Petek, 29. 3. 2024, 22.36
7 mesecev, 2 tedna
Ocena filma Godzila in Kong: Novi imperij
Godzila in Kong: Uničevanje kulturne dediščine
Kaj morate vedeti, preden si ogledate že peti film iz t. i. pošastne franšize filmov o Godzili in King Kongu? Da je na tej točki osrednji cilj filmov prikazovati, kako bitji po naključju, a z užitkom uničujeta kulturno in naravno dediščino.
Avtorji scenarija so sicer poskrbeli tudi za zahtevnejše gledalce, ki želijo filmsko zgodbo. Ta se kompleksno navezuje na prejšnje filme in med drugim vključuje podzemeljski svet (in znotraj njega še en, še bolj podzemeljski svet), izgubljeno ljudstvo, ki komunicira telepatsko, starodavno prerokbo, znanstvenico, ki je posvojila deklico, ki komunicira s Kongom, veterinarja in podkasterja. Ker dandanes pač ne gre brez podkasterjev (mimogrede, vabljeni k ogledu in poslušanju Spotkasta). Medtem se spopadeta drug z drugim in še z nekaterimi pošastmi, preden združita moči proti zlobnemu opičjaku. Pri tem za prizorišča spopadov med drugim izbereta Rio de Janeiro, Kairo in Rim, ki jo odnese še slabše kot lani v Hitrih in drznih X in Misiji: Nemogoče, saj se Godzila odloči, da si v Koloseju uredi ležišče.
Poglejte napovednik:
Bogata pošastna dediščina
Tako Godzila kot Kong imata bogato dediščino in izvirna dela z močnim sporočilom. King Kong iz leta 1933 s Fay Wray v glavni vlogi je imel jasno sporočilo o moči takrat še novega medija – filma –, zraven pa je risal imperializem in kolonializem v negativni luči. Japonska Godzila iz leta 1954 je po drugi strani film o nevarnosti jedrskega oboroževanja, kar je bila za Japonsko še posebej pereča tema. Obenem sta oba filma v času nastanka predstavljala tehnične presežke.
Sodobna iteracija, ki zadnje desetletje nastaja pod okriljem studiev Legendary in Warner Bros, se je začela s temačnim, a nekoliko nepovezanim filmom o Godzili. Ta je ponudil reference o jedrski nevarnosti in vključeval nekaj vizualnih bombončkov za ljubitelje klasik, kar je tri leta kasneje uspešno ponovil tudi Kong: Otok lobanj. Naslednji trije filmi, ki smo jih dobili v zadnjih petih letih, pa stavijo zgolj na izpiljene digitalne učinke in vse bolj razpredene zgodbe, ki so zgolj ogrodje akcije. Pravzaprav te filme odlično povzame slovit dialog dr. Serizawe, ki ga upodobi oskarjevski nominiranec Ken Watanabe: "Naj se bojujejo."
Rebecca Hall igra znanstvenico, ki k reševanju težav s Kongom povabi podkasterja v podobi Briana Tyreeja Henryja. Večkrat sta skupaj šokirana nad razpletom.
Rokoborba
Godzila in Kong: Novi imperij povsem sledi tem vzorcem, saj v dejanjih človeških junakov večinoma ni nobene logike. Ti so v filmu zgolj zato, da se gledalci lažje poistovetimo z njimi in da komentirajo dogajanje ter osvetlijo mitologijo. Lik znanstvenice Ilene Andrews, ki jo upodobi Rebecca Hall, je tako bolj ali manj delegiran na dolge razlage, ki so pogosto povsem absurdne, a nujno potrebne, da pojasnijo, zakaj se pošasti bojujejo druga z drugo in kam so se ravnokar odpravile. Iz perspektive gledalca to ni vedno uspešno, saj tem razlagam včasih manjka notranjega smisla ali pa včasih ni povezave med povedanim in prikazanim, občasno pa smo deležni kar obojega.
Kot so povedali ustvarjalci že pri prejšnjih filmih, ljudje in logika niso bistvo teh filmov. Ključni so spopadi med pošastmi in na tem področju Godzila in Kong ponudi gledalcem skoraj vse, kar bi si želeli. Kreature se tolčejo, udrihajo, mečejo naokrog, ob tem pa nazorno vidimo, kaj se dogaja, kakšen je učinek teh udarcev in kdo zmaguje. Koreografije so zanimive, montaža razkriva in ne zakriva ter učinkuje v smislu fizike in kinetike. V zadnjih letih je v tem žanru najbolj navdušil Ognjeni obroč, pri katerem smo spremljali boj med pošastmi in ogromnimi roboti, a Godzila in Kong ni daleč zadaj.
Kong se pripravlja na napad, vendar se izkaže, da je podzemeljski opičji kralj premočan zanj.
Pakt o nenapadanju
Filmi so lahko prvenstveno zabava brez teženj po umetnosti ali vključevanju pomembnih družbenih sporočil. Vseeno pa se zdi, da je v tem primeru to zamujena priložnost. Še toliko bolj v kontekstu mednarodne japonske uspešnice Godzila minus ena, ki je imela močno protivojno sporočilo in je pred kratkim prejela oskarja za posebne učinke. Tega filma pri nas žal nismo videli in tudi vprašanje je, kdaj ga bomo, saj imata japonska in ameriška Godzila podpisan "pakt o nenapadanju" oziroma imajo filmski studii dogovor, ki prepoveduje, da bi filma prišla v kino ali na video na zahtevo v istem časovnem obdobju.
Pričujoči Godzila in Kong je tako zgolj zabava v uničenju, ki pogosto spominja na ameriško rokoborbo, vključno s pričakovanim razpletom. Kot omenjeno, pri tem trpi okolica, kar je v sodobnem času številnih naravnih nesreč in krvavih vojn morda neokusno, sploh ker poskuša ta film (za razliko od nekaterih prejšnjih in s filmi povezane serije Monarch na Apple TV+) prikazati to uničenje kot povsem brez človeških žrtev. Kar je morda razumljivo pri rušenju piramid v Gizi, ne pa pri številnih stolpnicah, ki jih Godzila, Kong in druščina sekajo kot za stavo.
Godzila se v tem filmu napolni z jedrsko energijo prek vseh meja, kar je ponazorjeno tako, da žari z rdečkasto barvo namesto modre. Morda ne bi škodilo, če bi se tega spomnili že pri filmu Godzila: Kralj pošasti, preden ga je Gidorah skoraj ubil.
Ali je film Godzila in Kong: Novi imperij vreden ogleda?
Režiser Adam Wingard je kot inspiracijo za film navedel risanke iz osemdesetih in oglase za igrače, ki so se med njimi predvajali. Posledično je film kljub vsem uničujočim silam barvit, skorajda pisan, prav tako pa noben udarec, ki ga utrpi kateri od junakov, ni smrtonosen in vedno ima vsakdo dovolj moči, da ponovno vstane. Skratka, gre za film, ki ga ni mogoče jemati resno. Če pa želite odklop možganov po napornem dnevu in bi se radi prepustili očaranosti nad koreografijo, montažo in megalomanskimi posebnimi učinki, pa bo ta film kar primeren.
Pošasti veličastno zarjovita po tem, ko sta poteptali piramide v Gizi.
Režija: Adam Wingard
Igrajo: Rebecca Hall, Dan Stevens, Rachel House, Brian Tyree Henry, Alex Ferns, Kaylee Hottle
Žanr: ZF pustolovščina
Dolžina: 115 minut