SiolNET. Trendi Kulinarika
5,72

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Intervju: ukrajinski kuharski mojster Evgeniy Klopotenko

"Sovjetska zveza v Ukrajini še vedno živi. Birokracija je ista, hrana je ista, miselnost je ista." #intervju #video

5,72

termometer

Evgeniy Klopotenko
Foto: Bojan Puhek

Evgeniy Klopotenko je ukrajinski kuharski zvezdnik, ki hoče skozi hrano spremeniti svojo državo in razmišljanje ljudi. Vpliv Sovjetske zveze je namreč še vedno tako zelo prisoten, da ljudje ne znajo kuhati drugače kot po kuharskih knjigah iz 70. let. Kadar obišče druge države, kot pred kratkim Slovenijo, jasno vidi, kaj bi moralo biti v njegovi rodni deželi bistveno drugače.

V začetku julija se je množicam tujih turistov, ki obiščejo našo deželo, pridružil zvezdnik, čigar ime v Sloveniji ne pomeni veliko, v Ukrajini pa. Evgeniy Klopotenko je mlad kuharski mojster, ki je leta 2015 zmagal v ukrajinski različici šova MasterChef, kar mu je prineslo veliko prepoznavnosti in vpliva.

Zaradi neverjetnih razmer v Ukrajini, ki je po Evgeniyevih besedah še vedno pod močnim vplivom Sovjetske zveze, se je odločil, da bo ta vpliv izkoristil in začel "tiho revolucijo", kot pravi spremembam, ki jih uvaja.

Spremeniti želi zastarelo razmišljanje Ukrajincev o hrani, začenja pa pri otrocih in mladini v osnovnih šolah, kamor uvaja recepte, kakršnih ljudje prej niso bili vajeni. A že malce spremenjeni recepti lahko prinesejo veliko težav, saj se ljudje bojijo, da bodo kaznovani, če se ne bodo držali starih pravil, pojasnjuje. "V moji knjigi ni nič nenavadnega, špageti carbonara denimo, ki jih pozna ves svet, a v Ukrajini se tega bojijo, saj je nekaj drugačnega, in mislijo, da je zato slabo."

A ker je zvezdnik in vplivnež (na Instagramu, kjer ima več kot 330 tisoč sledilcev, ima zapisano, da bo izboljšal ukrajinsko kulturo hrane), mu bo ta tiha revolucija morda celo uspela, saj se prvi napredki že kažejo. Poleg tega pa mu pri vsem tem pomaga najpomembnejši inštrument v Ukrajini, kot pravi televiziji. "Če hočeš spremeniti državo, moraš biti na televiziji. Kar boš rekel, bodo ljudje storili in jedli."

Evgeniy Klopotenko Foto: Bojan Puhek

Kaj vas je iz Ukrajine prineslo v Slovenijo?

V Sloveniji sem zato, ker mislim, da je res dobra dežela, poleg tega pa še nikoli nisem bil tukaj. Ljudje v Ukrajini ne vedo veliko o vaši deželi. Pri vas vidim veliko turistov iz Avstrije in Italije, a še vedno ni prevelike gneče, kar mi je zelo všeč. Tukaj sem s svojo družino, ki ji hočem pokazati svet. Upam, da si bom lahko pri vas vzel čas za ribarjenje, saj mi to v Ukrajini ne uspe.

Ste že poskusili našo hrano? Kakšni so bili prvi vtisi?

Pred vsakim obiskom tuje dežele se skušam že prej pozanimati o tamkajšnji hrani, saj je to moj poklic, to počnem že vse življenje. Poskusil sem tri tradicionalne slovenske jedi, čeprav sem potem izvedel, da niso čisto tradicionalne: bakalco (idrijska jed, op. p.), pljukance (istrska jed, op. p.) in zrezek divjega prašiča. Nisem pa še jedel v Ljubljani, kjer bom vsekakor poskusil še več vaših jedi, saj na Bledu in v Bohinju, ki sta zelo turistična kraja in kjer sem bil do zdaj, strežejo navadno turistično hrano.

Ali najdete kakšne podobnosti med slovensko in ukrajinsko kulinariko?

Mislim, da ja, saj je bila zahodna Ukrajina del Avstro-Ogrske. V tem delu se še danes najdejo podobne jedi kot pri vas in v Avstriji.

V Sloveniji kot prepoznavno ukrajinsko jed poznamo boršč, čeprav je nekje navedena kot ruska.

Da, boršč je zelo ukrajinska jed, svet bi to moral vedeti, še posebej, ker so pred nekaj tedni v vaših trgovinah boršč oglaševali kot tradicionalno rusko jed. To se mi zdi velika težava, saj ima Rusija močan vpliv in če nekaj hočejo, bodo priredili tudi zgodovinska dejstva, mi pa bomo izgubili v boju z njimi, česar se bojim. A poleg boršča imamo še jed vareniki, ki spominja na vaše žlikrofe, zelo prepoznavno pa je tudi salo (svinjska mast, op. p.).

Ko je bila Ukrajina del Sovjetske zveze, smo pozabili na veliko naših tradicionalnih jedi in jaz zdaj raziskujem prav to, kakšno tradicijo smo imeli. Poznam približno 60 jedi, ki so prave ukrajinske. Denimo haluški; haluške pripravimo z moko in vodo, postrežemo pa s kislo smetano in veliko mesa. Potem imamo še banoš, ki je zelo podoben polenti, ter posebno ribjo juho, ki je pravzaprav golaž, a pripravljen z ribami, veliko ribami, ne veliko vode in veliko zelenjave. Ukrajina ima ogromno regij in vsaka ima drugačno hrano, zato je težko reči, kaj je naša prava tradicionalna jed.

Chris Williams Trendi Kuhar iz Teksasa, ki sta ga navdušila slovenska hrana in vino #intervju

V Ukrajini ste precej slavni, pravzaprav ste velika zvezda, saj ste zmagali v ukrajinski različici šova MasterChef. A kako se je vse začelo za vas, kdaj ste spoznali, da se hočete ukvarjati s hrano?

Kaj pa vem ... 15 let sem znal pripraviti le vmešana jajca in to je vse. Sploh nisem vedel, da znam kuhati, vedel sem le, da si želim eksperimentirati, združevati različne stvari. Študiral sem mednarodne odnose, a ko sem spoznal, da bom verjetno težko našel službo v tem poklicu, sem začel delati kot natakar v restavraciji.

Ko sem odprl vrata kuhinje, sem spoznal, da je lahko hrana pripravljena povsem drugače kot v domači kuhinji, in takrat sem začutil strast do učenja in spoznavanja novih tehnik, doma sem bral kuharske knjige, gledal stare kuharske oddaje in jih skušal posnemati. To je trajalo kakšno leto in pol.

Ko sem si po tem eksperimentiranju pripravil špagete z ingverjem, česnom in rdečo papriko, sem začutil vznemirljiv, skoraj seksualen občutek. "O, moj bog, kaj se dogaja?" Vem, da se sliši čudno, a tako sem se počutil in takrat sem dojel, da je to nekaj, s čimer se hočem ukvarjati.

Zatem sem delal kot kuhar v neki restavraciji, a sem dal odpoved, ker nisem hotel delati nekje, kjer je pomemben le denar in ne razumejo, kako pomembna je hrana, ki jo strežejo. Nato sem odprl lastno podjetje z marmeladami z res nepričakovanimi okusi, ki so osupnili ljudi. Potem pa me je poklical nekdo s televizije, ki je poskusil mojo marmelado, in me povabil v šov MasterChef. In sem šel, čisto brez pričakovanj.

Evgeniy Klopotenko Foto: Bojan Puhek

A na koncu ste zmagali in postali zvezdnik.

Da, ampak jaz sem le počel, kar znam in vem. Šele ko sem zmagal, sem dojel, da je ta šov v Ukrajini res priljubljen. V Ukrajini živi več kot 44 milijonov ljudi in približno 15 milijonov ve, kdo sem. Ne vem, kako, morda zaradi šova, a vem, da sem eden najbolj znanih ukrajinskih kuharskih mojstrov. Mnogi sploh še niso poskusili mojih jedi, a menijo, da sem dober kuharski mojster. Ne vem, kako je prišlo do tega, ampak je, in to hočem izkoristiti.

Spoznal sem, da hočem spremeniti prehranjevalne navade ljudi in jim pokazati, da je lahko hrana povsem drugačna. Ko pride do hrane, v Ukrajini še vedno živimo v 70. letih in vse, kar poznamo, je piščanec, ruska solata in veliko majoneze.

Jedo tisto, kar so jih naučile babice in mame?

Ja. Še vedno kuhajo po receptih, ki so nastali z izdelki, dostopnimi v času Sovjetske zveze. Takrat je bilo v trgovinah na voljo 10, 15 različnih izdelkov in to je to. Zdaj pa imamo pametne telefone, splet in še marsikaj, a hrana je ista kot pred 40 leti. Sploh recimo ruska solata, ki je polna majoneze in ni primerna za poletne mesece, a Ukrajinci jo jedo ves čas. O moj bog. Jaz skušam to spremeniti.

In tega ste se lotili pri najmlajših, v osnovnih šolah?

Tako, saj menim, da če bom spremenil razmišljanje mladih, bom spremenil sistem. Zato sem za začetek napisal knjigo receptov za šole, ki je postala uradni učbenik za kuhanje v ukrajinskih šolah. Seveda lahko kuhajo po njej, a se nekateri še kar bojijo, da bodo kaznovani za to, saj čutijo, da se morajo držati starih pravil. V moji knjigi ni nič nenavadnega, špageti carbonara denimo, ki jih pozna ves svet, a v Ukrajini se tega bojijo, saj je nekaj drugačnega, in mislijo, da je zato slabo.

Koliko šol zdaj kuha po vaših receptih?

Tisoč šol, a v Ukrajini jih je 15 tisoč.

Evgeniy Klopotenko Foto: Bojan Puhek

Pa vendar napredujete?

Napredujem, da, ker se ne dam. Morda bo potrebnih deset ali petnajst let, ampak ti otroci bodo odrasli in upam, da bodo o hrani razmišljali drugače. Morda bomo kot Evropa in bomo jedli drugačno hrano. Moji recepti se nekaterim morda res zdijo čudni, a bodo spremenili razmišljanje. Ste že kdaj poskusili redkvico, popečeno v ponvi na maslu z malo soli? Vsi v Ukrajini so mislili, da sem nor, a so vseeno poskusili, saj so bili radovedni. To sem delil na svoji spletni strani, kjer po evropskih merilih delim povsem normalne recepte, a za Ukrajino so odbiti. Zanje sta bazilika in paradižnik nekaj povsem novega.

Pravite, da res sovražite Sovjetsko zvezo in vse o njej, čeprav ste bili zelo mladi, ko je razpadla. So vplivi Sovjetske zveze še vedno tako močni?

Sovjetska zveza je v Ukrajini še vedno živa, brez skrbi. Uradno je razpadla, a je še vedno zelo prisotna, v vseh stvareh. Birokracija je ista, hrana je ista, miselnost je ista ... Rodil sem se leta 1986 in sem v Sovjetski zvezi živel pet let. Ko sem bil star šest let, sem šel v Veliko Britanijo na obisk k babici. Tam sem prvič videl supermarket, ki jih v Ukrajini takrat nismo imeli. Leto kasneje sem šel v Italijo, kjer sem jedel parmezan in pršut, v Ukrajini pa smo imeli samo piščanca in krompir. Že takrat sem videl svet v drugačni luči, a ljudje v Ukrajini še vedno jedo na enak način.

Evgeniy Klopotenko Foto: Bojan Puhek

Recimo: ljudi hočemo naučiti, naj reciklirajo odpadke, a vprašajo, čemu? Nekateri to počnejo, a podjetja nato te deljene odpadke združijo. Tudi, ko se trudiš nekaj spremeniti, te potlačijo ljudje, ki še vedno razmišljajo po sovjetsko. Sovjetska zveza je pri nas še vedno močno prisotna. Ko skušam to razložiti ljudem izven naše države, ko grem denimo na dopust, mislijo, da se šalim. Ko pa pridem nazaj v Kijev in pri družinskih prijateljih predlagam, a bi skuhali minestrone (italijanska enolončnica, op. p.), se branijo in nočejo poskusiti. Če bom šel v parlament, tega ne bom spremenil, lahko pa spremenim razmišljanje skozi hrano, korak za korakom. Gre počasi, a se dogaja, spremembe se dogajajo.

Že pri mojih starših se vidi, kako močno sem jih spremenil skozi hrano. Torej lahko spremeniš žensko iz Sovjetske zveze.

Pred dvema mesecema je na predsedniških volitvah na primer zmagal človek, ki je bil ves čas na televiziji, kar pomeni, da je televizija v Ukrajini zelo dobro orodje. Tudi jaz sem na televiziji, delam oddaje, ljudje me gledajo in mi sledijo. Če hočeš spremeniti državo, moraš biti na televiziji. Kar boš rekel, bodo ljudje storili in jedli. Ljudje bodo poslušali in to počeli. Delam tiho revolucijo. Ljudje se spreminjajo, a še ne razumejo, kaj se pravzaprav dogaja. V nekaj letih bom dosegel še več in mislim, da bom lahko spremenil državo skozi hrano.

Evgeniy Klopotenko Foto: Bojan Puhek

Približen in ponoven vpogled v Sovjetsko zvezo smo lahko dobili v novi seriji Černobil, ki je prav zaradi sistema osupnila gledalce. Očitno to pri vas (še) ni zgodovina?

V tej seriji je 70 odstotkov resnice in 30 odstotkov drame. Če primerjam: ti in prijatelj se vozita v avtomobilu, pripeljeta do prehoda za pešce, kjer ženska pravilno prečka cesto, a jo tvoj prijatelj zbije, ona si zlomi nogo. Sodnik te kot pričo vpraša, ali se je nesreča res zgodila na prehodu. Če rečeš da, prijatelj dobi sedem let zapora, če rečeš ne, se ne zgodi nič. Kaj bi bil vaš odgovor? Resnica, kajne? A v Ukrajini bi 76 odstotkov ljudi reklo, da ženska ni bila na prehodu, ostali pa bi povedali resnico. V naši državi so na prvem mestu prijatelji in družinske zveze.

Černobil, serija Trendi O snemanju Černobila: Zunaj je ves čas stal tip z brzostrelko #intervju

Zakon ne pomeni nič, imeti prijatelja na položaju pomeni veliko več. Jaz lahko ubijem 25 ljudi, a če je moj prijatelj sodnik, ne bom šel nikoli v zapor. Tako je v Ukrajini. Če imaš prave prijatelje, boš bogat. Vse težave, ki jih imamo, izvirajo prav iz tega. Černobil to dobro prikaže. In mislim, da bi se enak scenarij v Ukrajini zgodil še danes. Nič se ni spremenilo. Spremenilo se je le to, da lahko jaz pridem v Slovenijo brez vizuma.

Preberite tudi:

Anamaria Goltes Trendi Anamaria Goltes: Ne moti me, da me najprej poznajo kot dekle Luke Dončića #intervju #video Lea Sirk Trendi Lea Sirk: Jaz sem rešila Kobala, mene pa Flisar #intervju #video

Komentarji

20

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

  • britica / 22.07.2019. ob 16:29 +2 0

    FILIPT: človek je 37 let v Ukrajini, in po tvojem ve manj kot ti, ki si bil četrtič v štirih letih tam. Moram reči da si pomešal to, kar si ti jedel, z tem kar on pravi, da ljudje tam jedo, tako da ti nikakor nisi pravi da bi o tem sodil. Sam sem bil v Ukrajini 6 let nazaj in sem doživel katastrofo od hrane.

    +2 0
  • TTbow / 21.07.2019. ob 11:56 +3 - 2

    Saj pri nas je isto res, še posebej glede sodstva. Veze in denar. Pa lahko delaš kar želiš. Moraš res sam sebi skopati jamo in se popolnoma zabarikadirati v kot ter nikogar poslušati, da te obsodijo v kolikor si "VIP".

    +3 - 2
  • kala123 / 21.07.2019. ob 11:18 +6 - 5

    Šli smo iz Juge a Juga ni šla iz (nas) vas.

    +6 - 5
Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin