Nedelja, 11. 8. 2024, 4.00
8 ur, 26 minut
Skok v športno preteklost
Protest ameriških košarkarjev na olimpijskih igrah
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,12
Veselje košarkarjev Sovjetske zveze v enem najbolj bizarnih finalov olimpijskega košarkarskega turnirja.
Na olimpijskih igrah 1972 v Münchnu je košarkarski finale med ZDA in Sovjetsko zvezo postal eden najbolj kontroverznih dogodkov v zgodovini športa. Tekma je v zgodovino zapisana kot ena najbolj spornih zaradi številnih nenavadnih odločitev sodnikov in posega odgovornega Fibe, ki je zasenčil vse drugo. Še danes so srebne medalje shranjene v Lozani, saj si jih Američani niso želeli nadeti okoli vratu.
Ameriška ekipa leta 1972 je bila najmlajša dotlej, sestavljena iz dvajsetletnikov iz študentskih moštev, ki pred olimpijskimi igrami niso nikoli igrali skupaj. Nasprotno je sovjetska ekipa združevala izkušene igralce, ki so skupaj igrali že več let. Nekateri igralci so že četrtič nastopili na olimpijskih igrah, pet začetnih igralcev pa je skupaj odigralo več kot 600 mednarodnih tekem, medtem ko so Američani imeli le sedem tovrstnih izkušenj.
Kljub mladosti in neizkušenosti so ZDA v finale vstopile kot favorit. Zgodovina je bila na strani ameriške zasedbe, ki se je do tistega dneva pohvalila s 63 zaporednimi zmagami in sedmimi olimpijskimi zlatimi medaljami. Tudi košarkarji Sovjetske zveze so prišli do velikega finala kot neporaženo moštvo, a niso zmagovali tako suvereno kot Američani.
Ko se je v sodniške odločitve vmešal predsednik Fibe
Tekma je bila napeta od začetka do konca. Sovjeti so ob polčasu igrišče zapustili s prednostjo petih točk in točkovni naskok ohranili večino drugega polčasa. Ko je ostalo le še trideset sekund, so Sovjeti vodili z 49:48. Ameriški branilec Doug Collins je nato ukradel žogo in bil med poskusom polaganja grobo zaustavljen. Collins se ni pustil zmesti in je hladnokrvno zadel oba prosta meta za vodstvo Američanov s 50:49.
Kaj se je dogajalo v zaključku finala med ZDA in Sovjetsko zvezo
Veliki rival je po prostih metih šel v napad, zmanjkalo je časa in Američani so že mislili, da je zlata medalja njihova. Vendar je njihov trener Sergej Baškin protestiral, da je zahteval minuto odmora, ki je niso odobrili. Sodniki so sprva zavrnili zahtevo, potem pa je predsednik Fibe Renato William Jones posegel v tekmo in zahteval ponovitev zadnjih treh sekund. Še pred tem je do njega pristopil nekdanji sovjetski trener Jurij Ozerov, ki je našel pot do Britanca na tribuni.
Američani so noreli od veselja, ko je spet na sceno stopil predsednik Fibe
Nobeno pravilo ni dalo predsedniku avtonomije za tovrstno odločitev. Vse, ki se zgodijo na parketu, morajo biti v rokah sodnikov. Znano je bilo, da je imel Britanec Jones krhek odnos z Američani, a je bil vpliven, zato je brazilski sodnik Renato Righetto naredil točno to, kar se je od njega zahtevalo.
Američani so se po drugem zvoku sirene veselili zlata kot otroci, a je bilo veselje prehitro.
Tudi v drugo ni bilo čudeža in sirena je naznanila konec tekme. Američani so dobesedno ponoreli od veselja. Objemali so se, od veselja skakali do stropa … A se je Jones odločil, da na novo postavijo tri sekunde na semafor, ker na njem naj ne bi bil pravilno zapisan čas, in Sovjetska zveza je dobila še tretjo priložnost.
V tem kaotičnem zaključku tekme je pomembno vlogo, kot so zapisali pri Russia Beyond, odigral tudi Joseph Blatter, kasnejši dolgoletni predsednik Fife, ki je bil takrat odgovoren za časomerstvo. Blatter, ki je kasneje vodil Mednarodno nogometno zvezo Fifa od leta 1998 do 2015, ko je moral oditi zaradi korupcijskega škandala, ni takoj pravilno nastavil časa na semaforju. Ta zamuda je dodatno prispevala k zmedi in sporom o končnem rezultatu.
V tretje gre rado ... in veselje Sovjetov. Pritožbo večinoma zavrnile socialistične države.
Košarkarji Sovjetske zveze so v vnovičnem kaosu poslušali navodila selektorja, medtem ko so Američani bili po že zmagoslavnem dvigu rok zmedeni.
V tretjem poskusu je sovjetski igralec Aleksander Belov prejel dolgo podajo pod ameriškim košem in zadel odločilni koš, s čimer so Sovjeti slavili zmago s 51:50.
Po koncu tekme so ameriški igralci in uradniki vložili uradno pritožbo, vendar jo je petčlanski odbor Fibe zavrnil s tremi glasovi proti dvema. Vsi trije glasovi proti pritožbi so prišli iz socialističnih držav (Madžarska, Poljska in Kuba). Ameriški igralci so iz protesta zavrnili prejem srebrnih medalj, ki še danes ležijo v sefu v Švici.
Glavni sodnik po izjavi ni več sodil tekem pod okriljem Fibe. Mož odločitve je kmalu zatem umrl.
Dogodki tistega dne v Münchnu so pustili globoke brazgotine v športni zgodovini. Glavni sodnik Renato Righetto iz Brazilije je pozneje izjavil, da je bila sovjetska zmaga v celoti neregularna in ni bila v skladu s košarkarskimi pravili. V nadaljevanju kariere ni nikoli več sodil tekem pod okriljem Fibe. Renato William Jones je prav tako priznal, da ni imel pooblastil za svoje odločitve.
Odločilni koš je dosegel center Aleksander Belov.
Življenje junaka, ki je dosegel odločilni met, je po osvojeni zlati medalji na olimpijskih igrah vplivala redka bolezen in je leta 1978 zaradi srčnega sarkoma – vrste raka – pri le 26 letih umrl. Medtem je bil Sergej Belov (s katerim nista bila v sorodu), ki je Američanom v finalu nasul 20 točk, leta 1992 kot prvi neameriški košarkar sprejet v košarkarsko Hišo slavnih.
Po vnovičnem snidenju so se še enkrat odločili, da ne sprejmejo srebrnih medalj
Američani so se leta 2012 ponovno zbrali, se pogovorili in vnovič zavrnili sprejem srebrnih medalj, kar je jasen kazalnik, da bolečina zaradi te kontroverzne tekme ni izginila niti po tako dolgem obdobju. In tako so srebrne medalje še danes shranjene na sedežu Mednarodnega olimpijskega komiteja v Lozani.
Američani se niso udeležili slavnostne podelitve medalj. Še danes so shranjene v Luzani.
Finale v Münchnu leta 1972 ostaja eden najbolj nepozabnih, bizarnih in spornih trenutkov v zgodovini olimpijske košarke, ki bo verjetno še dolgo delil mnenja in sprožal debate med športnimi navdušenci.
