Ilka Štuhec
Ponedeljek, 28. 1. 2019, 4.05
5 let, 2 meseca
INTERVJU: ILKA ŠTUHEC
Ilka Štuhec: Ne bom odšla kot invalid
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
6,75
2
Kakšni so privilegiji vrhunske smučarke? Kdaj se upokojiti? Kako sprejemati napake? Odgovarja Ilka Štuhec, ki si je ob robu tekmovalnega konca tedna v Garmisch-Partenkirchnu, kjer je po le 22. mestu v superveleslalomu vtis popravila s petim časom smukaške preizkušnje, vzela čas tudi za daljši pogovor.
"Še so rezerve, a moram biti po vsem tem, kar se mi je dogajalo, zadovoljna," je po nedeljskem petem mestu na smuku v Garmisch-Partenkirchnu dejala 28-letna Ilka Štuhec in si znova nadela veder izraz na obraz. V nekoliko drugačni, predvsem bolj poglobljeni različici se nam je predstavila dva večera prej, ko je v umirjenem intervjuju v lično urejeni jedilnici hotela, v katerem je bila nastanjena s svojo spremljevalno ekipo, nismo spraševali o - kot se športniki radi pošalijo na račun enoličnih vprašanj - občutkih po devetih zmagah v svetovnem pokalu, naslovu svetovne prvakinje, dveh malih globusih …
Kakšna je razlika med Ilko Štuhec novembra in Ilko Štuhec danes?
Če ne drugega, sem malce starejša …
In tudi hitrejša …
Da, malo že. Predvsem sem samozavestnejša. Smučarsko znanje ni bilo vprašljivo niti v omenjenem novembru. Toda takrat sem se vrnila. Videlo se je, da mi manjka tekmovalni ritem. Odsotnost s tekmovanj je bila zelo dolga. To se pozna. Zato sem bila tudi potrpežljiva. Potrebovala sem nekaj časa, da se znova navadim na ta svet.
Koliko se je med to vašo odsotnostjo spremenil svetovni pokal, predvsem povsem pri vrhu? Lahko primerjate raven tveganja, približevanje limitu za zmago?
Letos smo vsekakor priča preboju Avstrijk. Vrhunske so. Predvsem imajo tako široko ekipo, da pravzaprav ne mine tekma, ko vsaj ena ne bi bila v ospredju. Jaz sem le ena. Če me ni, me pač ni. S tem se sicer ne obremenjujem. Moja naloga je dobro smučanje. Še vedno vem, da na tekmah, na katerih pokažem, kaj znam, rezultat ne izostane. Kar se mojega smučanja in omenjenega približevanja limitu tiče, bi dejala, da večjih razlik ni. Na trenutke smučam bolje kot pred poškodbo, na trenutke slabše. A na koncu je pravzaprav pomembno, kaj pokažeš na naslednji tekmi. Kar je bilo, je bilo. Iz tistega, kar je bilo, sem se nekaj naučila. Zdaj pa me zanimata sedanjost in prihodnost.
Vaša vrnitev je bila videti preprosta, a je bilo vse skupaj daleč od tega. Vas zmoti napačno dojemanje?
Saj je preprosto! Prideš in smučaš. Mar ne? (smeh) Res je, da se za tem skriva veliko. Zelo veliko. No, imam pa pri posameznih vožnjah tudi sama včasih napačno predstavo. Med vožnjo imam, recimo, občutek, da se mi dogaja ogromno stvari. Ko pa pogledam posnetek, je marsikaj videti zelo preprosto.
V zimi vrnitve dvakrat zmagovalka.
Kaj pa tehtanje med rezultatom in izvedbo? Večina smučark ne bo nikoli stala na stopničkah. Vi pa ste v delu kariere prišli do ravni, ko lahko ob drugem mestu zmajujete z glavo …
Vem, da je na štartu še marsikatera druga tekmovalka, ki bi bila lahko prva, pa ni bila. Zato znam biti še vedno zelo zadovoljna tudi z drugim ali tretjim mestom. Tudi četrto, peto ali šesto mesto so odlični rezultati. Stremim pa k najboljšim izvedbam, ob zavedanju, da odločajo malenkosti. Smučanja brez napak pravzaprav ni. Včasih je odvisno tudi od sreče, kdaj se ti kakšna napaka pripeti. Sicer pa ne bi bilo pošteno, če bi na najvišji stopnički vedno stala ista tekmovalka. Vsaka si zasluži zmago, ker vse trdo delamo.
Kje iščete rezerve? Kje je lahko Ilka 2020 boljša od Ilke 2019?
Ko po treningih ali tekmah opravljamo videoanalize mojih voženj, se še ni zgodilo, da ob vožnji ne bi imeli komentarja. Vedno, zares vedno se najde del, ki bi se ga dalo odpeljati še bolje. S to mislijo se nato vedno znova podam tudi na štart. Včasih se mi nato tudi zalomi. Lep primer je superveleslalom v Cortini d'Ampezzo, kjer sem natančno vedela, kaj moram storiti, v tistem primeru dovolj zgoden začetek zavoja, pa je nato bila izvedba drugačna. Zakaj? Ker med samo tekmo razmišljaš o hitrem smučanju, tekmovanju. Ni časa, da bi razmišljala o nagibu telesa, položaju kolen, zaključku zavoja … Ne, tega na tekmi ni. Edina misel je cilj. Cilj, cilj, cilj! No, prav zato se dogajajo napake. Včasih jih rešuješ z improvizacijo, včasih pač ne gre.
Kako strogi ste nato do sebe? Kako dolgo si očitate napake?
Uf, v Cortini sem bila zelo jezna. Predvsem v prvem trenutku, saj sem napako storila točno tam, kjer sem natančno vedela, kako potegniti zavoj. Poleg tega pa sem do odstopa tekmovala zelo dobro. Že do cilja sem se malce ohladila. Vse skupaj sem sprejela kot lekcijo.
Kaj imate raje: deseto mesto z občutkom, da večjih rezerv v izvedbi ni bilo, ali vrhunsko smučanje in nato odstop?
Vprašanje je, kaj pomeni smučanje brez večjih rezerv. Vedno so. Če pa nekoliko obrnem vaše vprašanje, bi dejala, da imam raje odlično smučanje in nato napako kot pa zadržano smučanje za končno deseto mesto. Da pa ne bi kdo narobe razumel, naj poudarim, da ne ciljam na hitre začetke in odstope.
Na omenjenih tekmah v Cortini d'Ampezzo se je v svetovni pokal začasno vrnila Lindsey Vonn. Njen poskus sproža vprašanje, kdaj je pravi trenutek za slovo. Ivica Kostelić se je po šampionskih letih umaknil kot slalomist brez boja za točke. Tina Maze je po drugi strani na zadnji pravi tekmi lovila veliki globus. Kakšen je vaš pogled na vprašanje pravega trenutka za umik?
Vsakega izmed nas čaka konec športne poti. V teh trenutkih se bo vedno nekdo vprašal, ali je res pravi čas. Upokojitve nekako okolica tudi vedno obžaluje. A tako pač je. To je del športa. Začetek in konec. Menim, da na določeni točki to začutiš. Verjamem, da obstaja nek notranji klic upokojitve. Klic, ki pravi, da telo ne zmore več. Poziv k umiku je lahko tudi pomanjkanje prave motivacije. Ko ima smučar težave z jutranjim vstajanjem ali odhodom na trening, je to močan signal.
Je lahko motiv tudi denar?
Dvomim. Je pa to vprašanje za vsakega posameznika posebej. V mojem primeru bosta imeli glavno besedo obe koleni. Na določeni točki se bom zavedala, da želim tudi po končani karieri smučati z nečakinjama. Morda nekoč tudi s svojimi otroki. Z drugimi besedami, iz smučanja ne želim in ne bom odšla kot invalid.
Mnoge vaše tekmice je v slovo potisnil tudi materinski klic.
Res je. A brez skrbi, jaz bom še naprej smučala. Haha …
Smučarji pogosto poudarjate, da je kariera dodobra prežeta s številnimi odrekanji. Da brez tega ni uspeha. Lahko zamenjava zorni kot in poudariva, katere privilegije vam po drugi strani dajejo kariera, uspehi in slava?
Teh privilegijev je ogromno. V prvi vrsti potujem po svetu in delam tisto, kar imam najraje. Seveda turistična potovanja niso primerljiva s selitvami športnikov. Toda na teh poteh sem videla kar nekaj lepih krajev in spoznala veliko ljudi. Pri celotni zgodbi je zame najbolj zanimivo, da sem se znašla v krogu ljudi, ki delajo za isti cilj, ne glede na to, iz katerega okolja izhajajo. Vsi bi bili radi prvi. Poleg tega mi je šport privzgojil disciplino, ki mi bo v življenju prišla še zelo prav. Ko govorim o privilegijih, ne morem niti mimo majhnih trenutkov. Čudovito jutro. To je lahko velik privilegij.
Ste znali to čudovito jutro podobno spoštovati in ga razumeti kot velik privilegij tudi pred tekmovalnim razcvetom, torej tedaj, ko ni šlo po načrtih?
Morda malce manj. Po drugi strani je bil lep sončni vzhod včasih tudi najlepši del dneva. Morda edina pozitivna stvar, a hkrati motivacija, saj veš, da bo prišel nov dan. Začne se s sončnim vzhodom, konča z zahodom. Jutri bo nov dan. Vedno.
Takšne trenutke občasno delite s svojimi sledilci na socialnih omrežjih. Ali zanje skrbite sami?
Da. Tega niti ne razumem kot dodatno delo. Rada fotografiram. Včasih rada pogledam kakšno fotografijo, na kateri sem jaz. Potem to pač delim. Čisto vsega seveda ne. Haha …
Se pa vzdržujete komentarjev, čeprav imate verjetno tako o politiki kot o drugih družbenih in predvsem športnih temah izdelano svoje mnenje.
Ne čutim se poklicana za tovrstno komentiranje. Marsikaj spremljam, si morda celo izoblikujem mnenje, a vedno vem, da ne poznam celotnega ozadja. Ni pošteno, da bi se oglašala in nekaj javno kritizirala. Svoboda govora gor ali dol. Jaz si svoje mislim, pišem pač ne. Podobno je z uspehi športnikov. Včasih raje nekomu osebno čestitam, kot pa, da bi navdušenje delila z vsemi.
Ob koncu pogovora ne moreva mimo tekmovanj, ki trkata na vrata. Zlata lisica in svetovno prvenstvo. Ju že "čutite"?
Ne še. Ko bom v Mariboru, verjetno že. To je domača tekma. Moram nastopiti. Veliko mi pomeni, da lahko na najvišji tekmovalni ravni nastopam na strmini, ki sem jo osvojila še kot otrok. Tudi navijači mi veliko pomenijo, saj so to tekme, na katere lahko pridejo praktično vsi, ki me poznajo.
Nato pa Aare 2019. Športniki pred svetovnimi prvenstvi radi rečete, da bo to le ena tekma. A ko stojite na štartu, je občutek verjetno vendarle drugačen, predvsem, kadar ste v boju za najvišja mesta.
Vem, kako je bilo leta 2017 v St. Moritzu. Ne vem, kako bo letos v Aareju. Na tekmo ne bom šla z mislijo, da branim naslov, ampak da napadam novega. Zakaj bi ga branila? Imam ga. Nihče mi ga ne bo vzel. Ne čutim tistega občutka, ki bi mi govoril, da šteje le zmaga. To bo še ena tekma, na kateri bom poskušala pokazati najboljše, kar znam.
Še kdaj pogledate kolajno iz St. Moritza?
Doma pogosto hodim mimo. Si pa ne vzamem časa, da bi se ustavila in jo gledala.
2