Ponedeljek, 12. 6. 2023, 4.00
1 leto, 4 mesece
Slaviša Stojanović po finalu lige prvakov
Nekdanji slovenski selektor o privilegijih Pepa Guardiole
Po finalu lige prvakov, na evropski vrh se je po zmagi nad Interjem (1:0) prvič v karieri zavihtel Manchester City, smo se pogovarjali s Slavišo Stojanovićem. Nekdanji slovenski selektor, ki je osvajal državne naslove v Sloveniji in Srbiji, se je razgovoril o dogajanju v Istanbulu, trenerju novopečenih prvakov Josepu Guardioli, neizprosnem ritmu modernega nogometa, svojem nekdanjem varovancu Samirju Handanoviću in še čem.
Pa mu je le uspelo. Manchester City po prihodu arabskega kapitala, s katerim se je leta 2008 začela bleščeča era sinjemodrih meščanov, saj so na Etihadu zaigrale številne zveneče in zelo drage okrepitve, ni skrival ambicioznega cilja. Želel je postati evropski prvak. Želja se mu je izpolnila leta 2023, City pa je do evropske krone popeljal Josep Guardiola, za nekatere najboljši trener na svetu, za zdaj pa edini, ki mu je uspelo osvojiti trojno krono z dvema različnima kluboma (Barcelona 2009 in Man City 2023).
Fotogalerija s tekme v Istanbulu, foto Reuters:
Nekateri ob njegovih uspehih opozarjajo, da je vodstvo kluba od leta 2016, odkar deluje nekdanji strateg Barcelone in Bayerna na Otoku, ugodilo skoraj vsem željam Katalonca in za nakup okrepitev zapravilo krepko nad milijardo evrov. Kako pa o tem razmišlja Slaviša Stojanović?
Josep Guardiola je evropski prvak postal prvič po sušnih 12 let. Pred tem je bil dvakrat najboljši z Barcelono. "Nobenemu ni lahko biti trener Cityja. Treba je znati voditi tako dobre igralce, je pa Guardioli iz preprostega razloga veliko lažje, kot bi bilo drugim trenerjem. Pri Cityju so mu namreč omogočili, da je veliko stvari prilagodil svoji filozofiji. Tako od igralskega kadra pa vse do pogojev za ustvarjanje ciljev. Poleg tega ima podporo, ki je marsikateri trener ni deležen. Pripeljan je bil z namenom, da osvoji ligo prvakov. V Manchestru je že kar nekaj let, včasih je obstal v polfinalu, četrtfinalu, tudi finalu lige prvakov, a so ga kar obdržali. Verjetno bi marsikomu drugemu dali odpoved. Poglejte na primer Carla Ancelottija, velikega trenerja. Osvojil je veliko lovorik, bil prvak v vseh petih najmočnejših ligah, osvajal je tudi ligo prvakov. Ko pa je letos izpadel v polfinalu, so se že spraševali, ali bo sploh ostal trener Reala ali ne. To so stvari, ki se Guardioli niso dogajale. Nikdar ni bil pod pritiskom, da lahko izgubi svojo službo. Naslov prvaka pa se je enkrat, glede na kakovost moštva, ki ga ima na voljo, preprosto moral zgoditi," je poudaril izkušeni slovenski strateg.
"Lepo je vedeti, da si ravno ti prepoznal njegov talent"
Dodatno moč Cityja in privilegij, s katerim je nastopal v tej sezoni, prinaša spoznanje o dolgi in široki klopi. Konkurenca za igralne položaje je tako velika, da so številni igralci z veliko tržno vrednostjo, ki bi v drugih klubih igrali še kako pomembno vlogo, obstali na klopi. Phil Foden, po oceni Transfermarkta vreden 110 milijonov evrov, je na primer prejel priložnost šele po poškodbi Kevina de Bruyna in vstopil v igro v 35. minuti. Na klopi Cityja so brez priložnosti ostali tudi takšni asi, kot so Argentinec Julian Alvarez (50 milijonov evrov), Anglež Kalvin Phillips (35), Alžirec Riyad Mahrez (30), Španec Aymeric Laporte (30) in še bi lahko naštevali.
Samir Handanović, ki bo prihodnji mesec dopolnil 39 let, je v finalu lige prvakov ostal na klopi za rezervne igralce.
Na klopi novopečenih evropskih prvakov so sedeli resnični nogometni velemojstri. Zelo zanimiv je bil tudi pogled na klop Interja, zlasti za slovenske ljubitelje nogometa. Tam je namreč sedel Samir Handanović, velikan slovenskega nogometa in dolgoletni reprezentant, ki mu je pri 38 letih takrat, ko brani, zaupana vloga kapetana. Za našega sogovornika je bila posebna čast spremljati finale lige prvakov, saj je lahko v njem spremljal svojega nekdanjega varovanca. Z njim je sodeloval že v mladosti, ko je priljubljeni Sarma nabiral izkušnje še pri Slovanu, ga nato pripeljal v Domžale, pozneje pa ga vodil tudi v slovenski izbrani vrsti.
Le nekaj dni pred tem je spremljal še enega nekdanjega varovanca v evropskem finalu, ko je Srb Luka Jović, ki je pod njegovim vodstvom za Crveno zvezdo zaigral že pri 16 letih, v finalu konferenčne lige igral za Fiorentino proti West Hamu. Podobno kot Handanović je tudi on ostal brez lovorike.
Samir Handanović in Slaviša Stojanović sta pred desetletjem sodelovala tudi v slovenski izbrani vrsti.
Samir Handanović je letos z Interjem osvojil italijanski pokal. "Ob takšnih dogodkih se spomniš na trenutke, ko so bili omenjeni igralci še majhni in začenjali svoje poti, ter upaš, da se zavedajo, kako se je začela njihova pot. Kot pri vsaki stvari na svetu so pomembne korenine, prvi koraki. Zagotovo se vsak mlad fant, ki prvič stopi na igrišče, zave, kaj pomeni nogomet, da si kot mladostnik želi, da bi enkrat zaigral v finalu lige prvakov ali pa finalu svetovnega prvenstva. In da še po možnosti doseže zadetek za zmago v zadnji minuti. Vse to so sanje. Res je lepo vedeti, da si mu ravno ti dal priložnost in prepoznal njegov talent," je Stojanović doživeto izkušal prizore, ko je v finalu lige prvakov v Istanbulu uzrl nekdanjega varovanca in moščanskega soseda Handanovića.
Nekdanji prvi vratar slovenske izbrane vrste bo prihodnji mesec dopolnil 39 let. Kmalu bo znana njegova usoda. Bo nadaljeval kariero pri Interju ali se posvetil kateremu izmed novih izzivov? Po mnenju njegovega nekdanjega trenerja Stojanovića bi ga še lahko videvali na igriščih. "Kar zadeva njegovo fizično pripravljenost, je še vedno fit. Kar pa je najpomembneje, je to, da imajo Italijani pogosto na klopi pod narekovaji nekoga starejšega. Handanović bi lahko povlekel kariero do 40. ali 41. leta. Takšnih primerov je v italijanski ligi kar nekaj. Mislim, da bo branil še nekaj let," ga spremlja občutek, da eden najboljših vratarjev v zgodovini slovenskega nogometa, ki je z Interjem osvojil vse mogoče lovorike v Italiji, še ni rekel zadnje.
"Ko se to ne zgodi, pa sta kriva Uefa in razpored tekem"
Glede neizprosnosti ritma nogometašev: najboljša kluba sta evropsko sezono končala šele 10. junija, igralce pa že v prihodnjih dneh čakajo novi izzivi, saj se bo na Nizozemskem igral zaključni turnir lige narodov, nadaljevale pa se bodo kvalifikacije za Euro 2024. Aktivne bodo tudi reprezentance na drugih celinah po svetu. O tem je kritično razmišljal trener Cityja Josep Guardiola ter zastavil vprašanje Evropski nogometni zvezi (Uefa) in Mednarodni nogometni zvezi (Fifa), ali bi kaj spremenili in igralcem omogočili več predaha po napornih klubskih sezonah.
''Vsa pričakovanja, da bo Manchester City z lahkoto rešil zadevo, so se izkazala za neutemeljena. Če bi bili igralci Interja zbrani v zaključkih, bi se pot Cityja do naslova prvaka močno otežila,'' je poudaril Slaviša Stojanović.
"To je vrhunski šport. Napori, ki jih doživljajo nogometaši, so vedno na meji gladiatorstva. Vedno na meji zdravega in koristnega. Je pa s tem tako, da če hočeš biti uspešen, spremljati ritem in se tolči po prsih, da si bil uspešen na štirih frontah, moraš to vzeti v zakup. Potem je lepo reči, super, osvojil sem vse pokale. Osvojil sem ligo prvakov, nato pa bil najboljši še tam. Ko se to ne zgodi, pa sta kriva Uefa in razpored tekem. Če to primerjamo z ritmom košarkarjev v ligi NBA, mogoče ugotovimo, da je njihov ritem še bolj surov. Tam so vseskozi potovanja, tekme se igrajo vsak tretji dan, ko pride do finalnih serij, se seli z ene na drugo obalo. To pa so večje razdalje kot znotraj Evrope," se je Stojanović dotaknil tudi zahtevnosti igralnega koledarja, ki so mu izpostavljeni košarkarji čez lužo.
Javnost je v finalu pričakovala prevlado Cityja, ki pa je izostala. Inter si je priigral več priložnosti, večkrat je tudi ustrelil proti vratom (11:7). "Cityju nikakor ni uspelo vsiliti svojega sistema igre, Inter pa je igral na način, v katerem je najboljši. Odigral je po pričakovanju, česar pa ne moremo reči za City. Zasluge za to gredo Interju, ki je dejansko blokiral vse dostope do gola. Za zadetek je bila dovolj že majhna nezbranost, ki se pojavi v 90 minutah, ko je žoga po enem odbitku prišla do Rodrija."
Ob pomoči sodobne znanosti in pripomočkov verjame, da so lahko nogometaši kos vsem oviram. "Človeški organizem prenese neverjetne napore. Vse je na meji gladiatorstva, koristnega in zdravega, a ljudje skrbijo za regeneracijo in preventivo. Se pa poraja vprašanje, kaj se dogaja, ko je kariere enkrat konec. Tudi na primerih italijanske lige smo videli, da so določeni igralci po koncu kariere v intervjujih omenjali, kako so jim dajali tablete in podobno," se je spomnil na besede nekdanjega italijanskega reprezentanta Dina Baggia, ki so razburkale italijansko nogometno sceno.
Za to, da Erling Haaland ni bil tako nevaren, kot je bil večino sezone, moramo po mnenju Stojanovića čestitati Interju. "Za to sta zaslužna obrambna linija in defenzivni blok Interja. Cela ekipa Interja je bila agresivna, skoraj na igralcu, 'na tetivah', kot radi v žargonu rečemo trenerji. Haalandu se je ponudila le ena priložnost, to pa je bilo tudi vse."
"Nogomet je neizprosen boj. V danem trenutku je pomembna le ena stvar, kar se dogaja potem, pa je morda komplikacija," je 53-letni slovenski strateg, ki je v zadnji sezoni pomagal Domžalam kot svetovalec vodstvu kluba, spregovoril o hudi ceni, ki so jo nogometaši primorani plačati, če želijo ostati konkurenčni in se potegovati za lovorike.
Kar zadeva njegovo trenersko kariero, bi se ta lahko v bližnji prihodnosti obudila. Še vedno ima trenersko žilico, željo, da bi se vrnil v vlogo klubskega trenerja, kar je nazadnje počel pri bolgarskem velikanu Levskem iz Sofije, je velika. V prihodnjih dneh bo tako po pogovoru s predsednikom NK Domžale določil svojo vlogo v omenjenem klubu, ki ga je dvakrat popeljal do naslova slovenskega prvaka.