Nedelja, 7. 7. 2019, 4.00
4 leta, 9 mesecev
Zaradi njega si je japonski premier privoščil slovensko vino #intervju
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
3,75
1
Česa se japonski poslovnež Jukio Mori najbolj spominja o svojem prvem obisku Slovenije? Da je res dobro jedel in pil. Ne čudi torej, da je že od devetdesetih let najpomembnejši promotor slovenskega vina na Japonskem, kmalu pa namerava sonarodnjakom predstaviti tudi prekmursko šunko.
Jukio Mori je Slovenijo prvič obiskal kmalu po njeni osamosvojitvi in lahko bi rekli, da je bila to ljubezen na prvi pogled. Že konec devetdesetih let sta se z ženo Keiko odločila, da bosta Japonce navdušila za slovensko vino in začela slovenskim vinarjem utirati pot na ta oddaljeni trg. Zdaj sodelujeta s kletmi Batič, Marof, Steyer, Ščurek in Erzetič, na Japonsko uvažata tudi radgonske penine, vinom pa bo kmalu sledila še prekmurska šunka.
Nekdanji častni konzul Slovenije v Tokiu, ki svojih 80-in-nekaj let niti približno ne kaže, se v Sloveniji mudi večkrat na leto in s seboj vedno pripelje tudi goste iz Japonske, da bi jim pokazal, zakaj je tako navdušen nad našo državo in njeno kulinariko. Še posebej mu je pri srcu Prekmurje, v Murski Soboti imata s Keiko že več kot 15 let svoje stanovanje in sta v tem času nedvomno postala (tudi) Murskosobočana. Ko smo sedeli v bistroju Uno, "podružnici" znane prekmurske gostilne Rajh, je zakonca Mori prisrčno pozdravil prav vsakdo, ki je prišel mimo naše mize.
Kdaj in kako ste prvič prišli v stik s Slovenijo?
Bilo je še v času Jugoslavije, dve leti pred osamosvojitvijo Slovenije. Bil sem predsednik trgovskega podjetja v Tokiu in nekega dne nas je obiskal predstavnik Litostroja, ki je želel njihove stroje prodajati na Japonsko. To je bil Miran Skender, poznejši veleposlanik Slovenije na Japonskem, a takrat mu nihče v podjetju ni posvečal nobene pozornosti, ker Jugoslavija na Japonskem pač ni imela neke veljave. Bil je tako razočaran, da je že hotel oditi, a se je ustavil v toaletnih prostorih, kamor sem ravno takrat prišel tudi jaz – in tako sem ga spoznal na stranišču (smeh, op. p.)!
Začela sva se pogovarjati, povedal mi je, zakaj in od kod je prišel in vzbudil je moje zanimanje. Sčasoma smo se dogovorili za sodelovanje in začeli na Japonsko uvažati Litostrojeve izdelke. Nato pa se je ob osamosvojitvi in vojni komunikacija pretrgala. Po enem letu me je znova poklical, pojasnil, da se je medtem zgodila osamosvojitev in da si želi znova poslovati z mano, sam pa sem bil nekoliko zaskrbljen, ker o Sloveniji nisem vedel popolnoma nič. Zato sem se odločil, da jo obiščem.
Kako je bil videti ta prvi obisk?
Pripeljali smo se z Dunaja in se najprej ustavili v Mariboru. Nikoli ne bom pozabil tiste prve večerje – jedli smo kuhano šunko s hrenom. Fantastično! Prvi vtis, ki sem ga dobil o Sloveniji, je bil res dober. Nato smo šli še v Ljubljano, obiskali Litostroj in podobno. V enem tednu, ki sem ga preživel tu, sem spoznal več kot sto ljudi in bil tako prijetno presenečen, da sem bil odločen, da moramo začeti poslovno sodelovati.
Takrat to sodelovanje še ni bilo povezano z vinom?
Ne, primarno sem iz tehnološke panoge, pa tudi sicer se takrat na vino nisem prav spoznal. Ko sem ga prvič pokusil, je bilo to neko resnično slabo japonsko vino, ki je bilo bolj podobno kakšni kemikaliji. Pokusil sem tudi kakšen zelo sladek renski rizling, ki nam ga je za božič pošiljal poslovni partner iz Nemčije, prav tako smo ob kakšni poslovni priložnosti pili francoska in ameriška vina, ki me niso navdušila. Zaradi tega dolgo nisem bil ljubitelj vina, raje sem imel viski.
Med prvim obiskom Slovenije pa kar nisem mogel verjeti, kako dobra vina smo pili povsod. Oho, to je pa nekaj drugega, sem si mislil.
Kako je prišlo do odločitve, da boste začeli slovenska vina uvažati na Japonsko?
Kmalu po mojem prvem obisku se je Slovenija s svojimi vini prvič predstavljala na FoodExu, velikem prehrambnem sejmu v Tokiu, pri čemer sva pomagala tudi midva, predvsem Keiko. Toda Slovenije na Japonskem takrat ni poznal nihče in slovenski prostor na sejmu ni imel obiskovalcev. V tem je bistvo: preden začneš govoriti o vinu, moraš govoriti o državi.
Zato je Keiko dejala: slovenska vina so odličen produkt, a nanje nihče ni pozoren, ker nihče ne ve za Slovenijo. Zakaj jim ne bi midva pomagala? In to sva storila. Spet sva se vrnila v Slovenijo, obiskala več kleti in nabavila za kontejner vina, kakšnih pet tisoč steklenic, ter ga uvozila na Japonsko. Tako se je začelo.
Dejali ste že, da na Japonskem takrat nihče ni poznal Slovenije, kaj šele slovenskih vin. Kako ste se lotili prodaje?
Vzorce sva nosila v pokušino posameznim restavracijam, barom in klubom. Seveda ni bilo preprosto, ponekod so bili pripravljeni vzeti nekaj steklenic, nič več. Prirejala sva predstavitve slovenskih vin, kjer sva 20, 30 ljudem poskušala ta vina približati, in počasi se je ta trud začel tudi poznati. To je vsekakor misijonarsko delo (smeh, op. p.).
Pa je Japonce takrat, konec devetdesetih let, zanimalo vino – katerokoli vino?
V tistih časih je vino veljalo za posebnost. V restavracijah so ljudje začeli spoznavati francoska vina, v nočnih klubih so postali priljubljeni dragi šampanjci, nekateri so poznali še italijanska in španska vina, to pa je bilo tudi vse. Nato so trg začela osvajati vina iz Novega sveta, ki so bila uspešna predvsem zaradi nizkih cen. Ker so vina postala cenovno dostopnejša, jih je začelo piti več ljudi, pa čeprav niso imeli pojma, ali je to dobro ali slabo vino. Tudi na velikih političnih in gospodarskih dogodkih se je pilo ceneno vino.
Težava je bila v tem, da so ta cenena vina na Japonsko uvažala pivovarska podjetja, ki jim ni bilo v interesu, da bi bila na japonskem trgu dostopna kakovostna vina, saj bi potem manj ljudi pilo pivo.
Midva s slovenskimi vini nisva mogla konkurirati tem velikim igralcem, ne prestižnim vinskim imenom ne velikim količinam cenenega vina. Edina možnost je bila, da sva nagovorila vsakega kupca posebej, govorila z lastniki restavracij, sommelieri, kuharji in jih enega po enega osvojila. To je edini način, kako kupcem v tujini pojasniti vrednost vaših vin, od kod prihajajo in kako so pridelana. Slovenska vina so butična in takšni so tudi kupci.
Takšen način prodaje seveda terja veliko časa in truda, a druge poti ni.
So slovenska vina primerna za spajanje z japonsko kuhinjo?
V nekaterih restavracijah to počnejo zelo uspešno. Ena najinih največjih zgodb o uspehu je sodelovanje z gojiščem ostrig v bližini mesta Ise. To gojišče ima tudi svojo restavracijo, kjer je lastnik ob ostrigah ponujal francoski chablis, a s to kombinacijo ni bil nikoli povsem zadovoljen. Nato pa sva mu prinesla Marofov chardonnay in ga tako navdušila, da je nemudoma presedlal nanj.
Pred petimi leti smo tam priredili jesensko praznovanje, ker se tamkajšnja sezona ostrig in trgatve v Sloveniji začnejo ob približno istem času. Od takrat ga prirejamo vsako leto, uradno ga je podprl celo guverner tamkajšnje prefekture
Slovenije ne promovirata le prek vin, ki jih uvažata na Japonsko, ampak na obisk v Slovenijo pogosto pripeljeta tudi sonarodnjake.
Da, to so ljubitelji vina, gostinci, sommelieri … Lastnik omenjenega gojišča ostrig je v Slovenijo z nama prvič prišel pred tremi leti, ker si je želel obiskati klet Marof, potem ko ga je tako navdušilo njihovo vino. No, letos je bil tukaj že tretjič, ker se je popolnoma zaljubil v te kraje.
V Slovenijo sva pripeljala tudi mladega sommeliera, ki dela za naju in ki je nato šest mesecev preživel pri vinarjih, ki jih zastopamo, da bi razumel, kako so ta vina pridelana. Sommelier pač ni le natakar, ki toči vino, ampak mora vedeti, kje in kako je bilo vino pridelano. No, ta sommelier zdaj na Japonskem predstavlja vina, ki jih uvažamo tja, in restavracije so dejansko pripravljene plačati, da pride k njim, njihovim gostom priporoča slovenska vina in jim razlaga o njih.
Japonski premier Šinzo Abe (desno) s sommelierem, ki mu je ponudil Ščurkovo vino in ga z njim navdušil.
Odličen primer, kako ta sommelier promovira slovenska vina, se je zgodil v eni najprestižnejših restavracij v Tokiu, ko je tam lani obedoval japonski premier Šinzo Abe. S sabo je prinesel steklenico romanee-contija (modri pinot iz burgundske kleti Romanee-Conti, eno najbolj cenjenih in najdražjih vin na svetu, op. p.), da bi ga spili ob večerji. Ko pa so steklenico odprli, so ugotovili, da ima vino napako, vonj po zamašku. Kaj zdaj? Premier je mojemu sommelieru dejal, naj sam predlaga kakšno vino, in ta je nemudoma prinesel Ščurkov Up (zvrst merlota in cabernet sauvignona iz briške kleti Ščurek, op. p.). Premierju je bilo vino zelo všeč, celo tako zelo, da se je fotografiral s steklenico.
Letos bomo na enak način v posel vpeljali še enega sommeliera, ki smo mu že začeli "prati možgane" in ga s francoskih preusmerjati na slovenska vina.
Kako pa izbirate vinarje oziroma kleti, ki jih zastopate na Japonskem?
Vino je pomembno, toda še bolj pomembni so ljudje, ki ga pridelujejo. V poslu nista pomembna le marketing in promocija, temveč tudi etika in zaupanje. V nekatere slovenske vinarje sem iz različnih razlogov izgubil zaupanje in zato z njimi ne morem več sodelovati. Po drugi strani pa smo s temi, s katerimi sodelujem, razvili resnično pristen odnos.
Ob vinih ste pot na Japonsko utrli tudi slovenski hrani, po več kot sedmih letih je vendarle sklenjen dogovor o prodaji slovenskih suhomesnatih izdelkov prašičjega izvora na Japonsko. Zakaj je trajalo tako dolgo?
Uvoz mesnih izdelkov je v večini sveta strogo nadzorovan, razlogov je več: od skrbi za varno hrano do ščitenja domačih proizvajalcev. Zato je potrebnega veliko dela, tudi diplomatskega.
Kateri mesni izdelek pa vas je prepričal, da ste se odločili razširiti posel tudi na to področje?
Za vstop na trg potrebuješ nekaj drugačnega, edinstvenega in visoko kakovostnega. Če ponudiš neki standarden, že znan in razširjen izdelek, se lahko bojuješ le z nizko ceno, tega pa nismo hoteli.
Zame je nekaj drugačnega in edinstvenega prekmurska šunka, ta mora biti po mojem mnenju zastavonoša pri prodoru slovenskih suhomesnatih izdelkov na japonski trg. Ko bomo odprli vrata, pa se bo zagotovo pojavilo povpraševanje tudi po drugih in drugačnih mesnih izdelkih.
Enako je bilo z vini – z Batičem pa tudi z Movio smo utrli pot na vzhod, da so lahko sledili še drugi.
V Sloveniji se tako dobro počutite, da ste si že pred leti tukaj kupili stanovanje – zakaj ravno v Murski Soboti?
Razlogov je bilo več, denimo bližina dunajskega letališča. Presodilo pa je nekaj drugega. Sva iz velemesta, Murska Sobota pa je majhna in to je tako zelo prijetno. Življenje je sproščeno, ljudje ne hitijo in v tem času – to stanovanje imava že kakšnih 15 let – sva tukaj spletla ogromno prijateljstev.
Ste se v tem času naučili tudi kaj slovenščine?
Malo, super malo (v slovenščini, op. p.). Nekaj malega razumem, toda Slovenci imate očitno še posebej razvite možgane, ker ste razvili resnično zapleten jezik.
Preberite še:
1