Nazaj na Siol.net

TELEKOM SLOVENIJE

Boštjan Boh

Nedelja,
23. 6. 2024,
7.52

Osveženo pred

3 tedne, 6 dni

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 0,87
Druga kariera Druga kariera Živa Cankar

Natisni članek

Nedelja, 23. 6. 2024, 7.52

3 tedne, 6 dni

Druga kariera (366.): Živa Cankar

Živa Cankar je najbolj vesela, ko otroci odhajajo nasmejani

Boštjan Boh

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 0,87
Živa Cankar | Malokdo ve, da je šlo skozi njeno šolo veliko otrok in mladostnikov. Kar nekaj od njih je postalo vrhunskih športnikov, ki imajo v svojih vitrinah medalje z največjih tekmovanj.  | Foto Ana Kovač

Malokdo ve, da je šlo skozi njeno šolo veliko otrok in mladostnikov. Kar nekaj od njih je postalo vrhunskih športnikov, ki imajo v svojih vitrinah medalje z največjih tekmovanj.

Foto: Ana Kovač

Pri svojem delu vztraja predvsem zato, ker ima več svobode. Živa Cankar, nekdanja uspešna kajakašica na divjih vodah, o svojem trenerskem delu in mladih varovancih še vedno govori s predanostjo in z iskrami v očeh. Zdi se, da si je naša sogovornica resnično našla pravo drugo kariero.

Živa Cankar ima posebno športno pot. Že zelo mlada je zaradi poškodb morala prekiniti športno kariero. Vrnila se je po neverjetnih sedmih letih, trdo trenirala in uspelo ji je doseči njene največje uspehe v karieri. Leta 1999 je v Kobaridu na evropskem prvenstvu osvojila bronasto medaljo v ekipnem tekmovanju in bila posamezno deveta. Leto pozneje pa je na svetovnem prvenstvu v ekipnih vožnjah osvojila še srebro. Po teh uspehih se je odločila za dokončno slovo od vrhunskega športa.

Delala je kot učiteljica športne vzgoje, a kmalu spoznala, da je njeno mesto na bregovih rek in brzicah, ter je postala trenerka. Po vseh letih delovanja v tem športu se še vedno raje drži v ozadju. Zato malokdo ve, da je šlo skozi njeno šolo veliko otrok in mladostnikov. Kar nekaj od njih je postalo vrhunskih športnikov, ki imajo v svojih vitrinah medalje z največjih tekmovanj. Med njimi so bili tudi vsi trije bratje Savšek. Nekaj mescev je delala tudi z Benjaminom Savškom, danes aktualnim svetovnim in olimpijskim prvakom. Veliko dlje pa je sodelovala s kajakašico Evo Terčelj, svetovno prvakinjo.

Mnogi iz kajakaških krogov znajo povedati, da ima veliko zaslug za kajakaški podmladek prav ona. Kot kaže, zna mladim kajak in kanu predstaviti na prav način. In ko je sama postala mama, je še bolj spoznala, s kakšnimi "zakladi" dela.

 

Kdaj je po treningih najbolj zadovoljna?

Kdaj in zakaj ste se začeli ukvarjati s kajakom na divjih vodah?
To je bilo leta 1982, in to na način, kot se je takrat večina otrok odločala. Tja, kamor so šli kolegi z dvorišča, sem šla tudi jaz. Torej moji kolegi so šli veslat, jaz pa sem šla z njimi. Nobeden od staršev me ni peljal. Poskusila sem in ostala.

Kako je bilo veslati v vaših časih? Takrat verjetno v tem športu ni bilo toliko deklet, kot jih je danes?
Res je, ni nas bilo v veliko. V Sloveniji nas je bilo le nekaj. Predvsem je bilo v tistem obdobju zoprno povedati, da si zmagal na tekmi, ko sva bili na štartu dve tekmovalki ali pa samo ena. Zato sem se hitro začela primerjati s fanti in gledala zaostanke. Precej težje je bilo tekmovati, ko si prišel v tujino, ko je bilo več žensk. To je bil kar šok, ko nas je bilo na štartu trideset.

Ali vam je bilo težko iskati svoj prostor v tej športni panogi, ki je bila takrat v veliki meri v moški domeni?
Da, bilo je. Nisi bil vedno povsod sprejet. Bili so ljudje, ki so mi zelo pomagali, so pa bili tudi ljudje, ki se mi zdi, da so mi malo nagajali. Predvsem se je ob vrnitvi v vrhunski šport sama sebi želela dokazati. | Foto: Ana Kovač Predvsem se je ob vrnitvi v vrhunski šport sama sebi želela dokazati. Foto: Ana Kovač

In kaj je bil potem razlog, da ste vztrajali v tem športu in postali vrhunska športnica in tekmovalka?
Včasih je ta trma, ko se želiš dokazati. Finance zagotovo niso bile, ker tega v našem športu ni. Predvsem je bilo to, da sem se želela dokazati sama sebi.

Kdo vas je potem vodil do vrhunskih rezultatov?
Takrat v Celju smo bili bolj samorastniki. V prvem obdobju, ko sem bila v mladinski ekipi, mi je pomagal Jošt Svetek. On me je vzel s seboj na kakšne priprave. Pozneje sem iz Celja prestopila v Tacen, kjer smo imeli dobro podporo. Bilo je več posluha in tudi takrat se je nabralo nekaj deklet.

Za vas bi lahko rekli, da ste se dvakrat začeli ukvarjati z vrhunskim športom, kajne?
Po svetovnem prvenstvu v Bovcu leta 1991 sem morala skleniti svojo kariero. Bile so poškodbe in če danes pogledam nazaj, bi rekla, da sem bila na robu izgorelosti. Zaradi tega so se začele poškodbe in bolečine v ramah. Preprosto nisem mogla več trenirati. Imela sem tako hud išias, da sem komaj hodila …

Kako ste potem reševali te težave?
Večinoma je bilo vse na meni. Pomagali so mi tudi v tacenskem klubu. Vem, da sem takrat hodila na masaže in nekaj malega fizioterapije, ampak prav posebnega pristopa ni bilo. Ni pa bilo nekoga, ki bi se posebej zavzel in pogledal, kaj je narobe.

Po sedmih letih se je odločilia, da spet poskusi. | Foto: Ana Kovač Po sedmih letih se je odločilia, da spet poskusi. Foto: Ana Kovač Po sedmih letih ste se vrnili. Kaj je bil vzrok za to?
Začela sem se počutiti zelo dobro in verjetno se mi je uspelo regenerirati. Ves čas sem bila aktivna, imela sem varovanke, ki so bile deset let mlajše od mene, in sem veliko trenirala z njimi. Bilo je svetovno mladinsko prvenstvo v Lofru, ko sem šla na tek, in šlo mi je zelo v redu. Takrat me je prešinilo in rekla sem si, zakaj ne bi še enkrat poskusila. V jeseni sem Andreja Jelenca prosila, da mi naredi program. Zelo me je presenetil, ker mi je naredil program do evropskega prvenstva. In ko je bil program pred mano, nisem mogla več reči ne. Treninga sem se lotila neobremenjeno in šlo mi je v redu.

Kdaj ste potem dejansko končali svojo kariero?
To je bilo leta 2000. Po tisti sezoni sem končala. Šla sem še na triatlon jeklenih, potem pa sem zares sklenila svojo kariero (smeh op. p.).

Kaj je bil razlog, da ste končali svojo kariero?
Skoraj istočasno oziroma nekoliko prej, ko sem se vrnila v šport, sem nadaljevala študij na fakulteti za šport. Dobila sem štipendijo in to ni šlo najbolj skupaj s mojim športom. In seveda sem želela končati študij. Za doktorat potem nisem dobila štipendije, ampak v resnici nič hudega.

Še preden ste se vrnili k športni karieri, ste bili tudi učiteljica športne vzgoje, kajne?
Da, nadomeščala sem mamo Andraža Vehovarja (mama srebrnega olimpijca iz Atlante 1996 op. p.). Takrat pravzaprav še nisem imela diplome in delala sem kar veliko stvari. Nekaj je bilo treba nehati delati. Takrat sem se odločila za kajak. Tam se mi je zdelo, da si malce preveč vpet v šolske načrte in vse skupaj je bilo bolj togo. Pri kajaku je več svobode.

Torej vas je vleklo bolj na bregove rek in brzice?
Da, res je.

Je še danes ljubezen do tega športa tako velika?
Očitno je, če sem še danes tukaj (smeh op. p.). Da, seveda je.

Kako se spominja Benjamina Savška kot otroka?

Skozi vašo šolo je šlo kar nekaj otrok. Bi lahko kakšne izpostavili?
Nekateri so bili pri meni nekaj let, nekateri zelo kratek čas. Iz tacenska kluba sta bili Jana in Nada Mali, Jošt Zakrajšek, bila so še dekleta, ki so prišla do mladinske ekipe. Pri ljubljanskem klubu so bili Eva Terčelj, Maks Frančeškin, Simon Oven, Anže Urankar, Ajda Novak, Tim Novak, Peter Žnidaršič, Luka Žganjar, Nina Slapšak, Tim Kolar … Nekaj časa je bil v tacenskem klubu pri meni menda tudi Benjamin Savšek, ampak zelo kratek čas. Tega so se spomnili njegovi starši.

Se ga vi ne spomnite?
Spominjam se ga iz telovadnice, medtem ko iz veslanja ne. Bil je še zelo majhen. Bil je star šest let in bil je zelo simpatičen. Tudi njegova družina je zelo simpatična. Ima namreč dva brata: Jona in Domna. Vsi so dobro veslali, ampak Beni je vztrajal najdlje.

Kako danes gledate na Benjamina Savška kot vrhunskega tekmovalca?
Občudujem ga, ker je vztrajal. Veliko je poklicanih in le malo je izbranih.

Našteli ste imena in veliko med njimi ima medalje z največjih tekmovanj. Kaj vam to pomeni kot trenerki?
To je skoraj tako, kot če vaš otrok nekaj doseže. Vesel si za vse te uspehe.

"Po mojem mnenju je bolje, da nisi mama in trener v isti osebi." | Foto: Ana Kovač "Po mojem mnenju je bolje, da nisi mama in trener v isti osebi." Foto: Ana Kovač

Nekako ste v športnih krogih znani, da znate zelo dobro delati z otroki, in po vaši zaslugi je marsikdo vzljubil šport in poleg tega postal tudi vrhunski tekmovalec. Ali ste kdaj razmišljali, da bi trenirali vrhunske tekmovalce, ali vam trenutna vloga ustreza?
Enkrat sem razmišljala, da bi trenirala vrhunske tekmovalke, ampak takrat sem bila že toliko stara, da sem si želela družino. Vedela sem, če grem v to, bi se vse skupaj še bolj zamaknilo. Zdi se mi, da je to kar težko za žensko.

Danes ste mama in vemo, kako zahtevno je trenersko delo. Kako združujete ti dve vlogi?
Imela sem srečo ali pa nesrečo, da se sin ukvarja s kajakom in je bil z mano. Veliko časa sva preživela skupaj, ampak bi bilo bolje, da ne bi bil vedno z menoj. Po mojem mnenju je bolje, da nisi mama in trener v isti osebi. To svetujem vsem. Nekaterim to sicer uspeva, samo naš sistem ni bil takšen, da se je vse vrtelo okrog mojega otroka, ampak tudi okrog preostalih. Potem se predvsem otrok čuti zapostavljenega, ker se ukvarjaš z vsemi in ne samo z njim. To mi je tudi sam povedal. Druge mame pridejo navijat za svoje otroke, medtem ko sem jaz navijala za vse.

Dolga leta delate z otroki, ali tudi vi opažate, da se otroci in njihove navade skozi leta spreminjajo?
Se spreminjajo in tudi mi se spreminjamo. Ko si starejši, drugače gledaš na otroke. Vseeno se meni ne zdi tako grozno, kot pravijo nekateri drugi. Verjetno zato, ker k nam pridejo tisti, ki se želijo gibati in tudi ostanejo takšni. So pa opazne razlike. Mi jim telefone kar poberemo. Včasih jim pustimo, včasih jim poberemo, če je tega preveč.

"Pri svojem delu se trudim, da ne delamo razlik med otroki." | Foto: Ana Kovač "Pri svojem delu se trudim, da ne delamo razlik med otroki." Foto: Ana Kovač Kaj pa straši, veliko se govori, da so nekateri preveč ambiciozni?
Pri nas v klubu še vedno ustvarjamo takšno okolje, da gre vse skozi igro in da ni hudih pritiskov. Videti je, da prihajajo takšni starši, ki se tukaj zadržujejo, ker jim je to všeč. Nimamo prav veliko pritiskov in velikih ambicij staršev ali da bi ti celo otroke silili. Na srečo tega nimamo in je prav fino. To mislim, da je predvsem zaradi tega, ker imamo v klubu stvari tako postavljene. Če komu to ni všeč, se tega z nami ne gre. Mi do štirinajstega leta gojimo veliko športov in vse kajakaške discipline. Pri svojem delu se trudimo, da ne delamo razlik med otroki. Tudi če je kdo bolj ali manj sposoben, se z vsemi enako ukvarjamo. Šele pozneje se mogoče kakšnega potegne iz skupine. Zato mislim, da otroci ostajajo, se imajo lepo in ni zamer med njimi. Dobro vzdušje je tisto, ki vleče celo skupino naprej, in zaradi tega tudi ostajajo. Tekmovalci se naredijo v poznejšem obdobju.

Se spomnite kakšne zgodbe, ko nekdo morda ni kazal potenciala in je bil potem uspešen?
Simon Oven. Zelo rad je veslal in verjetno se je tukaj dobro počutil. Res je, če bi jih na začetku postavila v vrsto in jih ocenjevala od najboljšega do najslabšega … Evo Terčelj bi dala na vrh, Simona pa bolj na konec. Danes sta oba svetovna prvaka. To je bila tudi šola zame, da se že zaradi tega potrudim za vsakega. Predvsem se potrudim za vsakega, ki pride k nam, se trudi in vlaga energijo. Moraš se z njim ukvarjati, ne moreš ga pustiti ob strani.

Dejali ste, da ste z nekaterimi otroki sodelovali več let. Vam je težko, ko odidejo?
Na to sem se skozi leta navadila. Razumem, da ima vsak svojo pot v življenju in da kajak ni edina stvar. Potem so uspešni na kakšnih drugih področjih. In tudi to me razveseli, ko izvem, da so nekaj dosegli ali pa da imajo veliko otrok (smeh op. p.).

Danes ima ekipo, med njimi so tudi vrhunski tekmovalci, ki ji pomagajo pri delu z najmlajšimi. | Foto: Ana Kovač Danes ima ekipo, med njimi so tudi vrhunski tekmovalci, ki ji pomagajo pri delu z najmlajšimi. Foto: Ana Kovač

Vas je v vaši dolgoletni trenerski karieri zamikalo, da bi delali še kaj drugega?
Sem pomislila. Včasih misliš, da bi bilo lahko nekje bolje, ampak na koncu se zmeraj znajdem tukaj. Pomislila sem na fakulteto za šport, ampak že dolgo nazaj. V zadnjem obdobju sem razmišljala, da bi šla v šolo. Danes je zame že kar naporno. Delam namreč z otroki in z njimi moraš biti zelo aktiven, moraš jim biti zgled in veliko stvari jim moraš pokazati. Sicer imam ekipo okrog sebe, ki mi pomaga. Zelo vesela sem, da se tudi tekmovalci vključujejo in pomagajo. Tudi vrhunski tekmovalci še vedno pomagajo. In to je za otroke povsem nekaj drugega, kot če ena gospa z brega nekaj razlaga (smeh op. p.).

In kaj vas kot trenerko najbolj zadovolji?
Najbolj, da nas je veliko zadovoljnih. Da gredo otroci s treninga zadovoljni in da so tudi starši zadovoljni. Predvsem takšne stvari so mi v zadovoljstvo. Seveda, vesel si tudi dobrih rezultatov, saj to kaže, da si otroke nekaj naučil in da so napredovali. In zdi se mi, da otrokom tudi lasten napredek veliko pomeni.

V svoji dolgoletni trenerski karieri je opravila mnogo pogovorov z otroki. Kakšne so njene izkušnje? | Foto: Ana Kovač V svoji dolgoletni trenerski karieri je opravila mnogo pogovorov z otroki. Kakšne so njene izkušnje? Foto: Ana Kovač

Bi lahko potrdili, da so otroci najbolj iskreni sogovorniki?
Kaj pa vem? (smeh op. p.) Eni da, drugi pa že zelo znajo … Velikokrat moram biti zelo iznajdljiva, da iz otrok zvlečem resničen odgovor, sploh če skrivajo svoj strah pred divjo vodo.

Preberite še:

Bogdan Kotnik
Sportal Bogdan Kotnik: Z blefiranjem ne prideš nikamor
Gaj Trček
Sportal Gaj Trček s Tourettovim sindromom prehodil trnovo pot, zdaj hodi po mahu
Matej Krušič
Sportal Mateju Krušiču se je življenje obrnilo na glavo
Ne spreglejte