Nazaj na Siol.net

TELEKOM SLOVENIJE

Sobota,
15. 6. 2024,
21.56

Osveženo pred

1 mesec

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 1,28
slovenska glasba album Zasavje rock and roll glasba Jure Tori Vlado Poredoš Orlek

Natisni članek

Sobota, 15. 6. 2024, 21.56

1 mesec

Intervju z zasedbo iz Zasavja

Skupina Orlek: Imamo trikrat lepše melodije kot Irci, ampak oni se znajo prodati

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 1,28
Orlek, Vlado Poredoš, Jure Tori | Vlado Poredoš (vokal, kitara) in Jure Tori (klaviature, harmonika) sta v skupini Orlek izkušena člana, ki sestavljata njeno jedro. | Foto Gaja Hanuna

Vlado Poredoš (vokal, kitara) in Jure Tori (klaviature, harmonika) sta v skupini Orlek izkušena člana, ki sestavljata njeno jedro.

Foto: Gaja Hanuna

Z zasavsko skupino Orlek, ki bo letos obeležila 35-letnico delovanja, smo spregovorili o njihovem najnovejšem albumu, ki so ga izdali nedavno in nosi precej nenavaden naslov: 3.5 polnomastno. Njihov pronicljivi način pripovedovanja nas je ponesel tudi nekaj desetletij v zgodovino, ko so obredli domala ves svet, v Ameriki pa so jih, veliko bolj kot v Sloveniji, imeli in jih še imajo za zvezdnike. Kot se strinjata naša sogovorca, so v glasbi najpomembnejši ritem, energija in aranžmaji, s čimer pa se, po prigodah sodeč, strinjajo tudi njihovi poslušalci.

Kaj Tori in Poredoš predlagata mladim glasbenikom? Več si poglejte v spodnjem videu.

Zakaj ste se odločili za tak naslov svojega novega, že 14. albuma?

Vlado Poredoš: To štorijo pa najraje povem jaz (smeh, op. a.). Snemali smo album na Dolenjskem, v Šentjerneju. Ponavadi nekdo snema, drugi pa takrat kuha kavo. Kakšnih posebnih idej za naslovnico nismo imeli. In na embalaži Alpskega mleka je bilo napisano 3,5 polnomastno, Jure je to videl in se mu je zdelo dobro in zabavno. 3,5 polnomastno je povezal s starostjo 35 let, kasneje je poslikal še tamkajšnjo fasado, ki je zdaj naslovna fotografija albuma, vse oblikoval in tako smo zadevo hitro rešili.

Jure Tori: Ja, polnomastno je fajn tudi zato, ker je rock'n'roll tudi kar masten.

"Neko jedro je ostalo, saj smo tudi malo sorodstveno povezani. V bistvu smo družinsko-sosedski band," pove pevec, avtor in kitarist Vlado Poredoš. | Foto: Gaja Hanuna "Neko jedro je ostalo, saj smo tudi malo sorodstveno povezani. V bistvu smo družinsko-sosedski band," pove pevec, avtor in kitarist Vlado Poredoš. Foto: Gaja Hanuna

Se torej imate za rock'n'roll zasedbo?

Poredoš: V glavnem, preizkušamo tudi vse druge zvrsti, od šansona do polke, vse živo.

Tori: Imamo od harmonike do pihal in močnih kitar, delamo tisto, kar nam je všeč, zvrst nas ne omejuje.

Precej članov se je v teh letih zamenjalo, kako v bandu ustvarjate prijetno ozračje, ali imajo tudi novejši člani besedo pri ustvarjanju?

Poredoš: Neko jedro je ostalo, saj smo tudi malo sorodstveno povezani. V bistvu smo družinsko-sosedski band.

Kako pa je skupina Orlek sploh nastala?

Tori: Nastali smo iz piknikov. Nastali smo čisto iz veselja do glasbe in igranja.

Poredoš: Ko sem še študiral v Ljubljani, sem se že malce ukvarjal z muziko. Sčasoma ti postane dolgčas, zato smo malo skupaj začeli igrati. Vikendi so bili luštni. Mi moški smo igrali, ženske pa so plesale in pele.

Kaj predstavljate na novem albumu?

Tori: Sodelovali smo s tistimi, s katerimi se že malo poznamo. Najprej nas je kontaktirala hrastniška "pleh muzika" (Rudarska godba Hrastnik, op. a.), ali bi skupaj z njimi še enkrat posneli Adijo knapi. Rekli smo, pa dajmo, a da vse naredimo malo drugače, kot je stara različica iz leta 1995. Potem smo vključili še didžeja JAMirka, ki je tudi producent in je naredil novejši beat, saj smo želeli vse narediti modernejše.

Na koncu je s hrastniško godbo nastalo nekaj novega tudi za nas, da nam je bilo to v veselje ustvarjati. Ko smo s Kreslinom igrali na Ptuju, je bil nad tem, da bi skupaj naredili in posneli Male bogove, navdušen tudi on. Nato je vse skupaj nakazovalo na to, da bi bilo dobro imeti še kakšnega gosta.

Za Mojo Boginjo je bil primeren Jernej Dirnbek - Dimek, z Mi2 smo tudi prijatelji, in tako se nam je kmalu zdel za pesem Punca s Šohta primeren tudi Hamo.

Poredoš: Tukaj je treba dodati, da je Hamo na pol Zagorjan, saj njegova mama prihaja iz Zagorja.

Tori: Pesem pa tako govori o zasavskih rudarjih in o obdobju izseljevanja, kako so šli v Ameriko, ko so bili še pred prvo svetovno vojno slabi časi.

"Nastali smo iz piknikov. Nastali smo čisto iz veselja do glasbe in igranja." | Foto: Gaja Hanuna "Nastali smo iz piknikov. Nastali smo čisto iz veselja do glasbe in igranja." Foto: Gaja Hanuna

Ste se v svojih začetkih pisali predvsem o teh tematikah?

Poredoš: Na začetku ja, kasneje pa tudi druge. Rudniki so se zaprli, ni bilo zaposlitev, bila je kriza. Malo karikiram, a vsi smo morali plačati položnice. Ta prehod, ko so zapirali rudnike, pa je bil v Zasavju precej mučen, v tistem obdobju je bilo s službami zelo težko in ogromno ljudi se je začelo voziti v Ljubljano, kar se dogaja še danes.

Kako pa ustvarjate svoje avtorske pesmi, gre za skupinsko ali individualno delo?

Tori: Najprej vsak sam doma, potem pa stvari prinesemo na vajo in hitro vidimo, ali je zanimivo ali ne.

Poredoš: Tako je, malo popravimo in dodamo, aranžma pa delamo skupaj.

Tori: Ugotovili smo, da je to najboljši način, saj se tako ne omejujemo, vsak se lahko izrazi, tako kot čuti. Puščamo si svobodo. Bolj ko se omejuješ, slabše je.

Kako dolgo je nastajal vaš najnovejši album?

Poredoš: Mi to naredimo kar hitro, delali smo po delih.

Tori: Nekaj je bilo posneto prej, nekaj v zadnjem času. So pa časi različni, včasih smo si studio rezervirali za dvakrat po tri dni in vse posneli in je bilo jasno, kaj delamo v studiu. Zdaj pa je prišla nova doba egoizma – v studio ne pridejo pripravljeni, ljudi ne dobiš niti na vajo in potem se hodi snemat še enkrat. Vse je postalo razpršeno, zdaj se vse raztegne na nekaj mesecev.

Mi stari – to jedro skupine, čeprav smo po duši še mladi – vemo, kako do nečesa priti. Mladi že prvi dan mislijo, da bodo zvezdniki. Mi vse nosimo, pripravljamo, organiziramo, mladi pa bi bili zvezdniki in včasih za to ne bi nič naredili.

Včasih ni bilo možnosti, da bi zaradi egoizma uničil celo skupino, danes pa se to mirno dogaja. "Danes je tako vreme in ne bom šel na koncert," pravijo. Tudi to se nam zgodi, to je zdaj realnost. Meni je to čisto nepredstavljivo, a ta svet je postal tak.

"Zanimiva je bila tudi Severna Amerika, ko smo igrali na velikem festivalu v Bethlehemu. Po koncertu so oboževalci prišli do nas. Amerika se do tega obnaša zelo zvezdniško. Do nas so se obnašali, kot da smo zvezdniki, kot da smo pomembni, kar v Sloveniji nismo," pripoveduje Jure Tori. | Foto: Gaja Hanuna "Zanimiva je bila tudi Severna Amerika, ko smo igrali na velikem festivalu v Bethlehemu. Po koncertu so oboževalci prišli do nas. Amerika se do tega obnaša zelo zvezdniško. Do nas so se obnašali, kot da smo zvezdniki, kot da smo pomembni, kar v Sloveniji nismo," pripoveduje Jure Tori. Foto: Gaja Hanuna

Glede na to, da ste z zasedbo obredli domala vse celine, kateri je tisti koncert, ki se vam je najbolj vtisnil v spomin?

Tori: Zame je bil vrhunec v Rudolstadtu v Nemčiji leta 1998. To je bilo noro dogajanje na gradu, mislim, da se je zbralo okoli deset tisoč ljudi. Vse je bilo v zraku, razprodali smo vse CD-je. To je bilo najlepše, da prideš v tujo državo in te tako sprejmejo.

Zanimiva je bila tudi Severna Amerika, ko smo igrali na velikem festivalu v Bethlehemu. Po koncertu so oboževalci prišli do nas. Amerika se do tega obnaša zelo zvezdniško. Do nas so se obnašali, kot da smo zvezdniki, kot da smo pomembni, kar v Sloveniji nismo.

Tudi pretekli teden smo imeli koncert za enega Američana in on nas je obravnaval kot rockzvezdnike. Mi smo začudeno gledali, saj se nam to zdi nenavadno, mi smo bolj preprosti in skromni. Američani pa nas postavljajo na čisto drugo raven.

Vse svoje pesmi, tudi v tujini, izvajajo v slovenskem jeziku. | Foto: Gaja Hanuna Vse svoje pesmi, tudi v tujini, izvajajo v slovenskem jeziku. Foto: Gaja Hanuna

Poredoš: Bežimo od zvezdništva. Pri njih je to drugače. Zame je bil vrhunec kariere nastop v newyorškem klubu, legendarnem CBGB, kjer smo nastopili dvakrat, in sicer leta 2002 in leta 2006. To je klub, ki so ga že zaprli in ni zelo velik, pa so vseeno v njem igrali Ramonesi in drugi. Tudi Andy Warhol je imel v njem razstave, zato je bil to res legendarni klub. Da smo dobili povabilo, da smo v njem igrali, si štejem v izjemno čast.

Samo v Afriki še nismo igrali in ravno včeraj smo bili na Radiu 94 v Postojni, kjer smo dobili zvezo z enim izmed glasbenikov, ki pozna enega izmed tamkajšnjih močnih festivalov. Rekel je, da nam bo poskusil urediti še ta nastop. Na vseh drugih celinah pa smo že bili, bili smo Pakistanu, na Kitajskem, tudi v Avstraliji in Novi Zelandiji.

"Pomembni so ritem, energija in aranžmaji, ki ljudi dvignejo." | Foto: Gaja Hanuna "Pomembni so ritem, energija in aranžmaji, ki ljudi dvignejo." Foto: Gaja Hanuna

Ali drži, da tudi v tujini pojete le v slovenščini?

Poredoš: Da, to pa lahko trdim.

Tori: Nikjer, razen v Avstraliji in v Južni Ameriki v San Martinu, ni bilo večinsko poslušalstvo slovensko. V Ameriki smo igrali zgolj za Američane, sem in tja pride na koncert kakšen Slovenec.

Poredoš: Nedavno smo imeli podobno debato. Konec koncev največ narediš z ritmom. Vsi se zdaj nekaj preseravajo z angleščino. V čem je bistvo? Odvisno je od tega, kako pripraviš svojo glasbo. Če poslušaš kakšen novejši koncert, običajno sploh ne razumeš treh četrtin besedila. Razen če že od prej poznaš zasedbo in pesmi iz spomina.

Tori: Zato so pomembni ritem, energija in aranžmaji, ki ljudi dvignejo.

Poredoš: Pri nas aranžma ni problem, saj nas je v zasedbi devet.

Izhajamo iz slovenske ljudske melodike. Imamo namreč eno najlepših melodik, čeprav se tega ne zavedamo. Imamo trikrat lepše melodije kot Irci, ampak oni se znajo prodati, mi pa smo kar sramežljivi. In pravimo, da smo majhni. Nič nismo majhni.

Vseeno pa dajete poudarek na besedila?

Tori: Ja, ampak v Sloveniji nekaj pomenijo. V tujini pač …

Poredoš: Povemo bistvo, od kod smo. Iz knapovskih krajev in pojemo o njihovem težkem življenju, vse to pa prepletemo predvsem s črnim humorjem. Ker smo vsi pristaši tega. Ampak ljudje to razumejo in čutijo. Ko smo nedavno igrali v Izoli, je po koncu koncerta do mene pristopil Nemec in rekel: "Nisem čisto nič razumel, ampak ta energy, energy."

Tori: Ko zaigraš polko z močnimi kitarami, kjerkoli si, je vse v zraku. Tudi v Pakistanu je bilo vse na odru, tako da so morali obiskovalce poditi z odra. Ta energija se čuti, imamo poslušljive melodije, ritme, ki so udarni, tako da s tem ne moreš zgrešiti. Četudi bo tam samo pet ali pa deset tisoč ljudi, bo veselje.

Poredoš: Izhajamo iz slovenske ljudske melodike. Imamo namreč eno najlepših melodik, čeprav se tega ne zavedamo. Imamo trikrat lepše melodije kot Irci, ampak oni se znajo prodati, mi pa smo kar sramežljivi. In pravimo, da smo majhni. Nič nismo majhni. Kitara v D-duru zveni čisto enako v Sloveniji kot v Ameriki, odvisno je samo, kako ga zaigraš.

In to slovensko melodiko, ki je zelo muzikalna, smo priredili na nov, modernejši način, ji dodali nekaj etno zvoka ter tudi nekaj tistega, kar se ujema z našo okolico. Imamo tri pihala, harmonika je tako ali tako nacionalni instrument.

"Izhajamo iz slovenske ljudske melodike. Imamo namreč eno najlepših melodik, čeprav se tega ne zavedamo. Imamo trikrat lepše melodije kot Irci, ampak oni se znajo prodati, mi pa smo kar sramežljivi. In pravimo, da smo majhni. Nič nismo majhni," je neposreden Poredoš. | Foto: Gaja Hanuna "Izhajamo iz slovenske ljudske melodike. Imamo namreč eno najlepših melodik, čeprav se tega ne zavedamo. Imamo trikrat lepše melodije kot Irci, ampak oni se znajo prodati, mi pa smo kar sramežljivi. In pravimo, da smo majhni. Nič nismo majhni," je neposreden Poredoš. Foto: Gaja Hanuna

Katera pesem je bila tista, s katero ste naredili večji preboj in se zasidrali v slovenskem glasbenem prostoru? Je bila to Ko so lipe cvetele?

Tori: Mi smo se v bistvu te pesmi sramovali, ker smo bili rockerji. Potem pa je Vlado to pesem naredil za Emo, posneli smo jo, a je sploh nismo igrali, na ta način smo se šalili. Nismo vedeli, da bo to kdaj uspešnica. Z leti pa so pod odrom ljudje kar vpili: "Ko so lipe cvetele," zato smo jo uvrstili na program. Zdaj pa je to naša največja uspešnica. Mi nismo nikoli kalkulirali.

Naš preboj se je zgodil s koncerti v Ljubljani v K4, ki so nas dvignili, in pesmijo Adijo, knapi, za katero smo takrat ravno izdali videospot. V tistem času pa se je ravno ustanovil tudi POP TV in pesem so leta 1995 vrteli trikrat na dan.

Poredoš: Sam sem kar ponosen Slovenec in videl sem razpis za Emo in v tistem času je bil vdor hrvaške glasbe tako agresiven, zdaj se dogaja podobno, zato sem želel videti, ali ljudje na to sploh kaj trzajo. Pesem smo posneli in jo poslali in bili smo sprejeti. Na Emi nismo nastopili v zasedbi z Orleki, na koncu smo bili, zdi se mi, četrti.

Še mojster Sepe (Mojmir Sepe, op. a.) me je kasneje poklical k sebi in rekel, zakaj nisem naredil boljšega aranžmaja, saj bi tako zagotovo šel naprej. Zmagala je sicer pesem Energy Nuše Derende. A mi smo svojo pesem igrali naprej.

Kasneje smo jo posneli še v svoji različici in pesem je dobila še boljšo obliko, tudi malo bolj akustično. Niti v sanjah si nisem mislil, ampak pesem ima zdaj že okoli pet milijonov ogledov.

Tori: Vsakič, ko pogledamo, je nekaj sto tisoč ogledov več. Niti nismo vedeli, kdo je naložil video.

Ste se kdaj z bandom ukvarjali profesionalno?

Tori: Prej sem bil grafik, zdaj se ukvarjam zgolj z glasbo, ampak band Orlek ni bil nikoli profesionalen.

Poredoš: Jaz pa sem zdaj v pokoju, a sem ravno zdaj dobil delo in sem kustos Rudarskega muzeja v Zagorju. Večinoma pa smo vsi zaposleni.

Tori: Ravno zato Orlek ni naredil tega preboja in ni v prvi liniji, kot so recimo Siddharta, Big Foot Mama in podobni, ker mi nimamo namenskih koncertov, ki bi jih organizirali in promovirali sami. Nas pokličejo in gremo igrat kamorkoli. To je pač lahko težava, ker ne veš, kaj se bo zgodilo. Tako dobro kot za reklamo poskrbi organizator, tako pač je.

Ste pa hodili na večtedenske turneje?

Poredoš: Seveda, tudi. Osebno grem najraje igrat tja, kjer nas še niso slišali in videli. In dokaz za to je bil v Urugvaju, kjer smo v Montevideu čakali ladjo za Buenos Aires. Postalo nam je dolgčas in začeli smo igrati. Ljudje so najprej gledali in kar naenkrat so začeli plesati in je bilo veselo. Vprašali so, od kod smo in kje bomo igrali, povedali smo, da iz Slovenije in da bomo igrali v San Martinu.

Tako so nas na ladjo lepo pospremili skozi nekakšen špalir, brez prerivanja, in smo se lahko prvi usedli, ker smo jim igrali.

Sogovorca sta postregla s kar nekaj zgodbami s turnej po svetu. | Foto: Gaja Hanuna Sogovorca sta postregla s kar nekaj zgodbami s turnej po svetu. Foto: Gaja Hanuna

Kdo je vaše občinstvo?

Tori: Malce starejše, rekel bi od trideset naprej. Zdaj prihajajo že mlajši, ker nekaj let nismo bili zelo aktivni. Zdaj na Instagramu, Facebooku in YouTubu poskušamo dobiti mlajše občinstvo, niso pa večje množice. Generacija, ki nas je poslušala, ima zdaj že otroke.

Poredoš: Zdaj so že šefi in direktorji, prej pa so bili študentje. Zdaj pridejo z otroki (smeh, op. a.).

5. oktobra v Kinu Šiška organizirate koncert ob 35-letnici delovanja skupine, kaj pripravljate?

Poredoš: Večina teh, s katerimi smo sodelovali na albumu, pride, če jim bo le uspelo.

Tori: Bo žur, kot je bil do zdaj, še boljši. Vse bo posnela tudi RTV.

Poredoš: Letos bomo sodelovali tudi na festivalih, na Lentu, Gori Rocka, Soboških dnevih in recimo na Novomeškem poletju.

Skupino Orlek čaka pestro poletje, oktobra pa koncert ob 35-letnici skupine. | Foto: Gaja Hanuna Skupino Orlek čaka pestro poletje, oktobra pa koncert ob 35-letnici skupine. Foto: Gaja Hanuna

Ali spremljate tudi mlajše slovenske zasedbe?

Tori: Na začetku smo bili presenečeni, potem pa se človek sčasoma marsičesa navadi. Sprejmeš tudi novodobno glasbo, ni sicer rečeno, da nam je vse pisano na kožo, a nekaj je kar zanimivih in dobrih novih bandov.

Oglejte si še:
Skupina California
Trendi Skupina California se po 25 letih vrača z novo glasbo
Mike Orešar
Trendi Slovensko-kanadski glasbenik Mike Orešar: Če bi šel živet nazaj v Kanado s slovensko penzijo, sem lahko samo klošar
Matej Lebič
Trendi Mladi trboveljski up, ki je s svojo glasbo navdušil tudi Neisho
Žan Serčič
Novice Žan Serčič: Vedno me najprej očara energija človeka #Spotkast
Ne spreglejte