ocena filma
Petek, 14. 6. 2024, 22.27
5 mesecev, 1 teden
Ocena dokumentarnega filma Panika vzhoda
Panika vzhoda ali če hočeš mir, se pripravi na vojno
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,20
Raketni lanser Chunmoo je med nujnimi novimi vojaškimi pridobitvami za obrambo neba.
V četrtek smo si v sklopu Mednarodnih obzorij na TV Slovenija lahko ogledali nov dokumentarni film Panika vzhoda, reportažo iz držav, ki mejijo na Rusijo in se pripravljajo na morebitno vojno. Iz naše oddaljene perspektive gre za zaskrbljujočo podobo preobrazbe narodne identitete, s katero se bomo morda morali soočiti tudi mi.
V filmu novinarka TV Slovenija in avtorica filma Petra Marc obišče Finsko, Latvijo in Poljsko, kjer skozi pogovore s širokim naborom različnih profilov ljudi predstavi njihov odnos do Rusije, do vojne v Ukrajini, do oboroževanja in pripravljenosti na morebitno rusko invazijo. Njihovi odgovori so iz naše perspektive pogosto presenetljivi in šokantni, a avtorica skozi film uspešno prikaže njihovo pristnost in vseprisotnost. Kot je poudarila v pogovoru po predpremieri: "Prav trudili smo se najti koga, ki bi zagovarjal mir za vsako ceno, a ga nismo."
Dokumentarec lahko pogledate tukaj:
Zaklonišče ne prepeva
Panika vzhoda se začne z osupljivim podatkom o pet tisoč podzemnih jedrskih zakloniščih v Helsinkih, v katerih je dovolj prostora za evakuacijo več ljudi, kot je prebivalcev finske prestolnice. Zaklonišča redno vzdržujejo, in čeprav so nekatera v začasni uporabi kot športna in otroška igrišča ali parkirišča, morajo biti po zakonu pripravljena na uporabo v največ 72 urah. Tako se že takoj pojavi razkorak med finsko in slovensko izkušnjo, kjer smo v devetdesetih številna zaklonišča v blokovskih naseljih prepustili mladinskim klubom in drugim skupnostim, kot denimo izkazuje ime nekdaj priljubljene glasbene skupine Zaklonišče prepeva.
Panika vzhoda nato skozi pogovore s predstavniki vojske in političnimi ter varnostnimi analitiki ponudi vpogled v obrambno politiko finske države in njihovo specifično zgodovinsko-politično situacijo na meji z Rusijo. Pri tem izpostavi tudi pomen Nata, ki se mu je Finska pridružila aprila letos, kakor tudi zaenkrat delno zgrajene ograje vzdolž več kot 1300 kilometrov dolge meje med državama. Kot razložijo sogovorniki, je ograja postala nujna, odkar je Rusija začela uporabljati povečan prehod migrantov kot način hibridnega vojskovanja. Tako so lani zaprli mejne prehode, ko je število migrantov – povečini vojnih beguncev iz Sirije – naraslo iz nekaj deset na več sto na mesec.
Avtorica filma, novinarka informativnega programa TV Slovenija Petra Marc.
Poziv k orožju
Podobne izkušnje imajo tudi v Litvi in na Poljskem, kjer prav tako postavljajo ograje na mejah z Rusijo in njeno zaveznico Belorusijo ter vlagajo v oborožitev kot še nikoli doslej. Najbolj zanimiv vidik Panike vzhoda je eklektičen izbor sogovornikov in njihovi nepričakovani odgovori. Tako je denimo v Litvi ena od intervjuvank urednica spletnega medija njihove javne televizije, ki med drugim razloži, da sta se z možem včlanila v strelsko društvo, saj se je treba naučiti streljati, če bo treba braniti domovino. Enako podobo pokažejo tudi pogovori z mladimi naborniki, ki so sicer naključno izžrebani iz mladih generacij, a zadnja leta skoraj vsa mesta zapolnijo prostovoljci. Izjema je bil en vojak, ki je študiral v tujini, a je nemudoma prekinil študij in se ponosno odzval na vpoklic.
Vse to so zgodbe, s katerimi se v slovenski družbi težko poistovetimo. Vojaški nabor smo ukinili, zakloniščem spremenili namembnost, ograjo na meji rušimo, medtem ko je skoraj vsako višanje vojaškega proračuna doslej prineslo uničujoče korupcijske afere in medijska poročila o neustreznosti nabavljene opreme. To je posledica vse pogostejšega občutka varnosti, ker smo obkroženi s prijateljskimi državami, ki so vse v Evropski uniji in schengenskem območju. Korupcija je sicer stalna spremljevalka oboroževalske industrije v mnogih državah, a treba je priznati, da v Sloveniji to velja tudi za mnogo drugih javnih naročil pod praktično vsako vlado.
Ograja na meji med Litvo in rusko eksklavo Kaliningradom.
Preseganje ideoloških razlik
Tako so podobe in informacije iz teh treh držav, kjer se prebivalci zaradi zgodovinske izkušnje in grozovite invazije Ukrajine upravičeno bojijo, da bi njihove meje lahko postale nove fronte linije, za mnoge v Sloveniji sprva videti nekaj povsem nerealnega. A so opozorilo. Petra Marc in direktor fotografije Žiga Gašperin previdno sestavita zgodbo, tako da podata uravnoteženo informacijo o tem, kako drugačno je tamkajšnje življenje. In čeprav so te meje več kot tisoč kilometrov proč, so to vseeno meje Evropske unije in držav članic Nata, s katerimi nas vežejo več kot le mednarodne pogodbe.
Večina sogovornikov Petre Marc pred kamero podaja uradna stališča in analize. Med njimi je najbolj zanimiv nekdanji poljski premier Mateusz Morawiecki, ki ga je lani zamenjal Donald Tusk. Morawiecki in Tusk imata nasprotujoča si stališča glede praktično vsega, a v intervjuju Morawiecki brez pomisleka pohvali novo vlado, ki nadaljuje program dodatnega oboroževanja. Ne glede na politična razhajanja ni dileme glede potrebe po obrambi pred morebitno nevarnostjo iz vzhoda.
Direktor fotografije Žiga Gašperin in avtorica Petra Marc.
Vojna ni neizogibna
To je recenzija filma, njegove strukture, pripovednih tehnik in sporočila ter kako in zakaj je to učinkovito. To ni analiza kompleksne obrambno-politične situacije v Ukrajini ali na mejah Rusije in Belorusije z Evropsko unijo. Sporočilo filma je jasno in podano na koherenten in medijsko izpiljen način: v teh treh državah se prebivalci zavedajo, da bodo v bližnji prihodnosti morda soočeni z vojno in se na to resno pripravljajo. To seveda ne pomeni, da je vojna neizogibna. Prej nasprotno. Slovit latinski pregovor: "Če hočeš mir, se pripravi na vojno," ni iz trte zvit in ni dvoma, da je v drugi polovici 20. stoletja pretirana oboroženost Evrope pripomogla k temu, da ni prišlo do neposrednega konflikta med Natom in državami Varšavskega pakta.
Najbolj osebno zgodbo poda ukrajinska študentka v Varšavi, ki Petri Marc opiše, kako ji je umrl oče. Ona se ne namerava vrniti v Ukrajino, saj razmere tam niso varne, vendar pa države ne želi zapustiti nihče od njenih sorodnikov. V posebej srce parajočem segmentu, ki je morda nekoliko pretirano zmontiran, da to še potencira, pove, da bi se bila pripravljena odreči vsemu ozemlju, ki ga je Rusija okupirala, če bi le lahko dobila očeta nazaj. To je povsem človeška reakcija, s katero se lahko vsakdo poistoveti, a seveda taka kupčija ni mogoča. In vse bolj se zdi, da sporočilo filma o pomembnosti pripravljenosti na vojno zares edini način, kako tovrstne smrti preprečiti.
Predpremiere filma se je udeležil tudi obrambni minister Marjan Šarec.
Ali je film Panika vzhoda vreden ogleda?
Naslov filma Panika vzhoda je nerodno izbran, saj prikazano ni videti kot "nenaden, velik strah, ki zajame navadno večje število ljudi in povzroči zmedo, nerazsodno ravnanje", kakor SSKJ definira paniko. Prej nasprotno, v teh treh državah je videti, da imajo ljudje svojo paniko precej pod nadzorom in da so do odločitve o pripravljenosti na vojno prišli na povsem razsoden način. Kar pa glede na izraelske havbice, Patrie, boxerje in vse ostale afere v zgodovini oboroževanja slovenske vojske ne pomeni, da bi znali tudi pri nas. A ne glede na našo politično situacijo je Panika vzhoda zelo dobro narejen film, ki ponudi veliko materiala za razmislek.
Avtorica: Petra Marc
Žanr: Dokumentarni film
Dolžina: 45 minut
Na sporedu TV Slovenija in na voljo prek aplikacije RTV 356.
Preberite še:
