Janja Garnbret
Primož Roglič
Luka Dončić
Sreda, 18. 12. 2019, 4.00
4 leta, 4 mesece
POGLED S TRIBUNE: ŠPORTNIK LETA 2019
Dončić ali Roglič: izbor, ki je bil obsojen na napačnega
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
10
34
Pričakovane razprave o tem, ali je izbor Primoža Rogliča za športnika Slovenije prav v letu zvezdniške izstrelitve Luke Dončića upravičen, so, pa naj se sliši še tako protislovno, velik privilegij športnega naroda. Obenem pa bolj kot izid glasovanja osvetljujejo večna vprašanja o vrednotenju predstavnikov različnih športnih panog, pri čemer so tudi v največjih državah tekmovalci iz kolektivnih športov že v izhodišču v podrejenem položaju.
Primož Roglič, Janja Garnbret in odbojkarska reprezentanca Slovenije. Najboljši športniki v iztekajočem se letu 2019.
Na kratko o konceptu izbora. Ne, ne gre za uradni državni izbor, ki bi ga uokvirjala jasna merila ali komisija akademikov, kaj šele za privilegij, ki bi prinašal kašne denarne ugodnosti. Športnik leta je produkt Društva športnih novinarjev Slovenije, ki že več kot pol stoletja opravlja ta izbor. Na račun tradicije in vpetosti v medijski sistem pa so zmagovalci teh izborov tudi v širšem diskurzu povsem legitimno sprejeti kot najboljši v državi.
Glasovalno pravico imajo vsi člani DŠNS. Letos jo je izkoristilo 105 članov, vsak je pri obeh spolih točke razdelil med najboljše tri, upošteval pa se je časovni razpon do prvega decembra. Pri tem, če malce pljunemo v lastno skledo, večkrat odloča tudi subjektivna presoja, predvsem pa v sistemu izborov ni jasnih meril. Roko na srce, bi jih tudi stežka postavili, saj je sila težko med seboj primerjati teže dosežkov v različnih športnih panogah.
V Sloveniji se je uveljavila praksa, da novinarji pri odločanju upoštevajo mednarodno odmevnost dosežkov in globalno težo športa, pri čemer pa pogosto prevlada tudi konservativno vrednotenje, v katerem imajo prednost dosežki športnikov iz individualnih panog olimpijskih disciplin. V zadnjih letih so bili sicer za najboljše izbrani tudi Anže Kopitar, Goran Dragić in Luka Dončić, a je to prej izjema kot pravilo.
Letos sta se v središču dileme znašla najboljši novinec lige NBA, ki je sanjsko vstopil tudi v svojo drugo sezono najmočnejše košarkarske lige na svetu ter na novo definiral merila slovenske košarkarske kakovosti, in kolesar, torej predstavnik enega od najbolj globalnih, tržno zanimivih in medijsko pokritih individualnih športov, ki je sezono končal na prvem mestu lestvice UCI, dobil Vuelto kot eno od treh tritedenskih preizkušenj ter Giro končal na tretjem mestu.
Med seboj sta torej "trčila" dva izjemna in mednarodno uveljavljena športnika. Kot tekma, ki je bila obsojena na napačnega zmagovalca. Če bi več glasov dobil Dončić, kar bi se bržčas zgodilo, če bi se glasovalno okno bolj globoko zajedlo v december, bi se oglasili zagovorniki spoštovanja dosežkov enega od najboljših kolesarjev na svetu. Ob Rogličevi zmagi je bilo mogoče že ob izhodu iz Gallusove dvorane Cankarjevega doma poslušati mrmranja o tem, da čudežnega dečka bolj cenijo v domovini košarke kot pri nas doma.
Slovenija pri tovrstnih dilemah in izborih še zdaleč ni osamljena. Dovolite le nekaj primerov.
Ali veste, kdo je Fabian Hambüchen? Verjamem, da številni ne. Nemški telovadec, športnik leta 2007. To je leto, ko je bil MVP lige NBA Dončićev donedavni soigralec Dirk Nowitzki. Ta je sicer bil nemški športnik leta 2011, s čimer pa se, na primer, ne morejo pohvaliti Matthias Sammer, Lothar Matthäus, Thomas Müller ali Manuel Neuer, po zaslugi katerih je bil ''elf'' evropski ali svetovni prvak.
Ostanimo še malce v letu 2007. Ste vedeli, da takrat, ko je osvojil šampionski prstan lige NBA in postal MVP velikega finala, Tony Parker ni bil francoski športnik leta? Ne, nagrado si je pridirkal Sebastian Loeb. Lani je tam kipec za prvega športnika države prejel atlet Kevin Mayer, globalno zanesljivo manj opevan športnik kot mojstra nogometne žoge Antoine Griezmann ali Kylian Mbappe, ki sta galske peteline popeljala do naslova svetovnega prvaka. Tudi Pau Gasol je bil le enkrat najboljši v Španiji, pa ne v letih, ko je bil prvak lige NBA ali kot MVP svetovni prvak.
Športniki iz individualnih športov imajo tradicionalno prednost tudi v Italiji, kar potrjuje dejstvo, da je v zadnjih tridesetih letih kot izjema tega pravila športnik leta postal le Gianluigi Buffon. Tudi v Angliji v zadnjem desetletju pri podeljevanju nagrad niso izbrali predstavnika kolektivnih športov.
Vse to so države, s katerimi se tako radi primerjamo. Pa da se ne bi omejili zgolj na Evropo … Tekmovalec v polu Adolfo Cambiaso, boksarja Sergio Martinez in Marcos Maidana, plavalka Delfina Pignatiello in teniški igralec Juan Martin del Potro so med drugim športniki, na račun katerih je v izboru argentinskih novinarjev Lionel Messi le enkrat postal prvi športnik svoje države.
Izbor športnika leta je torej povsod, ne le na naši strani Alp, za katero tudi v megli radi trdimo, da je sončna, pogosto poskus primerjanja težko primerljivega, predvsem pa glasovanje brez jasno začrtanih kriterijev. Kljub dejstvu, da zmagovalcem priznanje pomeni veliko, pa je hkrati to zanesljivo izbor, ki ne zaznamuje nadaljnjih karier. Tako bo Roglič ne glede na to, ali je postal športnik leta ali ne, v letu 2020 poskušal spisati nova zlata poglavja, Dončić pa pri podiranju mejnikov ne bo imel priponke drugega. Ob tem se bodo bolje počutili vsi, na katere ima šport izrazit čustven vpliv.
Pa še nekaj … O tem, kako športno plodno leto se izteka in s kako izjemnimi mojstri različnih panog imamo opravka, dovolj zgovorno priča dejstvo, da se v središču žolčnih debatah o (ne)pravilnosti izbora niso znašli eden od najboljših vratarjev na svetu Jan Oblak, njegov prevečkrat spregledani predhodnik Samir Handanović, še vedno več kot konkurenčni košarkarski legionar Goran Dragić, plejada rokometnih reprezentantov, že debelo desetletje zvezdnik lige NHL Anže Kopitar, motokrosistični svetovni prvak Tim Gajser ali pa cela vrsta prejemnikov odličij s svetovnih prvenstev v olimpijskih športih. Pravzaprav je bilo tako tudi lani, ko je v glasovanju sedme sile Dončić ugnal Rogliča in sta ob vseh naštetih praznih rok ostala tudi oba dobitnika olimpijske kolajne iz Pjongčanga.
Resnično težavo bomo torej imeli, ko se bomo prerekali o upravičenosti izbora med dvema predstavnikoma precej bolj obrobnih športov. Tedaj se nam bo zanesljivo kolcalo po letu, ko na piedestal nismo postavili Dončića.
34