Četrtek, 27. 9. 2018, 4.05
5 let, 6 mesecev
Podere dell’Angelo: nagrajeni kuhar, ki ponuja mešano na žaru
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
0,98
Turistične kmetiji v Italiji niso nujno podobne slovenskim in o tem smo se lahko prepričali tudi z obiskom podeželja pri Pordenonu.
Pri kulinaričnem vodniku Magnar Ben, ki vsako leto izbira najboljše gostince in gostince regije Alpe-Adria, je nagrado za najbolj nadarjenega kuharja tega območja letos dobil Carlo Nappo, mladi mojster, ki vodi restavracijo turistične kmetije Podere dell'Angelo v podeželski okolici furlanskega mesta Pordenone.
Podere dell'Angelo
Via Fontane 11, 33087 Pasiano di Pordenone, Italija
Telefon: +39 0434 620672
Takšnih in podobnih nagrad je precej in niso vedno smiselno razdeljene, a ker je isti vodnik nagradil tudi nekaj izvrstnih lokalov (Zemono, Pikol, Buščina) in enega najboljših vinarjev v teh koncih, Joška Gravnerja, smo se za konec tedna odpeljali v Furlanijo, da bi videli, kako kuhajo najbolj nadarjeni. Naj kar takoj povemo, da smo bili malce razočarani. Še dobro, da nas je na povsem razprodanem vrtu zabaval vsaj hišni maček.
In kaj nas je zmotilo? Pri Nappu je marsikaj obrnjeno na glavo. Za turistično kmetijo bi radi bili preveč imenitna restavracija, za restavracijo pa se jim vse prevečkrat prikradejo amaterske napake. Od pribora do krožnikov in kozarcev, od neprijaznih natakarjev do neudobnih stolov. Sicer pa, kako komentirati to, da ima najbolj nadarjeni kuhar teh krajev med vsemi picami na jedilnem listu tudi mešano meso na žaru?
Topel večer na kmetiji, ki ima ob prenovljenem hotelčku še bazen, njive, vinograde, za vsak primer pa tudi manjše letališče, smo začeli s kuhanim pršutom in salamo.
Nepretresljivo kombinacijo je spremljal šampanjec, ki ga za gostišče posebej polni znamka Philipponat, če je verjeti natakarjem, ki steklenice niso dali iz rok. V vsakem primeru suho peneče vino, ki naj bi napovedovalo najboljše iz loncev povsod podpisanega Nappa, ki si ga bomo bolj kot po kreacijah zapomnili po razmeroma obilnih in ne preveč domiselnih jedeh.
Rostbif s parmezanovo kremo
Hladni rostbif je bil obogaten s parmezanovo kremo in olivnim oljem, a mu je zmanjkalo okusa. Podobno omleden je bil vitello tonatto (teletina s tunovo omako), ki so ga reševale vsaj kapre - ne meso ne omaka nista od sebe dala prav ničesar. Sta bili pa obe hladni predjedi obilni in ne bi se čudili, če bi ugotovili, da je lokal tako nabito poln ravno zaradi velikosti porcij.
Vitello tonnato
Naše omizje je z vinske karte, na kateri ob ducatu šampanjcev prevladujejo ne pretirano draga italijanska vina, naročilo Torosov, v strokovnih krogih zelo hvaljen beli pinot. Pozneje se je izkazalo, da je bilo ravno to vino ena najboljših stvari, ki so se nam zgodile tistega večera. Mimogrede, na vinski karti manjka kakšno prestižnejše vino, je pa treba priznati, da imajo tudi nekaj slovenskih kapljic, recimo Valterja Sirka in vina s kmetije Benedetič.
Malce preveč uradni, počasni in na trenutke celo nepodkovani natakarji so nam za toplo predjed predlagali špagete s paradižnikom in burarto, na drugi strani pa orecchiette (ušesca) s češnjevimi paradižniki, orehi, olivami in preveč parmezana. Kaj naj rečemo? Tako neprepričljive testenine je v Italiji težko srečati.
Špageti s paradižnikovo omako in burrato
Orecchiette s češnjevim paradižnikom, orehi, olivami in parmezanom
Res je škoda, da je lokal tako neoseben, pri tem pa ne pomaga niti simpatični maček, ki se smuka pod mizami ali pa si, ko ima priložnost, z ostanki postreže tudi kar na mizi. Verjetno ga je zanimalo meso, kuharski mojster v Pasianu namreč ob picah poudarja predvsem mesnine. Seveda ima svoj burger, ob tem pa bifteke, ramsteke in že omenjeno mešano meso na žaru. Naša ekipa se je odločila za florentinca, ki je imel na žalost več masti kot mesa.
Florentinec za dve osebi
A ni bil slabo pripravljen, pa tudi podlaga je bila logična, hišno rdeče vino iz teh krajev. "To je naš cabernet," je bil prepričan natakar, ob naših sumničavih pogledih pa še enkrat preveril in odkril, da gre za merlot. "Domač!" je zagotovil ob povprečnem vinu. Nekaj ga je ostalo, pa tudi ostanek mastne mesnine je verjetno pozneje v dobro voljo spravil mačka, medtem ko smo se mi lotili sladic. Toplo so priporočili creme bruleeje s tremi okusi (pistacija, pasijonka in likviricija), na drugi strani pa se je jagodna zmrzlina srečala s sladoledom bazilike in svežim ananasom - povprečno, kot prav vse, kar smo ta večer doživeli.
Jagodna zmrzlina z ananasom in sladoledom bazilike
Creme bruleeji v treh okusih
Povzetek
Menda eden največjih kuharskih talentov območja med Alpami in Jadranom vihti kuhalnico v Pasianu, kjer, skoraj presenetljivo, pripravlja testenine, mesnine, pice in sladice v velikih količinah, brez kančka ustvarjalnosti. Cena hrane nanese okoli 35 evrov na osebo.
Ob hišnih vinih na kozarec odprejo tudi šampanjec, sicer pa je vinska karta dovolj natančen seznam vin iz Furlanije in drugih delov Italije, imajo celo nekaj slovenskih, francoskih in avstrijskih vin. Cene so nižje kot v podobnih lokalih v Sloveniji.
Ocena
Rubrika Ocenili smo ni plačana. Izbor restavracij je prepuščen uredništvu in ocenjevalcu Mihi Firstu, ki restavracije obiskuje nenapovedano.
