Sobota, 24. 12. 2022, 18.30
1 leto, 10 mesecev
Pregled športnega leta 2022 (1.) - Največja presenečenja/razočaranja
Ni manjkalo drame, tekle so solze sreče in razočaranja
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2,62
Slovenska košarkarska reprezentanca je na letošnjem EuroBasketu izpadla v četrtfinalu proti Poljski.
Tudi v iztekajočem se letu 2022 v športu ni manjkalo dramatičnih in presenetljivih dogodkov. Ob nekaterih so tekle solze sreče, ob drugih solze žalosti. Zbrali smo deset tako ali drugače presenetljivih dogodkov, poudarek je seveda na tistih s slovensko udeležbo.
Slovenski debakel na EuroBasketu 2022
Slovenske ljubitelje košarke zagotovo še vedno skeli tisti usodni četrtfinale z letošnjega evropskega prvenstva. Slovenska reprezentanca z Luko Dončićem in Goranom Dragićem na čelu, dvojcem, ki je blestel že na EuroBasketu leta 2017, ko je slovenska izbrana vrsta osvojila evropsko krono, je tokrat v Nemčiji razočarala. Med presenečenja leta bi lahko šteli že reprezentančno vrnitev Dragića, ki se je po petletnem prepričevanju zlomil tik pred letošnjim prvenstvom – tega so septembra skupaj gostile Češka, Gruzija, Italija in Nemčija – ter prekinil reprezentančno upokojitev, a vse je nato zasenčila bleda predstava čete trenerja Aleksandra Sekulića v četrtfinalu EP 2022.
Luka Dončić po usodni tekmi.
Že v skupinskem delu so si branilci naslova prvaka po zmagah nad Litvo (92:85) in Madžarsko (103:88) privoščili spodrsljaj proti reprezentanci Bosne in Hercegovine (93:97), kar bi moral biti znak za alarm. Čeprav so nato ugnali dva zahtevna in slovita tekmeca, reprezentanci Nemčije (88:80) in Francije (88:82) ter kot prvi iz skupine B napredovali v izločilne boje, so se v osmini finala spet mučili. Tedaj z Belgijo. A če so jo zaradi individualne kakovosti naših košarkarjev še uspeli izločiti (88:72), so v četrtfinalu doživeli šok. Za nasprotnika so dobili reprezentanco Poljske. Ta je doživela svoj trenutek slave in razglašeno slovensko vrsto s šokantno zmago (90:87) poslala domov.
V ligi NBA pa je Dončić z Dallasom preskočil močne Phoenix Suns.
Poljaki so nato izgubili polfinale s Francozi (54:95) kot tudi tekmo z Nemci za končno tretje mesto (69:82), prvaki so po zmagi nad Francozi (88:76) postali Španci, v Sloveniji pa smo premlevali, kaj vse je šlo tokrat narobe. Odlični Luka Dončić pač ni mogel čisto sam vleči slovenskega voza do konca, tudi v ligi NBA, ko je z Dallas Mavericks poskrbel za pozitivno presenečenje v končnici lige NBA in s 4:3 v zmagah v izločil močne Phoenix Suns, najboljšo ekipo rednega dela prejšnje sezone, ter se s soigralci prvič uvrstil v konferenčni finale, je potreboval pomoč soigralcev. In tudi v reprezentanci jo bo.
Vse o EuroBasketu 2022.
Mohoričev epski spust z legendarnega Poggia
Skozi leto so nas spet navduševali naši izvrstni kolesarji, že 19. marca je za nor podvig poskrbel Matej Mohorič. Postal je prvi Slovenec, ki je osvojil italijansko enodnevno klasiko Milano – Sanremo, prvega od petih kolesarskih spomenikov, prestižnih enodnevnih dirk, ki zaradi zgodovinske teže in zahtevnosti uživajo poseben status v svetu kolesarstva.
Matej Mohorič je 19. marca prišel do epske zmage na spomeniku Milano - Sanremo.
To je bilo prvovrstno presenečenje, pa ne zato, ker bi bil Mohorič, v konkurenci Tadeja Pogačarja, Wouta van Aerta, Primoža Rogliča, Matthieua Van der Poela in preostalih superzvezdnikov kakšen izrazit avtsajder, tudi ne zato, ker je napadel na spustu z legendarnega Poggia, ne ker je v kolesarskem svetu poznan predvsem po svojih nadnaravnih sposobnostih na spustih, pač pa se je pri epskem napadu poslužil tehnološkega presenečenja, s katerim je povsem šokiral konkurenco. Pomagal si je namreč s potopno oporo za sedalo, s tem pridobil več stabilnosti na divjem spustu, a vseeno tvegal do meje razuma in se po vratolomnem divjanju proti obali Sredozemskega morja dovolj odlepil tekmecem, da je slavil zgodovinsko zmago. "Danes nisem bil najboljši, a dovolj dober, da sem ostal s favoriti, nato pa sem šel samo še na polno do cilja. To je neverjetno," se je Podbličan tedaj veselil uspeha kariere. Mohoričeva brezhibna uporaba povsem regularne tehnologije iz gorskega kolesarstva je bil kolesarski trik leta.
Veliki up slovenskega smučanja v predčasni pokoj
Pred začetkom zimske sezone nas je šokirala napoved kranjskogorske smučarke Mete Hrovat. Še nedolgo nazaj smo k njenemu imenu pripenjali oznako veliki up našega smučanja, in v zadnjih letih je ta pričakovanja tudi začela uresničevati. A pri lovu za vrhunskimi dosežki v neizprosnem športu se ni uspela izogniti tudi številnim poškodbam, zato se je pri vsega 24 letih odločila za tekmovalno slovo.
Meta Hrovat je pri vsega 24 letih zapustila beli cirkus.
"Tako sem se odločila, ker po tekmi, padcu v Lenzerheideju, nisem več našla tistih pravih občutkov. Psihofizično nisem več čutila, da lahko dosegam vrhunske rezultate in občutim občutke, ki so mi prinašali veselje na snegu. Če sem poštena do sebe, želim delati stvari na sto odstotkov in občutek imam, da v smučanju tega nisem več sposobna narediti. Zato sem se odločila, da prekinem svojo profesionalno kariero. Smuči postavljam v kot, ampak to ni žalostno slovo, ker sem stara 24 let in me v življenju zagotovo še čaka marsikaj zanimivega. Komaj čakam, da vidim, kaj," je pojasnila svojo presenetljivo odločitev.
Šokanten prestop kraljice smučarskih tekov
Pravi šok so letos doživeli tudi v slovenski reprezentanci v smučarskem teku. Pred zimo, v kateri bo Planica gostila največji zimski športni dogodek na naših tleh do zdaj, svetovno nordijsko prvenstvo, je tekaške vrste zapustila najboljša tekmovalka, v zadnjih letih nesporna kraljica našega smučarskega teka Anamarija Lampič. A ta se v nasprotju z Meto Hrovat ni upokojila, pač pa je zamenjala šport. Na hrbet si je oprtala puško in se pridružila slovenski biatlonski reprezentanci.
Anamarija Lampič je imenitno začela svojo drugo tekmovalno kariero v biatlonu.
Mnogi s(m)o se ob tej res drzni odločitvi spraševali, če ni to nemara velika napaka. Kako se bo pri 27 letih naučila streljati? Kako se bo sploh znašla v tako kompleksnem športu, kot je biatlon? Bo grdo pogorela in hitro izgubila voljo? A vselej nasmejana šampionka iz Valburge nas je še enkrat osupnila. Že pred prvimi pripravami z biatlonsko reprezentanco je poudarjala, da si tudi v novem športu želi posegati po medaljah in če smo sprva ob teh napovedih še dvomili, zdaj verjamemo. Njen vstop v biatlonski svet je bil fenomenalen, že na prvi uradni tekmi pod okriljem Mednarodne biatlonske zveze, na Pokalu IBU (to je drugi kakovostni razred, takoj pod svetovnim pokalom) na sprintu v Idreju na Švedskem je zasedla imenitno šesto mesto. V Hochfilznu v Avstriji na svoji prvi tekmi med svetovno biatlonsko elito v svetovnem pokalu je bila odlična peta, nato pa v Val Ridani v Italiji, spet na tekmi Pokala IBU, z drugim mestom že prvič stopila na oder za zmagovalke. In vse to ji je uspelo kljub povsem pričakovano nezanesljivemu streljanju. Ko osvoji še to veščino, o čemer približno ne dvomimo, da jo bo, bo Anamarija Lampič strah in trepet v biatlonskem svetu. V Milanu in Cortnini d'Ampezzo bo leta 2026 kot biatlonka lovila olimpijsko medaljo, edino odličje, ki ji v že tako veličastni karieri še manjka.
Slovenska deskarska olimpijska pravljica
Če Lampičevi olimpijska medalja v zbirki odličij še manjka, tega ne more več reči naša odlična deskarka na snegu Gloria Kotnik. Na letošnjih olimpijskih igrah v Pekingu je na paralelnem veleslalomu poskrbela za pravo senzacijo in osvojila bronasto odličje. Dvaintridesetletna Velenjčanka namreč še nikoli ni bila uvrščena višje od četrtega mesta (ne v svetovnem pokalu ne na svetovnem prvenstvu, kaj šele na olimpijskih igrah), poleg tega se je na olimpijske igre, svoje četrte, uvrstila samo zato, ker ena od necepljenih tekmovalk ni hotela na igre in je Slovenija dobila dodatno kvoto.
Glorio Kotnik so v cilju takole premagala čustva.
A je svojo priložnost izkoristila do popolnosti. Na tisti usodni 8. februar – da, prav na slovenski kulturni praznik, Prešernov dan – so se ji preprosto poravnale vse zvezde, ko je bila dnevna forma na vrhuncu in glava na štartu povsem hladna. Po 137 nastopih v svetovnem pokalu, 14 svetovnih prvenstvih in treh olimpijskih igrah je postala še prva slovenska deskarka z olimpijsko medaljo.
Velenjčanka je prva slovenska deskarka z olimpijsko medaljo.
A to, čeprav največje, ni bilo edino slovensko deskarsko presenečenje v Pekingu. Za prvo moško slovensko deskarsko olimpijsko medaljo je sicer že v Sočiju leta 2014 poskrbel Žan Košir, ta je v Rusiji osvojil celo dve, srebrno v paralelnem slalomu in bronasto v veleslalomu, pa v Pjongčangu štiri leta kasneje v zbirko dodal še en bron, a od letos ni več edini slovenski deskar z najprestižnejšo kolajno. Odslej je eden od naših deskarskih olimpijskih junakov še Tim Mastnak.
Tim Mastnak se je pridružil Žanu Koširju.
Tudi ta je na Prešernov dan na paralelnem veleslalomu tekmoval odlično, prišel do velikega finala, kjer je končno le naletel na premočnega tekmeca, Avstrijca Benjamina Karla. Mastnakovo olimpijsko srebro je eno od čudovitih presenečenj iger v Pekingu.
Pekinški podvig in popoln polom "nepremagljivih"
Odličnih olimpijskih nastopov slovenskih smučarskih skakalk in skakalcev ne moremo šteti med presenečenja, ti so blesteli skozi celotno zimo in z odličnimi predstavami tudi nadaljujejo. Zato pa so se na kaotični tekmi mešanih ekip v Pekingu – na tej so Urša Bogataj, Nika Križnar, Peter Prevc in Timi Zajc suvereno vzeli zlato – ko so bile zaradi diskvalifikacij tekmovalk (v prvi seriji so bile diskvalificirane Sara Takanaši, Daniela Iraschko-Stolz, Katharina Althaus, v finalu pa obe norveški skakalki), oslabljene nekatere velesile, Norveška, Avstrija in Japonska, priložnost zagrabili skakalke in skakalci iz Kanade in se senzacionalno prebili do bronastega odličja.
Mikaela Shiffrin na ZOI v Pekingu.
Če je bil podvig kanadskih skakalk in skakalcev pozitivno presenečenje, sta v Pekingu povsem pogoreli dve izraziti olimpijski favoritki. Prva je zagotovo odlična ameriška alpska smučarka Mikaela Shiffrin, ki je kot vodilna smučarska svetovnega pokala na Kitajsko prišla po več odličij. Ciljala je na rekordne tri zlate, kar bi bil ameriški rekord, potencialno si je obetala celo pet posamičnih medalj, a ostala brez vsega. Pekinške igre so bile za Shiffrinovo zagotovo popoln polom.
Mlada ruska drsalka Kamila Valijeva je v Pekingu povsem odpovedala.
Še ena športnica je bila v Pekingu tako izrazita favoritka, da se je govorilo, kako je njeno zlato le še formalnost. To je bila ruska umetnostna drsalka Kamila Valijeva. Šestnajstletni fenomen, ki podira rekorde, je v Peking prišel z naslovom evropskega prvaka v žepu. Komentatorji so se spraševali samo še, kdo se bo boril za preostali dve medalji, a ruska mladenka – zaradi sankcij proti Rusiji je tudi ona nastopala pod nevtrealno, olimpijsko zastavo – se je v finalu prostega programa povsem zlomila. Najmanj štirikrat je padla in tekmo končala na petem mestu.
Tudi Tadej Pogačar je "samo" človek
Enega bolj odmevnih porazov je doživel tudi naš najboljši kolesar Tadej Pogačar. Po dveh spektakularnih zmagah na dirki vseh dirk, francoskem Touru (v letih 2020 in 2021) je bil tudi letos na Dirki po Franciji glavni favorit za zmago. A se je tokrat izkazalo, da ni domala nepremagljiv robot, pač pa človek iz mesa in krvi. Zadnja leta je bil zaradi dominantnosti na dirkah tudi že tarča namigov o uporabi dopinga, kar je v kolesarstvu pač precej običajna stvar, zato si tudi letošnjega poraza na Touru, vsaj javno, ni pretirano jemal k srcu. "Saj sem vam ves čas govoril, da se lahko zlomim," je razlagal v Franciji. Njegovo drugo mesto na Touru tudi ne more biti preveliko razočaranje, presenečenje pa je, kako je sploh prišlo do razpleta in zmage danskega junaka Jonasa Vingegaarda.
Tudi Tadej Pogačar je ranljiv.
Pogačarja so kolesarki Jumbo-Visme zlomili s pretkano ekipno taktiko, pa čeprav se je zanje Tour začel vse prej kot spodbudno. Eden od dveh njihovih adutov, poleg Vingegaarda je bil sokapetan nizozemske ekipe tudi naš as Primož Roglič, je odpadel že po padcu v peti etapi, Jumbovci so imeli v prvem tednu na splošno kar veliko težav, pa deljeno pozornost na sprinterske cilje Wouta van Aerta in skupno zmago Vingegaarda. Pogačar je že po šesti etapi oblekel rumeno majico vodilne in nič ni kazalo, da mu jo je kdo sposoben sleči, a Rogličevi – Zasavec je kljub poškodbi in hudim bolečinam na dirki vztrajal – so se do drugega tedna le zbrali. In v 11. etapi sprožili ekipini napad na Pogačarja. Mladega Gorenjca so lomili na epskih vzponih Galibier in Granon in tudi z izdatno Rogličevo pomočjo zlomili. Vingegaard je Pogačarju odvzel rumeno majico in jo nato uspešno branil vse do cilja v Parizu ter se veselil največje zmage v karieri. Pogačarja vsaj na videz to ni pretirano potrlo, lahko pa smo prepričani, da bo naslednje leto na Touru le še bolj odločen. Njegova morebitna tretja zmaga na Touru ne bi smela biti presenečenje.
Vse o Dirki po Franciji 2022.
Rogliču se sreča izogiba v velikem loku
Tudi Rogličeve težave na Dirki po Franciji na žalost niso bile preveliko presenečenje, pač pa novo boleče razočaranje. Žal smo že kar malo vajeni tega, da se bojevitemu Zasavcu sreča na dirki vseh dirk izogiba v velikem loku. Tudi letos se mu je, v peti etapi mu je pot presekala bala sena, čez katero je grdo padel in si spet izpahnil ramo.
Primož Roglič je spet zelo trpel, tudi na njegovi Vuelti.
To si je kar sam zopet naravnal in nato kljub hudim bolečinam vztrajal do 14. etape, nato pa le zapustil dirko. Nato se je pripravil za špansko Vuelto, kjer je slavil v zadnjih treh sezonah, a ga je smola spremljala tudi na Pirenejski polotok. V 16. etapi Vuelte se je spet znašel na tleh, se še dodatno poškodoval in to je bilo to. V še eni težavni sezoni je sicer osvojil dirko Pariz – Nica, pa kriterij po Dofineji, a na največjih preizkušnjah sezone ostal praznih rok.
Takole je Zasavec padel v ciljnem sprintu 15. etape Dirke po Španiji.
Tudi nas boli, ko naš zvezdnik trpi, a ko je vsaj približno cel, je še vedno sila narave, terminator na kolesu, zato mu za leto 2023 lahko zaželimo samo obilo sreče. Drugega ne potrebuje.
Vse o Primožu Rogliču.
Nogometno svetovno prvenstvo decembra?!
Katar je kot gostitelj letošnjega svetovnega prvenstva sprožil številne polemike, še preden se je tekmovanje sploh začelo. V tej državi so poletne temperature tako visoke, da bi ogrožale življenja nogometašev, zato so prvenstvo prestavili na sila nenavaden termin, konec novembra in v začetek decembra. Prireditelji so v organizacijo tekmovanja zmetali nepredstavljive vsote denarja, gradnja impozantnih športnih objektov je terjala tudi nedopusten davek v človeških življenjih. Že izbira Katarja za gostitelja največjega športnega dogodka na svetu je bila pred leti osupljivo presenečenje in posledica divje razrasle korupcije v Mednarodni nogometni zvezi (Fifa). Popotnica za prvenstvo je bila vse prej kot dobra.
Argentinci so svetovni nogometni prvaki. A to ni presenečenje. Teh pa v Katarju ni manjkalo.
A ko je v ospredje stopil nogomet, nas je povsem prevzel. Že začelo se je z velikim šokom, ko je reprezentanca Savdske Arabije z 2:1 premagala veliko Argentino z Lionelom Messijem. Ta je bil tam na življenjski misiji, da osvoji naslov prvaka in se dokončno vpiše med nesmrtne. Naposled mu je to tudi uspelo, a med začetkom in fenomenalnim koncem prvenstva, s tistim epskim finalom med Francijo in Argentino, se je dogajalo marsikaj. Sami lahko izbirate, kaj je bilo največje presenečenje ali razočaranje. Takšnih in drugačnih šokov – k sreči večinoma le tekmovalnih – je bilo ogromno. Med pozitivna presenečenja lahko denimo uvrstimo Maroko, ki je že v skupinskem delu premagal Belgijo, pa v osmini finala izločil veliko Španijo in v četrtfinalu v obup spravil še Cristiana Ronalda in njegovo Portugalsko. Pa Hrvaško, ki je četrtfinalu izločila prvega favorita prvenstva, izbrano vrsto Brazilije. Pa številne tekme, na katerih so se veliki favoriti opekli, med zvezde pa stopili nepričakovani junaki. Morda Japonci, ki so poskrbeli, da se Nemci sploh niso prebili v izločilne boje? Korejci, ki so jo na podoben način zagodli Urugvajcem? Izbire je veliko.
Vse o nogometnsme svetovnem prvenstvu v Katarju.
Hamiltonova zgodovinska sezona
Presenetljivo razočaranje je v letošnji sezoni formule ena doživel britanski as Lewis Hamilton. S sedmimi naslovi svetovnega prvaka si deli prvo mesto z nemško legendo Michaelom Schumacherjem, s 103. zmagami je na vrhu zgodovinskih lestvic povsem sam.
Je presenečenje to, da je Lewis Hamilton v svojih prvih 15 sezonah vsako leto vsaj enkrat zmagal ali to, da je letos prvič ostal brez zmage?
Z Mercedesom je letos branil naslov in pred sezono sanjal še o rekordnem osmem naslovu svetovnega prvaka, a prvič v karieri v formuli ena sezono končal brez ene samcate zmage. Ja, Hamilton je v čisto vsaki od svojih 15 sezonah do letošnje prišel vsaj do ene zmage. Samo enkrat je zmagal leta 2013, po enajstkrat pa v letih 2014, 18, 19 in 20. Letos je bil devetkrat na stopničkah, povsem na vrhu pa nikoli. Mercedes je imel skozi celo sezono težave z dirkalnikom, dirkačema je živce paralo t. i. "delfinjenje", a je Lando Norris na zadnji dirki sezone le dokazal, da se je s srebrno puščico dalo tudi zmagati.
Lionel Messi
Argentina
SP 2022 v nogometu
Katar 2022
Matej Mohorič
Lewis Hamilton
Kamila Valijeva
Mikaela Shiffrin
Gloria Kotnik
Tim Mastnak
Anamarija Lampič
Meta Hrovat
Primož Roglič
Tadej Pogačar
Goran Dragić
Luka Dončić
EuroBasket 2022
Slovenska košarkarska reprezentanca
Pregled športnega leta 2022
