Druga kariera
Nedelja, 2. 10. 2022, 16.30
1 leto, 2 meseca
Druga kariera (279.): Džengis Čavušević
Nekdanji slovenski nogometaš, ki mu je sreča kruto obrnila hrbet
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
5,34
1
Malo je slovenskih nogometašev, ki bi imeli toliko smole s poškodbami, a so vseeno zgradili tako dostojno klubsko in reprezentančno kariero, kot jo je Džengis Čavušević. Danes ne želi razmišljati o tem, kaj vse bi še lahko dosegel, če ne bi mogel tolikokrat pod nož. Zahvaljuje se družini, pri kateri je našel podporo, srečo in ljubezen. Vso pozitivno energijo posveča Slovanu in želji, da bi nekoč postal trener uglednega evropskega kluba. Za zdaj so to le sanje, a …
Nekaj posebnega mora biti na Fužinah, da je v nekdaj zloglasnem blokovskem naselju na obrobju Ljubljane, v katerem mladino razganja od energije, na svet prijokalo tako veliko uspešnih športnikov.
"Pa ne le nogometaši. Tu so še košarkar Nesterović (Rašo Nesterović, op. p.), rokometaš Backović (Ognjen Backović, op. p.), pa še kdo bi se našel. Iz nekega sorazmerno malega naselja je kar nekaj otrok izživelo sanje. Glede na to, na kakšnem glasu so bile Fužine, da je bilo polno kriminala, je to res fenomen. Vsak ima svojo zgodbo, o nogometaših s Fužin bi morali posneti film. Drug drugega smo vlekli gor. Mogoče se tega nismo zavedali, a smo šli v pravo smer," se nekdanji slovenski nogometaš Džengis Čavušević spominja mladosti, ki jo je preživel v živahnem delu ljubljanskih Most.
Da je leta 2006, ko je imel komaj 18 let, iz Slovana prišel v Domžale, nista zaslužna le Slaviša Stojanović in Nenad Protega. Vpleten je bil tudi Safet Hadžić.
To ga je utrdilo, lažje se je znal postaviti zase, kar mu je pozneje pomagalo v športni karieri. Ponesla ga je daleč, do reprezentance in skoraj desetletne izkušnje v tujini. Verjetno bi bila še daljša, če se ne bi ujel v neprizanesljive lovke poškodb, zaradi katerih je ostal prikrajšan za nogometne užitke mnogo prej od načrtovanega.
Džingis? Ne, Džengis.
Tako kot je nevsakdanji njegov potek kariere, ki ni imel pretirano srečnega konca, je nevsakdanje tudi njegovo ime. Je nenavadno, a spominja, če se izgovori dovolj odločno, na enega izmed največjih osvajalcev, kar jih pozna svetovna zgodovina. To pa je vse prej kot naključje.
Džengis Čavušević bi moral biti poimenovan Džingis Čavušević, a je prišlo do rahle pomote pri prijavi imena njegovega očeta.
"Ko je bila moja mama noseča, je brala knjigo o Džingiskanu. Prešinila jo je ideja, da bi me poimenovali Džingis, a se je oče, ko me je šel prijavit, ob vsej sreči, ko sem se rodil, malce zmotil. Džingis je pomotoma preimenoval v Džengis, pri tem je tudi ostalo," nam je nekdanji slovenski nogometni reprezentant, ki je dobil ime po nekdanjem nepremagljivem osvajalcu, vojskovodji in velikem kanu Mongolskega cesarstva Džingiskanu, pojasnil manjšo zmedo črk.
"Svojemu sinu sem dal ime Kan. Tako imamo zdaj v družini tisto, kar je manjkalo meni. Zdaj sva izpopolnjena," je dodal Ljubljančan, ki še vedno živi na Fužinah, le da je vmes zamenjal stanovanje. In sploh ni edini Džengis v slovenskem nogometu. "Pred leti je do mene na igrišču stopil eden izmed mlajših igralcev in dejal, da je tudi njemu ime Džengis. Torej le nisem edini, ampak nas je več," je v smehu postregel z zanimivostjo.
Ko sta odšla Stojanović in Protega, je bil to velik šok
Tudi sam je bil, podobno kot Džingiskan, osvajalec, le da ni kot sloviti mongolski vladar osvajal ozemelj, ampak lovorike. Natančneje, lovoriki. Z Domžalami je, takrat je bil še najstnik in je le redko prišel do priložnosti za nastop, bil dvakrat državni prvak. Takrat je bila konkurenca v konici napada premočna, tako da je bil šele osma "špica" v klubu.
Džengis Čavušević je pred odhodom v tujino v 1. SNL odigral 52 tekem in se sedemkrat vpisal med strelce. Za Domžale je nastopal tudi na evropskih tekmah, tudi proti zagrebškemu Dinamu.
"Raka (Ermin Raković, op. p.), Cime (Sebastjan Cimirotić, op. p.), Zlajo (Zlatan Ljubijankić, op. p.), Djukić, Janković, Nikezić, Lo Duca … Težko sem prišel zraven. Trener Slave (Slaviša Stojanović, op. p.) mi je dal kakšno minuto, v pokalu sem zadel proti Mariboru, a sem bil še nezrel. Hvala bogu, da je takrat veljalo pravilo dvojne registracije," je hvaležen, da si je takrat, ko po njegovem še ni bil zrel za prvo ligo, nabiral izkušnje pri Ihanu v tretji ligi, nato pa so ga posodili še Beli Krajini v drugo ligo.
Ko je domžalska šampionska zasedba leta 2008 razpadla, najboljši igralci pa so se razkropili po Evropi, je Čavušević na pragu vstopa v svoje tretje desetletje končno le dočakal priložnost. "Struktura kluba se je zamenjala. Slave in Protega (Nenad Protega, op. p.) sta odšla, kar je bil velik šok za klub. Bili smo peti, ostali brez Evrope, tako da je bil v klubu cel rompompom," se spominja, kako se je v Domžalah peto mesto v sezoni 2008/09 obravnavalo kot neuspeh, čeprav je prišlo do menjave generacij. "To je bilo nepravično do nas, Domžale danes z veliko večjim vložkom in naborom igralcev ne dosegajo takšnih mest, kot smo jih mi takrat."
Druga švicarska liga? Dajte no, prosim …
Ko je Domžale treniral Robert Pevnik, je vse bolj pogosto ostajal spregledan na klopi. Ali pa celo na tribuni. "Še danes ne vem, kaj je bil povod, da nisem več igral," se je nekdanji napadalec Domžal, ki bo konec prihodnjega meseca praznoval 35. rojstni dan, čudil, zakaj je nenadoma padel na stranski tir. Ravno v obdobju, ko so bile pred njim odločilne sezone, v katerih se je želel potrditi v zahtevni konkurenci.
Ko se mu je ponudila priložnost za odhod v Švico, sprva ni bil navdušen. Nato, ko je pripotoval v Wil, je hitro spremenil mnenje.
V Sloveniji tega ni mogel narediti, a se je nepričakovano ponudila priložnost za selitev v tujino. "Ko mi je takratni športni direktor Djuro (Dejan Djuranović, op. p.) omenil, da se zame zanima Wil, švicarski drugoligaš, sprva nisem hotel o tem ničesar slišati. Druga liga? Dajte no, prosim," je bil kar malce užaljen, da je prejel drugoligaško ponudbo. Kaj kmalu pa je uvidel, da se je prenaglil. In spremenil mišljenje.
"Ko sem se vendarle odpravil na pogovore v Švico, sem videl, da je to popolnoma drug svet od tistega, kar sem si predstavljal. A kaj bi, bil sem še mlad. Wil je igral v drugi ligi, a imel vseeno kar deset igrišč. Po tistem, kar sem videl, sem želel ostati v Švici," so ga navdušili pogoji in visok življenjski standard v Švici.
Naučil se je, kako upravljati denar
Želja pa se mu ni uresničila. Vsaj sprva ne. Domžale so navile odškodnino, Wil je ni želel plačati. No, čez nekaj mesecev pa je domžalski klub le popustil. "Naredil mi je veliko uslugo. Takrat me je spremljal občutek, da so zaradi tega do mene Domžale gojile neko zamero. A sam sem si lahko oddahnil. Hvaležen sem vsakomur, ki mi je to omogočil," se je pri 22 letih prvič odpravil v svet.
Pri drugoligaškem švicarskem klubu Wil je tako izstopal, da si je prislužil ponudbo prvokategornika iz St. Gallna.
"Prvič sem šel na svoje. Živel sem sam, si prvič sam kuhal in pral perilo. Ni bilo enostavno, a sem imel na srečo v klubu kapetana Hrvata Stipeta Matića pa Srba Marka Muslina, sina Slavoljuba Muslina. Skupaj z njunima ženama sta mi veliko pomagala, k njim sem hodil na večerje. Veliko smo se družili," priznava, kako se je v Wilu, mestecu z okrog 25 tisoč prebivalci, tretjem največjem v kantonu St. Gallen, naučil življenja.
"Tam sem se naučil, kako je treba upravljati denar. Glede tega so v Švici 'popredalčkani'. Nisem osvojil njihove miselnosti, sem se jo pa naučil. Osvojil je ne bi nikoli," je nabiral izkušnje pri drugoligaškem Wilu in čakal na priložnost, da bi se lahko izstrelil še višje.
Menedžerjem ni nikoli zaupal
Število njegovih zadetkov v drugi švicarski ligi je raslo, z njim vred pa tudi zanimanje klubov. Čeprav je zanj povpraševal tudi Basel, to mu je povedal njegov nekdanji soigralec Fabian Schär, ki se je iz Wila odpravil k takrat najmočnejšemu švicarskemu klubu, nato pa postal standardni švicarski reprezentant (dandanes je aktualni član Newcastla), je Čavušević končal pri St. Gallnu.
Pri St. Gallnu je navduševal z zadetki, si v tem obdobju prislužil tudi poziv v reprezentanco, kjer je krstni nastop dočakal pod vodstvom Slaviše Stojanovića, imel pa se je tudi veliko nesrečo, kar dve hudi poškodbi desnega kolena.
Vendarle je naredil korak naprej, nadaljeval dokazovanje v prvi švicarski ligi in bil zadovoljen s selitvijo. "Takrat sem se odločil, da ne bom imel menedžerja. Morda je bila to napaka, a se s tem ne obremenjujem. Preprosto nisem verjel nobenemu menedžerju in njihovim sumljivim obljubam. Če sem do sem prišel sam, bom pa še naprej delal sam, sem si rekel."
Švicarji so nestrpni do tujcev
In tako je tudi bilo. St. Gallen mu je ponudil konkretno pogodbo, odšel je na višjo klubsko raven, a tudi občutil večji pritisk. "Švicarji so nestrpni do tujcev. Proti njim poteka prava gonja. Zelo zahtevno je biti v koži tujca ali kot trener ali kot igralec. Ne le javnost, že soigralci iz Švice te tlačijo dol, češ da si manj vreden od njih. Moraš biti vedno na vrhunski ravni, da te spoštujejo. V Švici sem vseeno zdržal osem let, kar si štejem v veliko čast. Sprejeli so me za svojega in me cenili. Povsod, kjer sem bil," je izpostavil enega izmed dosežkov, na katerega je danes najbolj ponosen. Upravičeno.
Žal pa so se takrat začele tudi prigode, zaradi katerih je izgubljal užitek do igranja nogometa. Občutil je prekletstvo poškodb. In to ravno le nekaj dni po enem najbolj srečnih trenutkov v karieri, ko je debitiral v dresu slovenske nogometne izbrane vrste.
Debitiral za reprezentanco, nato je zaplesalo koleno
Za slovensko reprezentanco je debitiral pred skoraj natanko desetimi leti, 16. oktobra 2012 v Tirani. Takratna Stojanovićeva četa je izgubila pomembno kvalifikacijsko tekmo za SP 2014 z 0:1, Čavušević pa je vstopil v igro v 59. minuti namesto Zlatka Dedića.
"Ko sem se vrnil z reprezentančnega prvega nastopa v Albaniji, sem v Švici odigral tekmo s Thunom. Močno je snežilo, v igro sem vstopil s klopi, nato pa me je tekmec zadel po neki nepomembni žogi. Igro sem vseeno nadaljeval še 15 minut," sprva udarcu ni namenjal večje pozornosti. Mislil je, da je utrpel udarec le živec na kolenu, a je kmalu postalo jasno, da bodo posledice bistveno hujše.
"Koleno je zaplesalo, nato sem se ulegel. Takrat sem vedel, da verjetno to ni samo živec (smeh, op. a.). Sem pa po tekmi še lahko hodil. Dekle sem pospremil na vlak, ko je šla iz Züricha v Ljubljano, in ji nosil kovček. Sami pa veste, da kovčki od deklet niso ravno lahki. No, naslednji dan smo šli slikat koleno, nato pa se je izkazalo, da je poškodovana križna vez."
Sledil je šok. Mislil je, da se bo tako kot njegov vzornik, stari dobri Brazilec Ronaldo Luis Nazario de Lima, zvijal in jokal od bolečin. Bal se je, da ga bo koleno neprestano bolelo šest mesecev, a bolečina kolena, ki je oteklo, sploh ni bila tako moteča. "Sploh si nisem predstavljal, kaj me čaka. Sledili sta operacija in rehabilitacija. Nazaj sem se vrnil po šestih mesecih, čez šest mesecev pa sem si ponovno strgal križno vez. Na istem kolenu. Desnem. Tako sem imel skoraj dveletni premor."
Vsak trening je bil trpljenje, moral je jemati tablete
Idile, sproščenega razmišljanja o nogometu in vseh užitkih, ki jih nudi, je bilo nemudoma konec. Prikradle so se manj prijetne misli. "Ko enkrat operiraš koleno, to ni več isto. Sam sem ga dvakrat, imel sem dve veliki operaciji, potem pa sem imel še brazgotine na križnih vezeh, tudi meniskus sem moral enkrat čistiti. To ni več to. Ni več tistega veselja, ko hodiš proti igrišču, ampak samo razmišljaš, kako se boš pa zdaj sploh ogrel. Nastopi težava, ko udariš žogo in te zaboli, a moraš iti čez to. Moraš se pripraviti na to, da te bo bolelo. Bilo je težko, a sem dal to obdobje čez," je opisal trpljenje, ki ga je spremljalo v St. Gallnu.
''Takrat, po drugi operaciji desnega kolena, sem se res namučil. Nogomet ni bil več isti," je pri St. Gallnu moral zaradi višje sile ogromno časa posvetiti rehabilitaciji.
Ko bi že skoraj pomislil, da je vrag vzel šalo, pa mu je šel klub naproti in mu dal štiriletno pogodbo. Tako zelo ga je spoštoval. "Takrat, po drugi operaciji desnega kolena, sem se res namučil. Nogomet ni bil več isti. Imel sem veliko težav, vsak trening je bil trpljenje, moral sem jemati tablete, hodil na injekcije, imel še manjše operativne posege na tem kolenu. Ni bilo več uživanja v nogometu. To je bilo eno veliko maltretiranje, če se lahko tako izrazim, a mi je kljub vsemu uspelo odigrati še nekaj pomembnih tekem. Med drugim sem se vrnil tudi v reprezentanco in doživel polne Stožice."
Drugič so ga operirali, a mu je šel klub na roko
Soigralci pri St. Gallnu sploh niso mogli verjeti, da so mu šli pri klubu tako na roko in mu podaljšali pogodbo za štiri leta.
O tem, kako je dve leti po krstnem nastopu za izbrano vrsto znova dočakal vpoklic v reprezentanco, bomo še govorili, a je treba najprej omeniti izjemno gesto kluba iz St. Gallna. V zeleno-belem dresu se je hitro priljubil navijačem. Največji in najbolj iskren dokaz o tem, kako ga je klub spoštoval, je prinesla štiriletna pogodba, ki so mu jo ponudili po drugi opravljeni operaciji križnih vezi desnega kolena. Drugi operaciji v zgolj enem letu.
V St. Gallnu je Čavušević, ki do takrat ni imel pretiranih težav z zdravjem, prvič občutil prekletstvo poškodb. To ga je pozneje še kako teplo v karieri, na koncu pa celo privedlo do žalostne odločitve, da je moral obesiti nogometne čevlje na klin že pri 31 letih.
"Ko sem podaljševal pogodbo in bil že dvakrat operiran, me je športni direktor vprašal, ali bi podpisali novo pogodbo 2 + 1 (dveletno pogodbo z možnostjo podaljšanja še za eno sezono, op. p.). Pa sem ga vprašal, zakaj +1, če se dobro poznamo. In je rekel, v redu, potem pa podpišimo kar štiriletno. Soigralci sploh niso mogli verjeti. Na to temo je pozneje krožilo veliko šal. Da je recept za podpis daljše pogodbe, kako si moraš operirati križno vez," je takrat občutil neizmeren ponos, saj mu je klub v obdobju hudega trpljenja zaradi daljše odsotnosti z igrišč omogočil nov podpis pogodbe.
Ko ga je Jojo poklical, ga je pošteno zmedel
V boljšo voljo pa ga ni spravilo le vodstvo St. Gallna, ampak tudi Srečko Katanec. Leta 2014 ga je vpoklical v reprezentanco. Džengis je bil presrečen. Ni verjel, da bi se to lahko zgodilo. "Poklical me je Jojo (Josip Iličić, op. p.) in mi čestital. Pa ga sploh nisem sprva razumel, zakaj mi je čestital. Potem pa sem šele dojel, da sem ponovno postal reprezentant. To je bil res krasen občutek."
''Danes sem velik navijač Slovenije, vedno bom. Ne obžalujem ničesar, v šali pa povem, da sem za reprezentanco v bistvu igral trikrat, saj smo letos nastopili še na tekmi ob slovesnosti v Trbovljah ob 100-letnici nogometa. Takrat sem malce tekel in dal še gol. Moj prvenec za reprezentanco,'' se je pošalil.
Zaigral je na prijateljski tekmi med Slovenijo in Kolumbijo, ki je bila s številnimi zvezdniki velik magnet za ljubitelje nogometa na sončni strani Alp. "Bilo je prekrasno. Na tribunah je bila celotna moja družina, drugače je bilo kot na prvi tekmi za reprezentanco v Albaniji, ko smo igrali v dežju in blatu. Zaigral sem tudi proti Jamesu Rodriguezu in ga enkrat močneje udaril po nogah. Malce se je razburjal, a sem ga hotel le opozoriti, da smo tu doma Slovenci," je proti Kolumbiji, ki je v Stožicah zmagala z 1:0, odigral 23 minut. To je bil njegov drugi in tudi zadnji nastop za reprezentanco.
"Škoda, da mi ni uspelo večkrat, a sem zelo zadovoljen. Za fanta s Fužin brez nekih gromozanskih pomoči iz ozadja − pa vemo, kako je danes v nogometu potrebno veliko stvari, da prideš kamorkoli − sem sanje, ki sem jih imel kot otrok, dosegel le s svojim trudom," doživlja reprezentančna nastopa kot enega izmed vrhuncev kariere.
V St. Gallnu skoraj napol 'pokopan', a mu je le uspelo
Vsaka lepa zgodba pa se predvidoma enkrat tudi konča. Pri St. Gallnu se je v primeru Čavuševića to bilo leta 2015, ko je ekipo prevzel novi trener. Nemec Josep Zinnbauer.
"Začel sem trpeti, saj nisem več igral. Prepričan sem bil, da se mi zato godi krivica. Razmišljal sem celo o tem, kako sem že vse dosegel v tujini. Takrat sem bil star 28 let. Mislil sem, da se bom kmalu vrnil v domovino. Nisem se počutil samozavestno, a se je na srečo nato pojavil Zürich. Velik klub, ki je igral evropsko ligo. In ravno z njim sem nato v pokalu izločil St. Gallen in se jim maščeval. Čutil sem poseben ponos. Dokazal sem jim, da še lahko igram na visoki ravni. Takrat sem videl, kako je v nogometu najbolj pomembna glava. Samozavest. V St. Gallnu sem bil skoraj napol 'pokopan', a mi je le uspelo."
V dresu Züricha se je vpisal med strelce tudi na evropski tekmi. Doma je odločil zmagovalca na tekmi lige Europa proti Ankarasporju (2:1).
Preselil se je v Zürich, eno dražjih švicarskih mest, z veliko bazo nogometnih navijačev. Pa čeprav bojkotirajo stadion, ker ima atletsko stezo, kar jim ni všeč. "Štejem si v čast, da sem prišel do Züricha. S poškodbami vred. Čeprav bi se marsikdo vprašal, kaj bi bilo, če ne bi imel poškodb, se s tem nočem obremenjevati. Kdo ve. Lahko bi šlo še bolje. Lahko pa bi šlo tudi navzdol," zdaj razmišlja o drugih stvareh in ne želi obujati spomine na boleče obdobje kariere.
Vsi članki iz Sportalove rubrike Druga kariera, zbrani na enem mestu.
Ni bil tak individualist, da bi se lahko kdo vanj 'zaljubil'
Poškodb je imel ogromno. V šali reče, da jih je imel toliko, da bi za omembo vseh potreboval obsežno tabelo Excel. "Ne vem, zakaj, ali je moje telo tako zgrajeno ali kaj?" se sprašuje, zakaj se je v določenih obdobjih bolj kot s soigralci družil z zdravniki ali fizioterapevti.
Džengis je oče dveh otrok. Hčerka je stara pet, sin dve leti in pol. ''Imam obveznosti. Zjutraj vrtec, popoldan pa igranje z otrokoma. Pestro je. Nimam časa, da bi tako kot kakšni srbski taksisti razmišljal o tem, kaj bi bilo, če si ne bi poškodoval kolena.''
"Soigralec pri St. Gallnu iz Tunizije me je nekoč posvaril, da bom vedno poškodoval. Pa sem ga začudeno pogledal in ga vprašal, le kako lahko to ve? Pojasnil mi je, da grem na vsakem treningu na glavo. Da bi moral včasih tudi malce popustiti. A sam sem šel resnično vedno na polno, drugače nisem znal. Iskreno povedano, nisem imel kakovosti, da bi vzel žogo, preigral nekaj igralcev zapored, nato pa zabil gol iz 25 metrov. Imel sem določene kakovosti, nisem pa bil individualist, da bi se lahko kdo vame 'zaljubil'. Razliko sem skušal narediti s trmo, kondicijsko pripravljenostjo. To je bilo moje vodilo," ne izključuje možnosti, da ga je ravno to pripeljalo do tega, da je prestopal meje na področjih, kjer jih ne bi smel. Nato pa telo ni zdržalo.
Srbski prijatelj mu je zlomil ličnico
Nesreča ga je spremljala tudi v Zürichu in se z njim grdo poigrala, ko je zaigral proti nekdanjemu klubu Wilu. Takrat je šel v skok, nato pa ga je zadel nekdanji soigralec, srbski prijatelj Marko Muslin. Po nesrečnem sosledju dogodkov je prejel boleč udarec v glavo in jo odnesel z zlomljeno ličnico.
Zdravje mu je bilo pri Zürichu nekoliko bolj naklonjeno kot pri St. Gallnu. ''Tam sem si zlomil le ličnico, težav s kolenom pa nisem imel.''
"Še zdaj imam notri v licu dve, tri ploščice. Kdo bi si mislil. Prej sva se z Markom družila, ogromno mi je pomagal v Wilu, nato pa sem zadel ravno njega. Kakšno življenje," se je moral po novi poškodbi navaditi na življenje s ploščicami v licu.
Na rentgenskih pregledih na letališčih ploščice v njegovem licu ne piskajo, jih pa začuti, ko se spreminja vreme, zlasti takrat, ko nastopi mraz. "Takrat čutim, da imam nekaj notri in me tišči. A dobro, na to sem se že navadil."
Kmalu po rojstvu hčerke ostal brez kluba
V Zürichu je igral dobro, zabijal gole, med strelce se je vpisal tudi v Evropi, klub se je iz druge vrnil v prvo ligo, nato pa je prišlo do menjave predsednika. Pripeljali so nekaj novih mladih napadalcev, Džengisu pa svetovali, da si poišče nekaj novega. In to v najbolj neugodnem trenutku za slovenskega legionarja, ki je bil takrat že osmo leto v Švici.
Ni igral le v švicarski, ampak tudi v slovenski drugi ligi. Za Belo krajino je igral kot posojen nogometaš Domžal. Ni mu šlo slabo, zaostal je za velenjskim Rudarjem, ki ga je takrat vodil Branko Oblak, pa za Bonifiko, za katero sta igrala Josip Iličić in Željko Filipović … ''V Črnomlju sem prvič okusil profesionalizem,'' ne bo pozabil trenutkov, ko si je pred zdaj že 15 leti delil slačilnico tudi z mladim Jasminom Kurtićem.
"Moja žena je bila v devetem mesecu nosečnosti. Rekel sem, da na silo ne odhajam nikamor. V klubu so se strinjali, da lahko ostanem, da bom treniral, a verjetno manj igral. Na zunaj s tem nisem imel težav, v sebi pa sem se žrl, zakaj ne igram. To pa zato, ker sem vedel, da sem bil dovolj pripravljen. Žena je nato rodila hčerko, pol leta je minilo, v klubu pa so mi predlagali prekinitev sodelovanja. To pa zato, ker so hoteli eno izmed 25 mest na seznamu za igralce sprostiti za drugega. Neumno se mi je zdelo prekinjati pogodbo na pol leta, a so mi ponudili vrhunsko ponudbo. Izplačali so me vnaprej, skoraj do konca. Pa sem si rekel, da si bom nekaj pa že našel," je segel v roke predstavnikom Züricha in postal nogometaš s prostimi papirji, a tudi brez delodajalca.
Avstralija, Čavuševići prihajajo!
Sprejel je ponudbo iz Avstralije in zaigral za Adelaide United, a le štiri tekme.
Občutek, da bo hitro našel klub, ga je varal. Ni in ni ga našel. Zahvalil se je ponudbi iz Škotske, ki ga ni zadovoljila, ko pa je napočil januar, se je znašel v težavah. Nikoli ni bil tako dolgo brez kluba. Vseeno pa se je v zgodbo vpletla ponudba iz domovine kengurujev.
"Decembra me je neki Hrvat poklical, če grem za pol leta v Avstralijo. Pa sem mu odvrnil, da za pol leta resnično ne mislim iti na drugi konec sveta. No, naslednji mesec me je poklical iz Avstralije še neki Srb. Ko sva se pogovarjala, sem ravno pestoval otroka in bil žalosten zaradi tega, ker sem že dolgo iskal nov klub. Rekel sem mu, da velja, da grem v Avstralijo. Šele nato sem dojel, kaj sem mu rekel. Kaj sem naredil, sem se vprašal. Pa me je poklical čez pet minut in dejal, da mi bodo poslali predpogodbo, ki jo moram podpisati. Tako se je tudi zgodilo. Podpisal sem. Tudi žena je rekla, da naj podpišem. Pa smo spakirali kovčke in šli. Najprej sem šel jaz, čez tri dni sem že imel letalo, žena pa je s šestmesečno hčerko prišla mesec dni za mano. Vsa čast ji. To so stvari, ki jih najbolj cenim v življenju. Da imam partnerko, otroke, ki mi vedno stojijo ob strani, vso družino, tako njeno kot svojo … Vedno me podpirajo, tudi če nimam časa zanje zaradi svojih obveznosti. Zato se ne obremenjujem s tem, kaj mi je uspelo v nogometu in česa nisem mogel doseči. Polnim se raje s takšnimi stvarmi, to je izvor moje sreče.''
"Ali sem pod vplivom mamil, pijan, ali kar oboje?"
Zlatan Ljubijankić je v karieri ubral trenersko pot. Vodi člane Slovana in jim skuša približati čim več izkušenj iz svoje bogate kariere, v kateri je izstopal tudi na Japonskem.
In je nadaljeval nogometno kariero v oddaljeni Avstraliji, daleč proč od evropskih žarometov. Lige kaj dosti ni poznal, čeprav … "V Švici smo se po vsaki sezoni v klubu krohotali izboru smešnih posnetkov iz avstralske lige. Nekajkrat sem se, ko smo to gledali, pošalil, da je to moja liga. Da mi je ta liga pisana na kožo. In dejansko nisem dosti zgrešil (smeh, op. a.)."
V Avstraliji mu nogometne prigode niso prinesle veliko zadovoljstva. Prve 14 dni je bil obupen na treningih. "Čutil sem jet lag, sploh nisem vedel, kaj se dogaja. Ali sem pod vplivom mamil, pijan, ali kar oboje? Mislil sem, da tukaj sploh ne morem igrati, da je vse skupaj prehitro," je bil sprva šokiran. Takrat se je o tem veliko pogovarjal s prijateljem Zlatanom Ljubijankićem, poznejšim sodelavcem pri Slovanu, ki je takrat igral na Japonskem. Tako sta se končno znašla v podobnem časovnem pasu. "Dopovedal mi je, kako bom imel izkušnjo z drugačno travo in potreboval čas za prilagoditev, a da naj ostanem miren."
Njegov prijatelj s Fužin, eden izmed le petih Slovencev, ki so zadeli v polno na svetovnem prvenstvu (preostali junaki so Sebastjan Cimirotić, Milenko Ačimović, Robert Koren in Valter Birsa), ga je malce pomiril. Na prvi tekmi je nato videl, da mu vendarle ne gre tako slabo. "Pokazal sem nekaj uspešnih potez, kar mi je dvignilo samozavest. Soigralcem sem dokazal, da znam igrati nogomet. Tega na treningih niso mogli opaziti. Tam sem bil smešen."
Prejel je rdeči karton, pred očmi se mu je stemnilo
Ko pa je prišla druga tekma, gostovanje v Melbournu, mu ni bilo več do smeha. V igro je vstopil v 46. minuti, devet minut pozneje pa je moral že z igrišča. "V skoku sem tekmecu Rhysu Williamsu nastavil roko, on pa je kot pokošen padel na tla. Ko je vstal, je stekel proti meni in mi očital, da sem ga hotel udariti. V življenju še nobenega nisem namerno udaril s komolcem. Ko me je odrinil, sem mu hotel roko samo potegniti dol, a sem ga nesrečno zadel v obraz. In je tako počilo, da je bilo videti, kot da sem ga močno udaril. Potem sem prejel rdeči karton. Pred očmi se mi je stemnilo," se spominja mučnih občutkov. Žena je namreč s hčerko ravno prišla v Avstralijo, s pomočjo brata je pripeljala stvari iz Švice.
Kako je Džengis Čavušević prejel rdeči karton na drugi tekmi v Avstraliji?
"Mučila se je en mesec, da je pripotovala, zdaj pa bom jaz počival in dobil pet, šest tekem prepovedi? Toliko tekem je bilo ravno še do konca sezone, do takrat, ko sem imel pogodbo. Preganjali so me črni scenariji. Bilo mi je tako hudo, da bi šel najraje na letalo in odpotoval nazaj v Evropo. Po tekmi sem se opravičil celi ekipi. Za nas Evropejce je to normalno. Dejal sem jim, da to res ni bil moj namen. No, takrat sem bil že prvič šokiran, saj so mi soigralci rekli, zakaj se sploh vznemirjam. Dejali so, naj se s tem sploh ne obremenjujem. Pa sem jih tudi vprašal, na kolikih tekmah bom moral manjkati. Vsi so se začudili mojemu vprašanju in odgovorili, da bom manjkal verjetno na eni tekmi … Šele potem mi je bilo lažje pri srcu. Če bi se v Švici zgodilo podobno, bi bil verjetno še zdaj suspendiran. Imel sem srečo, saj sem dobil prepoved igranja le na eni tekmi. Tako sem pridobil čas, da se bolje pripravim. Začel sem igrati, potem sem doma z Newcastlom, ko smo zmagali s 5:2, dal gol, le nekaj dni pozneje pa sem si na treningu strgal križno vez. Na levem kolenu. In tu se je končalo," je usoda hotela, da je zadnjo tekmo v karieri končal prav z zadetkom.
Hotel se je vrniti, a si je zlomil peto stopalnico
Operiral je koleno, njegova zgodba, kar se nogometa tiče, se je neslavno končala pri 31 letih. Operacijo je opravil "tam spodaj", kjer je ostal še mesec dni, saj zaradi možnosti tromboze pred tem ni smel na letalo, rehabilitacijo pa v Sloveniji. Ko pa se je hotel vrniti na igrišča, si je na treningu zlomil peto stopalnico. Tako je nosil mavec na nogi šest tednov, in smola se je nadaljevala. Nato je opravil še pregled kolena, ki ga je nedavno operiral.
''Danes sem veliki navijač Slovenije, vedno bom. Ne obžalujem ničesar, v šali pa povem, da sem za reprezentanco v bistvu igral trikrat, saj smo letos nastopili še na tekmi ob slovesnosti v Trbovljah ob 100-letnici nogometa. Takrat sem malce tekel in dal še gol. Moj prvenec za reprezentanco,'' se je pošalil.
"Ni bilo dobro, moral sem opraviti novo operacijo. Še eno. Takrat so mi vzeli kost iz kolka, napolnili neke kanale, ki so bili potrebni. Vse je bilo pripravljeno za operacijo križnih vezi, po kateri bi potreboval šest mesecev, da se vse zaceli, a se je začela epidemija covid-19. Tako operacije nisem opravil. Zdaj sem brez križnih vezi. Da, tako je to. Pa sem vseeno lahko igral nedavno na prijateljski tekmi v Trbovljah. Morda imam še dovolj močne mišice, da mi to drži koleno skupaj."
Moral bi opraviti še eno operacijo, a …
Koleno mu sicer takoj oteče, ko je v gibanju in je prisoten tudi večji napor. Zato bi moral iti še enkrat pod nož, a bo treba na ta dan še malce počakati. "Koleno bi moral še enkrat operirati, a s tem odlašam, ker imam dovolj tega. Prvi mesec po operaciji je najtežji z berglami, pa tudi odvisen si od drugih, vedno moraš nekoga za nekaj prositi. Doma imamo majhne otroke, tako da nočem biti težava sam sebi pa še nekomu drugemu. Čeprav vem, da bi mi želeli pomagati in je to najmanjši problem, grem težko čez to. Dokler koleno še nekako deluje, se bom operaciji skušal izogniti. A ga bom moral, da ne bom imel pozneje večjih težav."
Ko je začel nabirati prvoligaške izkušnje z Domžalami, so bili izbranci Slaviše Stojanovića najboljši v državi.
Čeprav so mu poškodbe vzele toliko dobrega, toliko priložnosti, da bi v nogometu pustil še večji pečat, boste Džengisa le težko videli slabe volje. Med intervjujem, na katerem ni skoparil s hvaležnostjo, da se v Sportalovi rubriki Druga kariera spomnimo tudi na nekdanje, zdaj že malce pozabljene športnike, je bil pogosto nasmejan.
"Polnim se s tem, da imam urejeno družino, polno ljubezni otrok, staršev, žene. V klubu imamo skupino ljudi in v delu resnično uživamo, pri tem pa se veliko tudi smejemo. Kdaj naletimo na kakšno težavo, ob katerih so prisotni povišani toni, a je to v vsakem poslu nekaj normalnega. Večino časa pa smo nasmejani in je pestro. Dobro je, srečen sem," uživa v novi vlogi pri Slovanu.
Trener, deklica za vse, včasih celo napovedovalec na stadionu
Nogometno kariero je tako za vselej prekinil pri 31 letih. Kar nekaj njegovih nekdanjih soigralcev, s katerimi si je delil slačilnico, še vedno igra na vrhunski ravni. Ni mu vseeno, ko razmišlja, ali bi lahko še vedno med elito nastopal tudi sam, če mu ne bi poškodbe povzročile toliko preglavic.
Džengis Čavušević se na tekmah Slovana, kjer si je predzadnjo domačo tekmo z Izolo ogledalo na Kodeljevem kar 800 gledalcev, včasih preizkuša tudi kot napovedovalec.
"Ne bom rekel, da sem zaradi tega ravno v depresiji. Nisem človek, ki bi kaj pretirano obžaloval. Gledam le naprej, osredotočen sem na nove cilje. Je pa res, da pogrešam resen nogomet, polne stadione in tribune. To mi res manjka, ta adrenalin. Ga pa vendarle doživim tudi kot trener. Vodim ekipo Slovana U-19 v ligi MNZ. Ko se začne tekma, je zame isto, ali igramo pred deset tisoč gledalci ali pred praznimi tribunami. Treniram na način, kot da bi bil jutri trener madridskega Reala. Čeprav vem, da ne bom," je po koncu kariere ambiciozno vstopil v trenerske vode.
Pri Slovanu je vodja mladinske šole. Opravlja ogromno poklicev, včasih je deklica za vse. Nekajkrat je na Kodeljevem komentiral celo tekme. "Res je, nikjer nismo dobili napovedovalca, pa sem se pripravil še na to. Vse, kar delam, delam na polno. In ni mi dolgčas."
Na Kodeljevem zapihal nov veter
Slovanu so včasih pravili slovenski Ajax, resnično valilnico talentov, ki je dala slovenskemu nogometu ogromno reprezentantov. "Lani sem želel poleti organizirati tekmo med slovensko Čeferinovo reprezentanco in legendami Slovana. Malce po tem, ko so Čeferinovi reprezentanti igrali v Petrinji dobrodelno tekmo za žrtve potresa. Skoraj bi prišlo do tekme, a je nato iz neznanega razloga padla v vodo. Škoda. Ko sem klical vse te ljudi, sem se lahko prepričal, kako je to res poseben klub. In bi res potrebovali resno tribuno, da bi se igralo vsaj v drugi slovenski ligi. Škoda, da je klub v zadnjih letih stagniral."
Če v imenu kluba, kjer se kalijo zlasti mladi igralci iz Most, malce pretreseš črke, dobiš besedo naslov. Je to tisto, kar bi Slovan potreboval za boljše čase, ki bi bolj spomnili na bogato preteklost? "Tudi. Imamo že tradicijo, ljudje spoštujejo naš klub. Odkar je naš predsednik Ivan Simič, smo spremenili grb. Zdaj je bolj svež. V klubu je zapihal nov veter, prihodnje leto bomo praznovali 110-letnico," verjame, da bi lahko projekt vedno močnejšega Slovana v naslednjih letih prišel do izraza.
Ne bi si mogel želeti boljšega predsednika, kot je Ivan Simič
Prvi mož projekta je Ivan Simič, priznani davčni svetovalec in strasten ljubitelj nogometa, tudi nekdanji predsednik Nogometne zveze Slovenije. "Upam, da bo ostal naš predsednik, vztrajal čim dlje in da mu bodo priskočili na pomoč še preostali. Kar lahko zagotovim, je to, da smo, kar se tiče mladinskega pogona, klub z vrhunskimi trenerji in programom dela. Ivan je izjemen človek, tesno vpet v klub. Z njim sem dnevno v stiku. Ne vem, kdaj sploh spi (smeh, op. p.). Resnično. Vesel sem, da mi je ponudil to priložnost. Na začetku sva z Zlajotom oba trenirala člansko ekipo, nobeden ni bil glavni, potem je on prevzel člansko zasedbo, jaz pa sem postal vodja mladinskega programa," na začetku ni hotel sprejeti dela z mladimi, ker ve, da je z njimi veliko dela.
''Pri Slovanu z Zlajotom izkoriščava prijatelje za pomoč. Od Samirja Handanovića, Josipa Iličića, Petra Stojanovića, dr. Zdenka Verdenika, Nenada Protege, ki je zadnjič prišel na trening s Kaheemom Parrisom in naredil veliko promocijo za klub. Vsi pomagajo. Ali z nasvetom ali žogami. Nazadnje sta nam jih poslala Handanović in Stojanović."
Ko pa je razmišljal bolj podrobno in zaznal perspektivo kluba ter vse, kar se da narediti z ogromno truda, je izziv sprejel. Sploh ob sodelovanju s predsednikom Simičem. "Vesel sem, da imamo takega predsednika, ki se ne vmešava v delo in prepusti nogometne zadeve. Za začetek novega nogometnega življenja si ne bi mogel želeti boljšega predsednika, kot je Ivan Simič."
Na Kodeljevem so postavili nove tribune, ker licenciranje za 3. SNL zahteva tribuna za 300 ljudi. "V načrtu je gradnja tribune. Upam, da se bo kmalu zgodila. Slovan bi to res potreboval. Potem bi se lahko spet začeli pogovarjati o resnem klubu, do takrat pa smo verjetno lahko le nogometna šola."
Ni prepričan, da bi lahko v življenju počel kaj drugega
Pri Slovanu je odprl novo poglavje v življenju. Po koncu igralske kariere se je oprijel trenerskih nalog. Ni nikoli razmišljal o čem drugem?
"Ne. Razmišljal sem le o nogometu. Kaj pa bi lahko sploh počel drugega, če od 6. leta igram le nogomet? Nepremičnine, gostinski lokali? Tega ne znam. Tega se resnično bojim, nimam nikogar ob sebi, ki se je s tem že ukvarjal. Znam veliko stvari, a le v nogometu sem lahko tisto, kar sem. To me izpolnjuje. Dejansko je to rudnik, v katerem se da še ogromno narediti. To delo opravljam z veseljem. Doživljam ga kot igro, kot nekakšen nogometni menedžer, ki poleg igre spremlja tudi, kako raste klub in kaj se dogaja. Živim s tem. Nisem prepričan, da bi lahko v življenju počel kaj drugega. A bi se, če bi bil primoran, že jutri odpravil s kombijem na pot in razvažal pakete. Pač bi jih, nimam težav s tem ali pa s kakršnim drugim delom. A če je le možnost, bi raje ostal v nogometu," občuti največ zadovoljstva, ko deluje v nogometnih krogih.
Življenjski cilj? Postati trener uglednega kluba v Evropi.
V prihodnosti si želi postati članski trener. In to kluba, ki bi tekmoval v bistveno višji ligi kot Slovan. "Slovan ne predstavlja končnega cilja. Rad bi spet doživel to, kar sem kot igralec. Upam, da mi bo uspelo. Zdaj sem na začetku poti, pripravljam se na to, da bi čim prej postal glavni trener na vrhunski ravni."
Na seznamu legendarnih nogometašev Slovana so poleg Džengisa Čavuševića še Sebastjan Cimirotić, Aleš Čeh, Marko Elsner, Robert Englaro, Samir Handanović, Aleksander Knavs, Zlatan Ljubijankić, Željko Milinović, Milivoje Novaković, Ermin Raković, Petar Stojanović, Slaviša Stojanović, Sašo Udovič, Gregor Židan …
Verjame, da bi lahko treniral klub tudi v tujini, ne le v slovenski ligi. "Čeprav je za nas trenerje Slovence to skoraj nerealna želja. A sem imel nerealne želje tudi, ko sem bil še otrok. Želel sem biti slovenski reprezentant in igrati v tujini, pa se mi je vse to uresničilo. Upam, da se mi bo tudi to. Če si posvečen temu, sem prepričan, da se ti tako ali drugače odpre možnost. Bo pa čas pokazal, ali sem iz pravega testa ali ne. Kar se mene tiče, si želim biti na vrhunski ravni," ne skriva visokih ciljev. Takšne je imel že kot igralec, a jih zaradi prepogostih poškodb in operacij ni mogel uresničiti do konca. Zdaj želi uspeti še kot trener. In za začetek popeljati Slovan do lepše prihodnosti.
1