Druga kariera
Nedelja, 4. 8. 2024, 4.00
8 ur, 42 minut
Druga kariera (372.) – Ana Velenšek
Ana Velenšek: Fabi je točno vedel, na katere strune mora zaigrati
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,01
Se spomnite judoistke Ane Velenšek? Leta 2016 je na olimpijskih igrah v Riu de Janeiru osvojila bronasto odličje. Kaj počne danes in na kakšno vlogo se pripravlja?
Slovenski športniki so se leta 2016 z olimpijskih iger v Riu de Janeiru vrnili s štirimi olimpijskimi medaljami. Med nosilci odličij je bila tudi takrat 25-letna Ana Velenšek, ki je osvojila bron v judu. Kaj počne danes, kakšna vloga jo čaka ob koncu leta in kako z distance pogleduje na svojo športno pot, ki jo je prehodila pod taktirko karizmatičnega trenerja Marjana Fabjana?
Judoistka Ana Velenšek je bila eno od osrednjih imen slovenske olimpijske odprave v Rio de Janeiro leta 2016. Z bojem na življenje in smrt v prenesenem pomenu, in to kljub hudi poškodbi kolena, zaradi katere so jo odpisali domala vsi zdravniki, ki so se ukvarjali z njeno težavo, je z osvojitvijo bronaste olimpijske medalje navdušila slovensko javnost, hkrati pa spodbudila pomisleke kritikov, ki so težko razumeli razlog za tveganje, ki ga je športnik pripravljen vložiti v svoj olimpijski nastop.
Anamari Klementina, to je njeno uradno ime, je zasebno precej drugačna kot na tatamijih. Brez sledu o mrkem pogledu in popolne osredotočenosti na nasprotnico. Nasmejana, zgovorna, sončna, z mislimi že pri decembru, ko bo prvič postala mama.
S 33-letno organizatorko socialne mreže, ki ima doma poleg številnih odličij tudi srebrno in bronasto medaljo z evropskih in svetovnih prvenstev ter seveda olimpijski bron, smo se srečali ravno na dan, ko je njena judoistična kolegica in več let sotrpinka v Slovenski vojski Andreja Leški v Parizu osvojila naslov olimpijske prvakinje. Kaj Ana počne danes, kako z distance gleda na svojo judoistično pot, ki jo je prehodila pod taktirko legendarnega trenerja Marjana Fabjana in kaj bi spremenila, če sploh?
Velenškova konec leta pričakuje svojega prvega otroka.
Ana, nazadnje smo vas videli na olimpijskih igrah v Tokiu leta 2021. Kam ste izginili, kdaj ste končali kariero? Pogrešali smo sklepno prireditev, neko piko na i ob koncu kariere …
Nisem take vrste človek. Že pred olimpijskimi igrami v Tokiu sem se zavedala, da bo to moja zadnja večja tekma, nisem pa tega obešala na velik zvon. Čeprav sem pozneje vseeno iskala primerno priložnost, da obelodanim konec kariere, tega trenutka kar ni in ni bilo, zato sem se poslovila brez velikega pompa. Po olimpijskih igrah nisem več tekmovala, razen v nemški ligi, kjer sem bila aktivna vse do aprila letos.
V Tokiu ste borbe končali na 9. mestu. Glede na solze je bilo to bržkone razočaranje ali so bile to emocije, ki so naznanjale, da je vse skupaj prišlo za vami?
Mislim, da je vse prišlo za mano. Vedela sem, da je to moj uradni konec tekmovanj, seveda pa je bilo prisotnega tudi nekaj razočaranja, saj sem pred tem tekmovalko (Velenškova je v drugem krogu izgubila proti aktualni svetovni podprvakinji kategorije nad 78 kilogramov, Brazilki Marii Suelen Althemabila) dvakrat že premagala.
"Enostavno nisem bila več pripravljena toliko vlagati v judo."
Kako realno bi bilo takrat razmišljanje o medalji?
Težko bi se dokopala do nje. V času epidemije koronavirusa sem si rekla, da ne bom vztrajala še eno leto. Tina Trstenjak je takrat celo leto trenirala, jaz ne … Nisem želela še eno leto toliko garati, da bi potem nekdo odločil, da olimpijskih iger sploh ne bo. Enostavno nisem bila več pripravljena toliko vlagati v judo.
No, potem pa je prišel februar ali marec 2021, ne spomnim se točno, in sem si mislila, da bom tako ali tako izpadla z olimpijske lestvice, pa nisem (smeh, op. a.). Oziroma bilo je tako, da sem izpadla, vendar sem dobila prvo evropsko kvoto, ker je tekmovalka, ki je bila na lestvici mesto pred mano, na porodniškem dopustu. V tistem obdobju je veliko judoistk končalo kariero ali pa so se odločile za materinstvo.
Skratka, pred Tokiom sem se relativno pozno vrnila na treninge. Seveda bi bila medalja super, mislim pa, da je bilo 9. mesto takrat realno moj domet. Vedela sem, da če mi uspe priti do medalje, bi to res bil čudež.
"Še danes trdim, da če Fabi ne bi bil tak, nobene od nas ne bi bilo. Bil je strog in točno je vedel, kaj in koliko lahko od koga zahteva in na katere strune mora zaigrati, da bo vsak dal svoj maksimum."
Vso kariero ste sodelovali z legendarnim trenerjem Marjanom Fabjanom. Kako danes gledate na to obdobje, na njegove pristope, ki so se včasih komu zdeli preveč rigorozni?
Bilo je naporno, to je dejstvo, vendar še danes trdim, da če Fabi ne bi bil tak, nobene od nas ne bi bilo. Bil je strog in točno je vedel, kaj in koliko lahko od koga zahteva in na katere strune mora zaigrati, da bo vsak dal svoj maksimum. Točno je vedel, kdaj mora koga pohvaliti in kdaj mora koga pograjati. Mislim, da nas je tako dobro poznal, da nas je bral kot knjigo. Toliko časa smo preživeli skupaj, da je vedno vedel, kaj se s kom dogaja.
Ena od specifik, ki so veljale za Fabjana, je bila tudi ta, da na tekmovanja niste smeli nositi mobilnih telefonov. Marsikomu se je to zdelo preostro, kako vi gledate na to?
Pravilna odločitev. Toliko knjig, kot sem takrat prebrala, in križank, kot sem jih rešila, jih po tistem nisem več nikoli. Ne vem, enostavno dobiš drugo perspektivo, nič nam ni manjkalo. Dejstvo je, da ti telefon in družbena omrežja pijejo energijo in da nisi toliko skoncentriran, kot bi bil brez teh motenj. Zavedam se, da so današnje generacije drugačne in z njimi ne moremo več delati tako, kot smo delali mi. Ta razlika je zelo opazna. Danes, ko delam z mladinci včasih kar znorim in je Fabi tisti, ki me miri (smeh, op. a.).
Pred leti ste zatrjevali, da si sami sebe ne predstavljate v vlogi trenerke, zdaj pa ste prav to, za povrhu pa še selektorica mladinske reprezentance.
Res je. Ko smo dobili novega predsednika zveze Lovrencija Galufa, ki je zdaj že nekdanji predsednik, so me poklicali, češ da iščejo selektorja za mladince. Sprva si sebe nisem predstavljala v tej vlogi, a so si želeli, da eno mesto zasede ženska, tako da sem na koncu po pregovarjanju privolila. Moško mesto je zasedel Luka Kuralt, trener Andreje Leški in Kaje Kajzer. Pomagam tudi v mojem matičnem klubu Sankaku, kjer sodelujem pri treningu fantov. Z njimi sem bila tudi na evropskem in svetovnem prvenstvu ter nekaterih drugih tekmah.
Imam licenco za instruktorja juda, si pa želim tudi licenco za mednarodnega trenerja. Letos se mi selektorski mandat izteče, do konca sezone sta še evropsko in svetovno mladinsko prvenstvo, do takrat bova z Luko še zraven, potem pa se bodo selektorji zamenjali.
Z Ano Velenšek smo se srečali prav na dan, ko je Andreja Leški postala olimpijska prvakinja.
Kakšne Fabjanove prijeme ste prenesli na področju treniranja?
Samo to, da zahtevam disciplino in mi je težko sprejeti, da so današnje generacije enostavno drugačne, kot smo bili mi. S tem še imam težave, nisem se še navadila, ampak bo že (smeh).
Ste še zaposleni v športni enoti Slovenske vojske, kjer se bili zadnje leto trenerka?
Ne, od oktobra lani sem zaposlena v glavni pisarni na Upravi za obrambo v Celju.
Že na začetku pogovora ste omenili čudež … Kako se sami spominjate 11. avgusta 2016, dneva, ko ste osvojili olimpijsko medaljo?
Zanimivo je, da se tega dneva skoraj ne spomnim več, zdi se mi, da sem takrat živela v nekem paralelnem svetu in še lep čas nisem dojela, kaj se je pravzaprav zgodilo in kaj mi je uspelo. Ko osvojiš medaljo, si seveda vesel, čeprav ne razumeš, zakaj si tako vesel, ko pa enkrat dojameš, kaj vse si doživel, da si osvojil olimpijsko medaljo, potem vsa čustva udarijo na plano. Ampak v trenutku, ko se to zgodi, se ne zavedaš vsega. Potrebuješ nekaj dni, da sprocesiraš, kaj se je zgodilo.
Tekmico v boju za tretje mesto, Nemko Lusie Malzahn, je na olimpijski blazini premagala s ti. davljenjem.
Na Instagramu se običajno spomnite 11. avgusta, dneva, ko ste osvojili olimpijski bron, se spomnite tudi 5. julija, dneva, ko ste se hudo poškodovali in skoraj morali odmisliti olimpijski nastop?
Ja, absolutno. Na dan, ko mami praznuje rojstni dan, sem si hudo poškodovala koleno. Bilo je zadnji dan priprav v Španiji in še danes se spomnim, da sem zvečer klicala mami, da ji voščim za rojstni dan, poškodbo pa sem raje zamolčala. Enostavno nisem želela verjeti, da sem potrgala vse križne vezi. Želela sem si, da je zdravnik zmotil v diagnozi in da ni tako hudo.
Kako je danes s kolenom, ki ste si ga poškodovali pet tednov pred olimpijskimi igrami?
Pozna se, da nimam več hrustanca … Zadnji dve leti sem imela v kolenu hialuronsko kislino in mi je res zelo pomagalo. Zanimivo je, da vedno čutim, kdaj bo slabo vreme (smeh).
Kako hitro se je takrat na poškodbo odzval trener, kako hitro je iznašel alternativne metode treningov?
Naj razmislim … v treh dneh! Ne vem, kako, ampak Fabi je v treh dneh sestavil nov plan za naslednjih pet tednov. Plan treningov za človeka, ki ima uničeno koleno. Spomnim se, da v vmesnem času sploh nisem imela borb, prvič sem se borila šele na olimpijskih igrah. Do takrat smo trenirali vse ostalo, nihče pa ni smel vstopiti v moj prostor, da ne bi česa še bolj poškodovali.
Reakcija po osvojeni bronasti olimpijski medalji.
Takrat ste na kliniki v Salzburgu obiskali tudi Mohameda Khalifo, ki menda že več kot 40 let brez operativnega posega celi strgane križne vezi. Je tudi to pomagalo, da ste prestali olimpijske borbe?
Da, tudi on je pri tem odigral zelo pomembno vlogo. Pred terapijo pri njem nisem zmogla niti počepniti, ko pa sem prišla iz ordinacije, kjer me je bolelo tako, da sem se drla, jokala, vse hkrati, sem lahko počepnila in tekla. Neverjetno. Svetoval mi je, da tri tedne na judo pozabim, vendar si tega nismo mogli privoščiti. Nisem pa si mogla predstavljati, kako bom s takim kolenom tekmovala.
Ste na dan tekme čutili bolečine?
Šele popoldne, je pa potem, ko je vse popustilo, tudi adrenalin, vse prišlo za mano in takrat bolečine niti s protibolečinskimi tabletami ne moreš več ustaviti. V začetku septembra sem potem imela operacijo.
S Tino Trstenjak na sprejemu na Lopati po prihodu z Ria leta 2016.
Kaj vam je prinesla olimpijska medalja? Se je splačalo tvegati koleno?
Da, se je splačalo. Olimpijske igre so češnja na torti vsakega športnika, je pa tudi dejstvo, da te ljudje v dveh letih pozabijo, vsaj kar se juda tiče. Kar zadeva finančne nagrade, mislim, da mi je po plačilu davka in dohodnine ostalo okoli 11.500 evrov. Vedela sem, da si kaj bajnega za ta denar ne morem kupiti, sem si pa želela, da bi vsaj enkrat v življenju imela nov avto. Kupila sem si Renault Megane, pa so mi ga po dveh letih ukradli (smeh).
Kje hranite odličje?
V škatlici doma.
Ena replika pa je v baziliki na Brezjah, kamor jo je odnesel vaš trener, ki je obljubil, da bo v primeru, da osvojite olimpijsko medaljo, peš romal z Lopate do Brezij.
Res je, ena replika moje olimpijske medalje je v klubu Sankaku, eno pa sem imela doma, pa se je ob selitvi nekam izgubila.
Leta 2016 je bila Ana Velenšek izbrana za drugo najboljšo športnico leta. Priznanje ji je izročil nekdanji smučarski skakalec Primož Peterka.
Judu ste bili posvečeni večji del življenja, od osmega leta, ko ste začeli trenirati. Kaj bistvenega vam je to obdobje ponudilo za življenje?
Marsikaj, predvsem pa to, da nič ne pade z neba in da se je za vse treba potruditi. Pomembno je bilo tudi to, da sva s Tino (Trstenjak, op. a.) ostali na realnih tleh, to je zelo pomembno. Mislim, da sem pridobila tudi veliko delovnih navad in vztrajnosti. Ko se nekaj ne izide po načrtih, se moraš znati pobrati.
Naučiš se, da v življenju in v športu krivulja ne gre vedno samo navzgor in ni vse samo lepo, fino fajn in kot v pravljici, ampak pridejo tudi poškodbe in porazi. Tako kot v življenju, se ti ne izide vedno kot bi želel. Če karikiram, ni prvi moški, ki ga spoznaš, tvoj sanjski moški, s katerim boš živel srečno do konca dni, naletiš tudi na butlje, enako je pri iskanju službe … Skratka, vrhunski šport te nauči pomembne lekcije in to je, da ni vse postlano z rožicami. Ne v športu, ne v življenju. In če se tega naučiš v športu, ti je v življenju marsikaj lažje. Lažje greš čez določene ovire in prepreke in se pobereš.
Na poslovilni zabavi Tine Trstenjak.
Ali danes z distance kakšne odločitve obžalujete? Morda menjavo kategorije, ko ste se iz kategorije do 78 kilogramov, preselili v kategorijo nad 78 kilogramov, kjer ste se borili s 30 kilogrami in več težjimi tekmovalkami od vas?
Ne, vse bi ponovila. Od tega, da sem vztrajala v judu, do tega, da sem na olimpijskih igrah tekmovala s poškodovanim kolenom. Vem, da je bilo takrat veliko polemik okrog tega, češ da tvegam zdravje in podobno, ampak mislim, da nekdo, ki ni bil nikoli v športu, ki ni vsega podredil svojemu cilju, enostavno ne more razumeti, kaj vse si pripravljen narediti za rezultat. To ni samo en dan in ena tekma, v ozadju je več let trdega dela. Pa ne mislim samo na treninge, ampak na vse! Vse podrediš temu, vse življenje. In zato si pripravljen tudi na določena tveganja.
Takrat sem bila deležna številnih negativnih komentarjev, češ ali sem nora, pa saj to je samo šport, saj to so samo ene olimpijske igre, saj grem še vedno lahko na naslednje. Ne, ničesar ne bi spremenila.
"Ne, vse bi ponovila. Od tega, da sem vztrajala v judu, do tega, da sem na olimpijskih igrah tekmovala s poškodovanim kolenom. Vem, da je bilo takrat veliko polemik okrog tega, češ da tvegam zdravje in podobno, ampak mislim, da nekdo, ki ni bil nikoli v športu, ki ni vsega podredil svojemu cilju, enostavno ne more razumeti, kaj vse si pripravljen narediti za rezultat. To ni samo en dan in ena tekma, v ozadju je več let trdega dela."
Tudi tega ne, da sem menjala kategorijo in da sem poskusila še v Tokiu, mislim, da ti vsaka taka izkušnja prinese nekaj, kar pomaga v nadaljevanju življenja. Vse to, kar se mi je zgodilo v športu, me je izoblikovalo v osebo, kakršna sem danes. Od pozitive do potrpežljivosti, ki sem se je morala naučiti, saj se ne zgodi iz danes na jutri (smeh).
Oktobra lani je vlada sprejela zakon, ki bi popravil določene krivice za nazaj. Vsi olimpijci in paraolimpijci z olimpijsko medaljo bi morali prejeti Bloudkovo nagrado in dodatno finančno nagrado, ki ji pripada. Ste jo že prejeli?
Ne. Marca je bilo rečeno, da bo maja letos na Brdu pri Kranju posebna prireditev namenjena samo tistim, ki bi po novem dopolnjenem zakonu za nazaj morali dobiti Bloudkovo nagrado. Prireditve ni bilo, to pa je tudi vse, kar vem.
Zato so se v vladi po pobudi odbora za Bloudkova priznanja odločili, da bodo v obstoječi zakon vnesli določilo, po katerem bo športnica ali športnik, ki dobi olimpijsko, paralimpijsko medaljo, medaljo na olimpijadi gluhih in naglušnih ali medaljo na šahovski olimpijadi, samodejno prejel tudi Bloudkovo nagrado.
V noveli zakona je jasno zapisano tudi, da se športnicam in športnikom, prejemnikom vrhunskih dosežkov še pred sprejetjem zakona prav tako podeli Bloudkova nagrada ne glede na precejšnjo časovno oddaljenost treh desetletij in več. Več o tem si lahko preberete v članku z naslovom Spremembe pri Bloudkovih priznanjih: S tem se popravljajo nekatere krivice iz preteklosti.
Preberite še:
