Sobota, 14. 9. 2024, 16.39
2 meseca, 1 teden
Intervju: Urban Koritnik
Frontman Jet Black Diamonds: Nikoli si nisem predstavljal, da nas bo poslušala cela Slovenija
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,84
Urban Koritnik je frontman priljubljene vipavske zasedbe Jet Black Diamonds.
S frontmanom mlade vzhajajoče zasedbe Jet Black Diamonds Urbanom Koritnikom smo se pogovarjali na pragu Vipavske doline, od koder prihaja in kjer so nastale prve pesmi skupine. Čeprav so v zadnjih letih zamenjali kar nekaj članov, njihov pevec meni, da gre še vedno za vipavsko skupino, saj so jo leta 2017 ustanovili prav v Vipavi. Pogovarjali smo se tudi o odnosih v glasbeni skupini, ustvarjanju novega materiala in njihovih načrtih za prihodnost, ki se zdi zelo svetla. "Če bomo uživali, bomo to zgodbo peljali naprej," je jasen Urban.
Zasedbo, ki se je v zadnjih letih dodobra premešala, sestavlja pet članov.
Pevec skupine Urban Koritnik je bil sprva vpeljan v narodnozabavno glasbo, predvsem Avsenike in Slaka, ki jo zelo rad posluša še danes. Pri treh letih je začel igrati harmoniko, druge instrumente, ki jih igra, pa se je naučil igrati sam. V osmem razredu se je zaljubil v Guns 'N Roses in se takrat spoznal z rock glasbo.
Kdaj in kako ste si nadeli ime skupine?
Vse se je začelo že v osnovni šoli, ko sta že obstajala dva šolska banda. V enem sem bil jaz, v drugem pa naš zdajšnji kitarist Domen Lemut. Po osnovni šoli sem imel željo to nadaljevati in sem ga povabil v svoj band. Na Škofijski gimnaziji v Vipavi smo se srečali tudi z drugimi, zdaj že nekdanjim basistom in tekstopiscem Matejem Komparo in klaviaturistom Matijo Kriglom. Takrat je bil v skupini še Radoš na bobnih, ki tudi prihaja iz Vipavske doline.
Imena Jet Black Diamonds smo se spomnili en večer pred nekim koncertom. Še danes nam povzroča preglavice in se nam pri njegovi izgovorjavi zatakne, a smo se odločili, da ostanemo pri njem in ga ne spreminjamo.
Kako gledate na do zdaj prehojeno pot? Zdi se, da je vaš uspeh precej organski.
Čeprav nam ogromno ljudi pravi, da nam je uspelo zelo hitro, kar je po eni strani res, smo vseeno tukaj že od leta 2017. Imeli smo odrske izkušnje in veliko koncertov. Igrali smo različne priredbe pesmi slovenskih rock bandov in ne avtorskih skladb. Potem pa smo leta 2021 izdali naš prvi singel Retro anorak in začeli pospešeno ustvarjati avtorsko glasbo. Kmalu smo tudi izdali prvi EP Večvredne romance. Do leta 2020 smo igrali le priredbe, imeli pa smo še dve avtorski skladbi v angleščini. Ti so navdihnili Koala Voice, ki so začeli preporod te mlade scene in smo jih radi poslušali. Pesmi, ki smo jih napisali v tem času, smo aprila 2022 izdali na EP, na katerem je bilo šest skladb.
Se počutite kot del novega vala mladih bandov v Sloveniji?
Mislim, da je res ogromno zasedb. Rekel bi, da obstaja nekakšen novi val, veliko več je koncertov po celotni Sloveniji. O dobrem odnosu pričajo tudi prijateljstva, ki jih gojimo z drugimi skupinami, kot so Mrfy in Kokosy idr. Počutiš se kot del nečesa novega, kar se ustvarja, med seboj si pomagamo in se pokličemo. Zajadrali smo ta val in smo zelo veseli, da smo del njega tudi mi.
Aprila je skupina v Kinu Šiška predstavila svoj prvi album Sladki problemi.
Odigrali ste že nekaj večjih koncertov, med drugim tudi tistega v Kinu Šiška, na katerem ste predstavili svoj prvi album Sladki problemi. Se v bližnji prihodnosti nadejate nastopanja še na kakšnem večjem odru?
Na koncert v Kinu Šiška smo imeli res veliko priprav. Tudi če je šlo kaj narobe, so bile to minimalne napake, imeli smo tudi predprodukcijske vaje. Šiška ni bila tak bavbav, pokazali smo samo, kaj smo pripravili za publiko.
Tekom leta na koncerte pride med sto in dvesto, pa vse tja do dva tisoč ljudi. Število variira, saj morda določen večer nisi pripravljen igrati pred dva tisoč ljudmi. V Sloveniji je zanimiva izkušnja igrati pred dva tisoč ljudmi, sploh če nisi uveljavljena skupina. Za naprej imamo seveda željo po večjih prizoriščih, a za zdaj nimamo prav nič v igri. Ustvariti moramo čim več glasbe, da dosežemo in nas posluša čim več ljudi, potem pa organsko pride tudi uspeh.
Leta 2021 ste izdali pesem Retro anorak, ki se je v tistem obdobju med poslušalci dobro prijela. Ste pričakovali tak uspeh pesmi?
Za Anorak sem vedel, da je mali hit, mala uspešnica, a si nikoli nisem predstavljal, da nas bo poslušala cela Slovenija. Menil sem, da bodo v Vipavski dolini rekli: "Bravo fantje, dobro delate, delajte tako še naprej." Morda je kdo izmed članov pričakoval tak uspeh, a sam ga nisem. Pesem smo ustvarili brez načrtov. Želeli smo le ustvariti pesem, ki bo poslušalce pritegnila.
Pred tem ste ustvarjali v angleščini in igrali priredbe. Zakaj ste se odločili za slovenščino in lahkotnejše pop-rock ritme?
Glavni pobudnik je bil Matej Kompara, naš nekdanji basist in tekstopisec. Z njim smo se strinjali, a ker sem pel njegova besedila, je bil občutek malce drugačen. Kot da bi pel neko drugo pesem. Tudi zdaj, ko kdaj napišem svoja besedila, je malo težje povedati stvari v slovenščini kot angleščini. Angleščina je malo bolj površinski jezik, v slovenščini pa lahko kakšna besedna zveza kar dosti pomeni. Četudi je publika ne razume, ti veš, kaj pomeni. Radi smo poslušali marsikaj, vse od Big Foot Mame do popa, in vse to smo združili.
"Imena Jet Black Diamonds smo se spomnili en večer pred nekim koncertom. Še danes nam povzroča preglavice in se nam pri njegovi izgovorjavi zatakne, a smo se odločili, da ostanemo pri njem in ga ne spreminjamo," pove Primorec Urban.
Kako dolgo ste ustvarjali prvi album in kaj ste želeli s pesmimi sporočiti?
Iskreno o besedilih ne morem govoriti, ker sta med njimi samo dve moji, ostala so Matejeva. Celoten koncept albuma je bil tak, da smo šli v bandu skozi zanimivo obdobje in ga na koncu poimenovali kar Sladek problem. Imeli smo težave, a na koncu dneva smo delali nekaj, kar smo radi počeli. Zato smo ta problem poimenovali Sladek problem, čeprav je na albumu mogoče najti vse od ljubezenskih pa do malo temačnejših in veselih tematik. Nima vsebinske rdeče niti, ampak povzema naše doživljanje.
Kreativni začetek sva ustvarjala z Matejem, velikokrat sem ustvaril glasbo in je Matej napisal besedilo ali pa ravno obratno. Tudi on je pisal glasbo. Stvari sva posnela in jih pokazala drugim v bandu. Skupaj smo stvari obrnili in vsak je povedal svoje mnenje.
Na zadnjem albumu pa smo nekaj pesmi ustvarili skupaj od začetka. Šli smo v eno izmed vasi v Vipavski dolini, ki jo imamo zelo radi. Tako je na primer prišla ideja za pesem Vlak (Urban vokalizira, op. a.). Ustvarjalni procesi se razlikujejo.
Urban ne čuti, da je rojen frontman, to vlogo je poosebil z nastopi na odru.
Sodelujete s producentom Gregorjem Bajcem, ki je v določenem glasbenem krogu precej znan, saj ustvarja z mladimi skupinami in posamezniki. Kako ste dosegli to, da se vaš zvok razlikuje od drugih in da pri tem še ohranite svojo pristnost?
Zdi se mi, da ima že v začetku vsak izvajalec ali pa skupina svoj zvok in pristop. Zdi se mi, da Bajc to dobro sliši in zna to izluščiti in prepoznati kot vsak dober producent. Tam tudi naredi poudarek. Drugače ne bi ustvarjal s štirimi bandi in bi ustvarjal isti zvok. Mislim, da mu je to dobro uspelo na našem prvem albumu, in se že veselimo drugega, za katerega še nimamo ničesar v načrtu. Želje za naprej pa so velike.
V času delovanja ste zamenjali že kar nekaj članov, nazadnje tudi soavtorja in basista Mateja Komparo. Kako so potekale zamenjave in kakšni so vaši odnosi z nekdanjimi člani?
Nikoli si nisem mislil, da bo prišlo do toliko menjav. Moji vzorniki pri tem so bili U2, saj so vsi štirje skupaj že od svojega 14. leta. A do tega je pač prišlo. Bobnar Radoš Bone iz prve zasedbe je odšel na študij bobnov oz. tolkal na Dunaj. Primorani smo bili narediti zamenjavo in sprejeti njegovo odločitev. Tega smo se zelo bali, saj je Radoš zelo dober bobnar. Dobili smo Ljubljančana Maksa Rozmana, ki je upravičil pričakovanja.
Po koncertu v Šiški je skupino zapustil še Matej Kompara, za njegov odhod smo vedeli že nekaj časa pred tem. Pri njem pa je šlo za razliko od Radoša za druge stvari: predvsem željo po samostojnem ustvarjanju, pa tudi več se je želel posvetiti študiju, saj študira medicino. Poleg tega je v bandu način življenja drugačen. Z Matejem smo še vedno v rednem stiku. Če si on zaželi, gre v sobo in posname komad, v bandu pa je treba pesem narediti in jo pred snemanjem pokazati drugim. Če si samostojni izvajalec, je proces precej krajši. To je bil verjetno glavni razlog.
Ste se morda razšli zaradi nesoglasij ali drugačnih pogledov na glasbo?
Še vedno smo prijatelji, vsi nas tudi sprašujejo, ali smo se sprli. Zdi se mi, da smo šli narazen na zelo odrasel način.
"Zagotovo ni lepo slišati negativnih kritik na svoj račun, ampak človek se na to navadi. Pokažeš nekaj, za kar se trudiš, nek 'kavč komentator' pa to pospremi z besedami: 'Kaj pa vi delate?' Zato si misliš: 'Pa pokaži najprej svoje delo ti, potem pa govori.' Tega se navadiš, koža postane trša in mislim, da je tako prav."
Na koncertu je Kompara izvedel tudi svojo pesem, ki jo je ustvaril v okviru svojega projekta. Je bil to že nekakšen mehak prehod oz. napovednik, da se bo poslovil od vaše zasedbe?
Ni nakazal, predvsem smo mi s tem nakazali, da spodbujamo njegovo odločitev in mu damo priložnost, da zapoje svojo avtorsko pesem ob naši spremljavi. Namesto njega pa imamo že novega basista, Koprčana Jerneja Žavbija, ki poleg v naši igra še v dveh drugih zasedbah.
Zdi se, da so besedila vaših pesmi na splošno odsev vašega doživljanja sveta. Katerih tematik pa se boste dotikali v prihodnje?
Ponavadi besedila predstavljajo nek odsev časa. Moramo vedeti, da smo stari 22, 23 let, in ponavadi pišeš o tistem, kar v določenem trenutku čutiš. Bodisi o ljubezni bodisi o nekem doživljanju sveta. Ne vem še točno, kaj bo, ampak …
Rad ima Vipavsko dolino, od koder prihaja.
Kakšna pa je vaša publika?
Odkar smo bili v Šiški, se je ta publika kar naenkrat razširila. Imamo oboževalce, ki hodijo na vse koncerte, in to je za nas nekaj novega in zanimivega. Starostno pa je zelo odvisno. Po dolgem času smo nedavno igrali doma v Vipavi in smo imeli v prvih vrstah desetletnike ali celo mlajše, pa vse do najstnikov in tudi starejših od 30 let. Publika je zelo raznovrstna in smo tega zelo veseli.
Tudi na začetku so na naše koncerte prihajali tako fantje kot dekleta, ne le dekleta, kot bi pričakovali. Imeli smo mešano publiko, to nam je takrat dosti pomenilo. Tega nismo niti načrtovali, prišlo je spontano.
Tudi če iz tega ne bo nastala večja zgodba in bomo morali poleg banda delati še kaj drugega, je pomembno, da v tem uživamo. Tako ti tej stvari ni težko nameniti nekaj ur na dan. Če bomo uživali, bomo naprej peljali to zgodbo.
S širjenjem občinstva pa verjetno pridejo tudi kritike. Kako se spopadate z njimi?
Zagotovo ni lepo slišati negativnih kritik na svoj račun, ampak se človek na to navadi. Pokažeš nekaj, za kar se trudiš, nek "kavč komentator" pa to pospremi z besedami: "Kaj pa vi delate?" Zato si misliš: "Pa pokaži najprej svoje delo ti, potem pa govori." Tega se navadiš, koža postane trša in mislim, da je tako prav.
"Ko ustvarjaš, ne gledaš na neka teoretična pravila. To mi mogoče pomaga le pri tem, da pohitrim kakšen postopek in pri tem uporabim teorijo, se vprašam, kaj bi bolj ustrezalo v določenem delu, in poskusim tista dva akorda."
V katero zvrst bi se uvrstili? Se imate za rock zasedbo?
Sploh se ne opredeljujemo, kaj smo. Ustvarjamo nekaj med rockom in popom, nekateri nas imajo tudi za indie zasedbo. Delamo, kar nam ustreza, in poslušamo zelo raznovrstno glasbo. Vse od slovenskih oktetov do metala. To nekako združimo in se dobimo nekje na pol poti (smeh, op. a.).
Kako pa poteka usklajevanje? V zasedbi vas je pet, kar je verjetno zahtevno.
Nedavno smo bili v vasi Lože in ustvarili dve novi pesmi v enem dnevu. Bili smo precej odprtih misli. Naša težava je predvsem časovna uskladitev, saj smo še vsi študenti in ima vsak svoje obveznosti.
"Sploh se ne opredeljujemo, kaj smo. Ustvarjamo nekaj med rockom in popom, nekateri nas imajo tudi za indie zasedbo. Delamo, kar nam ustreza, in poslušamo zelo raznovrstno glasbo. Vse od slovenskih oktetov do metala. To nekako združimo in se dobimo nekje na pol poti," o zasedbi pove Urban Koritnik.
Se imate še vedno za vipavski band?
Da, čeprav sva v zasedbi samo še dva Vipavca. Eden je sicer iz Solkana, ampak zdi se mi, da bomo za vedno ostali vipavski band.
V primorskem oz. vipavskem narečju pa si ne želite ustvarjati?
Ne, zdi se mi, da za zdaj ne. Morda na stara leta v kakšni drugi obliki, za zdaj pa se bomo držali kar slovenskega knjižnega jezika.
Ali čutite s strani glasbenih kolegov spoštovanje in podporo?
To pa. Tako kot spoštovanja smo deležni tudi neodobravanj, a to sodi zraven. Ko dobiš prve "sovražnike", pomeni, da ti uspeva.
"Še danes se spopadam s tem, ali sem frontman ali ne. Dosti ljudi mi pravi, da sem dober frontman. Še pred štirimi leti, ko smo izdali Anorak, sem se bal iti na oder. Še pred mano je bil prvi pevec skupine, klaviaturist Matija, ker si jaz nisem upal peti. A potem se zgodi preskok in moraš iti s tokom. Spremeniš in vživiš se v nek lik – alter ego. Tudi s publiko rad govorim, tako da to uporabim na odru, da se povežem s poslušalci."
Boste še naprej ustvarjali albume ali se boste bolj posvečali singlom, ki so v zadnjem času v ospredju?
Morda to, da so singli v ospredju, drži, a ko smo aprila izdali album, smo se počutili, da smo neko obdobje pustili za sabo. Bili smo sposobni v izdelek združiti 13 pesmi. To je vseeno neka vrednost, čeprav samo za band. Še vedno pa drži, da so zdaj najbolj priljubljeni singli in videospoti v vseh vizualnih oblikah.
Kaj z bandom pripravljate v bližnji prihodnosti?
Ustvarjanje čim več nove glasbe, dokler smo še študentje, imamo čas in smo brez večjih obveznosti. Ali bomo ustvarili neko večjo celoto v obliki albuma, bomo še videli, a voljo imamo, to je najpomembneje. Poleg tega pa še naprej prodirati na slovensko sceno. Ne počutimo se pomembne, še vedno čutimo, da moramo plezati naprej do nekega vrha na slovenski glasbeni sceni.
Do konca leta bomo izdali še en videospot. Ne morem še povedati meseca, izdali pa bomo video za pesem 4/10, ki je tudi najbolj poslušana pesem na zadnjem albumu. Zelo se veselimo, da ga pokažemo še v vizualni obliki, ker se bo verjetno pesem tako še bolj prijela.
Težko je reči za naprej, morda bo iz tega nastala večja zgodba in to ne bo le naš prosti čas, ampak naša služba. Že zdaj je band nekakšna mala služba, saj imamo vsakodnevne opravke. Tudi če iz tega ne bo nastala večja zgodba in bomo morali poleg banda delati še kaj drugega, je pomembno, da v tem uživamo. Tako ti tej stvari ni težko nameniti nekaj ur na dan. Če bomo uživali, bomo naprej peljali to zgodbo.
"Tudi če iz tega ne bo nastala večja zgodba in bomo morali poleg banda delati še kaj drugega, je pomembno, da v tem uživamo. Tako ti tej stvari ni težko nameniti nekaj ur na dan. Če bomo uživali, bomo naprej peljali to zgodbo," preudarno razmišlja Urban.
Kako tebi osebno pri ustvarjanju in pisanju pomaga dejstvo, da študiraš na Akademiji za glasbo?
Ko ustvarjaš, ne gledaš na neka teoretična pravila. To mi mogoče pomaga le pri tem, da pohitrim kakšen postopek in pri tem uporabim teorijo, se vprašam, kaj bi bolj ustrezalo v določenem delu, in poskusim tista dva akorda.
Drugače pa pri pisanju pesmi praktično ne potrebuješ teoretičnega znanja, razen tega, da slišiš in prepoznaš, da nekaj lepo zveni. Zato bi rekel, da ne pomaga, razen v določenem trenutku.
Band je za fante že danes nekakšna mala služba, saj imajo z njim vsakodnevne opravke.
Si že od začetka vedel, da si rojen frontman ali si se te vloge moral priučiti?
Še danes se spopadam s tem, ali sem frontman ali ne. Dosti ljudi mi pravi, da sem dober frontman. Še pred štirimi leti, ko smo izdali Anorak, sem se bal iti na oder. Še pred mano je bil prvi pevec skupine, klaviaturist Matija, ker si jaz nisem upal peti. A potem se zgodi preskok in moraš iti s tokom. Spremeniš in vživiš se v nek lik – alter ego. Tudi s publiko rad govorim, tako da to uporabim na odru, da se povežem s poslušalci.
"Pri pisanju pesmi praktično ne potrebuješ teoretičnega znanja, razen tega, da slišiš in prepoznaš, da nekaj lepo zveni," je prepričan frontman Jet Black Diamonds Urban Koritnik.
Preberite še:
