Nedelja, 4. 8. 2024, 4.09
3 mesece, 2 tedna
Skok v športno preteklost
Študentova olimpijska potegavščina ni bila smešna nikomur
Na olimpijskih igrah leta 1972 v Münchnu je vse športne dosežke zasenčil teroristični napad na izraelsko reprezentanco, tudi zato ali pa predvsem zato prav nikomur ni bila smešna potegavščina, ki si jo je pet dni kasneje na moškem maratonu privoščil nemški študent Norbert Südhaus.
"Dobro, res sem Američan, ki bo zmagal v Evropi, ampak resno?" si je ob prihodu na Olimpijski stadion v Bavarski prestolnici 10. septembra leta 1972 mislil ameriški maratonec Frank Shorter, ki je v zaključnem krogu kraljevske atletske preizkušnje pričakoval vsaj malce podpore občinstva, saj je proti veliki zmagi tekel z več kot dvema minutama prednosti pred Belgijcem Karlom Lismontom, a slišal je le žvižge in bučno neodobravanje s polnih tribun stadiona.
Shorter je kmalu zatem postal šele tretji Američan z zmago na olimpijskem maratonu, v sovražnem okolju pa se ni zavedal, da žvižgi niso namenjeni njemu, ampak nekemu lokalnemu šaljivcu, ki si je privoščil slabo premišljeno potegavščino.
Črni 5. september
"Konec je. Zagotovo gremo domov," je bil pet dni pred moško maratonsko tekmo prepričan Shorter, saj je tedaj svet pretresel smrtonosni napad palestinske teroristične skupine Črni september na izraelsko olimpijsko reprezentanco. Osem teroristov, oblečenih v trenirke ter oboroženih s kalašnikovkami in ročnimi granatami, je 5. septembra 1972 ob 4.30 vdrlo v olimpijsko vas in poslopje, v katerem so bili nastanjeni izraelski športniki. Dva so ubili takoj, preostalih devet – šlo je za izraelske športnike, njihove trenerje in športne funkcionarje – pa zajeli in jih pozneje odpeljali do letalskega oporišča. V zameno za prostost devetih Izraelcev so zahtevali izpustitev 234 palestinskih zapornikov ter razvpitih nemških teroristov skupine Baader-Meinhof. Ultimat je bil za nemške oblasti nesprejemljiv, v akcijo so stopile nemške varnostne sile in poskušale rešiti zajete Izraelce. V kaotičnem strelskem spopadu so Palestinci ubili vseh devet talcev. Ubili so tudi pet ugrabiteljev in enega nemškega policista.
Za žvižge s tribun je poskrbel Norbert Südhaus, ki je prvi pritekel na olimpijski stadion.
"Na koncu niti nisem bil pretirano jezen"
A igre so se nadaljevale, tudi Shorter, ki je že dva dni pred morijo tekel na 10 tisoč metrov in zasedel peto mesto, je spet dobil priložnost tekmovati. Na maratonu je navdušil in postal šele tretji Američan z olimpijskim zlatom na najdaljši tekaški preizkušnji. Zanimivo je, da tako kot njegova rojaka pred njim, Thomas Hicks leta 1904 v St. Louisu in John Hayes leta 1908 v Londonu, v zaključek ni pritekel prvi. Na olimpijski stadion v Münchnu je leta 1972 prvi pritekel anonimnež, prevarant, kot se je v televizijskem prenosu drl razburjeni ameriški komentator Erich Segal, študent Norbert Südhaus.
Ta se je varnostnikom izmuznil kakšen kilometer pred ciljem in nato brez težav pritekel na olimpijski stadion z visoko dvignjenimi rokami. Občinstvo se je za trenutek zmedlo, a hitro spoznalo, da ne gre za pravega tekmovalca, zato so mu namenili salvo žvižgov. V to jezno vzdušje je nato pritekel še presenečeni Shorter. "Na koncu niti nisem bil pretirano jezen, ob tem dogodku sem spoznal, da ne tečem zaradi odobravanja navijačev," se je 50 let po dogodku spominjal ameriški olimpijski prvak. Kot že rečeno, sta tudi njegova rojaka na igrah v letih 1904 in 1908 doživela zaplet.
Dramatična tudi maratona na igrah 1904 in 1908
Thomas Hicks na kaotičnem olimpijskem maratonu leta 1904 v St. Louisu. Tudi Hicksu je trenutek slave na kaotičnem olimpijskem maratonu v St. Louisu ukradel prevarant ali bolje rečeno goljuf. Takrat je na stadion prvi pritekel ameriški tekač Frederick Lorz. Ta je bil sicer pravi, prijavljen tekmovalec, a je bil že po 14 kilometrih olimpijskega maratona povsem izmučen in se je vdal, Nato ga je trener 18 kilometrov po progi peljal z avtomobilom, ko si je odpočil, je izstopil iz avtomobila in stekel proti cilju ter tam užival v nezasluženem slavju olimpijskega prvaka. Dokler ga niso s prevaro soočili ogorčeni navijači in sodniki. Branil se je, da je šlo samo za potegavščino. Hayes je štiri leta kasneje postal prvak, ko so zaradi nedovoljene pomoči diskvalificirali Italijana Doranda Pietrija. Ta je v Londonu na stadion pritekel deset minut pred konkurenti, a je bil povsem izmučen, zmeden se je opotekal, ubral napačno pot, nekajkrat padel, vsakokrat pa so mu pomagali sodniki ob progi, kar je bil tudi razlog za uspešen protest ameriške reprezentance.
Igre Marka Spitza in Olge Korbut
Igre v Münchnu je zaznamoval ameriški plavalec Mark Spitz. Südhausova potegavščina je naletela na zgražanje, zaradi tragičnih dogodkov je bilo varovanje iger v Münchnu že tako močno kritizirano, nemški študent pa je le še potrdil, da so prireditelji takrat na tem področju hudo zatajili. Nemci zaradi sramu in odločenosti, da takšnim dogodkom ne namenjajo medijske pozornosti, o tem, kaj se je nato dogajalo s prevarantom, niso poročali. Südhaus je po trenutku slave spet poniknil v anonimnost.
Na münchenskih igrah so največ odličij pobrali športniki iz Sovjetske zveze, sledili so jim Američani in obe Nemčiji. Brez kančka dvoma so bile to igre enega športnika – nepremagljivi ameriški plavalec Mark Spitz je namreč s kar sedmimi zlatimi medaljami postavil nova merila kakovosti. Med dekleti je pozornost vzbujala 17-letna sovjetska telovadka Olga Korbut. Le 154 centimetrov visoka in 39 kilogramov težka Belorusinja je slavila zmagi na parterju in gredi, zlata je bila tudi z ekipo, srebrno medaljo pa je osvojila na dvovišinski bradlji.
Shorter zadnji ameriški maratonski prvak
Danes 76-letni Frank Shorter, zanimivo je, da se je leta 1947 rodil prav v Münchnu v Nemčiji, je tudi na igrah v Montrealu leta 1976 osvojil olimpijsko kolajno, takrat srebrno, ostaja pa zadnji ameriški zmagovalec olimpijskega maratona. Le še dva Američana sta od takrat osvojila kolajni, Meb Keflezighi je bil srebrn na maratonu v Atenah leta 2004, Galen Rupp pa bronast leta 2016 v Riu de Janeiru.