Sobota, 20. 10. 2018, 17.30
6 let, 2 meseca
Obrazi ljubljanskega maratona
Emi: Na maratonih živim otroške sanje
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2,28
1
"Malo od sreče, malo od bolečin, maraton me vedno pripravi do solz," je malce zadržano, pa vendar ponosno povedal Emi Nikočević, Barov menedžer, ki je svoje proste minute v življenju posvetil teku. Marsikdo ne ve, da je Emi v letu in pol pretekel že več kot 30 polmaratonov in sedem maratonov. Letošnji ljubljanski maraton bo njegov osmi. Ko je na intervju prišel v rdečih kratkih hlačah, posutih z zvezdicami, in zeleni maratonski majici, ni bilo več dvoma, da teče s srcem.
Ljudje smo zelo vizualni, zato nisem mogla mimo tega, kako se je Emi oblekel za svoj tekaški trening in kakšen je prišel na intervjuju. Najprej me je prešinilo, da je ura šele devet zjutraj, zunaj pa sedem stopinj Celzija. Kako to, da ga v kratkih hlačah in kratki majici nič ne zebe? Brezskrbno je zamahnil z roko in me pomiril, da to ni nič takega, kaj pa, ko tečejo po snegu in dežju. Prav. Hiter objem in kavica. Črna, pravi, ker mleka pred tekom ne pije.
Pomislila sem, da ima verjetno pred maratonom ali treningom kakšen ritual, pa me je presenetil z odgovorom, da se najraje na tek pripravi z dobrim zajtrkom - jajca, kruh in paradižnik. Mogoče kdaj tudi kakšno pivo. Dober recept za dober začetek. Prav tako rad obleče nekaj v čast državi, kamor je prišel na maraton. Nekakšen talisman za srečo so njegove tekaške hlače. V vsaki državi na zadnjici kratkih hlač nosi njihovo zastavo. Tako se rad pokloni organizatorjem in tekačem nasploh.
Ampak od kod želja po ekstremnem teku? Sama si ne znam predstavljati naporov, ki jih doživljaš med tem. Emi se je nagajivo nasmehnil in z iskro v očeh povedal, da je od nekdaj rad tekel. Potem pa ga je skupek dogodkov pripeljal do tega, da je zapadel v nezdravo rutino, delo in na tek pozabil. Ko se je zredil in padal v depresijo, je potegnil črto. Naj pri tem povem, da sem lahko videla vse njegove zobe, ko se je nasmehnil in povedal, da med tekom izgubiš 6.000 kalorij in si zato tako zelo fit. Pobožal se je po obrazu in nadaljeval z resnejšim tonom.
Od nekdaj je torej rad tekel, že kot otrok si je želel preteči maraton, nikoli pa si ni mislil, da bo to dosegel že tako mlad. Vedno je predvideval, da bo nekaj takšnega doživel šele po 40. letu, ko bo že zrelejši. In tako sva se vrnila v obdobje, ko je potegnil črto in rekel, da mora sebe spet postavit na prvo mesto in narediti nekaj zase. Začel je spet trenirati in se pripravljati na svoj prvi maraton. To je bilo to. Nikoli več ni želel nič drugega.
Emi, kakšna je tvoja maratonska zgodba?
Svoj prvi maraton sem pretekel v Stockholmu. Tam ljudje res tečejo za zabavo. Ogromno je našemljenih tekačev, ki spodbujajo, pomagajo. Spoznal sem veliko ljudi in ugotovil, da lahko skozi tek res širim dobro energijo. Sploh ker imam v spominu, koliko tega sem bil deležen med samim tekom. Krizni trenutki so bili ključni.
Kako to misliš?
Ko premaguješ 42 kilometrov, gredo skozi glavo vsa mogoča čustva. Zgodilo se je že, da sem jokal od napora na 35. kilometru in da se zadnjih sedem kilometrov sploh ne spomnim. V takšnih trenutkih so ključni ljudje in sposobnost psihične samopomoči. Imel sem hudo krizo in zgodilo se je, da je mimo mene prišel neki "ata", me prijel za roko, mi porinil čokoladico v usta in na srce položil, da če zmore on, zmorem tudi jaz.
Kaj pa ti to, da si zmožen prebroditi takšno krizo, pove o tebi kot osebi?
Huh, pove ogromno. Predvsem to, da bi bilo, če bi bil pri drugih stvareh v življenju tako vztrajen, kot sem pri maratonih, že kičasto. Tek in izkušnja te res izoblikujeta. Dejansko sem skozi tek postal drugačen človek. Ljudje, ki tečejo, niso depresivni. Umiril sem se in ustavil svojo eksplozivnost, ki je prej nisem znal nadzorovati.
Praviš, da si na maratonih začel teči v tujini. Kako to, da ne v Sloveniji? Pretekel si namreč tudi ljubljanski, naš maraton.
Pretekel sem ga, ampak priznam, da je bil ljubljanski maraton eden najzahtevnejših zame. Psihološko najtežji. Če tečeš po tujini, nimaš pojma, kaj te čaka, kakšne so ulice, vidiš nove stvari, navdušijo te drugačne poti. Če tečeš po Ljubljani, poznaš vse. In to je psihično zelo zahtevno. Ko prideš na Dunajsko, si rečeš, zdaj pa samo še dva kilometra, potem pa te udari realnost, ker veš, da to niti približno še ni konec. Da te čaka še en velik zavoj po istih ulicah, kar je hudo. Poznavanje trase v tem primeru zame ni prednost.
Kaj pa je prednost domačega terena?
Vzdušje. Ljudje, ki jih poznaš. Sam sem se med tekom po Ljubljani zelo rad ustavil na postajah, poklepetal. Vedel sem, kje me bodo čakali moji podporniki. Najlepše pa je v Ljubljani na cilju, predvsem zato, ker me največkrat motivirajo ljudje. Na cilju se počutim kot otrok, ki je dobil čokoladico ali petico v redovalnico. Res gre za pristna, čista čustva. V vsakdanjem življenju takšne katarze ne doživim, zato te to mogoče tudi rahlo zasvoji.
Občutek zasvoji. Praviš, da imaš tek res rad in da z njim narediš nekaj zase. Ali to pomeni, da tečeš samo zase?
Tečem zase, ker vem, kakšen učinek ima tek na moj um in moje telo. Po drugi strani pa mi je noro lepo, ko vidim, da mi je uspelo za tek navdušiti tudi preostale. Prijatelji so zaradi moje vneme začeli teči in skrbeti zase. Najbolj me je ganilo, ko sem se za neki desetkilometrski tek oblekel v Supermana in so me videli otroci ter kričali za mano: "Glej, mami, Superman tudi teče." Če nekoga osrečim ali pa mu tek predstavim na način, da ga vzljubi tudi sam, je dosežek še toliko večji.
Preberite še:
1