Vladimer Boisa prišel kot golobradi Gruzijec, zdaj je največji žabar

Le kdo ga ne bi imel rad? Z vselej nasmejanim in pozitivno nastrojenim sogovornikom iz Gruzije, ki je v življenju marsikaj prestal, žal pa pri tem ni imel vselej opravka z zgolj prijaznimi stvarmi, smo srkali kavo na eni izmed ljubljanskih tržnic. Tu se že dolgo počuti kot doma. V Sloveniji mu je tako všeč, da si je na obrobju Ljubljane postavil tudi družinski dom. Na sončni strani Alp se želi tudi postarati.

Kaj počne danes Vladimer Boisa?

Njegova otroka nadaljujeta bogato športno tradicijo. Naja je že dokazana vrhunska odbojkarica, Lian je obetavni košarkar, sam pa je z ženo pogumno in ponosno zaplul še v poslovne vode. Na tradicionalen gruzijski način že dobro desetletje ustvarja lastno vino in brendi, njegova znamka pa iz leta v leto pridobiva prepoznavnost.

Vladimer Boisa tako pri 45 letih spretno krmari med poslom, družino in košarko, saj že dolgo opravlja vlogo športnega direktorja reprezentance Gruzije, v iskrenem pogovoru za Sportal pa se je dotaknil marsičesa – tako prijetnih kot tudi manj prijetnih tem. Spregovoril je tudi o trpljenju njegove družine ob razpadu Sovjetske zveze, ko njegova družina dobesedno ni imela za kruh, o selitvi v Slovenijo, pa fanatični pripadnosti Ljubljani, kjer celo njegova otroka priznavata, da ne poznata večjega žabarja od njega, in tudi kritičnemu pogledu na slovensko politiko. Vabljeni k branju!

Na tribunah ga lahko v Sloveniji pogosto srečate. Zlasti na košarkarskih in odbojkarskih tekmah. Foto: Aleš Fevžer

Pozdravljeni, Vladimer! Mladost ste preživeli še v Sovjetski zvezi. Kako je bilo živeti izza pregovorne železne zavese?

Lepo. Odraščal sem v gruzijskem mestu Rustavi. Čeprav pa, po drugi strani … Ko skušaš zavrteti film nazaj in se spominjati zadev iz tistega obdobja, ti dandanes pomaga tudi umetna inteligenca. Veliko je teh nostalgičnih videov, ki te vrnejo v tiste sovjetske čase, a so tudi varljivi.

Zakaj tako razmišljam? Ker si včasih misliš, kako je bilo takrat vse lepo. Vsi so imeli denimo službe. Potem pa se na koncu vendarle spomniš, da nisi mogel nikjer kupiti kavbojk. Morali smo jih tihotapiti. Tudi kokakola ni bila na voljo, ampak samo pepsi. Pa velikokrat smo imeli krizo, ker ni bilo sladkorja in še česa drugega.

Vseeno imam dobre in prijetne spomine. Na te slabše sem že pozabil. Verjetno zaradi tega, ker sem bil takrat še otrok. V mladosti pa ti je vse lepo. Takrat so vsi imeli službe, poleti si lahko odšel na počitnice v kampe. Moja teta je bila direktorica šole, oče in mama sta imela spodobni službi. Ko so bile počitnice, je bilo poskrbljeno za vse.

V Abhaziji je Vladimer Boisa kot otrok preživel mnoga poletja. Foto: Guliverimage

Blizu smo imeli Črno morje, najlepše pa nam je bilo v Abhaziji, ki je trenutno okupirana s strani Rusije in jo zdaj nadzorujejo Rusi. V življenju sem že ogromno prepotoval in videl marsikaj lepega, a Abhazija velja v mojih očeh še vedno za nekaj najlepšega. Upam, da bom lahko šel tja še kdaj na počitnice.

Torej se je dalo v obdobju Sovjetske zveze vendarle spodobno živeti?

Dalo se je živeti, sem pa zagotovo prepričan, da bi starša s takšnimi službami, kot sta jih imela takrat, veliko bolje živela v zahodni Evropi. Tam bi imeli na razpolago tudi več stvari. Tako je pač bilo.

So se pa zadeve spremenile, ko je razpadla Sovjetska zveza. Tisto pa je bilo grozno, turbulentno. To je bilo zelo težko obdobje za našo družino. Ni bilo niti elektrike niti vode. Če bi me kdo vprašal, kako je bilo takrat moji družini in naj to ocenim od ena do deset, bi mu odgovoril nič. Niti ne ena, ampak nič.

Tako hudo ste torej trpeli ob razpadu največje države na svetu?

Da. Nismo imeli ničesar. Ostali smo brez elektrike in vode. Če je prišla elektrika, smo to v bloku proslavljali kot španski nogometaši, ko so dosegli zadetek v finalu svetovnega prvenstva (smeh, op. p.). Tako smo se veselili. Vsaj dve leti smo morali tako trpeti.

Živeli smo v četrtem nadstropju in morali po stopnicah nositi vedra, polna vode, da smo lahko z njimi napolnili kad in splahovali stranišče. Oče in mami sta imela službo, a nista dobivala denarja, tako da je bilo res brutalno. Ni bilo denarja. Da sem lahko sploh odpotoval na svoje prvo evropsko prvenstvo v košarki, si je moral oče izposoditi denar od prijatelja, da je lahko poravnal moje stroške.

Prizor iz Tbilisija iz leta 1993, ko se je Gruzija v uvodnih letih državne samostojnosti soočala s številnimi težavami. Foto: Guliverimage

Takrat nam je bilo težko. Potem pa se ti po drugi strani zdi, kako so bila leta v Sovjetski zvezi dobra, a razumeš? Res zanimivo. Ob prehodu iz Sovjetske zveze v samostojno Gruzijo smo imeli tri do štiri zelo huda leta. Hvaležen sem, da sem to videl in preživel. To mi je pozneje pomagalo v življenju, saj sem se naučil, kako se znajti v stresnih situacijah, ko nimaš vsega na razpolago in ti marsikaj primanjkuje. Ker takrat, če povem odkrito, nismo imeli niti za kruh.

Tako je leta 1991 zavihrala nad Tbilisijem zastava samostojne Gruzije. Foto: Guliverimage

Nismo imeli praktično za nič. Z bratom sva počela vse živo, da smo preživeli. Kradla sva steklenice in podobno. Takrat je bilo v Rustaviju res zahtevno. Zlasti za starša. Mama je iskala rešitve, hodila v Turčijo in Rusijo ter prodajala določene zadeve, da smo lahko preživeli.

Res ne bi hotel, da kak otrok vidi, kako tvoji starši tako trpijo. Na koncu koncev smo s to generacijo otrok, saj smo se vsi v Gruziji srečevali s podobnimi težavami, izkusili neko obdobje, za katero sem lahko hvaležen, saj smo zaradi tega bolj iznajdljivi v življenju. Zagotovo pa ne bi nikdar hotel, da bi moji starši, otroci ali pa vnuki tako živeli. Ne, ne.

Torej je razpad Sovjetske zveze, takrat ste imeli ravno deset let, brutalno vplival na kakovost vašega življenja?

Sprva da. Takrat so določene osebe pokradle vse, kar se je dalo. Kdor je imel to možnost, je to zlorabljal. Bil je namreč popoln razpad sistema. Ni bilo policije. Ni bilo organov, ki bi nadzorovali dogajanje. Ni bilo nadzora nad tem, ali kdo plačuje delavce ali ne. Tisti malo bolj iznajdljivi in pokvarjeni so takrat čez noč postali bogataši. Pravi milijonarji. Navadni ljudje in delavci pa so takrat po domače najeb*** … Ni bilo pošteno, a tako je pač bilo.

Ste že takrat kot otrok sanjali o tem, da bi bilo bolje iti v tujino in srečo iskat drugje?

Vladimer Boisa se rad vrača v Gruzijo. Ko jo je zapustil pred skoraj tremi desetletji, so bile razmere v državi kar nekaj časa nevzdržne. Foto: Osebni arhiv Najprej moram opisati, kako je bilo v moji šoli. Sem verjetno še zadnja generacija sovjetskih pionirjev. Imeli smo podobno navado kot v Jugoslaviji in dobili smo svojo rutico. V šoli v Rustaviju so bili poleg mene pretežno rusko govoreči vrstniki. Rusi, Ukrajinci, Armenci, Azerbajdžanci … Moja sošolca sta bila celo dva Nemca. Morate vedeti, da so večino starega dela mesta Rustavi, skoraj 70 odstotkov, po drugi svetovni vojni obnovili nemški vojni ujetniki. Tako se je v šoli vedno našel tudi kdo z nemškim ali pa grškim priimkom. Gruzija je bila v Sovjetski zvezi vedno znana po tem, da živi v njej največ različnih nacionalnosti.

Ko pa je nato Sovjetska zveza razpadla, je sledil kolaps. Zgodilo se je kot v filmu. Zbudil si se, okrog tebe pa kar naenkrat nobenega več. Nemci so pobegnili v Nemčijo, Grki v Grčijo, Židi v Izrael, Rusi v Rusijo, Ukrajinci v Ukrajino in tako naprej. Ostal sem le še z Gruzijci. Tudi moji starši so imeli možnost, da bi se takrat preselili v Moskvo, a se niso odločili za to.

Ste torej Gruzijec ruskih korenin?

Uf. Moja mama ima belorusko, oče pa rusko in ukrajinsko kri. Tako se v meni pretakajo kar tri zelo konfliktne krvi (smeh, op. p.). Ampak glede tega nimam težav. Z vsemi sem dober.

Govorite gruzijsko, a tudi rusko. Kako različen pa je gruzijski jezik od slovenskega?

Nima prav nobene povezave s slovanskimi jeziki. Razlika je velika kot dan in noč. Kot da bi primerjal slovenski jezik z japonskim. Povsem sta si različna. Povsem. Pri tem velja izpostaviti, da je gruzijski jezik celo tako zapleten, da pri Japoncih ali pa Korejcih, ko jih slišiš govoriti, kdaj ujameš kakšno besedo, na katero se lahko nasloniš. Pri gruzijskem jeziku pa se niti to ne da.

Če ujameš kakšno, ki te na kaj spomni, je to zagotovo ruska beseda ali pa kakšna kletvica, ki se prikrade v besednjak. Gruzijci jih znajo uporabljati, da lahko lažje opišejo kakšno stvar. 

Po osamosvojitvi Gruzije je v vaši državi po zaslugi Rusije nekajkrat divjala vojna. Tudi v vašem rojstnem mestu Rustavi?

Ne, tam ni bilo nikoli vojne. Vojaški spopadi so bili v Abhaziji. Ob Črnem morju. Pa v Osetiji blizu Tbilisija. No, relativno blizu Tbilisija. Saj je 800 kilometrov blizu, kajne (smeh, op. p.)?

Gruzija je s svojo neokrnjeno naravo postala priljubljena turistična točka tudi za ljubitelje pohodništva. Foto: Guliverimage

V Zakavkazju so časi že dolgo politično nemirni. Ogromno je manjših sosedskih državic, večinoma islamskih. Nekatere so mednarodno priznane, druge spet ne. Kako se Gruzijci razumete z njimi?

Gruzija je imela z njimi vedno dober odnos. Pa naj gre za Dagestan, Čečenijo ali koga drugega. Ni težav. Oni so muslimani, mi smo pravoslavci. S tem ni bilo nikoli težav. Tudi zdaj je tako. Stanje se je umirilo, vse več turistov prihaja uživat v te dele sveta. Razcvetel se je zlasti treking, čemur se ne čudim, saj je tam čudovita narava, ljudje pa gostoljubni.

Kako je torej zdaj živeti v Gruziji, 35 let po osamosvojitvi?

Gre na bolje. Me pa zelo moti, da je vse osredotočeno zgolj na Tbilisi. Verjetno je v Gruziji okrog tri milijone in pol ljudi. Končno število težko oceniš, saj jih veliko živi na črno v tujini in so neprijavljeni. No, vsaj dva milijona pa jih prebiva prav v Tbilisiju. Predstavljajte si torej, kakšen kaos to povzroča. Zlasti glede prometnih gneč. Ali pa logistike.

Tega sploh ne moreš primerjati z Ljubljano. Pa potem gledaš živčne voznike v Ljubljani, ko malce stojijo na Celovški ulici ali pa kje na avtocesti v Sloveniji. Pa gre avto počasi naprej, je tekoča kolona, a so vseeno vsi živčni in razjarjeni. Bentijo, kakšna gneča je. No, proti Tbilisiju, da sploh ne govorim o Moskvi ali pa Istanbulu, je to mala malica. Če bi Slovenci doživeli tisto gnečo, si lahko le predstavljam, kakšna bi bila šele njihova reakcija (smeh, op. p.).

V Tbilisiju, ki je zvečer poln očarljivih barv, to velja zlasti za njegovo staro mestno središče, živi več kot polovica vseh prebivalcev Gruzije. Foto: Guliverimage

Res sem lahko vesel in hvaležen, da živimo v tako lepem mestu, kot je Ljubljana, kjer ne potrebuješ veliko časa, da prideš iz enega na drugi konec. Otrok gre v šolo, pa iz šole domov, nato pa na trening. Takrat izgubljamo v Sloveniji veliko manj časa kot bi ga v Tbilisiju. O tem mi veliko govori brat. Tako kot moja sestra živi v Tbilisiju in zaradi gostega prometa težko usklajuje vse obveznosti otrok.

Na srečo ima Tbilisi vsaj metro. Sicer sta le dve liniji, a vseeno. Pomaga. Metro je vselej poln. V Moskvi sem se vedno čudil, zakaj ljudje po mestu sploh potujejo z avtom ali pa taksijem, če imajo tako lep in urejen metro. Spominja na muzej, prekrasen je. A nekateri enostavno ne morejo iz svoje kože in se jim zdi za malo, da bi potovali skupaj z drugimi v metroju. Pa čeprav … Ko se mi je v takšnih velemestih kam mudilo, sem bil z metrojem vedno pravočasno na cilju.

Ljubljana je v tem pogledu bistveno manjša, tudi o metroju lahko le sanja. Kdaj pa ste v življenju sploh prvič obiskali Slovenijo?

Leta 1996. Takrat sem z gruzijsko reprezentanco do 16 let igral kvalifikacije v Celju. To je bilo tudi moje prvo potovanje v tujino, prvič sem zapustil Gruzijo. Takrat nam je primanjkovalo denarja. Nismo imeli dovolj, da bi si lahko privoščili potovanje z letalom, zato smo se v Slovenijo odpravili z avtobusom. To je bila res dolga pot. Trajala je nekaj dni. Vmes smo prespali v Turčiji, pa nato še v Romuniji.

Čeprav smo košarkarji zelo visoki ljudje, nas tako dolga vožnja v majhnem avtobusu ni motila. Takrat smo bili vendarle mladi, polni energije. Komaj smo čakali, da končno okusimo, kako je v tujini. Kako je, ko zapustiš Gruzijo. Ker pa je takrat na območju nekdanje Jugoslavije še divjala vojna, smo morali do Slovenije žal po daljši poti prek Madžarske.

Le dve leti pozneje ste že zapustili Gruzijo in košarkarsko kariero, v kateri ste pozneje posegali po vrhunskih dosežkih in rezultatih, nadaljevali v Sloveniji. Zakaj?

Barve Gruzije je branil vse od mlajših selekcij pa do članov. Leta 2011 je na EuroBasketu skupaj z njim nastopil tudi tri leta mlajši brat Anatoli. Foto: Guliverimage V Celju sem se takrat izkazal v dresu reprezentance. Opazila me je Olimpija. Janez Rajgelj je malce pozneje stopil z menoj v stik. Takrat se je zame zanimalo kar nekaj evropskih klubov. Bil sem na pogovorih v Tel Avivu pri Maccabiju, pa z Efes Pilsnom v Istanbulu in Paokom v Solunu. Verjetno bi marsikdo pomislil, zakaj nisem izbral katerega izmed teh znanih klubov, še bogatejših od Olimpije. A takrat me sploh ni zanimal denar.

Meni, pa tudi staršem, čeprav je bila na koncu to povsem moja odločitev, je bilo lažje, ko sem se na lastne oči prepričal in videl, kakšna država je Slovenija. Takoj mi je postala všeč. Vse mi je bilo bolj domače, bolj mirno. Začutil sem, da mi je Slovenija usojena, da je to preprosto to.

V Slovenijo bi se tako lahko preselil že pri 16 letih, a so me starši prosili, ker sem moral v gimnaziji opraviti še en letnik, da bi najprej končal šolo. Tega od mene niso zahtevali, ampak me prosili, da tako naredim, potem pa lahko naprej v življenju delam, kakor me je volja. In sem res tako storil in jih upošteval.

Bila pa je še ta olajševalna okoliščina, da je naš košarkarski klub Azoti v Rustaviju prejel nekaj denarja in takrat sestavil dobro ekipo. Igrali smo tudi evropske tekme v pokalu Radivoja Koraća. Takrat sem, ne glede na to, da se nisem prej pridružil Olimpiji, zelo napredoval. Ko sem nato leta 1998 prišel v Slovenijo, so bili vsi navdušeni nad mojim napredkom. Dobro, kar zadeva taktiko, sem še nekoliko zaostajal za svojimi vrstniki v Sloveniji. A šlo je na bolje.

Svojo košarkarsko pot ste nato začeli v Postojni.

Res je. Konkurenca pri Olimpiji je bila izjemna, trener Zmago Sagadin pa je imel jasno začrtan program in smernice. Točno se je vedelo za vsakega igralca, kako in kaj. Tako sem najprej odšel po minute v Postojno. Naslednje dve leti sem se kalil pri Slovanu in čakal svojo priložnost. Pri 20 letih sem jo tudi dočakal, saj sem začel igrati za Olimpijo. Sprva niti ne veliko. Bolj kot v evroligi sem nastopal na domačem prvenstvu, a sem vseskozi delal, marljivo treniral, se učil in čakal. Res sem vesel, da sem se tako odločil.

Z Olimpijo je osvajal lovorike kot po tekočem traku. Trikrat je bil slovenski prvak, štirikrat je osvojil pokal, trikrat superpokal, leta 2002 pa je bil najboljši tudi v jadranski ligi. Foto: Aleš Fevžer

Kako pa je bilo s takratnim življenjskim standardom v Sloveniji? Ste si lahko pred slabimi tremi desetletji v Sloveniji privoščili več kot bi si lahko v Gruziji?

Zagotovo, da. Lahko sem si privoščil več. Zelo sem bil zadovoljen že s svojo prvo plačo sploh glede na svojo starost v takratnih časih. No, pa saj sem imel že pred tem tudi v Gruziji kot košarkar kar dobro plačo. To je nenazadnje tudi rešilo mojo družino. Od takrat naprej smo začeli bolje živeti. Če ne bi začel služiti denarja prek športa, bi se kriza v moji družini še malce podaljšala, tako pa se je marsikaj spremenilo na bolje.

Sem pa lahko nato v Sloveniji živel bistveno bolj lagodno in mirno. To mi je veliko pomenilo. V Gruziji je bilo vse skupaj preveč napeto, prisotno je bilo kar nekaj kriminala. Takrat smo kot mladi fantje seveda pogosto hodili ven. A ko si to počel, si moral v Gruziji paziti, s kom se pogovarjaš. In o čem se sploh pogovarjaš.

V državnem dresu se je na največjih tekmovanjih večkrat pomeril tudi proti Sloveniji. Na fotografiji se je tako boril pod košem z nekdanjim asom slovenske košarke Matjažem Smodišom. Foto: Guliverimage

V Sloveniji pa je bilo vse bolj mirno in ležerno. Življenjski slog mi je bolj ugajal, vse je bilo urejeno. Igral sem za ekipo, ki je bila, kar zadeva razvoj mladih igralcev, takrat najboljša v Evropi. Za vse je bilo poskrbljeno. Trenirali smo zjutraj in zvečer, vmes pa imeli urejeno prehrano in živel sem v dobrem stanovanju. Kaj dobrem, odličnem! Imel sem dvosobno stanovanje v Ljubljani. Za tako mladega tujca, kot sem bil takrat, je bilo to nekaj fenomenalnega. Maksimalno sem se posvečal treningu, če pa so šli fantje kdaj zvečer kaj pogledat, sem šel seveda z njimi. To je bil zame raj na Zemlji.

V Ljubljani smo pogosto hodili v Eldorado. Pa tudi v Flex. Tja smo hodili večinoma le športniki, od rokometašic do košarkarjev. Vsi smo se poznali med seboj, bila je prijetna scena.

Torej v Sloveniji niste čutili kakšnega posebnega domotožja?

Takole bom rekel. Prve tri mesece mi je bilo kar težko, saj sem bil sam. Potem pa mi je steklo. Bistveno lažje mi je postalo, ko sem se privadil na slovenski jezik. Tega pa sem osvojil kar hitro, saj mi je pomagalo znanje ruskega jezika. Veliko sem se naučil tudi prek televizije, ko sem zavzeto bral slovenske podnapise ob predvajanju tujih filmov. To mi je zelo pomagalo.

Kar pa zadeva košarko, se zaradi vsega dobrega, kar je takrat predstavljala Olimpija, nisem veliko obremenjeval. Vedel sem, da dobro treniram in da se maksimalno posvečam ciljem. Zato sem preprosto verjel, da bom s takim delom moral nekaj doseči.

In res. Pozneje ste posegli po zvezdah, bili tudi kapetan Olimpije in eden boljših reprezentantov Gruzije, pa tudi legionar v številnih kakovostnih tujih klubih v Italiji, Rusiji, Grčiji, Španiji in na Hrvaškem. Fascinira pa zlasti vaša fanatična pripadnost Olimpiji kot klubu in Ljubljani kot mestu.

Tako se je zaljubil v Ljubljano in Olimpijo, da je postal velik žabar. Stiska pesti za vse zmaje, tako tiste, ki tekmujejo v košarki, kot tudi tiste v nogometu in hokeju na ledu. Foto: Aleš Fevžer Vedno poudarjam, da sem Gruzijec, a sem po drugi strani tudi Ljubljančan. Otrokom skušam glede patriotizma res marsikaj vcepiti. Pa naj gre za mesto, državo ali pa klub. Želim si, da bi bili takšni tudi moji otroci. Le tako lahko, to je moje razmišljanje, vsak klub preživi.

Poglejte na primer, kaj se dogaja v Grčiji. Ko navijač Olympiakosa dobi otroka, mu že ob rojstvu določi, za kateri klub bo navijal. Sin lahko to pozneje spremeni, pa bo zaradi tega doma prepir in lahko nastopi sovraštvo, a to daje čar športu. Zato bo vedno rivalstvo med Olympiakosom in Panathinaikosom. Zato bosta ta dva velikana vedno živa.

Veliko stvari se v življenju menja, kar zadeva pripadnost v športu, pa mora biti ravno obratno. A so navijači zapustili Juventus, ko je padel v drugo ligo? Ali pa nogometno Olimpijo, ko je začela znova in morala igrati v peti ligi? Ne! Take stvari je treba spoštovati. Če ne bo navijačev, tega ne bo.

Zakaj sploh hodimo na tekme? Zaradi pripadnosti košarki? Če hočeš gledati prvovrstno košarko, se lahko zapelješ v Bologno ali pa Beograd ter gledaš evroligo. Če pa hodiš na tekme zato, da bi navijal, in pri tem čutiš klub, pa se to počne tudi v lokalnem okolju.

No, zase lahko rečem, da se res počutim kot Ljubljančan. Pa se dostikrat kaj pohecam glede Štajerske, a le zaradi pozitivnega rivalstva. Le takšno sovraštvo lahko živi v športu. Saj je fino, da imamo tudi Viole ali pa Jesenice v hokeju ter še koga drugega. Če jih ne bi bilo, tudi Olimpija ne bi bila takšna, kot je. Jih sovražim, a tudi spoštujem. Tudi Viole namreč vrhunsko navijajo za svoj klub.

Zdaj ste v življenju že skoraj tri desetletja razpeti med Slovenijo in Gruzijo, vaša družina pa živi v Ljubljani. Ste opazili kakšne značajske razlike med obema narodoma?

Kaj pa vem. Pogosto slišim, da Slovenci veljajo za hladne in vase zaprte osebe. No, s takšnimi zagotovo nimam opravka (smeh, op. p.). Pa lahko rečem, da imam v Sloveniji veliko prijateljev, s katerimi se pogosto družimo, a na kakšne pretirano hladne še nisem naletel. In niti ne vidim kakšnih velikih razlik med narodoma. Tam, kjer živim, to je v Podutiku, preprosto uživamo. Med sosedi vladajo odlični odnosi, kakršne bi si lahko le želel. Veliko se družimo, res veliko.

S srčno izbranko Alenko, sicer nekdanjo rokometašico Olimpije, se je poročil leta 2003. Torej pet let po tem, ko je prišel v Ljubljano. ''Glede tega, kje bo poroka, nisva razmišljala niti sekundo. Takoj sva se odločila, da bo poroka v Sloveniji. Moji sorodniki in prijatelji so prišli iz Gruzije, bilo je čudovito.'' Foto: Aleš Fevžer

V Ljubljani sem spoznal ženo, s katero imam dva otroka. Ljubljana je res lepa. Me pa spremlja občutek, da bi ostal v Ljubljani tudi v primeru, če ne bi spoznal žene. To mesto ima res poseben čar. Zelo mi je všeč.

Kaj pa vam je najbolj všeč?

Ta občutek mirnosti. V Ljubljani je vse sproščeno, vse se dogaja brez stresa. Lahko se usedeš na kolo in si že v nekaj minutah v gozdu. Ali pa se v naravo odpraviš kar peš. Obožujem to, ko greš tako sproščeno na kavico in se srečuješ s prijatelji. Res je prijetno, lahko črpaš pozitivno energijo.

Z ženo se sicer veliko posvečava otrokoma. Trudiva se, da ne bi zamudila nobene njune tekme. Hčerka Naja igra odbojko za Calcit Volley iz Kamnika. Je najbolj obremenjena izmed vseh nas, saj je pridna študentka prava. Manjka ji le še en izpit, namerava ga opraviti septembra. Če veste, kako je igrati odbojko za profesionalni klub kot je Calcit Volley in koliko treningov je treba opravljati, se ji lahko samo še bolj priklonim, saj ji uspeva vrhunsko združevati obveznosti glede športa in študija. Ima vsakodnevne treninge, a ji uspeva.

Naja Boisa je visoka 22-letna odbojkarica Calcit Volleyja (189 cm), kateremu je pomagala tudi do državnega naslova, večkrat pa je tudi že oblekla dres slovenske reprezentance. Foto: Jure Banfi

Ljudje se sploh ne zavedajo, koliko odrekanja je potrebnega z njene strani. Koliko časa preživi ob računalniku in knjigah. Na vsakem potovanju drži v rokah knjigo. Težko je to uskladiti. V športu je namreč tako, da ti talent da od pet do deset odstotkov, vse ostalo pa je odvisno od tvojega dela.

Sin Lian gre po vaših košarkarskih stopinjah.

Star je 19 let in igra v Iliriji. Pri njem je nekoliko lažje, saj igra v Ljubljani. Se pa z ženo trudiva, da sva povsod. Zlasti ob koncih tedna.

Glede tega je Slovenija idealna. Iz Ljubljane lahko hitro prideš na Dunaj, lahko pripotuješ v Benetke, Gradec ali Zagreb. Če bi Gruzijci živeli v Sloveniji, bi bili, o tem sem prepričan, vedno v avtu in bi ogromno potovali. Predstavljam si jih, kako bi množično hodili na izlete na Dunaj ali pa Budimpešto, saj je vse tako blizu.

To je velik plus Slovenije. Saj vidite, kako tranzitna država je to. In kaj vse se žal dogaja na avtocestah. Vsi se pač vozijo prek Slovenije. Je pa zdaj že skrajni čas, da bi v Sloveniji dobili še en pas na avtocestah. Nekaj bo treba narediti. Je narediti še en pas res tako velika težava?

V eminentni košarkarski družbi z nekdanjima zmajema. To sta Litovec Šarunas Jasikevičius in eden najboljših slovenskih košarkarjev vseh časov Jure Zdovc. Foto: Aleš Fevžer

Tako hčerka Naja kot tudi sin Lian sta že oblekla slovenski državni dres. Ste v družini Boisa o tem, za katero reprezentanco bosta igrala, sploh kaj razpredali?

Smo. Pogosto smo se pogovarjali o tem. In nikoli ni bilo kakšnih povišanih tonov. Ker če kje, jih pa tukaj zagotovo ne sme biti. Otroka, naj takoj povem, nimata gruzijskega potnega lista. Bi ga pa, če bi ga hotela, brez težav takoj prejela.

Otrok se mora sam pri sebi odločiti, katera je njegova država. Država je nekaj svetega. To je tvoja država. Ne moreš govoriti 16-letniku, koga naj izbere. Morda mu lahko kaj poveš le v hecu. Tako sem se šalil, da bi bila v Gruziji glede na njune svetle lase obravnavana kot superzvezdnika. Ker Gruzijci so večinoma bolj temni. Tako sem se malce pohecal, v kaj drugega pa nisem drezal. Zakaj tudi bi?

Lian Boisa je 19-letni košarkar Ilirije. Sprva je v Šiški pri Iliriji treniral nogomet, nato pa se je preselil na košarkarske parkete. Je krilni igralec in tudi član mlajših državnih selekcij. Foto: Aleš Fevžer

Pri nas sta namreč otroka takoj vedela, da sta Slovenca. Tukaj sta rojena, tukaj imata prijatelje. Govorita slovensko, tako da glede tega sploh ni dvoma, za katero državo bosta igrala. Mora biti prisoten tudi patriotizem. Najbolj pomembna stvar pa je ta, da si otrok to želi. Zato sem stoodstotno prepričan, da te odločitve ne bosta nikoli obžalovala.

Pa se družinsko pogosto odpravite v Gruzijo?

Ne, ne. Tega časovno preprosto ne zmoremo. To bi bilo pretežko uskladiti, saj se oba otroka ukvarjata s športom. Sin je do 14. leta treniral nogomet. Nogomet je res krut šport, zlasti za mlade fante. Konec junija, takoj po tem, ko se konča šola, vsi že spet na polno trenirajo. Potem pa ti pojdi na družinske počitnice? Vedno se najde nekaj poleti, denimo reprezentanca. V vrhunskem športu je tako, da lahko pozabiš na proste konce tedna. Nimaš niti krompirjevih niti zimskih počitnic. Veliko ljudi tega ne razume, a če podpiraš otroka v športu, se kot starš moraš zavedati, da teh počitnic pač ni.

V Gruziji je sicer največji športni zvezdnik nogometaš Hviča Kvarachelija, zvezdnik PSG, dvakratnih zaporednih evropskih prvakov. "Nogomet je vendarle nogomet. Hviča je res dober. Če bi Gruzija letos nastopala na svetovnem prvenstvu, bi bil zagotovo kandidat za zlato žogo. Že v ligi prvakov je bil najboljši," je na 25-letnega rojaka, ki je pred prihodom v Pariz navduševal v Neaplju, ponosen Boisa. Foto: Reuters

V Ljubljano sem se hitro zaljubil in jo sprejel za svoje mesto. Tudi otroka me hecata, da ne poznata nikogar, ki bi bil večji žabar od mene. Glede Ljubljane me veliko stvari moti, njima pa je vseeno. Navijam za Olimpijo. Ne le v košarki, ampak tudi v nogometu in hokeju na ledu. Sanjam o dnevu, ko bi bile tri Olimpije združene v eno samo Olimpijo ter da bi bili Dragonsi (navijaška skupina Green Dragons, op. p.) prisotni na vseh tekmah. V vseh športih. Drugače mi je to brez zveze, saj to ni prava pripadnost.

Včasih so Dragonsi prišli na naše košarkarske tekme Olimpije. Ne vem sicer, kaj se je zgodilo vmes, kakšna politika je okrog tega, a si želim, da bi bilo drugače. Ko se iz Kosez peljem proti Podutiku, vselej s ponosom pogledam navijaški mural z napisom "Brez nas ni Olimpije". Tako bi tudi moralo biti. Prelepo je bilo pred tremi leti, ko so pod strop Stožic dvignili dres Dušana Hauptmana. Dragonsi so prišli na tekmo kot v starih časih in navijali. Zaradi njih je bilo povsem drugačno ozračje na tekmi. Vrhunsko je bilo, čeprav jih ni prišlo veliko.

V Gruziji je zelo priljubljen košarkar Sandro Mamukelashvili, ki bo v novi sezoni soigralec Luke Dončića pri Lakersih. ''Zaradi prestopa k Lakersom se je njegov status še dvignil. Ima mehko roko, je zelo dober fant, ki rad trenira in je poln energije. Verjamem, da bosta dobro sodelovala. Če Sandro ne bo podajal Luki, ga bom poklical v Los Angeles, in mu to ukazal,'' se je pošalil Vladimer, ki ga mora novopečeni Jezernik iz Gruzije ubogati, saj je športni direktor gruzijske reprezentance. Foto: Guliverimage Očitno so Dragonsi glede tega še razpeti med srečanja Olimpije v različnih športih. Koliko pa ste zdaj vi razpeti med Slovenijo in Gruzijo, glede na to, da opravljate položaj športnega direktorja reprezentanc pri Košarkarski zvezi Gruzije?

Vsaj tri mesece na leto sem v Gruziji. Tako je od leta 2023, ko sem le športni direktor. Pred tem sem bil še več časa, saj sem od leta 2013 opravljal tudi funkcijo podpredsednika košarkarske zveze. Zdaj imam funkcijo manj, kar se pozna pri času. Sodelujem izključno s člansko reprezentanco, pa tudi z B reprezentanco, ki smo jo sestavili. Takrat, ko so tekme, grem tudi v Gruzijo. Tako je približno sedemkrat na leto, ko v Gruziji ostajam približno deset dni.

Kako pa potem najdete čas, da ste tako aktivni in zastopani tudi v poslovnem okolju, kjer se že nekaj časa dokazujete na področju pridelave gruzijskega vina in brendija?

Septembra noče niti pod razno zamuditi trgatve v Gruziji. Foto: Osebni arhiv Na začetku mi ni šlo najbolje, zdaj pa gre iz leta v leto bolje. Vse bolje se prilagajam in načrtujem stvari vnaprej. Kar zadeva moje vino, je moja sestra direktorica firme v Gruziji, tako da se bolj ali manj ona ukvarja z vinogradi. Moja naloga je, da skušam čim več prodati. Sam zagotovo tega ne bi mogel početi, zato sem vesel, da lahko v podjetju računam na pomoč bližnjih. Žena mi ogromno pomaga pri papirologiji, saj sam nisem najbolj vešč računalnika. Mi gre pa veliko bolje to, kako ljudem približati naše produkte. V tem sem boljši (smeh, op. p.).

Zdaj smo že sredi poletja, tako da bom kmalu odšel v Gruzijo. Avgusta me čaka reprezentančna akcija, saj bodo na sporedu tudi kvalifikacijske tekme za svetovno prvenstvo. Septembra pa se znova vračam v Gruzijo, saj nočem zamuditi trgatve.

Kako se je ukvarjati z vini in brendijem v Sloveniji, deželi, ki je znana po tem, da se rada poveseli v družbi alkoholnih pijač in je vino praktično del njene kulturne zgodovine?

Tako je videti 2000-litrska kvevri posoda iz Kahetije, preden jo zakopljejo v zemljo. Ko je v zemlji, zagotavlja optimalne in stabilne temperaturne pogoje za fermentacijo in shranjevanje vina. Ta starodavna metoda pridelave se je v Gruziji ohranila vse do danes in je uvrščena na Unescov seznam nesnovne kulturne dediščine. Tako nastajajo tudi vina Boisa. Foto: Osebni arhiv Saj bi rekel vino in konjak, a so nam Francozi ukradli besedo, tako da moram govoriti brendi. Vino in brendi, torej. Ideja je stara zdaj že 12 let. Najprej me je mikalo, da bi naredil svoje vino. Zgolj zase. In to po starodavni gruzijski metodi, ko zakopljemo kvevri posodo v zemljo. No, prvič mi ni uspelo. Vino ni bilo takšno, kot bi si želel.

Ker pa sem v Gruziji znana oseba, so mi začeli ljudje pomagati in sem spoznal najboljše enologe. Začeli so me učiti, nato pa sem z njihovo pomočjo naredil res dobro vino. Naredil sem tudi dobro etiketo in začel delati še brendi. Ideja je bila, da bi moj brendi predstavljal to, kar sem. Veliko časa sem posvetil temu, da smo ga preizkušali. Kar nekaj časa smo tipali in čakali. Želeli smo, da bi bil brendi všeč tako meni kot tudi mojim prijateljem. Na koncu nam je uspelo.

Takrat smo se odločili, v katero poslovno smer gremo. Sprejel sem odločitev, da bo vse narejeno v Sloveniji. Od steklenice in čepa do škatle. Te reči sem samo odpeljal v Gruzijo, flaširal vino in brendi ter vse skupaj pripeljal v Slovenijo.

S tovornjaki?

Gruzija, znana kot zibelka vina, se ponaša z več kot 8000-letno tradicijo pridelave vina. Foto: Osebni arhiv Tovornjaki? Ha, ha … Na začetku sem imel vsega skupaj tri palete, tako da ni bil potreben tovornjak (smeh, op. p.). Zdaj je malce več stvari, a še vedno ne potrebujem največjega vozila. Je pa to sčasoma postal moj posel. Zdi se mi, da konkurenca vsako leto gleda name z večjim spoštovanjem. S tem poslom se resno ukvarjam od leta 2015. 11 let pa ni kar tako. V tem času smo naredili zelo dober produkt, zlasti brendi.

Zdaj sem v življenju razpet med košarko in poslom. Če se bom kdaj prenehal ukvarjati s košarko, bom počel samo še druge stvari. Za zdaj skušam početi oboje ter najti idealno linijo, v kateri lahko uživam v delu. Verjetno pa bo enkrat napočil čas, ko se bo treba odločiti in izbrati le eno stvar.  

Takšni so torej vaši načrti za prihodnost?

Da. Z gotovostjo lahko trdim, da se želim postarati v Sloveniji. Le tega ne vem, ali bo to v Ljubljani ali kje drugje, saj nameravam na stara leta kupiti vinograd.

Vinograd? Potem obstaja priložnost, da bi se lahko preselili na Štajersko?

Ne, ne. Samo na Štajersko ne, prosim (smeh, op. p.). Saj veste, da se šalim, kajne? Bi pa glede na svoj patriotizem do Ljubljane izbral najbližji možni kraj za vinograd. To pa je denimo Vipava. Že od nekdaj mi je všeč. Če bi lahko izbiral, bi tako izbral Vipavo.

Vina Boisa prihajajo iz vinorodne regije Kakheti na vzhodu Gruzije – središča tradicionalnega vinogradništva. Foto: Društvo Biti novinar Gruzijec v Vipavi, sliši se simpatično. V medijih se sicer glede vaše države pogosto uporablja več slovničnih različic. Ste prebivalci Gruzije dejansko Gruzijci ali Gruzinci?

Zdaj ste me pa dobili … O tem pa nisem nikoli zares razmišljal. Očitno bo treba vprašati umetno inteligenco (smeh, op. p.). Sam zase vedno rečem, da sem Gruzijec. No, ali pa rečem, da sem iz Gruzije. Tako je najbolj pravilno.

Pa ste Gruzijec s slovenskim potnim listom ali Ljubljančan z gruzijskim državljanstvom in koreninami?

Ne, ne. Definitivno sem Ljubljančan z dvojnim državljanstvom. Tako bi se označil in definiral. Rekel bi morda Gruzijec ali pa Ljubljančan iz Gruzije, a to bolj za obdobje, ko sem šele prišel v Slovenijo. Zdaj pa že toliko let živim tukaj in v vsakem športu navijam za Slovenijo, da je drugače. Hodim tudi na volitve in se obremenjujem s tem, kdo bo zmagal. Res mi ni vseeno, kaj se dogaja s Slovenijo in v naši politiki. Zase ne morem reči, da sem zgolj Gruzijec, daleč od tega. Glede političnega nazora skušam ostati aktiven. Koliko enih barab je okrog nas. Iz države z dvema milijonoma ljudi lahko naredimo veliko več.

Josip Visarijonovič Džugašvili bolj znan kot Josif Stalin je verjetno najbolj slavna oseba, kdajkoli rojena na tleh Gruzije. "Še vedno se ga omenja. Ne bomo šli v podrobnosti, kakšen je bil kot voditelj, a bil je Stalin. Bil je Gruzijec iz Gorija. Tam imajo še vedno njegov muzej, pa tudi njegov vlak, namenjen zlasti turistom. Je del zgodovine, zakaj bi se tega sramovali?" Foto: Guliverimage

Koliko pa se je v vaših očeh spremenila Slovenija od trenutka, ko ste prišli v Ljubljano, to je bilo še konec prejšnjega stoletja, pa do danes?

Spominjam se, kako se je takrat govorilo o tem, da je Slovenija majhna Švica. In je minilo 30 let od tega, a Slovenija ni postala mala Švica, mar ne? Morali bi več misliti o naši državi in ljudeh, pa bi bilo bolje. Slovenija je žal razdeljena na dva pola. Tega še danes ne morem dojeti. Da so levi in desni. Da so tisti in tisti drugi … Zame je boljša razdelitev tista, da si dober in da nisi dober. Tudi v Gruziji se delijo na proruske in neproruske.

Sam tako razmišljam. Če si dober, si dober. Dober pa si, če hočeš dobro državi in ljudem, ki živijo v njej. Kakšno pomembnost ima zdaj povezava, ali si lev ali desen. Resnično upam, da bo v prihodnosti še bolje. Saj je Slovenija vrhunska država, kjer se res lepo živi. A imamo še veliko prostora in bi bili lahko še boljši.

Trendi Slovenka, ki že 13 let živi v Švici: Tukaj imam več prostega časa kot v Sloveniji

Novice Zamejska Slovenka, ki poučuje v Berlinu: Italijanščino se učijo samo zaradi interesa, slovenščino iz zelo osebnih razlogov

Sportal Masha Cordin v Sankt Antonu: Zima je glavna, vse se vrti okoli turizma in gastronomije

Novice Iz Litve v Slovenijo: "Tukaj sem prvič zares začutila, da sem doma"

Novice Alex Fernandez po 17 letih v Sloveniji: Sem Slovenec, res se tako počutim