Sreda, 16. 10. 2019, 18.00
4 leta, 5 mesecev
Obrazi ljubljanskega maratona – Boris Fluher, atletski trener
Atletski trener: Velike stvari nikoli ne pridejo iz cone udobja #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
1,23
Od ljubljanskega maratona nas loči le še 11 dni. Skupino tekačev v okviru skupnosti Priprave se na slovenski tekaški dogodek leta pripravlja od aprila.
"Največji izziv maratona je, da se zanj 'naštelaš' v glavi," poudarja Boris Fluher, 33-letni atletski trener, ki skupino tekačev že od aprila pripravlja na kraljevsko razdaljo ljubljanskega maratona. Sam bo na največji slovenski tekaški prireditvi predvsem v vlogi motivatorja. "Mislim, da kot trener na treningih in tekmah ne smeš izživljati lastnih ambicij. Ne moreš biti trener zato, da boš zraven izvajal lastni trening. To ne gre. Ali se posvetiš tekačem ali pa se posvetiš sebi. Ampak če se sebi, potem nisi dober trener, kar tekači tudi hitro začutijo," poudarja Mariborčan, ki je svoj prvi maraton pretekel prav v Ljubljani.
Boris Fluher je eden od trenerjev, ki v okviru projekta Priprave na ljubljanski maraton skupino tekačev pripravlja na maratonsko razdaljo.
33-letni Mariborčan Boris Fluher je trener maratonske skupine v okviru skupnosti Priprave, ki se v Ljubljani že od aprila pripravlja na ljubljanski maraton. Sam je pretekel 10 maratonov, od tega sedem v Ljubljani, tudi prvega pred desetimi leti. Tri je odkljukal v okviru ironmanskih preizkušenj v Barceloni, Frankfurtu in na svetovnem prvenstvu v ironmanu na Havajih (po 180 km kolesarjenja in 4 km plavanja). Lani je na pripravah vodil začetnike, letos ima opravka z maratonci.
Kot otrok je treniral nogomet, od nekdaj pa je bil nadarjen za vzdržljivostne športe, predvsem za tek. Pred leti se je lotil tudi triatlona – teku je priključil še treninge kolesarstva, predvsem pa plavanja, kjer je pridobil tudi učiteljsko licenco. Po izobrazbi je diplomant Pedagoške fakultete, smer športno treniranje, absolvent magistrskega programa Management v športu na Ekonomski fakulteti ter trener atletike.
Njegov moto je: Velike stvari nikoli ne pridejo iz cone udobja.
Kako se spomnite svoje prve maratonske izkušnje pred natanko desetimi leti?
Prvi maraton mi je bil predvsem izziv, ampak to je tako ali tako vedno. S skupino, s katero sem takrat treniral, smo se odločili, da se lotimo maratona. 42 kilometrov sem pretekel v nekaj več kot treh urah, kar ni slabo, a sem vmes občasno še vedno hodil in se spopadal z različnimi krizami. Ne glede na vse predhodne kilometre je dejstvo, da za maraton potrebuješ izkušnje. Ni tako enostavno.
Kaj so po vašem največji izzivi, ki jih prinaša takšna razdalja?
To, da se za takšno distanco 'naštelaš' v glavi. Predvsem moraš verjeti, da bo šlo, in se zavedati, da med maratonom nikoli ne bo lažje. Tudi če se ustaviš, ne bo nič lažje. Vse krize prebrodiš kar med tekom. Tudi če se za minuto ustaviš, zato ne bo nič lažje, samo slabše je.
Spremljajte zgodbe iz rubrike Obrazi ljubljanskega maratona.
Kako premagati krize? Kakšen je vaš nasvet tečajnikom?
Najbolje z avtogenim treningom in lastno sugestijo. Maraton običajno tečemo kot v valovih. Na trenutke se lahko počutiš zelo dobro, na trenutke pa tudi precej slabo.
Kaj pa tekaški zid, s katerim se maratonci pogosto srečujejo kmalu po 30. kilometru?
Tekaški zid je bolj povezan z energijo oz. njenim pomanjkanjem. Zato je še kako pomembno, da med maratonom redno posegamo po hrani. Svojim tekačem vedno svetujem, naj jedo na vsaki okrepčevalnici, tudi če ne čutijo potrebe.
Predvidevam, da je vsaka maratonska izkušnja drugačna.
Da, poleg tega sem se vsakega lotil z drugačnim ciljem. Najprej sem si želel maraton samo preteči, na naslednjih petih maratonih pa sem ciljal na izboljšanje osebnega rekorda. Preteči 42 km je vedno težko, le hitrejši sem postajal.
Zadnje štiri maratone sem odtekel kot uradni tempo tekač za čas pod tri ure na ljubljanskem maratonu, kar pa je spet posebna izkušnja in izziv.
Kakšen je zdaj vaš osebni rekord?
2;45:00.
Priprave tekačev na ljubljanski maraton, (video: Metka Prezelj/Planet TV):
Imate še kaj manevrskega prostora?
Imam, a če bi čas želel še izboljšati, bi temu moral posvetiti več časa, cilj pa bi si moral zastaviti že spomladi. Letos v Ljubljani ne bom tekel za svoj rezultat, ampak bom tekel s svojimi tekači.
Na ljubljanskem maratonu boste potem bolj v vlogi motivatorja. Je lastne rezultatske ambicije težko postaviti na stran?
Da, v Ljubljani bom predvsem v vlogi motivatorja. Sicer pa mislim, da kot trener na treningih in tekmah ne smeš izživljati svojih ambicij. Ne moreš biti trener zato, da boš zraven izvajal lastni trening. To ne gre. Ali se posvetiš tekačem ali pa se posvetiš sebi. Ampak če se sebi, potem nisi dober trener, kar tekači tudi hitro začutijo.
Kakšne so sicer vaše tekmovalne ambicije?
Rad bi še tekmoval, a zdaj se mi je v osebnem življenju zgodilo toliko stvari (družina, služba, treningi s skupino, šola), da za takšne treninge ni bilo časa.
Od 24. izvedbe ljubljanskega maratona, na katerega se že od aprila pripravljajo tudi tekači v vaši skupnosti Priprave, nas loči še 11 dni. Mora biti do zdaj večina dela oz. priprav že odkljukanih?
Da, bolj ali manj.
Ste zagovornik tega, da je za maraton kilometre in izkušnje treba nabirati več let?
Da, tudi ti tekači, ki jih treniram zdaj, trenirajo že vrsto let in so v večini že vsi pretekli maraton, zdaj pa si želijo nekaj novega. S svojim znanjem so prišli do konca, treningi so se začeli ponavljati, rezultati so bili temu primerno vedno slabši, mi pa jim nudimo nekaj več.
Prva pozitivna plat treninga v skupini je ta, da gre za trening v skupnosti. Ko je na treningu od 10 do 15 ljudi, se lažje spraviš k treningu, poleg tega pa si tudi bolj motiviran, da trening dobro opraviš.
Druga plat pa je prisotnost trenerja, ki vedno pripravi trening, ki mora biti smiseln in zanimiv … Na začetku jih moram malce "bremzati", na koncu pa potrebujejo več spodbude.
Trener je v tem pogledu dodana vrednost, ki te spravi iz cone udobja. Tekače spodbudi, da izvajajo stvari, ki se jim jih sicer ne bi ljubilo, na primer vaje za boljšo tehniko teka, vaje za moč, intervalni trening, se pravi trpljenje …
V okviru priprav na ljubljanski maraton vodite treninge maratonske skupine. Je to najbolj elitna skupina, glede na to, da maratonska razdalja velja za kraljevsko?
Recimo, da so najpogumnejša skupina.
Pa je drugače delati z maratonci ali tekači, ki se pripravljajo na 10 kilometrov? Kateri so bolj zagnani?
Nedvomno maratonci. Njih ne ustavita ne dež ne mraz, oni bodo vedno prišli. Vedo, koliko dela je potrebnega za 42 km, to je spoštovanja vredna dolžina. Zavedajo se, da jim bo pozneje za vsak trening žal. Medtem ko se pri teku na 10 km že nekako zvlečeš do cilja, se pri maratonu ne.
Sicer pa je delo tudi z začetniki zelo zanimivo. Skupina začetnikov je bila zelo delovna in zagnana, zelo so napredovali. Morda je lažje le v tem pogledu, da je začetnikom enostavneje razložiti filozofijo teka, jim predstaviti potek treninga, način treniranja, ki vsebuje še precej več kot samo tek (tehnika, moč, preventiva pred poškodbami), medtem ko je pri izkušenih tekačih težje izkoreniniti morebitne napake.
Če imamo dobro bazo, potem se tudi rezultati hitreje izboljšujejo. Baza pa se skriva v moči. Tek ni drugega kot moč krat frekvenca oz. dolžina koraka (kolikor si močan, toliko se boš odrinil) in število korakov. Zato je tekaško specifičen trening moči, ki te okrepi, še kako pomemben, prav tako pa tudi hitrost in preventiva.
Omenjate preventivo pred poškodbami …
Večinoma gre za vnetja mehkih tkiv, torej v gležnju, kolenu ali kolku, kar je posledica preobremenitve (preveč naenkrat) ali napačne tehnike, s katero se ruši statika v telesu.
Kakšne vaje izvajate za preventivo?
Vaje za moč na lastni teži. Tekaško specifične vaje, ki so usmerjene predvsem v moč nog in v jedro telesa, ki je zelo pomembno, saj drži celotno telo. Bolj ko je jedro močno, bolj ko telo držiš pokonci, lažje se potem osredotočaš na pravilno tehniko teka.
So tekaške napake med maratonci in začetniki zelo različne?
Napake so enake, več jih je pri začetnikih, a jih je tam lažje odpraviti.
Tek po prstih?
Zagovarjam tek po prstih, vendar menim, da je to zadnja stvar, ki jo moraš popravljati. Pomembnejši je pravilen položaj telesa. Telo mora biti zravnano, ne smemo biti skrčeni in sklonjeni, saj z vzravnanim telesom omogočimo, da so pljuča dovolj odprta, pa še križ ne bo trpel.
Zelo pomembno je tudi delo rok. Roke ne smejo biti niti preveč spuščene niti zategnjene ali opletati levo in desno. Potem pa je tu še delo nog. Opažamo, da ljudje pri hoji stopala vedno bolj postavljajo navzven, to pa prenašajo tudi v tek.
Tečejo s skoraj iztegnjenimi koleni iz kolkov, s tem pa so kolena in kolki napačno postavljeni oz. se gibljejo v obsegu, za katerega niso namenjeni. Če to forsiraš, bo slej ko prej prišlo do poškodb.
Tek je popolnoma naravno gibanje, ki se ga ne učimo, ampak nam je prirojeno. To lahko lepo vidimo pri otrocih, ki tečejo popolnoma pravilno, ne da bi jih starši naučili.
Ljubljanski maraton je z naskokom največja tekaška prireditev v Sloveniji. Predvidevam, da masa ljudi pozitivno vpliva na izboljšanje osebnih rezultatov. Drži?
Da, kar precej. Dejstvo je, da hormoni sreče zavirajo bolečino in ljudje v takšnem stanju iz sebe iztisnejo še več kot bi sicer.
Tudi motivacija za prihodnje tekaško angažiranje je precej večja kot bi bila običajno. Tekmovanja so dandanes ustvarjena predvsem kot šov in ta te potegne, da se udeležuješ tudi drugih tekem, tudi v tujini.
