ocena filma
Petek, 31. 5. 2024, 22.08
5 mesecev, 4 tedne
Ocena filma Naključni morilec (Hit Man)
Naključni morilec: Če ne obstaja, pa si ga izmislimo
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,31
Glen Powell in Adria Arjona prepričata v tej lahkotni komični kriminalki z nekoliko preveč sivim moralnim sporočilom.
Poklicni morilci ne obstajajo. Obstaja pa ideja poklicnih morilcev, ki je zaradi kriminalk in trilerjev globoko zasidrana v družbeno podzavest. In ker ljudje verjamejo, da so poklicni morilci resnični, jih skušajo najeti. In tukaj vstopi glavni junak Gary Johnson, univerzitetni profesor, ki občasno deluje pod krinko, da policiji pomaga ujeti ljudi, ki želijo nekoga mrtvega in so za to pripravljeni plačati.
Ta zanimiva premisa temelji na resničnih dogodkih, na dejanskem Garyju Johnsonu, vendar so si ustvarjalci filma vzeli precej svobode in zgodbo nagradili z elementi filma noir. Med drugim vpeljejo fatalko, ljubosumnega moža, skorumpiranega kriminalista in ljubosumnega bivšega, da lahko vsi trčijo skupaj v presenetljivem, krvavem finalu. Film se kljub temu trudi držati vzdušje komedije, tudi s šaljivimi napisi med odjavno špico, vendar mu to ne uspe povsem.
Poglejte napovednik:
Superego in maškare
Naključni morilec je sicer izredno zabaven in gledljiv film dokler spremljamo dvojno življenje Garyja Johnsona, predvsem postopne spremembe njegovega značaja, ko začne vzpostavljati vse bolj fascinantne podobe poklicnih morilcev, ki jih uprizarja pod krinko. Ko Garyja spoznamo, je nekoliko dolgočasen profesor filozofije in psihologije, ki študentom razlaga osnovne pojme oblikovanja osebnosti, se prijateljsko druži z bivšo ženo, ki mu očita, da ni dovolj strasten, in hrani svoja mačka, poimenovana Id in Ego. Če sledimo Freudovi teoriji psihoanalize, iz tega sledi, da nase gleda kot na »superego«, torej na tisti del človeške psihe, ki skrbi za moralo in sledenje pravilom.
In res je Gary sprva tak zelo umirjen, osredotočen in osamljen lik, kar se spremeni, ko ga sredi policijske preiskave, kjer sicer sodeluje kot tehnik in snemalec, pošljejo pod krinko, da bi se srečal z naročnikom umora in se mu predstavil kot poklicni morilec. Akcija je uspešna in ker ga policija potrebuje še naprej, Gary vse pogosteje dela pod krinko, pri tem pa se začne poglabljati v naročnike in zanje ustvarjati podobe poklicnih morilcev, kot jih ti pričakujejo. Ta del filma je tudi najbolj zanimiv, saj se glavni igralec in soscenarist Glen Powell dodobra vživi vanje in ustvari nekaj navdušujočih karakterjev.
Tudi iz te fotografije je očitno, da Glen Powell skuša postati novi Tom Curise, s katerim sta bila soigralca v uspešnici Top Gun: Maverick.
Psihopati in drugi poklicni morilci
Nekateri med njimi temeljijo na slavnih likih; en denimo na Patricku Batemanu kot ga je v filmu Ameriški psiho upodobil Christian Bale, nek drug z režanjem in pogledom močno spominja na prenekatere like, ki jih je igral Tommy Lee Jones, tisti najbolj markantni, skozi katerega spozna fatalko Maddy, pa (kakopak) temelji na mlademu Tomu Cruisu, Powellovemu soigralcu iz predlanske uspešnice Top Gun: Maverick. Nasploh se zdi, da večina Powellove kariere skuša slediti Cruisovim stopinjam in temu sledi tudi tukaj, saj je kot producent in soscenarist prevzel še pomembnejše vloge pri ustvarjanju filma.
A avtor filma je vseeno njegov režiser in Naključni morilec sodi med njegove bolj šibke izdelke. Richard Linklater je zaslovel s kultnima mladostniškima filmoma Zadeti in zmedeni in Pred sončnim vzhodom, ki sta dodobra zaznamovala devetdeseta. Kasneje v karieri je ustvaril še več presežkov, kot sta Skozi temačno zrcalo in Fantovska leta, ki ga je snemal devet let ob odraščajočemu Ellarju Coltranu, in za katerega je prejel oskarja za režijo in najboljši film. V sklopu njegovega opusa ima Naključni morilec precej vzporednic s še eno temačno komično kriminalko, Bernie. Tudi ta je delno temeljil na resničnih dogodkih, prikazoval pa je naslovnega glavnega junaka, ki se znajde v toksičnem razmerju in umori svojo ženo, nato pa skuša skriti njeno truplo.
Tudi lažni poklicni morilec mora kdaj potegniti pištolo. Ampak, ali ima dovolj v sebi, da potegne tudi sprožilec?
Še en morilec mehkega srca
Bernie sicer ni bil uspešnica, čeprav je Jack Black ustvaril eno najboljših vlog svoje kariere, deloma tudi zato, ker resnični umori niso smešni in je v grozljivi smrti zelo težko najti humor, ne glede na to, kako nadležen lik je žrtev. To bi moral Linklater upoštevati tudi pri Naključnemu morilcu, saj njegovi sicer zabavni, prijetni in privlačni junaki v zadnji tretjini filma zajadrajo v vse bolj moralno sive vode, zaključek pa poskrbi za poskrbi za preobrat, ki je najbrž edini mogoči srečni konec, vendar še zdaleč ni lahkoten.
V filmu poleg Glenna Powella, ki ga bomo kmalu spet videli v še eni potencialno »tomcruisovski« vlogi v Twister 2, zablesti tudi Adria Arjona v vlogi fatalke Maddy. Nazadnje smo jo videli v izjemni seriji Andor, ki na svet Vojne zvezd poda povsem nov pogled, pred tem pa je imela ključni vlogi tudi v stripovski polomiji Morbius ob boku Jareda Leta in predlanski predelavi Nevestinega očeta z Andyjem Garcio v glavni vlogi.
Powell ob boku odličnega karakternega igralca Austina Amelia, ki v filmu ustvari nepozaben lik skorumpiranega kriminalista.
Ali je Naključni morilec vreden ogleda?
V osnovi gre za lahkoten film, ki z nekaterimi preobrati in preoblekami dodobra nasmeje, in tudi sam zaključek – če ga gledamo z dobro mero ironije, kot so si avtorji tudi zastavili –, je na nek način kar posrečen. A vseeno pusti slab priokus, ki ga dodatno potencira pretirano in puhlo izpostavljanje psihoanalitičnih in filozofskih podstatov zgodbe, kar povsem uniči kakršnokoli pretenzijo po subtilnosti. In to je škoda, sploh ob dejstvu, da je Richard Linklater avtor nekaterih res prelomnih filmov, ki jih je odlikovala tudi izjemno odmerjena sporočilnost.
Naključni morilec (Hit Man)Režija: Richard Linklater
Igrajo: Glen Powell, Adria Arjona, Retta, Austin Amelio.
Žanr: Komična kriminalka.
Dolžina: 115 minut.
Da ne bi pozabili, film je tudi romanca.
Preberite tudi:
