Sobota, 13. 10. 2018, 12.05
5 let, 6 mesecev
Obrazi ljubljanskega maratona (3.) - Branko Gradišnik
Ima štiri otroke, štiri "praotroke", pa še nekaj ga navdaja z očetovskim ponosom #intervju
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
2,00
3
Pisatelj in kolumnist Branko Gradišnik se je udeležil vseh 22 ljubljanskih maratonov. Tradicijo udeležbe bo nadaljeval tudi letos.
Pisatelj, prevajalec in kolumnist Branko Gradišnik se je udeležil vseh 22 ljubljanskih maratonov in tradicijo namerava vzdrževati, dokler bo to mogoče. A če tekaška prireditev ostaja približno enaka, se spreminjajo njegove ambicije, povezane z njo. "Nekoč mi je bil na Ljubljanskem maratonu cilj, da pritečem v cilj čim prej, potem, da vsaj pritečem v cilj, potem, da pridem na start … Naslednja faza bo najbrž, da pridem dvignit številko in majčko," razmišlja o prihodnosti. Svojo prvo 42-kilometrsko razdaljo je pretekel ravno v Ljubljani, na krstnem "ljubljancu" leta 1996.
Sedeminšestdesetletni Branko Gradišnik je eden od 44 tekačev, ki so na različnih razdaljah tekli na vseh 22 ljubljanskih maratonih. Pisatelj, prevajalec, kolumnist in nadvse duhovit sogovornik je igral pomembno vlogo tudi pri rojstvu in razvoju največje tekaške prireditve, ki zadnji konec tedna v oktobru aktivira več kot odstotek slovenskega prebivalstva. Zase pravi, da je bolj stric iz ozadja, kot pa oče prireditve. Bil je namreč predsednik nestrankarske liste Rad imam Ljubljano, ki je v svoj volilni program uvrstila tudi organiziranje maratona v Ljubljani in namero tudi izpeljala.
"Če ti je mar, se pač potrudiš, da ne zamudiš. To je enako kot z rojstnim dnem ali kakšnim praznikom," pove Gradišnik o pomembnosti udeležbe na ljubljanskem maratonu.
Že 22 let zapored se udeležujete ljubljanskega maratona, prisotni ste bili tudi pri njegovem "rojstvu". Zakaj se vam ta tradicija zdi tako pomembna? Verjetno ste že večkrat morali odpovedati načrte oziroma jih prilagoditi terminu prireditve.
Pionirji tega teka pač malo tekmujemo med sabo. Mislim, da nas je še aktivnih okrog 30 - jaz sem zdaj že peti najstarejši, tako nekako. Čeprav, tu je še Ivan Bartol, letnik 1937, pa komaj leto dni mlajši Miha Horvat. Ko se srečamo, se rokujemo skoraj kot nekdaj Tito in Brežnjev - s kazalcem na zapestni žili tekmeca … Glede prilagajanja načrtov - to je enako kot z rojstnim dnevom ali kakšnim praznikom. Če ti je mar, se pač potrudiš, da ne zamudiš.
Zadnja leta raje hodite, kot tečete. Ali to pomeni, da boste na "ljubljancu" raje hitro hodili?
Res je, da skoraj ne tečem več. Imam štiri pse, z njimi je nemogoče teči: borderjema moram na pohodih metati teniško žogico, lovca moram imeti na vrvci, da ne gre za divjadjo, četrti pa je smetiščar in ga moram tudi nadzorovati, da se ne naje kake mrhovine. Ne morete si misliti, kaj vse odlagajo ljudje v gozdu.
Potem so tu srečanja z ljudmi, drugimi psi, mačkami. Predvsem pa mi je leta 2016 počila desna zadnja loža, v luknjo gredo trije prsti. Vseeno pa ne bom hitro hodil, vsaj upam. Podal se bom na desetko, povsem na repu, poskusil bom počakati nekaj minut, da se ognem začetnemu prerivanju.
V enem od najinih intervjujev ste izpostavili, da je edina težava ljubljanskega maratona ta, da ga ne želi prenašati nobena televizija. Prireditev je bila lani na sporedu na Planet TV in Siol.net, podobno bo tudi letos, s tem, da bo signal dostopen tudi v tujini … Ali to pomeni, da je LM po novem brez težav ali pač ne in so vzniknile nove?
To vprašanje je bolj za mojega prijatelja in soustanovitelja Andreja Razdriha, še bolj morda za neutrudnega izvajalca Gojca Zalokarja. Kolikor vem, se LM zdaj poteguje za zlato značko, torej za uvrstitev v samo špico svetovnih maratonov. Srebrno že imamo. Takšna priznanja so dobra - za mestni ugled, tudi za gospodarstvo in turizem, najbrž pa tudi za slovensko zdravje, kajti zgledi vlečejo toliko bolj, kolikor bolj glamurozni so.
Eden od tekačev ima rezultat 2:04, kar je že nepojmljivo hitro. LM sicer ne bo nikoli najhitrejši tek, ker ima dokaj težavno progo. TV-prenos je nuja - današnjih mladih povečini ne zanima nič, če ni dokumentirano v sliki. Če želimo, da bodo poleg, jim moramo dati priložnost za "lajkanje".
"Imam štiri otroke, štiri praotroke (dve vnučki, dva vnuka). Vsi ti so moj ponos. A tudi ljubljanski maraton je neke vrste moje dete. Njegova rast me navdaja torej z očetovskim ponosom."
Kako sami doživljate razvoj LM? Sta vajini poti obratno sorazmerni ali sorazmerni in rasteta oba skupaj? Je prireditev že preveč množična ali ste naklonjeni masovnim prireditvam?
Z leti se človek vse manj ponaša s kariernimi uspehi. Lahko bi torej zapel proti Vodniku: Kariernega uspeha po meni ne bo - dovolj, če me hčere, sinovi pojo. Imam štiri otroke, štiri praotroke (dve vnučki, dva vnuka). Vsi ti so moj ponos. A tudi LM je neke vrste moje dete. Njegova rast me navdaja torej z očetovskim ponosom. Po drugi strani pa pravim tistim, ki jih misel na tek straši, pa so potrebni gibanja: naj združijo bratca Tek in sestrico Hojo.
Bi kaj spremenili? Privabili še več tekačev na 42 kilometrov, podaljšali limitni čas, desetko prestavili na soboto in elitni maraton ter polovičko gostili na nedeljo?
Na take reči se ne spoznam, bi pa vpeljal posebne nagrade in medalje še za evropske tekače, namreč netemnopolte, saj bodo sicer sčasoma opustili vse upe in se preusmerili na računalniške igrice. Mislim, da v predlogu ni nobene primesi rasizma, kvečjemu nasprotno, saj implicira supremacijo temnopoltih. V Bratislavi imajo tak mednarodni maraton, omejen v tem smislu, in je silno priljubljen med Vzhodnoevropejci.
So se z razvojem LM spremenili tudi njegovi udeleženci? So bolje pripravljeni kot nekoč ali je ravno obratno, glede na to, da jih je danes precej več kot pred 20 leti?
Pred 20 leti smo bili vsi amaterji. Pomembno je bilo sodelovati. Danes je očitno še vedno pomembno sodelovati, saj sicer udeležba ne bi bila tako neverjetna - na tem teku teče več kot en odstotek našega prebivalstva. To pa pomeni, da je vsaj čustveno soudeležena - če ne drugače, prijateljsko, sorodstveno, partnersko - morda že desetina prebivalstva. Resnično ljudsko gibanje.
"Pred 20 leti smo bili na ljubljanskem maratonu vsi amaterji. Pomembno je bilo sodelovati. Danes je očitno še vedno pomembno sodelovati, saj sicer udeležba ne bi bila tako neverjetna - na tem teku teče več kot en odstotek našega prebivalstva."
Se vam zdi pomembno, da so del tekmovanja tudi elitni tekači iz tujine? Imajo po vašem mnenju dodano vrednost ali bi bilo povsem zadovoljivo, če bi tekli samo rekreativci?
Rekreativci imajo v Sloveniji na voljo še nekatere druge maratone, ki niso mednarodni. Po mojem je potrebno oboje.
Omenili ste, da skorajda več ne tečete, ali to pomeni, da boste v nedeljo, 28. oktobra, ko bo v Ljubljani na sporedu ljubljanski maraton, tekli na svežino, kot radi rečemo?
Da, lani, in glede na netreniranje in moja leta, mi je šlo po moji oceni nepričakovano dobro. Gotovo pomaga malohidratna in velemaščobna dieta, ki se je držim zdaj že štiri leta. Ker pa sem od letos tudi vegetarijanec, zdaj odpadejo ocvirki, ki so mi bili glavno kurivo. Bomo videli torej. Tako ali tako gre za rezultat, ki ne zanima nikogar razen morda mene.
Pred leti ste maraton prepolovili na mali maraton, zdaj vas, kot pravite, čaka desetka. Je bilo reduciranje kilometrov za vas osebni poraz ali pač povsem običajen potek stvari, ki se zgodi z leti?
Običajen potek. Kdor se ne zna sprijazniti in prilagoditi, temu življenje prej ali slej izstavi račun. Nihče ni večen, hvala bogu. Pred poškodbo sem odtekel zadnji maraton in zelo trpel. A s trpljenjem je tako kot z užitkom - oboje preglasuje pravo osebno srečnost, ki je ob burnejših čustvih človek sploh ne more občutiti.
Kdaj ste med tekom prenehali pogledovati na uro in preračunavati čase?
Kot rečeno, merila se prilagajajo okoliščinam in osebni realnosti. Nekoč mi je bil cilj, da pritečem v cilj čim prej, potem, da vsaj pritečem v cilj, potem, da pridem na start … Naslednja faza bo najbrž, da pridem dvignit številko in majčko.
Koliko maratonov ste že pretekli, če tem podatkom sploh sledite, in kateri vam je najbolj v čast in katerega bi najraje pozabili?
Ne vem več, rekel bi, da jih je bilo več kot deset vsega, saj sem poleg devetih ljubljancev pretekel še po enega ali dva v Radencih in Gorici. Prvi je bil ravno prvi LM, imel sem torej 45 let.
Sijajno leto zame, pa ne le zame - le malo pred tem sva z Berni (z ženo Bernardo, op. a.) dobila dvojčke. Sledila so leta odrekanj in fanatizma - brez fanatizma ne gre, je prehuda. Tekel sem, recimo, ob izteku hude viroze, in ker mi je osebna zdravnica nastop odsvetovala, sem jo javno zamenjal.
Tekel sem tudi v času žalovanja, nekaj dni po materini smrti in še pred njenim pogrebom - dejansko sem iz tujine pripotoval na oboje.
Nekoč sem maraton pretekel s petnim trnom (plantarnim fasciitisom) in se ob tem zahvaljeval dežju, ker sem si lahko vsaj občasno izbiral traso, ki je vodila prek velikih luž. Kakšno olajšanje je bilo to - kajti od bolečine so se mi med tekom sproščali endomorfini, in kadar sem stopil v mehkobo luže, sem lahko užil trenutek nebes!
Bila so seveda tudi leta razočaranj. V vrhunski formi - takrat sem treniral z Nado Kozjek in pokojnim njenim možem Pavletom - sem le tri tedne pred LM odtekel zame neverjetno hiter krog dejanske Žice okrog okupirane Ljubljane - kompletnih več kot 34 kilometrov, ne pa zaradi obvoznice skrajšanih 31, ki jih počasi lahko pretečem tudi še zdaj, kot recimo letos.
Pri tem rekordnem treningu pa so nastale mikropoškodbe in me tri tedne zatem upočasnile v drugem krogu maratona, in čeprav sem postavil osebni rekord, mi je bil ta nastop najhujše razočaranje. Veste, ni hujšega posmeha telesa, kot če igraje pretečeš prvi krog 1:40, pa potem dobiš vse hujše krče.
No, nič hudega. Največje veselje sem tako ali tako doživel že tisto prvo leto, ko sem prišel na start prepričan, da ne bo nikogar, pa videl skoraj 700 zbranih. V cilj maratona nas je potem priteklo 145 moških in osem žensk, še vedno vem na pamet. Bil sem 88. Med moškimi. Med ženskami sem bil precej boljši – šesti. Moja najboljša uvrstitev sploh.
Panta rei - vse teče, je rekel Heraklit. In vse se izteče, pravita Kohelet in Mark Avrelij. Kaj se še da reči? Vse je že povedano. Aha - Carpe diem! Izkoristi svoj čas, dokler si! To seveda ne velja zgolj za tekanje.
Volkswagen 23. Ljubljanski maraton na Siol.net in Planet TV
Volkswagen 23. Ljubljanski maraton bo na sporedu zadnji oktobrski konec tedna. V soboto, 27. oktobra, bodo na sporedu otroški, šolski teki in Fun tek z dobrodelno noto, nedelja, 28. oktobra, pa bo dan za tekače, ki se bodo preizkusili na trasah za 10, 21 in 42 kilometrov.
Maratonsko dogajanje bomo z zgodbami in podrobnejšimi informacijami spremljali tudi na našem portalu. Neposredni prenos nedeljskega programa boste lahko spremljali na Siol.net in Planet TV.
Preberite še:
3