Četrtek, 1. 11. 2018, 14.47
6 let
Športni psiholog Matej Lunežnik
Starši mladih športnikov, poznate največje strahove svojih otrok?
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2,73
2
"Otroci, ki se lotijo nekega športa, bi morali že takoj pridobiti znanja, ki bi jim pomagala pri soočenju s tekmovanji. To je tako, kot da greš na tekmo, v resnici pa ne znaš niti brcniti žoge," neopremljenost s pravilnimi načini soočanja s stresom povzema športni psiholog in mentalni trener Matej Lunežnik. Mentalno pripravo priporoča tudi staršem. "Moje izkušnje kažejo, da se starši ob rezultatih pogosto ne znajo odzvati."
S športnim psihologom in mentalnim trenerjem Matejem Lunežnikom smo se pogovarjali o pomenu in pomembnosti psihološke priprave ne samo že izoblikovanih športnih osebnosti, ampak predvsem otrok in mladostnikov. "Če se vsi zavedamo, da je glava v športu pomemben moment, potem ne vem, zakaj gredo otroci lahko na tekmo brez tega, da bi se jo naučili uporabljati," se sprašuje sogovornik.
Med drugim smo Lunežnika vprašali:
* Kakšni so največji strahovi, s katerimi se soočajo otroci športniki?
* Kako doseči, da bo otrok osredotočen na svoj športni razvoj in ne zgolj na rezultat?
* Kako pomembna je psihološka priprava za mladega športnika in kako dobro jo obvladajo trenerji?
* Ali so razlike med psihološko pripravo otrok, ki se ukvarjajo z individualnim ali ekipnim športom?
Matej Lunežnik je športni psiholog in mentalni trener. Na področju mentalnega treninga sodeluje z otroki od desetih let do vrhunskih športnikov.
V sklopu Maratona pozitivne psihologije ste svoje razmišljanje o mladih športnikih predstavili na predavanju z naslovom Srečni otroci ali odlični športniki. Se to dvoje izključuje ali se da peljati z roko v roki?
Z mojega vidika je to dvoje možno, je pa odvisno od ciljev, ki jih ima otrok. Če so cilji vezani predvsem na željo po napredku, razvoju, spoštovanju odnosa do vsega, česar se otrok loti, potem je možno oboje. Lahko si uspešen in srečen.
Če pa si osredotočen zgolj na rezultat, potem nastopi težava. Vsi vemo, da je na stopničkah prostora samo za tri, kandidatov pa je precej več.
Skratka, pomembneje je, da se otrok osredotoča nase, na svoj razvoj, in ne toliko na rezultat.
To je lepo slišati, a dejstvo je, da se večina otrok verjetno osredotoča ravno na rezultat. Kako lahko dosežemo, da bo njegov fokus namenjen razvoju in napredku? Kdo je tisti, ki otroku pri tem lahko najbolj pomaga?
V prvi vrsti okolica, še bolj pa tekmovalni sistem. Po mojem mnenju bi ta moral biti naravnan tako, da do določene starosti, na Norveškem je ta meja denimo 12 let, ni tekmovanj, kjer bi se beležili rezultati v smislu rankinga. To pomeni, da ni prvo- in ni zadnjeuvrščenega. Vsi otroci dobijo medalje, tekma pa je zgolj preizkus. Bojim pa se, da je to za zdaj bolj ko ne utopična želja.
Dejstvo je, da tekmovalni sistem narekuje ritem in določa fokus vseh, ki so vpleteni v šport, se pravi, trenerjev, staršev in otrok.
Trenerji bi morali biti tisti, ki bi znali otroku postaviti tudi prej omenjene cilje – torej težnjo po napredku, osvajanju novih znanj in podobno …
Bojim se, da to ni ravno realno, saj vsi vemo, da je rezultat pogoj za kategorizacijo športnikov, rezultati pa so predpogoj za velikost vreče denarja, ki bo v enih klubih bolj radodarna kot v drugih. To pomeni, da so trenerji bolj zavezani doseganju dobrih rezultatov, zato je tudi njihov fokus bolj ali manj na rezultatih.
Odgovor na vaše vprašanje torej ni enoznačen, mislim pa, da bi morali otrokom pomagati predvsem s spremembo tekmovalnega sistema, trenerji pa bi se morali zavedati, kako pomembno je, da otroci vedo, da morajo biti njihovi cilji vezani na napredek, to velja tudi za starše.
Pri tem je pomemben tudi način nagrajevanja. Ali bodo starši otroka nagrajevali zgolj za rezultate oziroma uvrstitev na zmagovalni oder ali za to, da so se maksimalno potrudili in dali vse od sebe?
Zadnje čase se o tem vedno več govori. Ali to pomeni, da so trenerji mlajše generacije glede tega bolj ozaveščeni?
Ne bi mogel reči, da je kaj drugače. Dejstvo je, da so tudi trenerji vezani na rezultat. Nihče jih ne bo potrepljal po rami zato, ker so se otroci dobro imeli in ker so zadovoljni in nasmejani. Njihova naloga je glede tega zelo težka.
Bolj se mi zdi, da trenerji, ki ta občutek že imajo, ki se zavedajo, kaj je prava pot in da je v otroških kategorijah treba delati na širini, otrokom dajo čim več izkušenj in gibalnih vzorcev, morda tudi na račun rezultata. To so zame pravi trenerji. Običajno taki tudi v starejših kategorijah dosegajo uspehe. Vse drugo je na žalost bolj ko ne delo na kratki rok.
Kako pomembna je sama psihološka priprava mladega športnika? Ali so tudi trenerji opremljeni s temi znanji?
Če so zaključili fakulteto za šport, potem jih prav gotovo imajo, saj so morali opraviti izpite s teh področij.
Duh časa se spreminja in vedno več trenerjev se zaveda pomembnosti takšne priprave in dejstva, da je tu ogromno rezerve, a se vse skupaj običajno zatakne pri financiranju in času. Premalo trenerjev se zaveda, da je mentalni trening del treninga in da bi morali temu posvečati enako pozornost kot tehniki in taktiki.
Mislim, da bi morala zagotavljanje psihološke podpore športniku regulirati država oziroma institucije, ki so odgovorne za šport.
"Premalo trenerjev se zaveda, da je mentalni trening del treninga in da bi morali temu posvečati enako pozornost kot tehniki in taktiki."
Otrokom, ki pri zelo nizki starosti vstopajo v svet športa, kjer jih čaka stres, na tekmi pa določene situacije, s katerimi se ne znajo soočiti in zato bruhajo, imajo prekomerno tremo ali so celo depresivni, tudi izgoreli, to velja predvsem za najstnike, ki imajo poleg treningov in tekem velika dela tudi s šolskimi obveznostmi, se vse nagrmadi in kmalu začnejo kazati določene simptome izgorelosti.
Mislim, da bi morali otroci že takoj, ko se lotijo nekega športa, pridobiti znanja, ki bi jim pomagala pri soočenju s tekmovanji. To je tako, kot da greš na tekmo, v resnici pa ne znaš niti brcniti žoge.
Če se vsi zavedamo, da je glava v športu pomemben moment, potem ne vem, zakaj gredo otroci lahko na tekmo brez tega, da bi se jo naučili uporabljati.
Imamo primere otrok, ki na treningih blestijo, na tekmah, kjer vladajo napetost, trema in pritisk, pa tega ne zmorejo pokazati. Večina športnikov ne ve, kaj se jim dogaja. Srce jim pospešeno bije, čutijo mravljince, preveč se sprašujejo, kaj bo, če bodo naredili napako …
Ko pride do slabega rezultata, tak športnik meni, da ni dovolj dober. In nenadoma imamo otroke, ki so skoraj mali duševni invalidi. Mislijo, da to, ker niso dosegli rezultata, pomeni, da se niso ničesar naučili, kar pa seveda ne drži.
Namesto da bi se naučili upravljati stres, kar bi jim pomagalo tudi v drugih situacijah, posledično začnejo razmišljati o tem, da niso dobri, da niso vredni, in se poslovijo od športa.
Moralo bi biti drugače. Po mojem mnenju bi otroke morali opremiti s temi znanji, vsak otrok bi se moral znati soočiti s stresnimi situacijami, se umiriti, sprostiti in osredotočiti, znati postaviti cilj in se zavedati, da ga lahko doseže samo s svojim lastnim delom.
Predvidevam, da se vašo pomoč oziroma pomoč športnega psihologa poišče šele takrat, ko so stvari že kritične oziroma na meji …
Velikokrat je tako, da. In takrat je psiholog tisti, ki naj bi imel čarobno palico in ki bi rešil vso situacijo. Seveda ni tako enostavno.
Mentalno pripravo je treba izvajati dolgoročno. Po mojih izkušnjah se zelo dobri rezultati dela pokažejo šele po šestih mesecih ali enem letu. Do takrat pa so vzponi in padci. Ko sistem po približno letu dni osvojiš, začne športnik res močno napredovati.
Vsak bi rad imel hitro reakcijo, škoda pa mu je časa in denarja. Čeprav starši običajno ogromno vložijo v nakup športne opreme in treninge, jim ga za mentalno pripravo običajno zmanjka.
Koliko let ima najmlajši športnik, s katerim sodelujete?
Deset let. V šali pravim, da delam s športniki od lizike do olimpijskih medalj.
Ali je velika razlika, če športnik prihaja iz ekipnega ali individualnega športa? So pri individualnih športih pretresi večji?
So in niso, razlike so tudi pri spolu, je pa količina stresa pri vseh približno enaka in tudi metode psihičnega treninga so podobne. Je pa res, da je v skupinskih športih zelo pomembno, da se dela s celotno ekipo.
Izpostavili ste problem financiranja. Kakšen model bi bil idealen in kako blizu smo mu v Sloveniji?
Nekaj psiholoških priprav že zdaj financira Olimpijski komite Slovenije, a gre predvsem za financiranje treningov za tiste športnike, ki so se že dokazali in ki imajo kategorizacijo, po drugi strani pa je še mnogo več otrok, ki morda nikoli ne bodo dosegli vrhunskih rezultatov, bodo pa iz športa marsikaj odnesli, in te podpore nimajo.
Najbolj idealno bi bilo, če bi vsi imeli dostop do mentalne podpore, da bi klubi dobili mentalnega trenerja vsaj za nekaj srečanj, da otroci dobijo nekaj osnov s tega področja in informacij o tem, kaj na takšnih treningih sploh lahko pričakujejo. Morda se bo na tak način več otrok odločilo za mentalni trening. Da bodo videli, da je to v redu in da ne pomeni, da si zato, ker greš k športnemu psihologu, nor … Na tak način bi lahko pomagali več otrokom. Kje je meja in kako to uresničiti, pa bi težko rekel.
Je idealen scenarij tudi ta, da bi se mentalnega treninga udeležili tudi starši mladih športnikov?
Da, tudi oni bi na tak način lahko izvedeli marsikaj. Moje izkušnje kažejo, da se starši ob rezultatih pogosto ne znajo odzvati.
Otroci v športu doživljajo stanja evforičnosti in razočaranj in starši pogosto ne vedo, kako ravnati v obeh situacijah. Kako jim stati ob strani, kaj jim reči …
Ste lahko konkretni? Kakšen pa je pravilen starševski odziv?
Predvsem se je treba zavedati srednje poti oziroma fokusa, ki ga morajo starši imeti. Fokus je na tem, da ima otrok neki odnos do tega, kar počne. Če so rezultati odlični, je treba to znati spraviti na realno raven – ne moremo nekega desetletnika, ki je zmagal na neki tekmi, že kovati v svetovnega prvaka, ampak mu je treba dopovedati, da je pred njim še kar nekaj poti - in nasprotno, ko rezultati niso dobri, je treba znati dvigniti razpoloženje. Otroka spodbujati, naj vztraja, in potem bomo videli, kaj bo otrok dosegel.
Kje je prostor za kritike, če sploh je?
Je, takrat ko športnik ne daje od sebe tistega, kar zmore in zna, ko nima dobrega odnosa do stvari, ki jih počne. Ko gre namesto na trening raje ven s prijatelji. Takrat morajo starši znati postaviti fokus. Druga situacija pa je, ko so rezultati slabi, otrok pa gara maksimalno … Takrat ni ravno čas za kritike, ampak bolj za pogovor s trenerjem in otrokom.
Kaj je največji strah mladih športnikov? Česa se pred tekmo najbolj bojijo?
Največji je strah pred neuspehom. Tega, da bi razočarali druge, torej starše in trenerja, bojijo se, kaj bodo rekli soigralci in prijatelji … Večinoma pa jih je strah tega, da bodo napravili napako, da ne bodo pokazali tega, kar znajo, da se bo ponovil slab scenarij iz preteklosti.
Jih je bolj strah zaradi okolice ali zaradi sebe?
Okolice. Bolj jih skrbi, kaj bodo rekli starši in trener. Ravno na tem področju se da veliko narediti z mentalno pripravo, tako bo imel otrok jasen cilj in fokus.
2