kako. Poskušala sem biti tudi vedno realna, tako s svojimi učenci kot tudi s starši, in vedno stati za tem, kar sem rekla.

Učencem pa sem tudi vedno dajala vedeti, da sem tukaj zanje in da sem jim pripravljena pomagati po najboljših močeh. Ne bom se vam izneverila, ko me boste potrebovali, a tudi vi se ne izneverite meni, je vedno bil spoštljiv dogovor, ki smo se ga držali v razredu.

Kako so se spreminjali otroci in starši?

Če primerjam svoje začetke in današnji čas, bi rekla, da so danes starši do otrok veliko bolj zaščitniški. Pogosto se odgovornost za kakršenkoli zaplet ali neuspeh v šoli išče drugje, ne pri otroku. Starši znajo biti včasih veliko bolj problematični od otrok. Predolgo jih tudi zavijamo v vato in jim ne prepustimo odgovornosti.

Opažam tudi, da otroci dandanes ne znajo več dobro poslušati, za kar bi krivila preveč dražljajev iz okolja. Preveč tehnologije, preveč televizije. Vse jim je danes takoj na dosegu roke. Njihovi možgani so preveč okupirani z vsemi temi dražljaji iz okolja. Potem pa ne znajo več zares prisluhniti, zaradi česar moramo starši in učitelji vse desetkrat ponoviti.

Šolske torbe Novice Zakaj slovenski šolarji nosijo pretežke torbe #video

Kaj bi torej svetovali staršem in otrokom, da bomo dobre temelje zgradili že za naprej? In da bo tako za njih na eni kot za vas, učitelje, na drugi strani vse skupaj enostavneje?

Treba je graditi na odgovornosti otrok. Tam nekje pri sedmih, osmih letih naj bi bil otrok sposoben prevzemati določeno odgovornost.

Sposoben naj bi bil popolnoma sam skrbeti za kakšnega hišnega ljubljenčka in tudi za šolo. Sploh na začetku šolanja se otrok staršem velikokrat zdi še tako majhen in nebogljen, kar je sicer tudi res. Ampak majhen otrok lahko nase prevzame majhne odgovornosti in naloge, primerne zanj.

Anica Butkovič Foto: Ana Kovač

Starši ne smemo delati šole namesto otrok. Že res, da imajo nekateri otroci več težav in potrebujejo pomoč in podporo staršev, takrat jim jo moramo seveda ponuditi. A načeloma je treba na začetku šolanja začeti vlagati v to odgovornost in ne nazadnje zaupanje. Otrok mora vedeti, da mu starši zaupajo, da zna in zmore sam poskrbeti zase, mora pa tudi on zaupati staršem – da se tako lahko obrne nanje, ko je to potrebno, da vedno ve, da so mu starši na voljo v dobrem in slabem.

Izobraževanje in vzgoja gresta z roko v roki, je res?

Tako je, ni vse samo v učenju, izobraževanju, treba je tudi pravilno vzgajati, usmerjati otroke. In ko smo iz šole izločili vzgojo, smo naredili veliko napako.

učilnica prazna šola Novice V slovenskih zasebnih šolah niti odstotek osnovnošolcev #video

Tako kot so otroci dandanes preplavljeni z vsemi mogočimi dražljaji in informacijami, tudi staršem pri vzgoji v tej poplavi informacij in vseh knjig ter člankov o vzgoji zagotovo ni lahko. Včasih je treba poslušati le svoje občutke, se zanašati na zdravo kmečko pamet, pa je vse lepo in prav. Če zna človek presoditi, kaj je prav in kaj ne, potem je zagotovo na pravi poti.

Jaz vedno pravim: nič ti ne pomeni znanje, če nisi človek.

Kaj pa šolski sistem? Kako se je spremenil, če primerjate svoje začetke in današnji čas?

Šolski sistem dandanes je preveč natrpan. Predmetnik je preobširen, če rečem malo drugače, v gozdu več ne vidimo dreves. Moraš biti kar mojster, da najdeš bistvo in da vodiš tisto rdečo nit, ki je potrebna za nadgradnjo znanja, skozi vsa ta leta šolanja. In da znanje utrdiš tako, kot je treba. To je potem z dolgoletno prakso zagotovo lažje kot na začetku.

Kaj pa v primerjavi z drugimi državami – bi rekli, da je naš šolski sistem dober?

Kaj menite o spremembi, ki je zdaj že nekaj časa v veljavi, namreč da otroci v šolo vstopajo že s šestimi leti, ne več s sedmimi kot nekoč?

Mislim, da je bila mala šola čisto v redu. Vsake toliko so otroci iz male šole prišli pogledat v šolo, da so začutili, da bodo kmalu tudi sami sedli v šolske klopi, in se zavedeli, da bo kmalu njihovo otroštvo malo drugačno. Šestletniki so po mojem mnenju absolutno premladi za šolo. Ni dobro, da vedno prevzemamo od tujih držav in se zgledujemo po tujih sistemih. Katere stvari je včasih dobro delati po svoji glavi in po svojem občutku.

Anica Butkovič Foto: Ana Kovač Kaj pa mislite o nedavno objavljeni peticiji za spremembo šolskega sistema? Obstaja resnična potreba po vseh teh predlaganih spremembah?

Mislim, da po vseh ne, nekatere stvari pa bi lahko malo prilagodili. Nacionalno preverjanje znanja, na primer, naj ima resnični namen. Da je namenjeno samo sebi, sem pa absolutno proti. Če ga ne smeš upoštevati kot merilo znanja pri zaključni oceni, če se ne upošteva pri vpisu v srednjo šolo, je to brez pomena.

Če bi jaz urejala stvari, bi naredila tako, da bi umaknila ocenjevanje iz osnovnih šol, bi pa naredila sprejemne izpite iz prve triade v drugo, iz druge v tretjo in potem na koncu izpite pred srednjo šolo, ker neke stvari ob koncu osnovne šole učenci seveda morajo znati, in je to to.  

Osnovna šola Maksa Pleteršnika, kjer učite že vsa leta, ima kar nekaj posebnosti, za katere ste prek različnih projektov zaslužni prav vi.

Res je, ena od takšnih posebnosti so naše zelene učilnice – gre za poseben prostor za šolo, v senci, kjer občasno izvajamo pouk in tudi podaljšano bivanje oziroma odprto varstvo. Odprto varstvo, ki je namenjeno učencem od 5. do 9. razreda, je še en tak malo poseben projekt, namreč okrog naše šole imamo tudi na tleh, po asfaltnih površinah, zarisano zeleno črto, ki učence opozarja, da od te črte naprej zaradi svoje varnosti ne smejo. Znotraj te zelene črte pa se lahko prosto gibljejo, kar pri nas krasno deluje.

vrtec hrana otroci Novice NIJZ: V šolah in vrtcih dovolj sadja in zelenjave, a premalo rib in belega mesa

Poleg šole imamo tudi šolski vrt z visoko gredo, ki nam ga učenci pomagajo urejati … Skratka, imamo kar nekaj posebnosti, na katere smo zelo ponosni in so tudi našim učencem zelo všeč.

Pred nami so šolske počitnice. Kaj bi svetovali staršem, ki bodo otroke morali dati v kakšno organizirano varstvo – naj iščejo takšna, kjer se bodo otroci predvsem zabavali in sprostili, ali naj bodo dejavnosti izobraževalne narave?

Absolutno sem mnenja, da otroci potrebujejo počitnice za počitek od učenja in izobraževanja, da se morajo v tem času spočiti in predvsem zabavati.

Počitnice so namenjene temu, da se razvijajo kakšne druge spretnosti. Ker opažam, da dandanes otrokom primanjkuje predvsem tistih spretnosti, ki jih pozneje potrebujejo za življenje.

Komentarji

24

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

  • slov1ec / 23.06.2019. ob 09:19 +4 - 1

    Kot bi bral zgodbo svoje prve učiteljice. ki mi je dala osnovo, temelj za nadaljnje učenje, študij. Preprosta, odprtega srca in tudi mi smo se lahko vedno oglasili pri njej tudi pozneje ob učnih težavah. Moja (naša ) prva učiteljice sicer ni bila nikdar izbrana za " naj učiteljico " ker tega včasih pač ni bilo, zato pa ta naziv in čast iz srca privoščim ge.A.Butkovič. Naj zdaj uživa v zasluženem pokoju.

    +4 - 1
  • nebo / 23.06.2019. ob 10:01 +4 - 1

    Oglašam se, upokojena učiteljica angleščine - stara šola - ki jo eni kritizirajo - še danes se srečujem s svojimi učenci na obletnicah, pošiljamo si sms-e, pišemo maile, veseli smo, ko se srečamo, se objamemo, se pogovarjamo in si zaupamo, ker je bil vsak posamezen učenec pomemben kot izjemen unikaten Človek in jaz sem ob svojih sadovih dela srečna z njimi in tudi jokam z njimi, če jih življenje udari.

    +4 - 1
  • gasterbajer / 23.06.2019. ob 09:19 +4 - 1

    Jaz sem malo raziskoval na vseh šolah 8.., je isto štirje ali pet otrok ima same petice točno vedo kakšni bodo testi.Drugi pa so hrana za poklicne šole ne vem ali je to naklučje ali pa smo narod butastih otrok. Je pa seveda še ena možnost odkar primanjkuje poklicnih kadrov po razredih ni več pol razredov prav dobrih ampak ima večina ocene ki se točno ujemajo, za poklicno šolo.Saj to ni nič slabega ne znebim se pa občutka da je začel sistem osnovne šole delovati po tem načelu.

    +4 - 1
Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin