ocena filma
Sobota, 25. 10. 2025, 4.00
9 ur, 5 minut
Ocena filma Springsteen: Reši me od nikoder (Springsteen: Deliver Me From Nowhere)
Springsteen: Reši me od nikoder – boj z depresijo, strah pred politiko
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,11
Jeremy Allen White kot Bruce Springsteen
Kot je jasno iz naslova, je film Springsteen: Reši me od nikoder biografija "šefa" rock glasbe Brucea Springsteena, izposojeni verz iz njegove pesmi Open All Night iz albuma Nebraska pa nakazuje obdobje, na katero se film osredotoča. V tem času je The Boss, soočen z depresijo, posnel temačno akustično ploščo, čeprav je že imel pripravljene hite, kot so Born in the U.S.A., Glory Days in Cover Me.
Ključni fokus filma je vse večja izolacija Brucea Springsteena v najeti hiši sredi jerseyjskih gozdov, kamor se umakne po uspešni svetovni turneji. Ko začne ustvarjati novo glasbo, najde navdih v najrazličnejših stvareh, na primer v filmu Surova balada (Badlands) in raziskovanju njegovega protagonista, serijskega morilca Charlesa Starkweatherja, pa tudi v glasbi takrat svežega elektro punk dua Suicide, a skozi vse ga lovijo spomini na težavno otroštvo z nasilnim očetom, ki je svoje mentalne težave utapljal v alkoholu.
Poglejte napovednik:
Posneto na kasetofon
Vmes se zaplete v nežno razmerje z natakarico, vendar ga zaradi rastoče duševne stiske ne more vzdrževati. Prav tako se zalomijo njegovi odnosi z glasbeniki in studijskimi tehniki, ko nikakor ni zadovoljen z aranžmaji in posnetki pesmi, ki jih je pred tem kot demo posnel na prvi studijski snemalnik na kasete. Čeprav kaseta ne ponuja ustrezne studijske kakovosti, je bil Springsteen obseden z občutkom teh posnetkov, ki ga studijski poskusi nikoli niso mogli doseči. Na koncu so tehniki našli način, kako prenesti kaseto na LP master, ki je nato postal kultna Nebraska.
Brucea Springsteena igra Jeremy Allen White, dobitnik več nagrad emmy za glavno vlogo v seriji The Bear, kjer ga je tudi opazil Springsteen in ga osebno izbral. White se je moral naučiti peti in igrati ustno harmoniko, kar mu je tudi dobro uspelo, saj v filmu zveni odlično, po igralski plati pa seveda že štiri sezone svoje serije dokazuje, kako neverjetno prepričljiv je v igranju genija, ki se bori z depresijo.
Jon Stewart in jaz
Skratka, film je profesionalno posnet in odigran in ima vse elemente, ki so potrebni za dobro glasbeno biografijo. Ampak! Ampak to je film o Bruceu Springsteenu in najbrž nikoli ni bilo možnosti, da bi mi bil ta film všeč. Že od otroštva sem velik oboževalec glasbenika in podobno kot komik in TV-voditelj Jon Stewart pripisujem Bruceu in njegovi glasbi ključen vpliv na svojo osebnost in način, kako gledam na življenje.
In ker že od najstniških let poslušam ploščo Nebraska in se poglabljam v besedila, sem prepričan, da je odločitev avtorjev filma, da se osredotočijo predvsem na pesnikovo težavno razmerje z očetom, plehka in da za njo skoraj zagotovo stoji strah pred politiko. Umetniška dela nastanejo kot rezultat dveh silnic: osebne in družbene. In v Springsteenovi glasbi družbene komponente ni mogoče spregledati. Sploh ne pri Nebraski.
Strah pred kritiziranjem politike
Morda imajo pesmi o gospodarski krizi, brezposelnosti in težavah vietnamskih veteranov res korenine tudi v avtorjevem razmerju z očetom, a film povsem ignorira širšo družbeno realnost zgodnjih osemdesetih, ko so politike Ronalda Reagana prizadele najrevnejše. V sodobni ameriški realnosti je seveda "nespodobno" in politično nespametno kritizirati Reagana, sploh če želiš v kino privabiti gledalce v okoljih MAGA, kjer se desničarski aktivisti hitro odločijo za bojkote.
Tako je ta film neizpodbiten dokaz, kakšno umetnost dobimo, če se ne upremo političnim pritiskom, prav takšnim, kot jih je pri nas prav ta teden izvajal vrhniški župan, ko je umaknil podporo svoje občine podelitvi Cankarjevih nagrad. Medtem ko se je ta trudil dokazati, kako povsem ne razume literature Ivana Cankarja – ki je eden od temeljev slovenskega jezika in kulture –, je k sreči nasprotno dokazalo vodstvo Cankarjevega doma v Ljubljani, ki bo odslej gostilo te nagrade.
A vrnimo se k filmu o Springsteenu. Ta se nikoli ni uklonil političnim pritiskom – med drugim je zahteval, naj vrsta predsedniških kandidatov, od Ronalda Reagana do Donalda Trumpa, preneha uporabljati njegovo glasbo na političnih zborovanjih, napisal je pesem 29 Shots o policijskem nasilju in šel v odkrit boj z newyorško policijo, ki je poskušala onemogočiti njegove koncerte v mestu. Tako da je ta odločitev filmarjev kar malo omalovažujoča. Vsaj za njegove največje oboževalce. Sicer pa je film dokaj v redu.
Ali je film Springsteen: Reši me od nikoder vreden ogleda?
Kot je jasno iz celotnega zapisa, sem z nekaterimi vidiki filma izredno nezadovoljen. A to je zgolj moje osebno mnenje. Če se poskusim postaviti v bolj neobremenjeno, objektivno vlogo filmskega kritika, še zmeraj ne morem mimo na določenih mestih šibkega scenarija, a nikakor ne gre spregledati odlične igre Jeremyja Allena Whita in preostanka zasedbe (Stephen Graham kot oče, Odessa Young kot ljubezenski interes, Marc Maron kot studijski tehnik), krasne kamere in izjemnega zvoka, nenazadnje pa tudi ne močnega sporočila o tem, da tudi najmočnejši ljudje s trdno podporno mrežo včasih potrebujejo terapijo.
Režija: Scott CooperIgrajo: Jeremy Allen White, Jeremy Strong, Stephen Graham, Paul Walter Hauser, Odessa Young, Marc Maron, Gaby Hoffmann, David Krumholtz
Žanr: glasbena biografija
Dolžina: 120 minut
Preberite še:
