Druga kariera
Nedelja, 18. 8. 2024, 4.00
7 ur, 31 minut
Druga kariera (374.): Žiga Kous
Kapetan Žiga Kous zelenico zamenjal za Murino pisarno: Sem še zelen #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,00
Žiga Kous je svoje nogometne sanje izpolnil v domači Muri. "Tu v Muri sem izkusil, kako klub deluje na najvišji ravni, izkusil sem Evropo. Jaz sem imel tujino tukaj v Muri." Teden pred začetkom te sezone je sklenil profesionalno kariero pri vsega 31 letih. "Nisem imel več motivacije. Potem to nima smisla, če v glavi nisi več pravi, če trpiš. Mislim, da potem tudi ne bi več mogel pomagati ekipi." Komaj je dobro končal profesionalno kariero, že je krenil na novo pot. Svojo drugo kariero je začel kot pomočnik novega športnega direktorja Mure Agrona Šalje. "Še sem zelen. Nogometa še ne gledam tako široko kot gospod Šalja oziroma trenerji. V pisarni skušam pomagati s papirji. Upam, da jim pomagam, da nimajo z mano več dela kot s papirji," pove v smehu.
Žiga Kous, ko so osvojili pokalni naslov
Bil je obraz Mure, ko je iz druge lige napredovala v prvo in leta 2021 osvojila državni naslov. Žiga Kous. Za ponos Prekmurja je zbral 305 nastopov, zadnjega 5. maja proti Olimpiji. Pred novo sezono je kopačke postavil v kot, a Fazanerija ostaja njegov drugi dom. Tu je spisal svoje najlepše nogometne spomine, ki jih bo za vedno pomnil. "Vsekakor zmage! Vedno je bilo lepo po zmagah, ko smo proslavljali z navijači. Tega se bom vedno spominjal. Bilo je tudi nekaj slabših trenutkov, a te se pozabi. Lepi trenutki pa ostanejo večno." Tisti najbolj odbiti trenutki pa ostajajo v slačilnici, dodaja. Le kdo se ne spomni njegovih besed po osvojitvi državnega naslova, ko je v televizijskem prenosu dejal, da ga dva dni ne bo domov! "Nisem si mislil, da se bo to tako prijelo. To je bilo v afektu. Sploh nisem razmišljal, ampak lepo."
"To so bile sanje, nisem si mislil, da lahko meni uspe"
Žiga Kous je za Muro odigral 305 tekem.
Imel je le nekaj več kot 16 let, ko je spomladi leta 2009 debitiral za člansko ekipo Mure. Takrat si niti približno ni mislil, da bodo v Murski Soboti spisali tako lepo zgodbo. "S prijatelji iz osnovne in srednje šole smo se dogovorili, da gremo malo igrat v Muro. Takrat so bili pogoji drugačni kot danes. Nismo imeli toliko rekvizitov, prav tako trenerji niso imeli toliko znanja kot zdaj. A smo bili dobri prijatelji, odlično smo se ujeli. Imeli smo dobro generacijo." Kot vsak deček je imel velike sanje. "Ko gledaš nogometaše v ligi prvakov, si seveda želiš enkrat igrati na takšnem stadionu, mogoče tudi za reprezentanco. To so sanje vsakega mladega športnika, da enkrat odigra tekmo na visoki ravni. A to so bile sanje, nisem pa si mislil, da bi lahko meni uspelo."
"Z njim smo mi rasli in sem mu zelo hvaležen"
Ante Šimundža
Po nekajletnem igranju za Domžale in Celje se je leta 2015 vrnil v Muro, da bi klubu pomagal nazaj v prvo ligo. "Moram pohvaliti gospoda predsednika Kuzmiča in takratnega športnega direktorja Denisa Rajbarja, ki sta mi predstavila to ambiciozno zgodbo. Bil je začetek druge lige. Takrat sem videl, da želita ambiciozno zgodbo. Takrat je prišel še trener Ante Šimundža in z njim se je vse začelo. Brez njega bi nam težko uspelo. Delali smo odlično, postopoma, postavili smo odlične temelje. In potem smo vsi skupaj, ekipa in klub, zelo napredovali." Znanje in delovne navade, ki jim jih je vcepil Šimundža, mu bodo prišle prav tudi v drugi karieri. "Njegova ambicioznost, zmagovalna miselnost, delovna mentaliteta, disciplina. Vidim, da brez tega ne gre. Lahko imaš talent, a če nimaš teh vrlin, ne gre. Šimundža je trener, ki je dal v življenju, v nogometu veliko skozi, ima izkušnje, lahko smo hvaležni, da je bil del naše zgodbe, da nam je predajal izkušnje. Z njim smo rasli in sem mu zelo hvaležen."
Nepopisno slavje v Ljudskem vrtu
Po pokalnem naslovu sta sledila državni naslov in igranje v konferenčni ligi. "To je bil rezultat načrtnega in postopnega dela. Tudi mi igralci smo drug drugega delali boljšega, skupaj smo napredovali, res smo se odlično ujeli. Bili smo prijatelji. Borili smo se drug za drugega. In rezultat je bil. Mislim, da smo si ga zaslužili. Res sem ponosen na to zgodbo." Tudi na svoj evrogol v mreži Tottenhama sredi Londona. Takrat je bilo sicer nekaj grenkega priokusa, saj so visoko izgubili (1:5). "Uf, gola se zelo dobro spomnim! Saj jih ni bilo tako veliko, tako da se vsakega gola spomnim. Res sem ponosen, da mi je to uspelo. A brez soigralcev to ne bi bilo mogoče. Takrat, ko sem zabil gol, se nisem zavedal, kaj sem naredil. A ko prideš v hotel in vidiš vsa ta sporočila, dojameš, da je bil to trenutek, ki si ga bom zapomnil za vse življenje."
Po naslovu prvaka so nato sledile sezone, ki so jih končali na četrtem, petem in nazadnje na šestem mestu. "Težko je priti na vrh, še težje pa je tam ostati, kot pravijo. Tudi druge ekipe trdo delajo, želijo biti na vrhu. Konkurenca je dobrodošla, saj tudi tebe dela boljšega. A konkurenca nikoli ne spi. Če se ekipe menjajo na vrhu, to dela ligo zanimivejšo." Menjali so se tudi trenerji, a to ni bil razlog za novico, ki jo je oznanil 13. julija. "Tega ne morem prevaliti na trenerje, najprej moraš gledati sebe."
"Pri meni je to tlelo že nekaj časa"
Profesionalno kariero je sklenil teden dni pred prvo tekmo sezone. Pri vsega 31 letih. "Mogoče je za vas prišlo iznenada, ko niste tako vpeti v dogajanje, a pri meni je to tlelo že nekaj časa. Enostavno to ni bilo več to, nisem se več počutil pravega, nisem imel več dodatne motivacije. In mislim, da potem to nima smisla, če v glavi nisi več pravi, če trpiš. Mislim, da potem tudi ne bi več mogel pomagati ekipi na tak način, kot sem." Vemo, da se v Murski Soboti vsi pogovarjajo o nogometu, navijači so njegovo odločitev razumeli. "Ljudje so bili presenečeni, tega niso pričakovali. A vsak pozitivno pristopi do mene in se pogovarjamo. Vsi me podpirajo, vsi me spoštujejo. In zaradi tega sem res ponosen."
"Družina mi veliko pomeni. Z glavo skozi zid v tujino ne bi šel."
Žiga Kous je danes v Fazaneriji samo še na tribuni. Zdaj sta na prvem mestu žena in sin, oktobra bo dobil še hčerko.
"Bile so možnosti, da bi šel v tujino. Po novo motivacijo. A sem se odločil za družino. Družina mi veliko pomeni. Z glavo skozi zid v tujino ne bi šel. Samo če bi bila finančna ponudba zelo dobra. Z glavo skozi zid pa nisem silil. Družina mi je zelo pomembna. Sam pa v tujino nisem želel." Zdi se sicer, da je zdaj zaradi osemurnega delovnika morda še manj doma. "Enkrat mi je omenila, da sem zdaj še manj doma. Upam, da se je samo šalila," pove v smehu. Imata petletnega sina, oktobra pa pričakujeta še deklico. "Sin je že zelo vpet v nogomet. Žoga ga zelo zanima. Želim si samo to, da je v športu. Ne bom ga silil v noben šport, tudi mene doma starši v to niso silili."
"Jaz sem imel tujino tukaj v Muri"
Zadnjo tekmo je odigral proti Olimpiji.
Pri 31 je odhod v tujino res zahteven. Kaj pa pred nekaj leti, vprašamo. "Možnost je bila po koncu konferenčne lige, tudi finančno dokaj zanimiva. A se na koncu niso odločili zame, odločili so se za mlajše. Bile so tudi druge možnosti, ki pa me niso zanimale. Mogoče mi je žal, mogoče pa tudi ne, saj sem tu v Muri izkusil, kako klub deluje na najvišji ravni, izkusil sem Evropo. Jaz sem imel tujino tukaj v Muri." Pa reprezentanca? "Ja, takrat, ko smo igrali v Muri, je bilo nekaj zanimanja, da bi bilo moje ime na širšem seznamu. Mogoče mi je malo žal. A se je selektor odločil, kot se je. Jaz sem dal od sebe največ, kar sem lahko. Veseli pa me, da je Mura dala veliko reprezentantov, ki še danes igrajo za reprezentanco. In to veliko pomeni tudi meni."
Ponosen, da je dala Mura toliko reprezentantov
Žan Karničnik
Na primer Žan Karničnik, ki je bil letos eden ključnih mož reprezentance. "Kot prvo pa je odličen fant, odličen prijatelj. Kar mu uspeva, si zasluži. Skromen, prijazen, delaven. Ko sva igrala skupaj na desni strani, je mene delal boljšega. Upam, da tudi jaz njega. Skupaj sva lepo napredovala. Odlično je bilo igrati z njim, točno sva vedela, kaj kdo dela, menjala sva vloge v napadu, v obrambi. To je bilo res izjemno sodelovanje." In to so najlepši spomini. "Pa ne samo na igrišču, tudi izven. Odlično smo se ujeli. Velikokrat smo skupaj spili kavo, kakšno pivo, tudi doma smo se obiskovali. Še zdaj se slišimo, ne samo z njim, tudi z ostalimi. To pomeni največ, da ostaneš v stikih, tudi ko ne igraš več skupaj."
"Upam, da lahko tudi na tem področju pomagam Muri"
Le nekaj tednov po odločitvi o koncu profesionalne kariere se je vrnil v klub v funkciji pomočnika športnega direktorja. Agronu Šalji je za zaupanje zelo hvaležen. "Zelo sem ponosen in upam, da lahko tudi na tem področju pomagam Muri." Ni pa si mislil, da bo nova priložnost tako hitro prišla. Se je pa tako tudi klub zahvalil njemu za leta predanosti na zelenici, ko je nenazadnje nosil kapetanski trak. "Vem, kakšna odgovornost je to. Kot igralec si gledal bolj sebe, kako boš sam napredoval, zdaj pa moraš gledati celotno ekipo, celoten klub, da čim bolje deluje."
"Lahko samo rečem, vsaka čast ljudem v pisarnah"
Žiga Kous
"Sem pomočnik športnega direktorja. Veliko sodelujem z gospodom Šaljo. Poskušam pomagati tudi v pisarni, vendar sem bolj vešč na športnem področju. Vseeno sem še zelen. Nogometa še ne gledam tako široko kot gospod Šalja oziroma trenerji, ki imajo drugačno perspektivo. V pisarni pa skušam pomagati s papirji. Upam, da jim pomagam (smeh, op. a.), da nimajo z mano več dela kot s papirji." Mu pa, zanimivo, zelenice ni bilo tako težko zamenjati za pisarno in delovni čas od osmih do štirih. "Res sem se že na to pripravljal. To ni bilo čez noč. To sem imel že v glavi. Pripravljen sem se vrnil nazaj v klub. Seveda mi je bilo na začetku malo težko gledati igralce, soigralce, kako lepo trenirajo, kako se trudijo. Ampak čim prej moraš preklopiti, ujeti ritem, ki je v pisarni, da lahko čim bolje delaš."
"Poleg tega se nisem zavedal, koliko delajo ljudje v pisarni, da lahko ti nemoteno treniraš in igraš tekme. Zdaj imam vpogled v to. Lahko samo rečem, vsaka čast ljudem v pisarnah, koliko stvari je treba urediti, da lahko ti treniraš, igraš, potuješ, da lahko samo razmišljaš o nogometu. Vsaka čast, kaj vse delajo."
"Iskreno, mislil sem, da me bo bolj vleklo"
Amatersko za dušo še igra v peti avstrijski ligi, treningov pa niti najmanj ne pogreša.
Vseeno pa si predstavljamo, da ga je 20. julija, ko je Mura na prvi tekmi sezone v Fazaneriji gostila Nafto, stisnilo pri srcu, da ni več profesionalni nogometaš, da ne bo stekel na zelenico. "Iskreno, mislil sem, da me bo bolj vleklo. Želel sem si igrati nogomet, ampak sem mislil, da si bom bolj želel. Če bi bila samo tekma in ne bi bilo treba toliko trenirati, bi mogoče še vztrajal … A ko pogledaš, koliko je odrekanja, si rečeš, da si se pravilno odločil." Stik z zelenico vendarle vsaj malo še ohranja. "Amatersko še igram v Avstriji. Grem enkrat na trening in tekmo. Moram pa priznati, da sem zdaj, ko sem na tribuni, veliko bolj nervozen, kot sem bil kot igralec. Ker enostavno ne moreš več nikakor pomagati, lahko samo bučno navijaš. Ampak moram priznati, da sem zelo nervozen."
V peti avstrijski ligi še igra za dušo
Žiga Kous
Igra za petoligaša SVH Waldbach. "To so amaterji. Fantje so bolj ali manj mladi. Super smo se ujeli, lepo so me sprejeli. Malo se še lovim z nemščino. Klub mi je to omogočil, Šalja mi je rekel, da me razume. Vseeno še lahko igram nogomet. Zelo bi mi manjkalo, če ga ne bi igral. A to je zdaj bolj za dušo. In za zdaj mi je super." Je pa velika razlika med profesionalnim in amaterskim nogometom, še doda. Po letih tako aktivnega življenja enostavno ne moreš samo sedeti v pisarni. "Tu in tam kakšen trening naredim tudi doma. Da se raztečem. Ko celo življenje to delaš, pogrešaš. Ko sem bil na morju en teden in tri, štiri dni nisem nič delal, sem že potreboval malo aktivacije. Počutim se dobro, ko naredim trening, nekaj zase. Brez tega ne moremo."
"Na šolanje bom šel, a se kot trener ne vidim"
Agron Šalja
Tekme zdaj s tribune spremlja skupaj s športnim direktorjem, s katerim jih skupaj analizirata, in se s tem tudi uči, saj ima 20 let starejši Šalja bogate izkušnje tako s področja vodenja ekipe kot iz trenerskega posla. Trenerske licence si želi tudi Kous, čeprav ga v trenerstvo ne vleče. "Na šolanje bom vsekakor šel, a primarno se kot trener ne vidim. Vsaj zdaj ne. Potrebujem izkušnje. Eno je biti nogometaš, drugo trener. Trener mora skrbeti za celotno ekipo. Želim se čim več učiti. Najpomembneje je, da me delo veseli. Bolj se vidim v športnem delu kot administraciji, a več veš, več veljaš. Poskušal se bom čim bolje izobraževati. Bomo videli, kam ne bo ponesla pot. Vsekakor pa želim ostati v nogometu."
"Nogomet mi je veliko dal, vse mi je dal"
Da bi delal karkoli drugega, ni nikoli razmišljal. "Nogomet mi je veliko dal, vse mi je dal. O nogometu največ vem in upam, da bom lahko v tem ostal." Kot najstnik ni niti razmišljal o službi. "Takrat vidiš samo, kako boš igral nogomet, kako boš enkrat igral za Real Madrid. So me pa doma vzgajali, pripravljali na to, da ne bom mogel celo življenje igrati nogometa. Lepo je, da sem si ustvaril – nočem se zdaj hvaliti – določeno ime, da sem si lahko zaslužil to vlogo." Nabral si je veliko poznanstev, kar mu bo v novi vlogi še kako prišlo prav. Z igranjem profesionalnega nogometa v slovenski ligi pa si seveda dolgoročnega obstoja ni mogel priskrbeti. "Vsekakor ne. Ko igraš nogomet, živiš lepo. Da pa v karieri ne bi več nič delal, pa je zelo težko. Realnost je, da imaš kot nogometaš vse, delaš, kar imaš rad, kar si sanjal, po karieri pa te vsekakor čaka služba."
Državni naslov so pred tremi leti osvojili tudi zaradi izjemne povezanosti in predanosti grbu.
"Zavedati se morajo, kakšen grb nosijo"
V novi vlogi v Muri ima veliko stika z igralci, ki so bili še nedavno njegovi soigralci. "Tak je bil tudi namen. Da sem povezava med direktorjem in igralci. Zavedati se morajo, kakšen grb nosijo. Mura je res velik klub. Vem, da ni enostavno. A Mura je pravi klub, odlična odskočna deska, saj imamo navijače, določen pritisk torej je, a ta mora biti, saj lahko samo tako napreduješ." Nogometaši mu lahko zaupajo. "Vseeno sem bil njihov soigralec in prijatelj. Lahko mi povejo vse, jaz pa lahko to na svoj način povem naprej direktorju."
Mura je velik klub, poudarja Kous.
Njegova generacija je bila tako uspešna tudi zato, ker je bilo v ekipi veliko domačih fantov. In te bodo iskali tudi v bodoče. Za nogomet je v lokalnem prekmurskem okolju še vedno veliko zanimanja, pravi. "Vsekakor. Zdaj še bolj, ko je slovenska reprezentanca dosegla izjemen uspeh. Na to smo zelo ponosni. Ustvarila se je evforija okrog nogometa. Želim si, da je čim več mladih v športu, ne nujno v nogometu, da se čim več gibljejo. Nogomet pa je seveda številka ena v Prekmurju. Tam je bil vedno ogromen bazen. Vedno se je našlo veliko nadebudnežev, ampak z njimi je treba dobro sistematično delati. Imamo odlične trenerje, pogoji bi bili lahko boljši glede igrišč, a vemo, kako je z infrastrukturo v Sloveniji."
"Nam kaže odlično. Ekipa deluje odlično."
Mura je na uvodnih štirih tekmah sezone trikrat zmagala.
Ob koncu pogovora sva se ozrla še proti aktualnemu dogajanju v klubu in na zelenici. "Prestopni rok še traja. Čim bolje poskušamo urediti ekipo. Za zdaj nam kaže odlično. Ekipa deluje odlično. V nogometu so vedno prihodi in odhodi in na to moraš biti čim bolje pripravljen." Na prvih štirih tekmah so trikrat zmagali, samo Olimpija je zbrala točko več. "Prvenstvo je maraton, odlično je, da smo začeli zelo dobro. To je dobro za samozavest, da fantje vidijo, da lahko. A moramo ostati skromni. Želimo postati stabilni, kar je najpomembnejše. Gremo tekmo po tekmo. Vemo, da bodo vzponi in padci. To je del nogometa. Upam, da se po padcih čim prej vrnemo."
Prva liga je zadnja leta vse težja, ker je toliko izenačenih ekip, ni več le dvoboj za prvaka. "Saj bo po določenih krogih lestvica postala malo jasnejša in boš mogoče videl, kdo bo kandidat za prvaka in kdo za izpad, a zdaj je še prezgodaj, da bi govorili o tem. Zanimivo je, da lahko vsak premaga vsakega. Mi moramo gledati samo sebe in gremo tekmo po tekmo."
