Četrtek, 31. 1. 2019, 17.30
5 let, 9 mesecev
Intervju: ANA BUCIK
Ker se vse podira, išče predvsem sebe
V senci prve zvezdnice domače reprezentance Ilke Štuhec, realno najbolj konkurenčne Mete Hrovat in povratnice Tine Robnik, ki sicer svari pred (pre)visokimi pričakovanji, smo se pred Zlato lisico pogovarjali z Ano Bucik. Kot največje razočaranje dosedanjega dela sezone je brez dlake na jeziku spregovorila o začaranem krogu in pogledu na (vele)slalomski jutri.
Z zanjo značilno vedrino in primorskim naglasom, ki je v smučarskem svetu, kjer gredo sicer bolj v uho gorenjski, štajerski, koroški ali ljubljanski naglas, bolj redek, smo Ano Bucik pred leti poslušali kot novinko v svetovnem pokalu. Nato kot prodirajočo slalomistko, ki je dvigovala svojo letvico. Vse do statusa prvokategornice in tudi prvih stopničk v svetovnem pokalu, ki jih je vknjižila v kombinaciji. Nato pa … Tekmovalna kriza se je začela že lani. Letos se je poglobila. V veleslalomu še ni bila v finalu, na šestih klasičnih slalomih pa je vknjižila zanjo skromnih 20 točk, le malenkostno več kot leta 2015, ko je bila še popolna "zelenka". Kljub jezi in solzam na tekmah ter razočaranjih na treningih, ker prav tako ne najde pravega zadovoljstva, pa 25-letna Novogoričanka s podobno vedrino, predvsem pa brez ovinkarjenja in olepševanja, govori o najbolj kriznih trenutkih kariere.
Ko ne gre in ne gre, tekme pa se vrstijo kot po tekočem traku … Se to zajeda tudi v počutje v prostem času?
Tega, da ne gre vse po načrtih, ne morem odmisliti. Če bi rekla, da od zadnje tekme do danes nisem z negotovostjo pomislila, kako bo šlo naprej, bi se grdo zlagala. Tudi v prostem času se mi v glavo prikradejo smučarske misli. Kaj se dogaja? Kako bo v prihodnje? Predvsem čutim več negotovosti. Ko ti gre, se nekaj odločiš, in to brez oklevanja izpelješ. Zdaj pa vsako odločitev desetkrat pretehtam, da se mi ne bi še kaj dodatno zalomilo. To zna bili zelo naporno.
Jasno je, da ste prvi v nizu razočaranih. Šele nato sledijo vsi drugi. Kako kot takšni sprejemate kritike trenerjev, medijske zapise ali kakšen druge opazke?
Razumem novinarje, javnost in trenerja. Imate pa prav, ko pravite, da sem sama najbolj razočarana. In ko si razočaran, te morda te stvari motijo še bolj. A to ni nič proti občutku ob prihodu v cilj, ko pogledaš proti semaforju in veš, da nisi pokazal, kaj znaš.
Morate pogledati proti semaforju ali vam je vedno že med vožnjo jasno, da ne gre?
Večinoma že med vožnjo dobro vem, koliko je ura. Ko pridem v cilj, seveda pogledam, vselej v upanju, da me je občutek varal. Letos se žal nisem motila.
A pred sezono niste skrivali optimizma. Nov opremljevalec, nov zagon, pohvale na račun priprav … Kje in kdaj se je zalomilo?
To se pogosto vprašam. Ko analiziram pripravljalno obdobje, ne vidim dela, ki bi si ga očitala. Ne najdem razlogov za trenutno stanje. Ne vem, zakaj se vse skupaj podira. Trenirala sem več kot v preteklosti. Imela sem občutek, da smučam dobro. Verjela sem, da bom ob kančku sproščenosti lahko našla pravo formo. Zdaj pa nimam ne rezultatov ne sproščenosti. Kot začarani krog, iz katerega moram pobegniti. Če potegnem črto, bi dejala, da se mi v ključnih trenutkih sezone elementi, potrebni za dober rezultat, niso poklopili. Posledično je sproščenost vse manjša. Položaj, v katerem sem se znašla, je preprost. Vem pa, da nisem ne prva ne zadnja, ki se spopada s temi trenutki. Pomembno je le, da se rešim.
Obetala si je drugačno sezono.
Se na treningu, ko ni rezultatskega pritiska, kdaj zalotite, da opravite s slalomsko postavitvijo tako, kot bi bilo treba za želeni preboj na tekmi?
Pridejo takšni dnevi. Imam pa do sebe zelo stroge kriterije in visoka merila. Malokrat si rečem: "Ana, to je ta vožnja!" Vsekakor pa so vožnje na treningih veliko boljše kot na tekmah. Za začetek poti navzgor bi bilo dovolj dobro že, če bi na tekmo prenesla vsaj to.
Vam je bilo morda pred leti lažje, ko ste se prebijali iz ozadja in s(m)o vas hvalili že za uvrstitev med dobitnice točk?
Vsekakor. Še predlani sem bila tudi sama zadovoljna s točkami. Hitro sem prestavljala mejnike. Vsak me je zadovoljil in mi dal nov zagon. Zdaj rezultatov, ki bi me osrečili in potrdili delo, ni. Pričakovanja so večja, zadovoljstvo manjše. V tem trenutku bi bilo dobro, če bi rezultatska pričakovanja potisnila na stran in v prvi vrsti poiskala samo sebe. Čutim, da mi ne manjka veliko, čeprav se morda zunanjemu opazovalcu ne zdi tako.
Sprejemate oceno, da se vaše smučanje ni kaj prida spremenilo, korak naprej pa je, predvsem na ravni tveganja in agresivnosti, storil val iz ozadja?
"Vrzi se na glavo," radi rečemo v našem športu. To imamo v mislih vsi. Ko smučaš dobro, imaš rezultate in si v formi, se je lahko vreči na glavo. Takrat v vertikalnih postavitvah ne vidiš ovire, veš, kako se boš lotil loka in kako boš pred ciljem pospeševal ter pustil teči smuči. Ko pa na treningu tri od petih voženj končaš z odstopom, se je na tekmi težko pripraviti do tega metanja na glavo. Še več, že na ogledu vidiš veliko ovir. Vidiš potencialne nevarnosti za napake. To je ta zavora. Da, konkurenca napreduje. A težavo vidim predvsem v tem, da trenutno nimam tistega samozaupanja za želeni pristop na tekmi.
Pred dnevi nam je Ilka Štuhec v daljšem intervjuju zaupala, kako jo včasih prevzame lep sončni vzhod ali drugačen pogled na naravo. Priznala pa je, da v teh lepotah uživa bolj kot tedaj, ko ni imela želenih rezultatov. Je pri vas podobno?
Danes me lep sončni vzhod res ne spravi v dobro voljo. Sem pa tudi drugačna oseba. Lahko se vprašam, zakaj uživam v smučanju. Odgovor? Ker vsak dan prinese kaj novega, ker si postavljam meje in jih poskušam prestavljati. Ker dosegam majhne zmage v svojem življenju. To je strast, ki me drži v smučanju. Niz desetih vrhunskih zavojev je tisto, zaradi česar je včasih vredno vstajati in hoditi na treninge.
Se pri analizi osredotočate le na lastne napake ali analizirate tudi vožnje najboljših?
Rada gledam konkurenco. Najraje najboljše, saj si pri tem ustvarjam idejo, kako bi morala smučati, da bi ujela takšno raven. Seveda gledam tudi svoje vožnje in iščem razloge za napake. A ponavljanje tega v nedogled je lahko obremenjujoče.
Dobite ob ogledu slaloma Mikaele Shiffrin ali Petre Vlhove občutek popolne nedosegljivosti?
Če bi me kdo vprašal, ali bi lahko na Zlati lisici premagala katero od omenjenih smučark, bi iskreno odkimala. Ne, trenutno pač nisem v obdobju, v katerem bi lahko merila proti stopničkam. Verjamem pa, da imam v sebi rezerve. Nekega dne bi lahko smučala na takšni ravni. To se ne bo zgodilo jutri ali čez en teden. Korak za korakom.
Kakšna pa bo potemtakem vaša usmeritev na Zlati lisici?
Smučati najbolje, kot zmorem. Nimam rezultatskih pričakovanj. Če bom prišla v cilj in vedela, da sem smučala tako, kot znam, bom zadovoljna.
VSE O 55. ZLATI LISICI
Slovenke na Zlati lisici
Veleslalom (petek): Meta Hrovat, Ilka Štuhec, Tina Robnik, Ana Bucik, Neja Dvornik in Desiree AjlecSlalom (sobota): Meta Hrovat, Ana Bucik, Neja Dvornik, Maruša Ferk, Andreja Slokar in Klara Livk
Program 55. Zlate lisice
Četrtek, 31. 1. 2019
Trg Leona Štuklja: 18.00 - javno žrebanje štartnih številk za veleslalom
Petek, 1. 2. 2019
Snežni stadion: 10.00-13.00 - veleslalom
Trg Leona Štuklja: 8.00 - razglasitev rezultatov in javno žrebanje štartnih številk
Sobota, 2. 2. 2019
Snežni stadion: 10.00-13.00 - slalom
1