Sreda, 5. 10. 2022, 14.00
3 mesece, 3 tedne
Vrnitve zvenečih slovenskih imen v 1. SNL
Jojo ni prvi slovenski velikan, ki se je vrnil domov
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,67
4
Zadnji velikan slovenskega nogometa, ki se je po daljšem obdobju igranja v tujini vrnil v domovino in oblekel dres NK Maribor, je bil Milivoje Novaković.
Nogometni virtuoz Josip Iličić se je po 12 letih vrnil v domovino in sklenil dogovor z Mariborom. V preteklosti se je že pripetilo nekaj primerov, ko so se velikani slovenskega nogometa, ki so imeli pomembno vlogo tudi v reprezentančnem dresu, vrnili iz tujine in zaigrali v 1. SNL. Ali celo v nižjih ligah. A tako odmevnega primera, kot ga prinaša vrnitev donedavnega zvezdnika serie A in evropskega nogometa v Ljudski vrt, Slovenija še ni izkusila!
Josip Iličić je pred poltretjim letom na stadionu Mestalla v Valencii poskrbel za enega najbolj odmevnih dosežkov v nogometni zgodovini Slovenije. Mrežo netopirjev je na povratni tekmi osmine finala lige prvakov zatresel kar štirikrat! V nadaljevanju sezone se bo meril s slovenskimi prvoligaši.
Maribor je na nogah, priljubljeni Jojo je po 12 letih znova del 1. SNL. Če je še v prejšnji sezoni tekmoval v ligi prvakov, kjer je zatresel mrežo Manchester Unitedu, v serie A pa se do daljše odsotnosti zaradi psihičnih težav iz tedna v teden srečeval z bolj ali manj močnimi klubi z Apeninskega polotoka, bodo nadaljevanje njegove kariere zaznamovali manj odmevni tekmeci na veliko manjših in manj polnih stadionih, kot jih je bil vajen v zadnjih sezonah.
Srečeval se bo s slovenskimi prvoligaši, z njegovim prihodom pa bi težko našli še lepšo reklamo za bližajoči se večni derbi, ki bi lahko 15. oktobra napolnil Stožice. Vodilna Olimpija bo takrat v večernih urah pod žarometi gostila Maribor, ta pa bo skušal na krilih "Jojomanije", sveže pošiljke pozitivne energije in navijaške evforije, obenem pa tudi s konkretno pomočjo 34-letnega virtuoza, ki bi lahko na igrišču predstavljal izdatno dodano vrednost vijolicam, v tej sezoni še pokvariti načrte zmajem.
Vrnitev Josipa Iličića, ki bo prvič stopil pred mikrofone danes ob 17. uri na predstavitvi v Europarku, je deležna ogromnega zanimanja. V preteklosti se je že pripetilo nekaj primerov, ko so se velikani slovenskega nogometa, ki so imeli pomembno vlogo v zgodovini tudi v reprezentančnem dresu, vrnili iz tujine in zaigrali v 1. SNL. Ali celo v nižjih ligah. Po navadi je bilo tako v obdobju, ko so se počasi spogledovali s koncem kariere, nekateri pa so bili vseeno še v letih, ko so bili klubu v ogromno pomoč in so izstopali v 1. SNL. Sprehodili smo se skozi nekaj odmevnih vrnitev.
Milivoje Novaković in Maribor (2016)
Milivoje Novaković, visokonogi napadalec z izjemnim občutkom za zadetek, je pri 37 letih še vedno navduševal z izjemno fizično pripravljenostjo. Bil je še lačen tekmovalnega nogometa, tako da je predstavljal ogromno pridobitev za 1. SNL. Drugi najboljši strelec slovenske izbrane vrste in velik ljubljenec navijačev Kölna, ki so mu posvetili kar nekaj poskočnic, je po večletnih prigodah na Japonskem ocenil, kako je napočil idealen trenutek za vrnitev v domovino.
Rojeni Ljubljančan pa ni izbral Olimpije, katere dres je nazadnje nosil kot mladinec, ko navkljub izjemnemu talentu in razkošni statistiki ni dočakal priložnosti za preboj med člane, ampak ga je Zlatko Zahović prepričal, da sprejme ponudbo Maribora. Začetek leta 2016 sta tako zaznamovala prihod izkušenega in zelo motiviranega Novagola v mesto ob Dravi ter festival manj okusnih žaljivk, delo razočaranih in objestnih navijačev Olimpije, ki so se izrisale na fasadah ob njegovem domu v Novih Jaršah.
Nova je Mariboru pomagal do pokalne lovorike (2016) in državnega naslova (2017), kariero pa pri 38 letih sklenil po reprezentančni tekmi z Malto. Poslovil se je v slogu in se vpisal med strelce, za Maribor pa je v 37 nastopih v prvenstvu dosegel 16 zadetkov.
Andraž Kirm in Olimpija (2016)
Andraž Kirm, ki je pogodbeno še vedno vezan na Bravo, a je vprašanje, ali bo še kdaj zaigral v 1. SNL, je v članski konkurenci zablestel pri Domžalah. Postal je standardni reprezentant, zbral kar 71 nastopov in zaigral tudi na svetovnem prvenstvu v Južni Afriki, v tujini pa nastopal dolgih sedem let ter izkusil moč klubskega nogometa na Poljskem, Nizozemskem in Cipru.
Leta 2016 se je odločil, da se vrne v domovino. Takratni športni direktor Olimpije Nenad Protega ga je pripeljal v Stožice, kjer pa marljivi Kiro ni pokazal tistega, kar so od njega pričakovali navijači. Dres zmajev je nosil le leto dni, čeprav je prvotno sklenil daljšo pogodbo, se nato preselil k nekdanjemu klubu v Domžale, leta 2019 pa še na drug konec Ljubljane, k Bravu, kjer je še danes. Ko je Kirm nosil dres Olimpije, je na 31 prvenstvenih tekmah dosegel dva zadetka.
Branko Ilić in Olimpija (2017)
Podobno pot kot Kirm je ubral tudi njegov dolgoletni reprezentančni soigralec Branko Ilić. Tudi on se je kot rojeni Ljubljančan najprej dokazal domači javnosti pri Domžalah, kjer je bil član znamenite Stojanovićeve šampionske zasedbe, nato pa je sledilo desetletje igranja v tujini, kjer se je med drugim mudil (tudi) pri Betisu iz Seville, pa moskovskem Lokomotivu, beograjskem Partizanu in kazahstanski Astani, s katero se je leta 2015 prek Maribora prebil do lige prvakov.
Leta 2017 se je odločil za vrnitev v Slovenijo. Zapustil je ''slovensko kolonijo'' na Japonskem in se vrnil v Ljubljano h goreči ljubezni iz mladosti, Olimpiji, katere dres je nosil, ko je debitiral za reprezentanco (2004). Pridružil se je zmajem, postal kapetan in pomagal Olimpiji do nepozabne dvojne krone pod taktirko Igorja Bišćana. Stožice je zapustil v začetku leta 2019 in se za kratek čas preselil na Dansko.
Aleksandar Radosavljević in Olimpija (2013)
Član Kekove južnoafriške zasedbe, ki je pred dobrim desetletjem spravila v delirij dvomilijonsko Slovenijo, je bil tudi Aleksandar Radosavljević. Kranjčan, tih in marljiv delavec izven igrišč, je predstavljal hrbtenico zvezne vrste. Večino kariere je prebil v tujini, največji pečat pa pustil v Rusiji in na Nizozemskem. Leta 2013, ko je bil star 34 let, se je odločil za vrnitev v Slovenijo.
Le tri mesece po zadnjem, jubilejnem 40. nastopu za izbrano vrsto, je izbral Olimpijo, ki je bila takrat v veliki senci Maribora. Želel je pomagati mladi ekipi, nato pa končal sodelovanje z zmaji zgolj po nekaj mesecih. Odigral je le deset tekem, od tega osem v prvenstvu. Pozneje se je pri Olimpiji okusil tudi v trenerski vlogi.
Marko Šuler in Maribor (2013)
Le nekaj mesecev po Radosavljeviću se je v 1. SNL vrnil tudi njegov dolgoletni reprezentančni soigralec Marko Šuler. Bil je star 30 let. Po šestih letih, ki jih je preživel v tujini (Belgija, Izrael in Poljska), prav v vseh državah je osvojil pokalno lovoriko, z varšavsko Legio pa je bil še poljski prvak, se je odločil za spremembo okolja. Ko je pred božičnimi prazniki razmišljal, kje bi nadaljeval nogometno pot, sta ga Zlatko Zahović in Miran Pavlin prepričala k vrnitvi v domovino.
Korošec je okrepil Mariborčane, ki so bili takrat redni udeleženci skupinskih delov evropskih tekmovanj, v Sloveniji pa nedotakljivi vse do prihoda Milana Mandarića na čelo Olimpije. Sklenil je reprezentančno pot in se posvetil zgolj Mariboru, z njim dosegal izjemne uspehe, dvakrat zaigral tudi v ligi prvakov, nato pa leta 2019, ko so bile zdravstvene težave prehude in ni več mogel sproščeno slediti napornemu ritmu vsakodnevnih treningov in obremenitev, pomahal v slovo. V Ljudski vrt se je kmalu vrnil, obul še kako velike čevlje Zlatka Zahovića in postal športni direktor. Sklenitev sodelovanja z Josipom Iličićem predstavlja eno najlepših zgodb, odkar se je v Ljudskem vrtu preselil v direktorske vode.
Matej Mavrič Rožič in Koper (2012)
Pirančan Matej Mavrič Rožič je nase prvič resneje opozoril v dresu Gorice, se zasidral v slovenski izbrani vrsti, nato pa se leta 2004 odpravil na Norveško. V prihodnjih sezonah se je zemljepisno gledano vse bolj bližal domu. Najprej je igral tri leta v Nemčiji, leta 2010, ko je v Južni Afriki s svetovnim prvenstvom dočakal vrhunec kariere, pa se je preselil še v Avstrijo.
Leta 2012 se je odločil, da bo s svojimi izkušnjami pomagal Kopru. Sodelovanje ni trajalo dolgo, zaradi višje sile, neugodne poškodbe vratnih vretenc, je 37-kratni svetlolasi reprezentant iz preventivnih razlogov raje prenehal kariero in se kmalu po začetku sezone 2013/14 poslovil od igrišč.
Sebastjan Cimirotić in Olimpija (2004)
Sebastjan Cimirotić, kralj preigravanj in atraktivnih zadetkov, ki je v karieri doživel marsikaj, je bil v začetku tisočletja pri Lecceju v življenjski formi. V serie A je povzročal težave znanim branilcem, ki jih takrat ni manjkalo v italijanskih klubih, nato pa ga je na cedilu pustilo zdravje. Nepozabni strelec prvega slovenskega zadetka na svetovnem prvenstvu se je po nesrečni epizodi v Italiji tako vrnil v domovino in skušal kariero obuditi pri Olimpiji.
V ta klub se je vrnil kar štirikrat, v 1. SNL zaigral tudi za Celje in Domžale, se vmes za kratek čas preselil še v Južno Korejo, v Maribor ga je vabil Zlatko Zahović, a zaradi ljubezni do zeleno-belih in navijačev ni sprejel povabila, kariero pa končal v avstrijskih nižjeligaških klubih. Cime se pri Olimpiji ni proslavil, v sezoni 2003/04 je dosegel le en zadetek, bolj učinkovit je bil že prihodnjo sezono v Celju (deset golov).
Roman Bezjak in Olimpija (2020)
Leta 2020 je Olimpija v svoje vrste sprejela Romana Bezjaka. Korošec si je pred tem zgradil ugledno klubsko in reprezentančno kariero, z Ludogorcem zaigral tudi v ligi prvakov, Rijeki pa pomagal do zgodovinskega naslova na Hrvaškem. Zadetke je pogosto tresel tudi na Poljskem, manj prepričljiv pa je bil v Nemčiji in na Cipru.
Zmajem se je pridružil sredi sezone, v kateri so Ljubljančani pod vodstvom Dina Skenderja naskakovali naslov prvaka, a so zapravili zaključno žogico v zadnjem krogu (2:2 v Celju) ter razočarali navijače. Bezjak je na 16 nastopih dosegel le dva zadetka, še manj učinkovit je bil v prihodnji sezoni, ko se za Celje v desetih nastopih ni niti enkrat vpisal med strelce.
Miran Pavlin in Olimpija (2002)
Gorenjec, ki se je v zgodovino slovenskega nogometa vpisal z zlatimi črkami, zdaj pa opravlja vlogo direktorja reprezentanc pri Nogometni zvezi Slovenije (NZS), je kot igralec v 1. SNL najdlje nosil dres Olimpije. Miran Pavlin je bil na začetku poti z Olimpijo serijski slovenski prvak, se nato leta 1996 odpravil v tujino, kjer je sprva navduševal v Nemčiji, po izjemnem nastopu na prvem velikem tekmovanju z reprezentanco, EP 2000, na katerega se je zlata Katančeva četa uvrstila v zasneženem Kijevu ravno po njegovem zadetku, pa je sklenil še donosno pogodbo s Portom, s katerim je zaigral tudi v ligi prvakov.
V Portugalski pa je kmalu izgubil stik z začetno enajsterico, ostajal je brez priložnosti, tako da se je leta 2002 odločil za vrnitev v domovino. Vrnil se je za Bežigrad, k Olimpiji, ki ji je šlo pod vodstvom Branka Oblaka zelo dobro, tribune pa so bile polne zaradi mojstrskih potez Roberta Prosinečkega. Ko se je zeleno-beli zasedbi pridružil še izkušeni Pavlin, je Olimpija resno napadla naslov, a se ji namera ni posrečila. Ostala je prekratka, Pavlin pa se je po šestih nastopih in brez doseženega zadetka nato poslovil od zmajev in se odpravil na Ciper, za Bežigrad pa se vrnil nekaj let pozneje, ko je skupaj s somišljeniki in nekdanjimi legendami Olimpije reševal usodo nekdaj najboljšega slovenskega nogometnega kluba. Za začetek v najnižji ligi ...
4