Nedelja, 21. 10. 2018, 19.00
5 let, 6 mesecev
Obrazi ljubljanskega maratona - Rok Puhar
Stava, ki mu je spremenila življenje. Pa ni stavil na konjske dirke, ampak …
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
7,72
Ko je takrat 16-letni Rok Puhar s svojo mamo stavil, da jo lahko prehiti na ljubljanskem (pol)maratonu, je nevede stopil na pot, o kateri je prej lahko le sanjal. Deset let pozneje je 26-letnik iz Šenčurja, po izobrazbi diplomirani germanist, trenutno najboljši predstavnik v zdesetkani slovenski maratonski vrsti. Svoj prvi maraton je pretekel aprila 2017 in se s časom 2;18:22 takoj uvrstil na svetovno prvenstvo v Londonu. Kakšni so njegovi načrti na Volkswagen 23. Ljubljanskem maratonu?
Rok Puhar je vse življenje sanjal o tem, da bi postal profesionalni športnik, a se je s športom resneje začel ukvarjati šele pred osmimi leti. Teka se je lotil zaradi stave s svojo mamo (2008), si zaradi zamer do teka privoščil skoraj dve leti tekaškega odmora in se leta 2010 vrnil na stezo, na drn in strn ter na asfalt. Aprila 2017 je v Hamburgu že na svojem prvem maratonu v življenju s časom 2;18:22, kar je zadostovalo za 14. mesto, dosegel normo za nastop na svetovnem prvenstvu v Londonu. Na Otoku se mu je nastop zaradi poškodbe ponesrečil (66. mesto).
Svoj prvi maraton je pretekel v Hamburgu (april 2017) in s časom 2;18:22 takoj dosegel normo za nastop na svetovnem prvenstvu.
V življenju je pretekel samo tri maratone (Hamburg, London – svetovno prvenstvo in Reggio nell'Emilia), v Ljubljani še ni tekel.
Osebni rekord (2;17:49) je decembra lani dosegel v Reggiu nell'Emilia v Italiji, kjer je osvojil 3. mesto. Naslednji maratonski zalogaj ga čaka decembra v Valencii, v mestu, kjer mu marca letos na svetovnem prvenstvu v polmaratonu ni šlo in je moral odstopiti.
26-letni atlet iz Šenčurja je na filozofski fakulteti diplomiral iz nemščine, a si želi, da bi vse življenje ostal v športu. Če bi ga lahko združil z znanjem nemščine, bi bil to zadetek v polno.
Čez teden dni bo na Volkswagen 23. Ljubljanskem maratonu naskakoval svojo četrto zmago na polmaratonu, ki šteje tudi za naslov državnega prvaka. Puhar je med drugim tudi trikratni zaporedni državni prvak v krosu.
Čez teden dni (28. 10. 2018) bo v Ljubljani naskakoval svojo četrto zmago na polmaratonski preizkušnji v okviru ljubljanskega maratona.
Na ljubljanskem maratonu ste prijavljeni na polmaratonski razdalji. Merite na četrto zmago in naslov državnega prvaka?
Zagotovo. Ne poznam sicer konkurence, morda v Ljubljano tako kot lani (tuja tekača sta v teku na 21 kilometrov zasedla 2. in 4. mesto, op. a.) prihajajo tudi tekači iz tujine, čeprav jih organizator verjetno ne vabi tako načrtno, kot se to dogaja na maratonu. V Ljubljani je vse bolj osredotočeno na najdaljšo razdaljo.
V Ljubljani imam svoje cilje, in če me premaga vrhunski atlet iz tujine, ne bom razočaran. Imamo pa nedvomno v načrtu zmago.
Ljubljanski maraton boste tudi letos lahko spremljali v neposrednem prenosu na Siol.net in Planet TV.
Zakaj se niste odločili za najdaljšo razdaljo? Med slovenskimi maratonci trenutno ni prav veliko konkurence.
Razlogov je več. Prvi je ta, da sem odločitev moral sprejeti že aprila.
Glede na to, da sem pričakoval, da bom nastopil na avgustovskem evropskem prvenstvu v Berlinu, pa me atletska zveza tja potem ni poslala, sam pa sem kar šest mesecev podredil samo temu cilju, odklonil pa tudi povabila na preostale maratone v spomladanskem roku, bi bil maraton v Ljubljani zame na sporedu prezgodaj.
Odločil sem se, da leto končam z maratonom v Valencii (2. 12. 2018), upam pa tudi na osebni rekord. Tam je maraton zelo dobro organiziran, poskrbljeno je tudi za tekače, ki narekujejo tempo. V okviru projekta Dve uri 20 minut maratoncem v primeru osebnega rekorda organizatorji ponujajo bogato denarno nagrado, kar je vsekakor velika motivacija.
Drugi, še pomembnejši razlog za to, da se nisem odločil za nastop na maratonski razdalji v Ljubljani, pa je odnos organizatorja do slovenskih tekačev, saj jim ne namenja enake podpore kot afriškim tekačem. Njim plačajo štartnino, krijejo stroške namestitve, zagotovi se jim "pacemakerje". Meni na primer ne bi ponudili ničesar.
Prav tako mislim, da ljubljanski maraton ni celovit maraton, saj mu nekaj manjka. V ospredju so afriški tekači, potem 20 minut ni nobenega, nato pa so na vrsti rekreativni tekači. Če bi se to razmerje enkrat v prihodnosti popravilo in bi se ta luknja zapolnila, bi Ljubljana imela res vrhunski maraton.
"Organizator ljubljanskega maratona slovenskim tekačem ne namenja enake podpore kot tujim."
Zanimivo je, da se je vaša tekaška kariera začela s stavo, ne z nastopi na tekaških prireditvah v otroških kategorijah. Z mamo ste menda leta 2008 stavili, da jo lahko prehitite na ljubljanskem polmaratonu.
Res je, pred tem sploh nisem tekel, razen v šoli med urami telesne vzgoje. Bil sem malce bolj okrogel …
No, potem ko sva z mamo stavila, da jo na ljubljanskem polmaratonu lahko prehitim, sem približno mesec dni pred tekmovanjem dvakrat tedensko hodil teč. Za 21 kilometrov sem takrat potreboval približno dve uri in od sedem do osem minut (danes to razdaljo preteče več kot uro hitreje, op. a.).
Po tem sem tek opustil, zameril se mi je. Če sem povsem iskren, sem takrat na tekmi v Ljubljani užival samo prva in zadnja dva kilometra, vse preostalo je za pozabo. Ker sem preveč pil, so me pestile tudi težave z želodcem.
Ampak dve leti pozneje vas je očitno spet zagrabilo, takrat ste se zelo resno začeli ukvarjati s tekom.
Leta 2009 sem se občasno udeležil kakšne rekreativne prireditve. Razen nogometa pri NK Visoko sploh nisem treniral.
V tistem obdobju sem imel nekaj kilogramov preveč, nisem imel športne postave, sem si pa vedno želel biti profesionalni športnik. Že od majhnega, čeprav nisem vedel, v katerem športu in kako bi mi lahko uspelo.
Šele leta 2010 sem začel zares trenirati, to pomeni, da sem se pridružil klubu, imel sem trenerja, redno sem treniral … V pol leta sem prišel do športne postave, na koncu leta pa se že uvrstil v slovensko reprezentanco za evropsko prvenstvo v krosu. Uspešen sem bil predvsem na 3.000 in 5.000 metrov.
Zanimivo se mi zdi, da ste svojo željo po tem, da bi postali športnik, začeli uresničevati šele pri 17, 18 letih. Običajno športniki že v mlajših selekcijah nizajo izstopajoče rezultate, pozneje pa jih velik del obupa. Bi bilo morda še bolje, če bi začeli že prej, ali je ravno to vaša prednost, ker se vam zaradi zgodnje specializacije tek ni zameril, pa tudi težav s poškodbami nimate?
Mislim, da drži oboje.
Če bi se s športom začel ukvarjati že prej in bil atlet, zdaj verjetno ne bi bil maratonec, saj bi bil že preveč natreniran in bi verjetno izgubil interes … To se dogaja številnim tekačem, ki so veljali za talente in bili v mlajših kategorijah zelo uspešni.
Jaz pa sem šele pri 17, 18 letih začel trenirati. V šport sem vstopil iz rekreacije. Delal sem sam, izključno za svoje veselje.
Morda bi lahko bil še bolj tekmovalen, to pride prav predvsem na stezi, pri maratonu pa to ni toliko v ospredju. Tam je precej več sodelovanja, maratonci si prej pomagamo, kot da smo drug drugemu tekmeci. Tekmujemo samo z razdaljo in uro. Tukaj ni toliko "komolčkanja", spotikanja, skrivanja v zavetrju.
Kako se sicer počutite kot novopečeni maratonec? Oprostite, zame ste še vedno novopečeni maratonec, saj ste prvi maraton pretekli šele aprila lani.
Da, prav gotovo sem še vedno novopečen. Lani aprila sem v Hamburgu pretekel svoj prvi maraton (14. mesto) in takoj dosegel normo za nastop na svetovnem prvenstvu v Londonu (2;18:22).
"Mislim, da sem bil maraton v Hamburgu sposoben odteči še dve minuti hitreje. V cilju nisem bil uničen, sem bil pa utrujen. Smešno, ampak še najbolj so me bolela stopala, ker sem si premočno zavezal vezalke."
Je bilo to načrtovano? Kakšen rezultat ste takrat imeli v glavi?
Da. Za tem stoji kar nekaj zgodb. Svoje telo sem dlje časa pripravljal na zahteve maratona. Eksperimentiral sem. Učil sem se iz lastnih napak.
Tako sem bil na primer leta 2016 na ljubljanskem maratonu (21 km) drugi, s čimer nisem bil zadovoljen, sem bil pa zaradi tega samo še bolj zagnan. Že konec leta sem nameraval na svoj prvi maraton (Italija), vendar nisem dobil štartnega mesta.
Vrgel sem se v trening. Začel sem z lahkotnimi, 30-kilometrskimi teki, nadaljeval s teki do 45 kilometrov, postopoma dodajal kakovost, kar pomeni, da sem tekel še hitreje.
Kako ste vedeli, ali delate prav? Kako ste naštudirali, kaj vse je potrebno za približek optimalnemu teku?
Delal sem po občutku, mislim, da teka ni treba študirati. Težak je ravno zato, ker je tako preprost in ker je več načinov in razlogov za uspeh. Preden sem se povsem osredotočil na priprave za maraton v Hamburgu, sem diplomiral (iz germanistike, smer prevajalstvo, op. a.) in iskal službo. Nato pa sem se v nekem trenutku odločil, da se do maratona osredotočim samo na tek. Mislim, da je bilo to najbolj bistveno.
"Delal sem po občutku, mislim, da teka ni treba študirati. Težak je ravno zato, ker je tako preprost."
Doma so me razumeli, lahko sem bil povsem miren. Februarja 2017 sem že dosegel prvi uspeh, polmaraton sem prvič pretekel hitreje od 66 minut.
Sledilo je nekoliko slabše obdobje, ko sem testiral saltin dieto brez ogljikovih hidratov, ki se izvaja teden dni pred tekmo. Testiral sem jo pred polmaratonom v Gorici, kjer pa sem moral odstopiti, saj mi nikakor ni ustrezala. Zaradi tega sem imel kar nekaj zdravstvenih težav. Bil sem brez energijo, omedlel sem. Moral sem celo na infuzijo oz. kar dve, da sem se sestavil.
Puhar je kranjski ambasador športa.
Kako samozavestni ste se odpravili v Hamburg?
Pred maratonom sem si zastavljal kup vprašanj. Ali so bili treningi pravilni, pravilno odmerjeni, ali bom zdržal, koliko je izkušnja z dieto vplivala na moje priprave, me bodo zdelali krči … Vse mogoče.
Kakšen rezultat ste imeli v glavi?
Moj cilj je bil 42 kilometrov preteči v času 2;18:44 – to je bila norma za nastop na SP, ki jo je postavila Atletska zveza Slovenije.
Na koncu sem maraton odtekel v času 2;18:22, kar glede na vremenske razmere sploh ni slabo. Dobro je bilo tudi to, da je skupina za končni čas 2;15:00 zaradi toče tekla počasneje in sem lahko tekel z njimi.
Spomnim se, da v času, ko je padala toča, vse do 30. kilometra, sploh nisem več gledal na uro, me je pa čas seveda zanimal na zadnjih kilometrih, saj sem lovil normo.
Poleg tega je bilo na maratonu več kot 40 vabljenih tekačev, kar je pomenilo, da na okrepčevalnici nisem mogel dobiti svojega napitka, ampak sem ves čas pil navadno vodo.
Mislim, da sem bil maraton sposoben odteči še dve minuti hitreje. V cilju sploh nisem bil uničen, sem bil pa utrujen. Smešno, ampak še najbolj so me bolela stopala, ker sem si premočno zavezal vezalke (smeh, op. a.). Noge so mi med tekom močno zatekle in v cilju je bila kar kriza. Noge sem začutil šele po desetih minutah.
V nekem obdobju ste med tekom pili samo vodo. To še počnete?
Res je, vendar sem zdaj odkril napitke, ki so brez industrijskega sladkorja in prijazni do želodca, tako da z njimi nimam težav in jih kombiniram z vodo.
Od septembra letos ponovno sodelujete z Romanom Kejžarjem, slovenskim rekorderjem v maratonu. Kako to? V nekaterih intervjujih ste izpostavili, da vam njegov način treninga ni več ustrezal.
Z Romanom sem že sodeloval med letoma 2013 in 2015, predvsem je šlo za treninge za razdalje od 5.000 metrov do 21 kilometrov. Bilo je nekaj stvari, ki sem jih napačno izpeljal, nekaj stvari, ki so me pri treningih motile, tudi komunikacija bi lahko bila boljša, a zdaj sva vse to rešila, se pogovorila in greva dalje. Mislim, da je to prava pot.
Mislim, da sem bil takrat preprosto mlad in neizkušen. Moral sem spoznati določene stvari.
Septembra je Puhar spet začel sodelovati z Romanom Kejžarjem, že 18 let lastnikom najboljšega slovenskega maratonskega časa (2;11:50) in zmagovalcem prve izvedbe ljubljanskega maratona (1996).
Kejžarjev rekord (2;11:50) velja že 18 let. Mislite, da se mu lahko približate, ga celo popravite?
Ne bom rekel, da je nemogoče, sicer bi bilo nesmiselno trenirati, je pa to še zelo daleč. Treba je iti korak za korakom. V glavi imam čase, za katere mislim, da so dosegljivi, a se mora zanje marsikaj iziti.
Eliud Kipchoge je septembra letos v Berlinu postavil svetovni rekord v maratonu (2;01:39). Menda ste dokaj skeptični do tega rezultata.
Da, nikoli ne veš, kaj stoji za takšnim rezultatom, je pa dejstvo, da je Kipchoge razred zase. Neverjetno je, kako lahkotno teče. In to s povprečnim časom skoraj 21 kilometrov na uro. Noro!
Izjavili ste, da bo, če bo nekoč kdo maraton pretekel pod dvema urama, v ozadju zagotovo doping. Zakaj tako mislite?
To se sicer lahko vprašamo že prej, pri dveh urah in 15 minutah, saj je znano, da je doping prisoten tudi med rekreativci. Dejstvo pa je, da želja po doseganju tega rekorda, maratonskega časa pod dvema urama, spodbuja uporabo dopinga.
