Cedevita Olimpija
Druga kariera
Nedelja, 28. 7. 2024, 6.12
4 mesece, 3 tedne
Druga kariera (371.): Alen Hodžić
Alen Hodžić nepričakovano hitro končal svojo profesionalno športno pot
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
6,96
Gost druge kariere je Alen Hodžić.
Družina, delo v akademiji, pa tudi glasba so stvari, ki po koncu športne poti polnijo vsakdane nekdanjega slovenskega košarkarja in gosta Druge kariere Alena Hodžića, ki je leta 2022 pri zgolj 29 letih še zadnjič profesionalno vrgel proti košu. Kam ga je življenjska pot ponesla zatem?
"Že od nekdaj sem velik oboževalec glasbe, kot otrok sem želel igrati kitaro, pa je imel šport vedno prednost. Zdaj po koncu kariere najdem kakšno uro na dan, da vadim," je ob snidenju v Kopru v glasbeni šoli svoje soproge Lee Sirk razlagal nekdanji košarkar Alen Hodžić, ki je ob omembi vaj mislil na bobne, proti katerim smo oči in vprašanje uperili že ob prvem stisku roke in ki so zdaj ena od stvari, ki za 31-letnega Primorca po koncu košarkarske poti predstavljajo užitek in sprostitev. Hodžić je sicer tudi na svoji nadaljnji poti po koncu kariere ostaja zvest športu in gibanju.
Hodžića smo obiskali v Kopru.
Akademija pot v pravo smer
Svoje znanje in izkušnje zdaj predaja skozi svojo AH Akademijo, ki na Obali ponuja širok nabor aktivnosti, od športnih kampov do osebnega trenerstva na področju funkcionalne vadbe. "Že med svojo igralsko kariero sem organiziral košarkarske kampe, že takrat sem vedel, da želim delati z mladimi. Sprva po koncu nisem niti razmišljal, da se bom v tem tako našel. Najprej sem opravil licenco za trenerja funkcionalne vadbe, ker sem želel na ta način mladim pomagati na način, kakršnega mi v mladosti nismo imeli, torej delati na preventivi pred poškodbami. Mladim športnikom, ne samo košarkarjem, skušamo na ta način pomagati na poti do profesionalne kariere, ki je vse prej kot samo blišč, veliko je odrekanja, poškodb," razlaga Hodžić.
"Organiziram tudi športne kampe, že drugo leto zapored sem zdaj po koncu šole organiziral Obalatlon, kjer se otroci spoznavajo s športom in na ta način spoznavajo športne veščine, ki bi jih po mojem mnenju morali vsaj preizkusiti nekje do 14. leta. Sam sem imel srečo, da sem se v svoji mladosti srečal z več športi. Košarko sem začel igrati šele nekje v petem razredu, pred tem sem bil v atletiki, potem še nogometni vratar. V nogometu sem se potem preizkusil tudi kot igralec, kar pa mi res ni šlo (smeh, op. p.). Potem sem po naključju odšel na krožek košarke, v svoji generaciji sem bil visok, tako da je bilo kar nekako logično, da se bom podil pod koši, čeprav takrat nisem imel pojma, kaj sploh počnem. Potem pa se je pod vodstvom trenerja Sama Miške začela moja pot," se spominja.
Zadnje profesionalne košarkarske korake na svoji poti je naredil pri Cedeviti Olimpiji.
Med kariero sicer ni razmišljal, kam ga bo zanesla pot. "Že prej sem užival v organiziranju kampov, ta ideja o akademiji se je porodila po epizodi v Sixt Primorski in potem med epidemijo, ko sem imel nekaj časa. Res sem vesel, da se delo v akademiji odvija v pravo smer, zato si želim na tem še graditi. Res je dober občutek, ko nekomu pomagaš na ta način, delam tudi s starejšimi, ki se spopadajo z raznimi težavami. Vse skupaj pa sem najprej preizkusil na sebi, ko sem po koncu kariere začel resneje s funkcionalno vadbo, sem na ta način odpravil marsikatero težavo, ki me je pestila med kariero. Že med kariero sem sicer zadnja štiri leta veliko delal na preventivi. Že takrat me je to zelo zanimalo. Na ta način si lahko tudi podaljšuješ kariero," je prepričan Hodžić.
Dokončno slovo po poglavju v Ljubljani
Ta je svojo košarkarsko pot začel v Kopru ter jo nato nadaljeval v vrstah Parkljev, Heliosa, Portoroža, Hopsov, Sixta oziroma kasneje Kopra Primorske in jo sklenil v Cedeviti Olimpiji. "Malce mi je žal, da se nisem podal tudi v tujino. Po tisti sezoni, ko je na Primorskem razpadel klub in ko je bila za mano dobra sezona, sem imel ponudbe iz tujine, imel pa sem takrat na mizi tudi ponudbo Cedevite Olimpije, ki je bila blizu, igral se je Eurocup. Svoje je odigrala tudi družina, tako da sem se odločil, da ostanem v domovini. Ne obžalujem ničesar, bi se pa verjetno marsikaj lahko zasukalo drugače," je prepričan Hodžić.
Najlepše spomine ima na igranje v Kopru.
Z drugo kariero se je srečal že med svojo prvo
Nekdanji košarkar je najlepše obdobje kariere preživel v domačem Kopru, kjer je ekspresno in tudi uspešno zagrizel v projekt Sixta Primorske, ki pa se je nato neslavno hitro končal s propadom koprskega kluba. "Kdor visoko leta, nizko pade. Projekt je bil na začetku dobro zastavljen, ne vem pa, če so bili na čelu vsega oziroma v ozadju pravi ljudje, ki bi znali vse skupaj voditi. Veliko nas je ostalo tudi brez trdo prigaranega zaslužka, večina je tam pustila veliko denarja. Nekateri so uspeli pobrati svoj delež, spet drugi smo bili preveč naivni in verjeli obljubam, pa na koncu ni bilo iz tega nič," pripoveduje Hodžić, za katerega sicer lahko rečemo, da se je z drugo kariero dodobra srečal tudi že med svojo prvo, saj je tudi med košarkarsko potjo poprijel za drugo delo.
"Pred Hopsi sem igral v Portorožu, to so bili klubi, kjer se je igralo res za drobiž, pa še tu so plače zamujale in podobno. Takrat sem si želel živeti na svojem, zato sem iskal priložnosti za dodaten zaslužel. Najprej sem razvažal pice, tako da sem pogosto cel dan delal, nato oddelal trening, šel domov in naslednji dan vse ponovil. Pred odhodom na Polzelo pa sem poleti delal v Piceriji 33 kot natakar, potem sem naslednje leto podpisal s Primorsko, tako kot trener Golemac. Po koncu tiste sezone sem junija in julija še delal v piceriji, takrat je Jurica že živel v Kopru, treniral mlade, medtem ko je picerija, v kateri sem delal, skrbela za prehrano. Tako da sem ga ob enem izmed obiskov tudi postregel, nič mu ni bilo jasno (smeh, op. p.). Junija sem mu tako še postregel, avgusta pa sem treniral pod njegovim vodstvom," v smehu pripoveduje nekdanji košarkar.
Slovo sovpadalo z rojstvom sina
Z izbranko Leo Sirk sta se lani poročila.
Hodžić je po propadu koprskega kluba kariero nadaljeval pri Cedeviti Olimpiji, kjer se je njegova pot nato tudi zaključila. "Igranje za klub, kot je Cedevita Olimpija, prinese tudi dosti več pritiska. Takrat sem čutil, da sem dosegel, kar sem lahko dosegel, počasi sem izgubljal tudi željo po igranju. Ob tem sem imel še težko obdobje v zasebnem življenju, po eni izmed tekem sem celo izgubil zavest, sicer ni bilo nič hujšega, a potem so se stvari začele sestavljati. Potem je bilo tu še rojstvo sina, vedel sem, da kamorkoli bi šel, družine ne bi imel ob sebi. Tudi ko se je sin rodil, me pred njegovim rojstvom deset dni zaradi gostovanj sploh ni bilo doma, potem sem bil ob Lei, ko je rodila, isti dan zvečer pa sem imel že reprezentančno akcijo, tako da je zaporedje nekih stvari pripeljalo do odločitve, da zaključim svojo pot," svojo odločitev pojasnjuje Hodžić, ki je tako leta 2022 pri le 29 letih sklenil svojo profesionalno športno pot.
"Vem, da sem kariero končal v najboljših košarkarskih letih. Žena Lea mi še danes pogosto reče, da bi lahko še igral. Če bi se ohranil nivo kluba in iger, kot je bil takrat v času Primorske, bi verjetno še igral. Tudi po moji odločitvi so sledili klici prvoligaških klubov in tudi nekaterih tu v okolici, pa me iskreno ni vleklo. Ne obžalujem odločitve, da sem se odločil za konec, zagotovo pa pogrešam adrenalin, ki ti ga dajo tekme in šport. Moram priznati, da je po koncu kariere sledil šok, kar naenkrat imaš ogromno prostega časa, prepuščen si samemu sebi, prej si imel dan do potankosti splaniran s strani kluba, potem pa se vprašaš, kaj sedaj," pravi.
Z ženo Leo sta pravi tim, zaneslo ga je tudi pred mikrofone
A kljub temu mu izzivov po koncu športne poti ne manjka. Poleg dela, ki ga ima z akademijo, skuša čim bolj pomagati tudi svoji izbranki, sicer pevki in učiteljici petja Lei Sirk, s katero sta se lani tudi poročila, leta 2021 pa sta se razveselila rojstva sina Taia. Sirkova ima iz prejšnje zveze sicer še dve hčerki – Ael in Sio. "Z ženo sva odličen tim. Ob njenih projektih ji pomagam jaz, ob mojih mi ona. Sam ji v glasbeni šoli pomagam predvsem s kakšnimi birokratskimi zadevami, ker ima na šoli skoraj tristo otrok. Oba res uživava v delu z otroki, to začutijo tudi starši, tako da je vse lažje," pojasnjuje Hodžić, ki se poleg že vseh omenjenih aktivnosti, ki jih ima, vse bolj uveljavlja tudi v vlogi strokovnega komentatorja košarkarskih tekem na dveh športnih televizijah.
Alena smo obiskali v glasbeni šoli njegove žene pevke, glasbenice in učiteljice petja Lee Sirk.
"Do tega sodelovanja je prišlo povsem naključno. S Šport TV so me kontaktirali, da bi kot bivši član Cedevite Olimpije kot strokovni komentator podajal mnenje v studiu glede tekem v Eurocupu. Potem se je vse organsko razvijalo naprej, v zadnjih kvalifikacijah sem bil tako tudi strokovni komentator med samim prenosom tekme. Potem je prišel še klic iz Arene Sport za komentiranje finala lige NBA, tako da sem bil del nočnih studiev, ki so bili tudi svojevrsten izziv. Upam, da bomo sodelovali tudi naprej. Vse skupaj je res zanimivo, od začetka sem bil malce skeptičen, ker se nisem nikoli dobro počutil pred novinarskim mikrofonom, tudi razne novinarske konference so mi bile bolj muka kot užitek. A sčasoma sem se v tem kar našel, veliko vlogo tu je imela tudi žena Lea, ki ima sama ogromno opravka s sedmo silo in tudi nasploh z delom z ljudmi. Pomembno je, da si odprt in komunikativen, da ti ljudje zaupajo že samo v pogovoru, kaj šele v delu, kot ga opravljam jaz, kjer ti zaupajo svoje telo," je prepričan Hodžić, ki je nazadnje v vlogi strokovnega komentatorja pospremil tudi neuspešen poskus slovenske izbrane vrste ob preboju na olimpijske igre.
"Iskreno nisem pričakoval, da se bodo letos uvrstili na olimpijske igre, ker se mora za to poklopiti prav vse. Luka je imel res dolgo sezono, vemo, kakšna je bila zgodba z Murićem in Čančarjem, ki šele prihajata v ritem, tudi Nebo je bil novinec. Z Luko se sicer ni težava uigrati, a še vedno je to zelo pomembno. Veliko stvari, ki so se v preteklih letih poklopile, se tokrat ni. Kljub temu pa nisem pričakoval tako katastrofalne igre proti Hrvaški, potem so to sicer malce popravili. Tu je ogromno nekih faktorjev," je prepričan Hodžić.
Za slovensko izbrano vrsto je zbral šest uradnih nastopov.
Reprezentanca čast in vrhunec
Tudi sam je v svoji karieri oblekel dres slovenske izbrane vrste, za katero je zbral šest uradnih nastopov, pet v kvalifikacijah za EuroBasket 2022, zadnjo pa v kvalifikacijah za svetovno prvenstvo 2023. "Gotovo je igranje v reprezentanci največja čast in vrhunec kariere, ki lahko doleti športnika. Sam sem igral v kvalifikacijah, spomnim se tistega prvega vpoklica, ko smo ravno igrali v Kopru, ob polni Bonifiki je bilo vzdušje res odlično. Res imam lepe spomine na tisto obdobje. Igrati v dresu z napisom Slovenija je nekaj posebnega. Z nekdanjimi soigralci se še pogosto slišimo," pravi Hodžić, ki ima tudi za prihodnost velike načrte.
"Kar se tiče moje akademije, si želim vse skupaj tu na Obali še razširiti. Preventivno delo pred poškodbami je pri nas zelo zapostavljeno, vsi so mnenja: zakaj bi plačevali za nekaj, če sem zdaj povsem v redu. Če nisi pravilno pripravljen, se stvari lahko hitro obrnejo v napačno smer in moraš potem plačati še trikrat več, da se težave rešijo, pa še potem je težko znova najti tisto optimalno pripravljenost. Vse skupaj si želim z akademijo dvigniti še na višji nivo in se uveljaviti tukaj," je še sklenil Primorec.
Več iz rubrike Druga kariera:
