Ponedeljek, 5. 11. 2018, 20.03
5 let, 12 mesecev
"Hotel me je presenetiti s prstanom, nato pa je videl moje dopisovanje z drugim" #VeronikaSvetuje
Bralka ugotavlja, da namerno uničuje odnose v svojem življenju, in ne ve, kako naj se spremeni.
čez nekaj mesecev me čaka tista hudobna štiridesetica in že iščem palmov list, za katerega bi se skrila in preskočila ta dogodek. Naj se na kratko predstavim: sem ženska, ki še vedno misli, da je stara 20 let, veliko športam, precej pretiravam, hočem biti lepa, pametna, zabavna, odštekana, zanimiva in še in še in to mi na prvi pogled tudi uspeva, ČE ... Če ne bi zase mislila, da sem bedna, da imajo drugi vse, jaz pa nič, da mojega očeta nikoli ni bilo in zato ne znam izbirati moških, da sem živa katastrofa, da vsakega normalnega tipa zafrknem, rinem v težave ...
Ja, ravnokar sem šla drugič v zvezo z nekom, s katerim se imava sicer super fino, ampak mu ne zaupam, svoje sovraštvo do ne vem koga prelivam nanj, v vsem vidim, da me hoče zezniti in na koncu zeznem sama sebe, saj je lepo prebral moj klepet z drugim tipom, ampak to prav zdaj, ko me je hotel presenetiti s prstanom in novico, da je hiška postavljena ... Bravo, jaz!!! A sem lahko še bolj smotana, sploh, ker je oni drugi tip čisto brez pomena.
Ne vem, zakaj to počnem, resnično se sprašujem, naravnost iščem težave, iščem slabo, nikoli se ne umirim, nikoli nisem zadovoljna. Primer: pred dvema dnevoma sem se vrnila iz Istanbula, prišla domov in namesto objema in poljubčka sem začela utrujati, zakaj ni vse pospravljeno ...
Ne vem, ali sem ustvarjena za biti sama, ker si po drugi strani še vedno želim moža, otroka, hišo ... Od svojega 18. leta se borim tudi s paničnimi napadi, ki jih namesto s tabletami premagujem s športom, dihalnimi vajami, pogovori, naravo, tega niti ne prikrivam in v življenju sem neposredna, odprta, odločna, razen ... Razen, do tipov, tukaj pa zmrznem.
Rada bi pozdravila to svojo bolezen, ki je sploh ne znam poimenovati.
Hvala za vaš odziv in lep pozdrav,
Valentina
Preberite še druge Veronikine nasvete:
- "Vznemirja me sodelavka, ali sem lezbijka?"
- "Razžira me izkoriščanje moških, ki sem jim verjela"
- "Če ne bi bilo otroka, bi že šla svojo pot. Kako naprej?"
Spoštovana ga. Valentina,
ena izmed spodbudnih stvari pri vas je ta, da se zavedate, da ste sami sebi največja sovražnica in da sami sebi povzročate največ gorja. V mnogo primerih namreč ni tako in pogosto se dogaja, da ljudje gledajo, iščejo in vidijo zgolj napake v drugih. Tako se nič ne more spremeniti. Po drugi strani pa, kljub temu, da se zavedaš, da sam sebi povzročaš ena in ista boleča občutja, to še ne pomeni, da se bo zares nekaj spremenilo.
Pomembno vprašanje, ki si ga morate zastaviti, je, od kod ali od kdaj izhajajo občutja, da ste, kot pišete, bedni. Od kdaj v to verjamete? Eno dejstvo sicer je, da ste v začaranem krogu, in dokler delate sebi slabo, se vedno znova tudi počutite bedno. Si potrdite, da ste bedni.
Vprašajte se, kaj z emocijami in vzdušjem, ki ga vedno znova kompulzivno poustvarjate, ohranjate živo in zakaj? Kako bi si želeli, da bi bilo drugače? Kaj morate za to narediti? To je dolgotrajna pot, kajti če želite nekaj spremeniti, morate najprej razumeti, zakaj nekaj delate, se nato vsak dan znova truditi stvari spreminjati. To ni preprosto, kajti če si v svoji psihični strukturi navajen na primer občutka zavrženosti, ga žal vedno znova iščeš, ker ga poznaš. Kljub temu, da boli, pa se telo ob njem tudi umirja. In da prestopiš iz tega, da ti ni treba več vsega narediti sam, da si zavržen ali da sam zavržeš, se moraš naučiti sprejemati ljubezen in jo tudi dajati.
Spremembe so težke, ker jih ne poznamo ali jih dojemamo kot strah zbujajoče, naše telo se odzove tako, kot je naučeno. Da se sleherna sprememba začne kazati, jo je treba znova in znova vpeljevati in se istočasno boriti in vedno znova osmišljati tisto staro navado. Sčasoma se oblikujejo nove nevronske povezave in s tem nov spomin in tako tudi novi odzivi, novi občutki … Majhni koraki pa z vztrajnostjo in delom zagotovo pripeljejo do velikega premika.
Preberite še:
13