SiolNET. Trendi Kulinarika
5,46

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Intervju: Daniel Sukič

Kanadčan, ki je za svoj dom izbral Prekmurje: Ljudje so tukaj veliko bolj topli #intervju

5,46

termometer

Daniel Sukič
Foto: Matjaž Vertuš

Njegova starša sta se z Goričkega izselila v Kanado, on pa se je odločil, da se bo vrnil v kraje, od koder izvira. Zdaj ta mladi kuhar z izkušnjami, ki si jih je nabiral od Kanade do Skandinavije, vodi eno najboljših gostiln v Prekmurju.

Čeprav se je Daniel Sukič rodil v Kanadi, se je v Prekmurje – domovino svojih staršev – zaljubil že prvič, ko ga je kot otrok obiskal. Odločen je bil, da bo tukaj živel, in pred nekaj leti je to uresničil. Tudi zaradi ljubezni, jasno.

Zdaj je ta 32-letni Kanadčan glavni kuhar v sijajni gostilni, ki so jo odprli v znani soboški šunkarni in mesariji Kodila. V Prekmurje želi pripeljati sodobnejšo hrano, pravi, hkrati pa navdih išče v bogati prekmurski kulinarični tradiciji in skuša v svojih moderniziranih jedeh ohraniti izvirne okuse.

Daniel Sukič Foto: Matjaž Vertuš

Vaša starša sta se iz Prekmurja odselila v Kanado, vi pa ste se odločili Kanado zamenjati za Prekmurje. Zakaj?

S starši sem večkrat obiskal njune rodne kraje, oba prihajata iz vasi Martinje na Goričkem. Prvič sem bil tu, ko sem imel kakšnih devet ali deset let. Spomnim se, da takrat nisem hotel priti v Slovenijo, morda me je bilo strah, ne vem. Ob koncu tistega poletja pa nisem hotel več nazaj domov v Vancouver, ker sem tukaj tako zelo užival. Bilo je drugače, a sem se zelo zabaval.

Od tistega prvega obiska sem bil "zasvojen" in vse bolj sem si želel, da bi se preselil v Slovenijo.

Daniel Sukič Foto: Matjaž Vertuš

Kako je končno prišlo do tega?

Pred štirimi leti sem prišel v Prekmurje na bratrančevo poroko, na festivalu Soboški dnevi pa spoznal svojo zdajšnjo ženo. Najprej sva se obiskovala, ona je prišla k meni, ko sem stažiral v Skandinaviji, nato sva prišla v v Prekmurje, kjer sem najprej delal pri Rajhu v Bakovcih, nato pa spoznal Janka Kodilo in nekaj časa pomagal v gostilni, ki je bila predhodnica zdajšnje.

Trendi Janko Kodila, zavetnik prekmurske šunke

Potem pa sva se z dekletom odločila, da greva za leto dni v Kanado, ker je ona mislila, da bova tam čez noč obogatela (smeh, op. a.). No, pa je videla, da je v Kanadi tako kot povsod: veliko dela in ne tako veliko denarja. Zato sva se odločila, da prideva nazaj, življenje tukaj je namreč veliko bolj prijetno. Je bolj sproščeno, imaš več prostora in lahko si privoščiš hišo, kjer se tik ob njej ne gnetejo druge. In ko sva se pred dvema letoma vrnila, sem začel spet delati pri Kodili, kmalu zatem pa smo začeli pripravljati novo restavracijo.

Kakšno smer ste ubrali v kuhinji?

Ohraniti skušam izvirne okuse, a jim dati sodoben pridih. Kuham hrano, za katero mislim, da bo tukajšnjim gostom všeč, obenem pa jim želim ponuditi nekaj novega.

Daniel Sukič Foto: Matjaž Vertuš

Na nek način je naša ponudba razdeljena na dva dela – imamo tradicionalne prekmurske jedi, ki so tukaj stalnica, drugi del pa je sodobnejša kuhinja, kjer delamo predvsem z mesninami, kot so zorjena govedina ter meso mangalice in krškopoljca.

Ker smo del šunkarne oziroma mesnice, imamo vrhunsko meso dobesedno pri roki, prihodnje leto pa si želim urediti še lasten vrt. Tukaj je še vedno zelo težko dobiti kakovostno lokalno zelenjavo. Vsi bi pridelovali le žito, nihče noče gojiti zelenjave, po drugi strani pa tudi ljudje niso pripravljeni plačevati za lokalno pridelano zelenjavo, ker je veliko ceneje v diskontu kupiti uvoženo. To me žalosti, a upam, da se bo v prihodnje spremenilo.

Daniel Sukič Foto: Matjaž Vertuš Kakšni so bili prvi odzivi domačih gostov na vašo kuhinjo?

Do zdaj so bili v glavnem vsi pozitivni, kar je krasno. Zavedam se, da so naše cene višje, kot so jih tukaj vajeni, a ko ponujaš vrhunske sestavine, vrhunsko meso, tega ne moreš prodajati pod ceno. Sprva me je tudi skrbelo, da se bodo porcije gostom zdele premajhne. Ljudje so vajeni, da v gostilni dobijo tako zvrhan krožnik, da ostane še za domov.

Toda odzivi so pozitivni, kar se vidi tudi po tem, da je gostov vse več in več, prihajajo ljudje iz Maribora in Ljubljane, pa iz Avstrije, Madžarske in Hrvaške. In to kljub temu, da se praktično nismo oglaševali, ampak gre le za dober glas, ki se širi od ust do ust.

Slovenski gostinci se v zadnjih letih soočajo s hudim pomanjkanjem delavcev v kuhinji in strežbi. Ste to občutili tudi tukaj, ko ste sestavljali ekipo?

Da, bilo je zelo težko. Prvo leto sva delala le jaz in gospa, ki je zadolžena za tradicionalne prekmurske jedi. Zdaj je bolje, imamo krasno ekipo, ki jo nameravamo še širiti. Začetek pa je bil zelo počasen, ljudi je težko najti. Ne vem, ali jih to delo preprosto ne zanima ali ni dovolj plačano ali je težava v urniku. Kot kuhar imaš zelo dolg delovnik, delaš tudi ob koncih tedna in to marsikomu ni všeč. Po drugi strani pa je to delo zabavno, resnično zabavno.

Kako pa ste vi "pristali" v tem poklicu?

Od nekdaj sem rad kuhal, pomagal sem mami in babici, kot najstnik sem si že kuhal sam. Ko sem končal srednjo šolo, si nisem želel nadaljevati s študijem na fakulteti in zdelo se mi je, da bi lahko bila kariera kuharja prava izbira. Ne nazadnje vsi radi jemo in službe ni težko najti. V tistem času je poklic kuharja že postajal vse bolj priljubljen in zdelo se mi je, da je to dober način, kako osvojiti dekleta (smeh, op. a.).

Po srednji šoli sem najprej leto dni delal s teto, ki je prav tako profesionalna kuharica, da bi videl, ali mi je to delo všeč, nato pa sem se vpisal in dokončal kuharsko šolo. Kakšnih pet ali šest let sem delal v Kanadi, najprej v zasebnem športnem klubu, nato pa v neki restavraciji in šele tam sem se resnično začel učiti. Na nek način je tako z vsakim poklicem – v šoli se učiš osnov, šele v službi pa delo zares spoznaš.

Daniel Sukič Foto: Matjaž Vertuš

Po Kanadi sem odšel stažirat v Köbenhavn v restavracijo Clou, ki ima Michelinovo zvezdico, nato pa še v Frantzen v Stockholmu, ki ima dve zvezdici. Izkušnja mi je resnično odprla oči, tam sem se tudi ogromno naučil.

Ko sem pred štirimi leti prišel sem, nisem niti enkrat slišal, da bi kdo bil vegan ali pa na brezglutenski dieti, s čimer so bili v Kanadi takrat že povsem obsedeni. No, zdaj se je to že "prijelo" tudi tukaj.

Ali tukaj pogrešate kaj iz Kanade?

Morsko in indijsko hrano, dobre indijske hrane v Prekmurju namreč ne moreš najti (smeh, op. a.). Azijski vplivi so na kulinarični sceni v Vancouvru zelo močni, saj je ogromno priseljencev iz Azije. Kanadska kuhinja pa pravzaprav ne obstaja, saj smo vsi Kanadčani na nek način priseljenci.

Verjetno pa pomanjkanje indijske hrane ni razlog, da bi razmišljali o vrnitvi …

Zagotovo bom ostal tukaj, z ženo sva na Goričkem kupila posestvo s staro hišo, ki jo nameravava zrušiti in na novo zgraditi. Posestvo je na vrhu hriba, v bližini ni nobenih sosedov, točno tako, kot sem si vedno želel.

Daniel Sukič Foto: Matjaž Vertuš

Kanadčani veljate za izjemno olikane. Je v tem kaj resnice?

Predvsem se ves čas opravičujemo, tudi sam neprenehoma govorim "oprosti". Toda Kanadčanov ni mogoče primerjati s Prekmurci, v Kanadi neznanca ne bi nikoli povabili domov na vino in šunko. Ljudje so tukaj neprimerljivo bolj topli.

Kako pa vam gre slovenščina?

Doma smo govorili angleško in nisem povsem prepričan, zakaj. Slišal sem zgodbo, da babica ni želela, da bi otroci znali slovensko, ker bi se potem morda vrnili v Slovenijo, ona pa ni želela ostati sama v Kanadi. Pozneje sta se starša začela truditi, da bi me naučila, mene pa to ni prav nič zanimalo – kar zdaj zelo obžalujem.

Seveda se želim naučiti jezika. Nekaj prekmurščine sem že pobral, slovenščine pa še ne. Ko grem v Maribor ali Ljubljano, ne razumem ničesar (smeh, op. a.). A počasi bo zagotovo prišlo tudi to.

Preberite še:

Evgeniy Klopotenko Trendi "Sovjetska zveza v Ukrajini še vedno živi. Birokracija je ista, hrana je ista, miselnost je ista." #intervju #video Jukio Mori Trendi Zaradi njega si je japonski premier privoščil slovensko vino #intervju Špela Vodovc Cook Eat Slovenia Trendi "Naša vsakdanja hrana je za turiste vrhunec obiska Slovenije" #intervju #video

Komentarji

3

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

  • Jes / 28.07.2019. ob 10:00 +10 0

    "Potem pa sva se z dekletom odločila, da greva za leto dni v Kanado, ker je ona mislila, da bova tam čez noč obogatela (smeh, op. a.). No, pa je videla, da je v Kanadi tako kot povsod: veliko dela in ne tako veliko denarja." Zadel je žebljico na glavico. Točno tako razmišljajo tisti, ki o tujini ne vedo nič. In ko so tam, se šele začnejo zavedati, kaj so imeli tukaj. Kvaliteta življenja je v Sloveniji zelo visoka, kar nam neredko povedo tujci.

    +10 0
  • niagara1 / 28.07.2019. ob 19:05 +2 - 1

    On bo vesel,,dokler ga zeparski inspektorji pustijo dihat,ko ga pa zacnejo peglati bo pa konec veselja.

    +2 - 1
  • jugda / 02.08.2019. ob 06:56 0 0

    Kaksna lastna zelenjava? Bo inspektorica vprasala za certifikat, ki raste ba vrtu...pa bo sel spet v spar...gostje pa bodo zadovoljni, saj bodo jedli zelenjavi s certifikatom, ne pa nepreverjene zelenjave...

    0 0
Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin