NK Olimpija
Petek, 16. 5. 2025, 19.00
1 ura, 34 minut
Intervju: Uroš Korun
Uroš Korun, nekdanji zmaj, ki želi pokvariti zabavo Olimpiji
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,88
Uroš Korun je še pred nekaj leti branil barve Olimpije in z zmaji osvojil pokalno lovoriko, v soboto pa lahko v dresu NK Radomlje v primeru pozitivnega rezultata v Stožicah pokvari vnaprej pripravljeno zabavo zeleno-belih.
Spada med najbolj izkušene branilce v 1. SNL, tako da ga v Sloveniji ne more prav nič več presenetiti. Nekdanji reprezentant Uroš Korun bo v soboto z Radomljami gostoval pri nekdanjem klubu Olimpiji. Z zmaji je pred leti osvojil lovoriko, a imel tudi opravka s kaotičnimi razmerami. Zdaj jim bo skušal kot mlinar pokvariti zabavo, in to ne zaradi Maribora, ampak zaradi Radomelj. V intervjuju se je dotaknil marsičesa, tudi (ne)spoštovanja mlajših do starejših, obnašanju Alberta Riere in želje, da Radomlje končno ne bi bile več brezdomec.
Matematika je preprosta. Če bo Olimpija v soboto premagala Radomlje, si bo že zagotovila naslov slovenskega prvaka. Mlinarji so si po drugi strani že pred časom priigrali obstanek, tako da lahko v Stožicah zaigrajo brezskrbno, brez rezultatskega pritiska. ''Zdaj lahko še javno pozovem vodstvo NK Radomlje, da nam pripravi nagrado za priigran obstanek. Kakšno druženje ob pleskavicah, čevapčičih, picah … Pač nezdravi hrani,'' se je pošalil Uroš Korun, 37-letni obrambni steber Radomljanov, ki je v pestri karieri osvajal lovorike tako v tujini kot tudi domovini, oblekel pa tudi državni dres. S kakšno motivacijo pa vstopa v sobotno gostovanje, na katerem bi si lahko navijači zeleno-belih že dali duška ob osvojitvi ''kante''?
Radomljani so v tej sezoni uresničili zadani cilj in si zagotovili obstanek v ligi. Poraja se le še vprašanje, na katerem mestu bodo končali prvoligaški maraton. Za zdaj so osmi, a ima šestouvrščeno Primorje le dve točki prednosti.
Kakšen je utrip v taboru NK Radomlje po tem, ko ste si že zagotovili obstanek med elito?
Vzdušje v klubu je zdaj veliko bolj sproščeno, saj ne čutimo več rezultatskega pritiska. Osnovni cilj smo uresničili, vseeno pa nas vodi naprej skrita želja, da bi se, ker smo si ravno na našem delu lestvice blizu tri ekipe, do konca prvenstva povzpeli še višje.
Če boste želeli uresničiti ta cilj, boste morali osvojiti točke tudi na gostovanju v Ljubljani. Če bi v soboto v Stožicah ostali neporaženi, pa bi vodilni Olimpiji najmanj do nedelje pokvarili načrte, saj si zmaji še ne bi zagotovili državnega naslova.
Naš cilj je, da odigramo dobro tekmo in v Stožicah poskušamo zmagati. Še na nobeno tekmo nismo šli z belo zastavo. Tudi tokrat bo tako. Je pa tudi res, da je Olimpija v manjši krizi. Ne igra več tako dobro, kot je v prvem delu sezone. Takrat je dominirala. Vemo pa tudi, da mora Olimpija zmagati, mi pa lahko zaigramo razbremenjeno in skušamo pokvariti njeno slavje.
Upam, da se bo v Stožicah zbralo veliko gledalcev. To bi bila tudi za nas dodatna motivacija, sploh za tiste, ki smo malce starejši. Kakovost je nedvomno na strani Olimpije, tega se vsekakor zavedamo, a je slovenska liga že večkrat pokazala, da lahko vsak premaga vsakogar. Ni izrazitih favoritov. Blizu smo si, tako da … Zakaj pa ne?
Radomljani so v tej sezoni izgubili vse dvoboje z Olimpijo. Statistika pravi, da so v 1. SNL na 23 tekmah zmaje premagali le dvakrat, izgubili pa kar 17-krat.
V tej sezoni ste proti Olimpiji doživljali zgolj poraze. V prvenstvu ste trikrat izgubili, vselej brez doseženega zadetka, kar ni ravno dobra popotnica za sobotno gostovanje.
Res je. Olimpiji smo se v tej sezoni še najbolj približali v pokalu, ko smo lahko zaigrali na domačem stadionu v Radomljah. Izgubili smo z 1:2, a je bila takrat Olimpija veliko bolj suverena, kot je zdaj. In v tem vidim našo priložnost za uspeh. Za pozitiven rezultat. Obstaja tudi možnost, da bo pri Olimpiji manjkal Raul Florucz, kar bi bil lahko dodaten plus za našo ekipo.
Če bi v Stožicah ostali neporaženi, bi s tem zadržali Maribor v igri za prvaka. Se boste potrudili tudi zanj? So vam morda obljubili kakšno nagrado za morebiten uspeh v Stožicah? Stimuliranje določenega kluba na odločilnih tekmah v prvenstvu v tujini še zdaleč ni neznana praksa.
Od Maribora, iskreno povedano, ni bilo nobenih takšnih poskusov. Če si vsaj malce športnik v sebi, greš v vsako tekmo z namenom, da jo odigraš na vso moč. Ne glede na to, ali ti bo kdo kaj ponudil. Tekmo odigraš z namenom, da boš zmagal. Tudi lani so Domžale odigrale zelo korektno v zadnjem krogu in nam z zmago v gosteh pri Aluminiju zelo pomagale, a jim nismo za to ničesar ponudili.
Torej lahko navijači Maribora v soboto od vas in soigralcev pričakujejo, da boste v Stožicah zaigrali na vso moč?
Seveda. Mi bomo igrali korektno in borbeno. Tako kot vedno. Želimo premagati Olimpijo. Pa ne zaradi Maribora, ampak zaradi nas. Vemo tudi, da ima Maribor zahteven razpored do konca sezone in da mu ne bo lahko. Prepričan pa sem, da ne bo nihče nikomur česa prepustil. In tako bi bilo tudi, če bi se mi borili za obstanek.
Z Olimpijo je leta 2021 osvojil tudi pokalno lovoriko.
Stadion v Stožicah poznate odlično, saj ste med letoma 2020 in 2022 nosili dres Olimpije, pred tem pa ga spoznavali tudi kot slovenski reprezentant.
Olimpijo čutim in doživljam kot nekdanji klub, na katerega me vežejo lepi spomini. Res je, da sem bil v klubu ravno v tistem trenutku, ko se je dogajal največji kaos. Morda je zaradi tega prisoten določen grenak priokus, kot ekipa, kot ožji del ekipe, če odštejem upravo kluba, pa smo bili v Ljubljani vedno prava klapa. Zelo smo bili povezani z navijači, žal pa je nato napočilo obdobje korone, ko na stadionu ni več moglo biti toliko ljudi, kot bi jih lahko bilo.
Sam se bom, kar zadeva moje igranje za Olimpijo, najraje spominjal pokalne lovorike. Takrat bi lahko postali tudi prvaki, a smo proti koncu sezone vse naredili narobe. Če bi na sedmih tekmah zmagali vsaj enkrat … Tako so spomini pravzaprav sladki, a tudi grenki.
Barve Olimpije ste branili ravno v stresnem obdobju, ko so se trenerji menjali neverjetno pogosto.
Res je. To ni bilo prijetno. Pri Olimpiji se dobro vidi, da se, če se trenerja ne menja dalj časa, takoj dosežejo ustrezni rezultati. Prepričan sem, da bi bilo takrat, če bi določene trenerje pustili pri miru, bistveno drugače. Tudi predsednik se je takrat menjal in zaradi tega je vladal čisti kaos. Igralci smo se tako vsak dan na treningu spraševali, kdo bo naš trener. In kdo bo predsednik. Ni nam bilo lahko.
Kar zadeva takratne trenerje, sem prepričan, da bi moral klub na daljši rok zaupati zlasti Goranu Stankoviću in Savi Miloševiću. Če bi imela malce več časa in prostora za delo, bi lahko z njima dosegli boljše rezultate in osvojili več lovorik. Tako pa smo s Stankovićem osvojili pokal, ko je prišel Sava in smo se ustalili, pa so že nastale težave in je hitro odšel. Najbolj mi je žal, da ta dva trenerja nista dobila več priložnosti.
Pri Olimpiji se je zelo dobro počutil pod vodstvom Gorana Stankovića.
Zmaje ste zapustili leta 2022. Od takrat do danes v zmajevem gnezdu ni več ostalo veliko nekdanjih soigralcev, ki bi še vedno nosili dres Olimpije.
Takrat smo prevladovali Slovenci, zdaj pa je kar žalostno pogledati, kako malo jih je v ekipi. To ni prijetna stvar za Olimpijo. Zaradi tega, to je moje mnenje, tudi navijači niso več tako povezani z ekipo in je posledično toliko manjši obisk na tekmah.
Žalosti me, da zato verjetno v soboto ne bo ravno poln stadion, pa čeprav lahko Olimpija postane prvak. Verjetno se čuti nepovezanost z ekipo, v kateri ni veliko Slovencev. Tu so še različne težave znotraj kluba in vprašanje, ali bo trener sploh ostal v klubu. Škoda, ker je Olimpija poleg Celja resnično igrala vrhunski nogomet in si na igrišču občutil njeno moč.
Nekoliko več Slovencev od Olimpije ima v udarni enajsterici Celje, ki je v sredo osvojilo pokal.
Tudi Celje je moj nekdanji klub. No, tam se je od mojih časov do danes zgodilo še več menjav kot pri Olimpiji (smeh, op. p., Korun je nazadnje za Celje igral leta 2010). Čestitke Celju za osvojeni pokal. Bil je boljši od Kopra, dominiral in zasluženo zmagal. Pokazal je predstavo, s kakršnimi je navduševal tudi v Evropi.
Albert Riera je v sredo Celjane popeljal do pokalnega naslova z veličastno predstavo grofov proti Kopru (4:0), a si ob tem nakopal nemalo kritik na račun obnašanja med tekmo in po njej.
Mi je pa žal, da se v Sloveniji po finalu več pogovarjamo o drugih stvareh kot o dobri igri Celja. To, kar počne Riera pri Celju, je pod vsako kritiko. Je odličen trener, a da ne daješ izjav na novinarski konferenci, potem pa še vsi tisti napadi in provokacije. Takšen je tudi na tekmah proti Radomljam, pa smo mi v tej zgodbi nepomembni.
Težko imaš rad takšnega Riero, če nisi privrženec Celja. To je žalostno, saj bi bil lahko velik gospod. S tem, kako je preoblikoval Celje in igralce, si vsi skupaj zaslužijo pohvale. So zelo dominantni. Če ne bi bilo Evrope, sem prepričan, da bi Celjani osvojili tudi prvenstvo.
Očitno bosta obe lovoriki v Sloveniji pristali v rokah španskih trenerjev. Albert Riera je do pokalne lovorike popeljal Celjane, Victor Sanchez je na odlični poti, da do naslova popelje Olimpijo.
Saj sploh ne vem, ali je to pozitivno ali negativno. Se moramo pa zavedati, da sta to dva kluba, ki v Sloveniji poleg Maribora vlagata največ denarja v nogomet. Kolikor denarja, toliko muzike. To še kako drži v 1. SNL. Nekdo, ki ima neomejen proračun, lažje sestavi ekipo. To je tudi razlog, da sta Sanchez in Riera s svojima ekipama trenutno na teh mestih. Bomo pa videli, kaj se bo zgodilo. Nogomet je nepredvidljiv. Mogoče ju prihodnjo sezono ne bo več in bosta Olimpijo in Celje vodila dva Slovenca. Kdo ve.
Kako pa bo z vami? Čez dober teden boste dopolnili 38 let.
Že tako se ne veselim pretirano rojstnih dni, a me otroci na vsake tri ure opominjajo, da ga bom kmalu imel. A to je samo številka.
Prve korake v 1. SNL, v kateri je zbral kar 342 nastopov, je naredil pri celjskem klubu.
Kakšno pa so načrti za vašo nogometno prihodnost?
Ne razmišljam o tem, da bi končal nogometno kariero. Sem zdrav, dobro se počutim. Tudi na igrišču je bilo razen rdečih kartonov v tej sezoni z moje strani kar solidno. Ne bom še končal kariere, se pa zavedam, da se bliža konec. A počasi. Letos tega še ne bom storil.
Glede prihodnosti je vse odprto. Radomlje ostajajo moj prvi izbor. Tu se že tri leta počutim zelo dobro. Ne nazadnje živim v Domžalah, tako da sem oddaljen le deset minut vožnje. Odnosi v klubu so krasni. Radomlje spreminjamo v stabilnega prvoligaša, kar je velik uspeh za tako majhen klub. Zakaj pa se ne bi v prihodnosti borili še za kaj več? Vsaj za sredino lestvice, ne pa vedno to osmo mesto.
Ste pa tudi edini v prvi ligi, ki ste brezdomci, saj ne smete igrati domačih tekem na svojem stadionu.
Ni prijetno, res ni. Sam sem se hitro navadil igrati v Domžalah. Vendarle tu z družino že nekaj časa živim, tu sem tudi v preteklosti nastopal za Domžale. Je pa res velik minus, da ne igramo domačih tekem v Radomljah.
Smo edini, ki ne moremo unovčiti prednosti svojega stadiona. Glede tega je resda viden velik napredek. Zgradili smo lep kompleks, novo igrišče. Klub gre v pravo smer, z njihove strani je prepoznati velik trud. A veliko stvari še manjka. Reflektorji, tribuna …
Je pa to tudi velik finančni zalogaj. Stadion ne bo dokončan čez noč. Bi nam pa to, da bi igrali doma, veliko pomenilo. Zagotovo bi bili še močnejši. Bilo bi tudi več gledalcev, kot jih je sicer na naših tekmah v Domžalah.
Uroš Korun je v mlajših selekcijah pogosto nosil državni dres.
V zadnjem obdobju pri Radomljah niste igrali, ampak greli klop.
Odkar smo si zagotovili obstanek, smo dali priložnost mlajšim, da se dokažejo in da vidimo, ali lahko v prihodnosti računamo tudi na njih. Sam sem popolnoma zdrav. Za soboto iskreno ne vem, ali bom igral od prve minute, upam pa, da bo tako. Seveda si želim igrati. Upam, da bomo zaigrali v najmočnejši postavi. Že zaradi regularnosti. Da se resnično vidi, da se borimo zase.
Spadate med najbolj izkušene igralce v 1. SNL. V njej ste odigrali že 324 tekem, kar je vse prej kot mačji kašelj.
Kar nekaj tekem v prvi ligi sem odigral tudi na Poljskem, kjer sem bil prvak s Piastom, tako da imam v nogah veliko tekem. Glede fizične pripravljenosti nimam nobenih težav, še vedno uživam na vsakem treningu. Mi je pa smešno, ko opazujem mlade fante, kako jih pri 20 letih vse boli, zahtevajo pomoč maserja in drugo. Sam pri tej starosti nisem imel nikoli takih težav.
Očitno so bili včasih drugačni časi. Bila je druga generacija. Ta, ki je zdaj, je malce bolj mehkužna. Odnos mlajših do starejših tudi ni najboljši, premalo je spoštovanja. Ko sem bil star 20 let, si nisem upal reči niti besede kakšnemu izkušenemu soigralcu ali veteranu. Kje pa. In če te je kdo pozdravil, si bil navdušen. Zdaj pa ti 20-letniki ugovarjajo in govorijo nazaj. To res ni lepo. Zato je najboljše za ekipo, da so v njej tako starejši kot mlajši igralci, da se ohrani neko ravnotežje. Na koncu se morajo mlajši podrediti, starejši pa moramo malce dvigniti glas.
S Piastom se je pred leti veselil naslova poljskega prvaka.
O tem, kakšne hierarhije vladajo v nogometu, ste veliko izvedeli tudi v slovenski članski reprezentanci. Leta 2019 ste kar šestkrat greli klop v kvalifikacijah za Euro 2020, a tako želenega prvenca le niste dočakali.
Res mi je žal. Pa tako blizu sem bil … Ko smo gostovali v Varšavi na Poljskem, sem bil že na ogrevanju in bi prišel v igro, a je takrat Kurtić prejel rdeči karton. Tako je moral namesto njega v ekipo vskočiti nekdo iz zvezne vrste. Kurtiću sem dejal, da mi dolguje pijačo, saj je bilo ravno takrat predvideno, da bi prvič zaigral za izbrano vrsto. In to ravno na Poljskem, kjer sem takrat igral za Piast Gliwice in bil z njimi prvak.
A nič ne de. Že tako sem bil ponosen na to, da sem bil sploh zraven v reprezentanci. Vanjo sem prišel relativno pozno, že v svojih starejših letih. Če bi takrat nastopil, bi bilo to zapisano, a mojega užitka ob tem, da sem bil del reprezentance, ne bi spremenilo. Lepo je bilo tudi tako.
