Alenka Kejžar je s plavanjem povezana še dandanes

Glavni del druge kariere Alenke Kejžar predstavlja delo v podjetju Danfoss, kjer je zaposlena že skoraj 14 let. V danski firmi opravlja delo strokovnjaka za baze podatkov, kar se, kot je sama priznala, sliši mnogo bolj povezano z informacijsko tehnologijo, kot pa dejansko tudi je. Glavni del delovnih nalog predstavlja "product information manegement" oziroma, kot je poenostavila, sedenje in delo za računalnikom.

Sin Martin trenira vaterpolo pri kranjskem Triglavu. Foto: Tit Košir / AVK Triglav Kranj Po karieri si je ustvarila tudi družino: »Imam dva otroka, dva najstnika, oba bosta v prihodnjem šolskem letu hodila na Gimnazijo Kranj. Sin Martin, je vaterpolist, hči Magdalini, pa atletinja. Oba zelo rada trenirata, jaz pa trenutno nekoliko manj. Sem pa letos spet začela plavati, tako da trikrat na teden odplavam po kilometer in pol. Je pa to seveda v primerjavi s športno kariero precej manj. Spet mi je všeč, da grem plavat, zraven pa še pomagam vaterpolistom, tako da sem enkrat na teden pri njih na treningu in tako ostajam v stiku s plavanjem. To delam predvsem za lastno dušo. Tako sem v zadnjem času pomagala še enemu fantu, ki se je prijavil na Fakulteto za šport in želel izpopolniti plavalno tehniko."

V prostem času rada Kejžarjeva tudi bere, v zadnjem času si je denimo prenesla listo stotih knjig, ki bi jih moral v življenju vsakdo prebrati. Veliko tudi kuha, predvsem zato, ker je sin najstnik in še športnik povrhu. Dneve preživlja tudi z novim partnerjem, s katerim pa trenutno še ne živita skupaj, ker je ob tem, da imata oba po dva otroka, to trenutno prostorsko težko izvedljivo. Če pogledamo vse našteto, pa, tudi kot sama pravi, za kaj drugega že zmanjka časa.

Marsikaj, česar se je naučila in spoznala med plavalno kariero, je prenesla tudi v domače in službeno okolje. Ena tistih glavnih je ta, da zjutraj brez problema vstane, saj so bili dopoldanski plavalni treningi na sporedu že zelo zgodaj. Priznava, da ji je bilo težje vstati zgodaj med kariero kot pa zdaj. S tem sta prišla tudi neki red in rutina, tako da, ko si nekaj zada, to naredi, tudi če pride denimo kak težji dan v službi: "Plavanje mi je dalo recimo to, da moram nekaj narediti, pa tudi, če mi to ni najbolj všeč. Tako da ne odneham kar zlahka. Saj v službi je podobno, če želiš biti uspešen, se moraš obnašati tako, kot si se prej v športu."

Plavanje je bilo tisto glavno

Foto: www.alesfevzer.com Sicer je v Radovljici, še v osnovnošolskih časih, preizkusila tudi odbojko, a plavanje je bilo vseeno tisto glavno, z večanjem števila treningov pa se je bilo treba tudi odločiti, kam jo bo zanesla pot, in ostala je v bazenu. Plavanje jo je spremljalo v šolskih časih, nato pa se je med študijem odločila, da odide na univerzo v ZDA: "Za študij v Ameriki sem se odločila, ker so vsi, s katerimi sem trenirala in se lahko primerjala, počasi sklenili svoje kariere. Tako sestra Nataša, kot Urša Slabšak (por. Potočnik) in Tanja Blatnik. Urša je sicer vztrajala nekoliko dlje, a ona je bila sprinterka, tako da je bil njen trening popolnoma drugačen od mojega. Ker je potem nekako razpadla tudi ta družba, sem videla, da bi bilo najlažje trenirati v ekipi, zato sem tudi odšla v ZDA."

Izkušnjo s študijem v ZDA priporoča vsakomur. Sicer je veliko odtehtalo to, da je imela tam štipendijo, s katero je bilo poskrbljeno za vse. Poudarja, da je dobro predvsem zato, ker odideš v neko novo okolje, spoznaš nove ljudi, tako športnike kot tiste, ki tam zgolj študirajo. S prijateljicami iz študentskih časov, ki so prav tako iz Evrope, se še vedno na vsake toliko časa vidijo, je pa predvsem zato, ker so vse iz Evrope, to seveda precej lažje, kot če bi potovala v ZDA in nazaj. Drug pomemben razlog, ki ga še navaja, pa je ta, da se tako osamosvojiš, saj si potisnjen v to, da poskrbiš sam zase.

Na OI ni dosegla tistega, kar si je želela

Za enega izmed vrhuncev kariere zagotovo veljajo nastopi na olimpijskih igrah leta 1996 v Atlanti, 2000 v Sydneyju in 2004 v Atenah. Vsake so posebne, a najbolj so se ji v spomin vtisnile prve: "V Atlanti sploh še nisem bila polnoletna in vse je bilo čisto novo zame. Vse tri so bile zelo pomembne, a na prvih sem šele spoznavala vse skupaj in preverjala, kje sem, kaj lahko dosežem. Atene pa so pustile neki grenak priokus, saj sem pokazala manj, kot so napovedovali moji rezultati še kak mesec pred tekmovanjem. Prepričana sem bila, da bom plavala v finalu, na koncu pa se ni izšlo niti za polfinale. To je bil kar hud šok zame, po tem sem nekako izgubila motivacijo za naprej. Sicer sem še nekaj mesecev trenirala, a se kmalu odločila, da zaključim kariero."

Na OI je nastopila trikrat, zadnjič leta 2004 v Atenah. Foto: www.alesfevzer.com

V času svoje kariere je, čeprav se olimpijski nastopi plavajo v 50-metrskih bazenih, celo rajši nastopala v kratkih, 25-metrskih bazenih, kjer je osvojila tudi veliko večino kolajn na največjih tekmovanjih. Na začetku kariere pa je trenirala tudi v še krajših: "Kot otroci smo trenirali celo v 16-metrskem bazenu. Ker sem imela zelo dobro naštudirane obrate, dober odriv in podvodni del, so mi bili kratki bazeni vedno všeč. Zdi se mi tudi, da v kratkem bazenu, npr. na 400 metrov mešano, lahko tudi nekoliko 'pogoljufaš' z obrati. Nikoli nisem imela tako dobre kondicije, za isto disciplino v velikem bazenu, kot v malem. Zato lahko rečem, da mi je bilo ljubše tekmovati v 25-metrskih bazenih. Nastopi v 50-metrskih bazenih so sicer nekako bolj cenjeni, saj v njih potekajo tudi olimpijske igre. A meni je bil denimo poseben čar odplavati sto metrov mešano v kratkem bazenu, saj je v dolgem to disciplino nemogoče plavati." Ob tem je izpostavila tudi nekdanjega slovenskega praka Petra Mankoča, ki je prav tako blestel v kratkih bazenih in poudarila, da je konec koncev to plavanje, tako moraš biti dober tako v kratkih kot dolgih bazenih, če se želiš dokopati do uspehov.

Največji karierni uspeh je evropsko zlato

Njena fotografija z največjimi kariernimi uspehi krasi galerijo slavnih na recepciji kranjskega olimpijskega bazena. Foto: Facebook/Zavod za šport Kranj Med številne uspehe spada tudi zlato z evropskega prvenstva v kratkih bazenih leta 2003, ko je v Dublinu pokorila vso konkurenco v disciplini 200 metrov mešano. Sama pravi, da je to njen največji uspeh v karieri, večji tudi od nastopov na treh olimpijadah: "Zagotovo je moj največji dosežek, da sem bila evropska prvakinja. Uvrstitve na OI nisem gledala kot neki dosežek. Fino je, da tam nastopiš, a ko si tam, moraš tudi nekaj pokazati. Ravno zato imajo vse te medalje večjo težo kot to, da sem plavala na OI, kjer na žalost res nisem ničesar pokazala."

Kljub vsem uspehom pa je pri enem ostal grenak priokus. Pa ne zaradi nastopa tisti dan, ko je osvojila bronasto medaljo na EP, pač pa zaradi dogajanja na podelitvi medalj: "V Berlinu so na podelitvi izobesili slovaško zastavo namesto naše. Ko sem to videla, mi je šlo kar na jok. Sem pa imela okoli vratu slovensko zastavo in sem jo potem dvignila v zrak. Seveda nimam nič proti Slovaški (smeh), a na takem velikem tekmovanju pričakuješ, da boš videl nekaj svojega – torej slovensko zastavo. Organizatorji so se potem seveda opravičili, a bilo je, kot je bilo. Tisti dan sem bila kar malo v šoku. Lep uspeh, tretje mesto in še rekord sem plavala, potem pa se zgodi nekaj takega. A kaj moremo, življenje gre naprej."

Otroka nista šla po njenih stopinjah

Tudi otroka sta se zapisala športu, a nobeden od njiju ni šel po njenih stopinjah. Plavati sta se seveda naučila, a sama "promocije" za to, da bi bila plavalca, ni delala. Pomembno ji je bilo le, da se z nečim ukvarjata, pa bodisi je to šport, glasba … Učila sta se pri njenem prijatelju Andreju Pircu, ker kot pravi sama, nje seveda nista poslušala: "Ker sem pač mama in jaz pa res ne vem." Oba sta preizkusila različne športe, našla pa sta se v atletiki in vaterpolu. Sinu Martinu je vaterpolo predlagala sama, saj je videla, da ga kljub lepi tehniki plavanje ne zanima in mu je vse skupaj preveč monotono. Našel se je torej v športu, ki je povezan s plavanjem in prav tako zelo naporen: "Zdi se mi, da mu je tu všeč, tudi družbo ima, je pa eden redkih, ki mu na treningu ni težko odplavati malo več." Večina fantov se namreč po njenih besedah kar prime za glavo, ko se pojavi na bazenu, saj vedo, da jih čaka nekoliko daljši plavalni del treninga.

Kot omenjeno, je plavala tudi njena sestra Nataša, prav tako olimpijka in dobitnica kolajn z velikih tekmovanj. Tako kot je to pri vsaki družini, je bilo tudi med njima sestrsko rivalstvo: "Ja, nekaj časa zagotovo, sploh denimo pri disciplini 200 metrov mešano in pa pri prsnem slogu, kjer sva premagovali ena drugo. Ona je bila boljša na sprinterskih razdaljah, jaz pa na nekoliko daljših. Seveda ni bilo fino, če me je prehitela (smeh), verjetno pa tudi njej ne, ko sem jo jaz. Nikoli pa ni bilo zaradi tega kakih hudih besed ali zamer, vedno sva si na koncu čestitali. Lahko bi rekla, da je bilo tako, pozitivno rivalstvo."

S sestro Natašo (desno) sta bili bitke tudi v bazenu. Foto: STA/Nada Mihajlović

"Nihče ni šel na velika tekmovanja kot turist"

Za konec se je ozrla še na plavalni del prihajajočih OI v Parizu in poudarila, da je zelo nehvaležno karkoli napovedati: "Upam, da bodo čim bolje plavali in dali svoj maksimum. Vedno mi je šlo na živce, ko so pred velikimi tekmami nekateri govorili, da gredo nekateri tja kot 'turisti'. Čisto vsak se je vedno potrudil in ni šel nikamor zgolj, da je nastopil. Verjamem, da bodo v Parizu priplavali kakšen polfinale, če ne tokrat pa čez štiri leta." Za konec je dodala še, da bi, če bi že morala staviti na nekoga, tokrat napovedala, da bo največ dosegla Neža Klančar in da upa, da se bo njihov olimpijski nastop izšel bolje kot njeni.

Sportal Nejc Višnar s ponosom pove, da je danes kmet #video

Sportal Finka Carina Kirssi s posebno nalogo v ekipi Primoža Rogliča

Sportal Živa Cankar je najbolj vesela, ko otroci odhajajo nasmejani