Masha Cordin v Sankt Antonu: Zima je glavna, vse se vrti okoli turizma in gastronomije

Sankt Anton am Arlberg velja za svetovno znano smučarsko središče, ki slovi tako po vrhunskih smučiščih kot po živahnem apres-ski dogajanju. Pozimi ga preplavijo smučarji z vsega sveta, poleti pa se dogajanje umiri ter prestavi na ritem ljubiteljev pohodništva in kolesarstva. 

Zimska sezona v St. Antonu je kraljica tamkajšnjega turizma. Foto: Osebni arhiv Mashe Cordin Masha Cordin je oba obraza kraja, v katerem je zima alfa in omega turizma, poletje pa lahko spomni tudi na mesto duhov, spoznavala praktično vse življenje. Zgodba sogovornice iz Zapuž je tesno povezana z družinsko tradicijo hotelirstva, ki jo je sredi preteklega stoletja začel pisati njen dedek. Že v otroštvu je med počitnicami v St. Antonu pomagala pri delu v družinskem hotelu, v zadnjih petih letih pa še pobližje spoznala nekatere pomembne dele tamkajšnjega turističnega ustroja.

Zgovorno Gorenjko, za katero bo Slovenija vedno njen dom, bi življenje kaj lahko odpeljalo v profesionalno smučanje, njen oče Karl je nekdanji avstrijski alpski smučar v hitrih disciplinah, a je ostalo le pri hobiju. Je pa vsakdan njenega življenja na Tirolskem, kjer živi in dela v času zimske in poletne sezone, postala gastronomija. V rubriki Prek meja je spregovorila tudi o tem, kako je videti delo v turističnem zimskem središču, kdo od turistov je najbolj radodaren pri napitninah, koliko lahko zaposleni zaslužijo z njimi, pa tudi o plačah, cenah, Tirolcih in gostih, med katerimi ne manjka imen iz sveta športa in zabave.

Masha, s Tirolsko ste povezani od rojstva, zadnja leta pa tam preživite zajeten del leta. Kje natančno ste stacionirani?
Trenutno živim in delam v kraju Sankt Anton am Arlberg, ki je bil vedno moj drugi dom. Gre za tirolsko smučarsko središče, znano po vsem svetu, približno pet ali šest ur vožnje oddaljeno od Radovljice, iz bližine katere sicer prihajam. Smo nedaleč od Nemčije in kakšno uro oddaljeni od švicarske meje. Predvsem pozimi, ko je glavna turistična sezona, sem prihajajo gostje z vsega sveta. Družinski hotel Nassereinerhof, v katerem je pri delu pomagala že v otroštvu, zadnja leta pa dela v drugem hotelskem objektu. Foto: Osebni arhiv Mashe Cordin

Oče je od tukaj, mama pa je Slovenka. Moj dedek je pred več desetletji tu kupil stavbo, jo spremenil v hotel in se začel ukvarjati s to dejavnostjo. Pred približno 60 leti je sem na delo prišla moja teta, pred 35 leti pa še moja mami, tako da sem bila praktično celo otroštvo razpeta med Slovenijo in Avstrijo.

Ko so bile počitnice med sezono in je mami tukaj delala, sem bila tu tudi jaz in pomagala v družinskem hotelu. Tako sem odraščala malo v Sloveniji in malo tukaj. Zadnjih pet let pa sem večinoma tukaj. Ne zmeraj, saj se, ko ni sezone, vračam v Slovenijo, sicer pa tukaj delam v gastronomiji.

Če živiš v Sankt Antonu, načeloma delaš v gastronomiji, turizmu, to je skoraj neizogibno, saj se vse vrti okoli tega, ali pa se vsak dan voziš drugam v službo. A v tem primeru je bolj smiselno živeti v mestu. Naš kraj je namreč izrazito turistično usmerjen, zato je gastronomija ena izmed glavnih dejavnosti, je pomemben del življenja in vsakdana tukaj. 

Mashina dedek in babica, ki sta pred več kot 70 leti kupila stavbo in jo preuredila v hotel. Pred tem je bila tu kovačnica in poštna postaja. Foto: Osebni arhiv Mashe Cordin Povejte kaj več o družinskem hotelu. 
Družina Cordin se je sem preselila iz Vorarlberga. Spomnim se, ko mi je oče razlagal, da je nekoč spal nad pujsi, saj je bil tam tudi hlev, bila pa je tudi restavracija, kamor so nekoč zahajali kočijaži. Dedek je vse skupaj preuredil v hotel, ostalo pa je vprašanje, kdo bo to prevzel.

Mojega očeta Karla hotelirstvo ni pretirano zanimalo, raje je treniral smučanje in postal član avstrijske reprezentance. Hotel je prevzel njegov brat, danes pa ga vodi njegov sin, moj bratranec Christian, ki postopoma dograjuje stvari.

Ohranjena Jožefova soba, Josef Stub'n, v kateri je med potovanji čez prelaz Arlberg počival in obedoval tudi cesar Franc Jožef I. Foto: Osebni arhiv Mashe Cordin Hotel Nassereinerhof je tako v lasti naše družine že skoraj 80 let. Se je pa skozi stoletja razvil iz kovačnice in poštne postaje. V njem je na primer ohranjena Jožefova soba, Josef Stub'n, v kateri je med potovanji čez prelaz Arlberg počival in obedoval tudi cesar Franc Jožef I. Prvotna oprema sobe je v veliki meri ohranjena ter je lep primer ohranjene tirolske arhitekture in kulturne dediščine.

Družinski hotel je nekako povprečen, ne gre za kakšen "zloglasen hotel", kot so tu kakšni drugi.

Med gosti se znajde tudi kar nekaj športnikov. Gostili smo Ingemarja Stenmarka, pri nas je bila tudi slovenska reprezentanca, na primer Ilka (Štuhec, op. p.). Tu je bila tudi družina Kostelić. Imam fotografijo, na kateri sem kot čisto majhna punčka v družbi Janice.

A trenutno ne delam v družinskem hotelu, temveč v zelo prijetnem hotelu, ki je v lasti mojih tukajšnjih najboljših prijateljev.

Mashin oče Karl Cordin, v 60. in 70. letih preteklega stoletja odličen avstrijski smučar v hitrih disciplinah, tudi nekdanji svetovni smukaški podprvak, ki je večkrat stal na zmagovalnem odru svetovnega pokala. Foto: Guliverimage

Vaš oče je bil zelo uspešen smučar, med drugim svetovni smukaški podprvak.
"Vedno mu je bilo najbolj pomembno, da ga vidim kot običajnega človeka," pravi o očetu. Foto: Osebni arhiv Mashe Cordin Res je bil uspešen. A moram povedati, da do nekje desetega leta nisem zares vedela, kakšno kariero je imel. Doma so sicer bili pokali in fotografije, vendar se o njegovih dosežkih v naši družini nikoli ni veliko govorilo, ni se jih obešalo na veliki zvon.

Tu je bil takrat pomembnejši olimpijski medalist Karl Schranz. So pa tudi očeta poznali, saj je dosegel določene rezultate, ampak v naši družini se tega ni napihovalo. Vedno mu je bilo najpomembnejše, da ga vidim kot običajnega človeka.

Šele pri desetih letih sem tako spoznala, da moj oče ni bil kar en smučar. Verjamem, da je imel hotel nekoč veliko prednosti zaradi očeta. Imeli smo veliko gostov, ki so prišli prav zaradi njega, saj so upali, da ga bodo tukaj srečali.

Vas pa ni nikoli zaneslo profesionalno v smučanje?
V smučanju je vedno videla hobi, ne pa športne kariere. Foto: Osebni arhiv Mashe Cordin Smučanje je v naši družini seveda močno prisotno. Smučala je sestra, ki je bila zelo dobra, ampak je pri 18 letih končala, pa tudi sama sem bila v smučarskem klubu in tudi kar dobra, a me nikoli ni zanimalo v tej smeri, kot je očeta. V smučanju sem videla hobi, ne pa kariere.

Pa tudi oče je s smučanjem začel, ker ni hotel delati v hotelu. Oče mu je rekel: "Ali boš delal ali pa pojdi trenirat." Odločil se je za smučanje.

Še danes je zelo vesel, da nikoli nisem hotela postati smučarka kot on, saj ve, čemu vse se je treba odpovedati in kako zelo naporno je. Ravno pred kratkim mi je rekel, da so bili vsi "ogorčeni", ko jim je rekel, da je vesel, da nočem postati smučarka. Pričakovali so, da bi si ravno on to želel, a jim je povedal, da pozna posledice in odrekanje.

Novice Iz Litve v Slovenijo: "Tukaj sem prvič zares začutila, da sem doma"

Zimska sezona je v smučarski meki glavna. Kako pa je s poletno, sredi katere smo?
Zimska sezona je neprimerljivo močnejša. Zima je alfa in omega tukajšnjega turizma, saj gre za smučarski kraj, ljudje prihajajo zaradi smučanja, zelo močni so apres-ski dogodki.

"Poleti ljudje prihajajo zaradi gora, pohodništva in kolesarjenja. Vzdušje je poleti veliko bolj umirjeno." Foto: Osebni arhiv Mashe Cordin

Poleti pa ljudje prihajajo zaradi gora, pohodništva in kolesarjenja. Vzdušje je poleti veliko bolj umirjeno. Meni je poleti včasih celo nekoliko dolgočasno, saj se pozimi ves čas nekaj dogaja. Takrat je tudi način dela povsem drugačen, več je stresa, ki ga poleti sploh ni, gostje so drugačni, tempo je bistveno hitrejši.

Kako dolgi sta poletna in zimska sezona?
Poletna sezona je približno enako dolga kot zimska, nekje štiri mesece. Načeloma se začne v začetku junija, konča pa v začetku oktobra. Uradno. Se pa vsaka restavracija, vsak hotel lahko odloči po svoje. Tu, kjer trenutno delam, imamo poletno sezono zelo kratko. Sezona se je ravno začela, končala pa se bo konec avgusta.

So pa tudi hoteli, ki poleti ostanejo zaprti, saj se jim ne izplača odpirati. Poleti si vesel, če končaš z ničlo, saj plusa takrat ne delaš. No, morda ga kdo naredi, a ljudje poleti hotele odprejo bolj zaradi tega, da obdržijo delavce, da se ti nato vrnejo tudi za glavno, zimsko sezono, in jim ni treba vsakič iskati novih delavcev.

"Poleti si vesel, če končaš z ničlo, saj plusa takrat ne delaš. No, morda ga kdo naredi, a ljudje poleti hotele odprejo bolj zaradi tega, da obdržijo delavce, da se ti nato vrnejo tudi za zimsko sezono." Foto: Osebni arhiv Mashe Cordin

Zima v St. Antonu je glavna, cene sob so takrat višje, hrana in pijača sta dražji. Pozimi se ustvarja denar, v treh ali štirih mesecih moraš toliko zaslužiti, da pokriješ še preostalih osem mesecev. To je ogromno denarja. Nekaterim gre odlično in pozimi toliko zaslužijo, da nato osem mesecev živijo kot kralji.

Zimsko sezono vsi začnejo približno istočasno, ko se odprejo žičnice. To je vedno v prvem tednu decembra. Kdaj se vse skupaj zapre, pa je zelo odvisno od tega, kdaj je velika noč. Gondole niso več v lastništvu Sankt Antona, ampak so jih kupili Nemci, tako da oni odločajo o dolžini sezone. Traja pa zimska sezona zagotovo do sredine aprila. Naš družinski hotel smo vedno odpirali prvi in zapirali zadnji. Tudi če smo imeli le dva gosta, je vedno ostal odprt do takrat, kot smo se dogovorili v začetku sezone.

Kaj vse zajema vaše delo v hotelu? 
Ko sem še delala v družinskem hotelu, sem opravljala različna dela, pripravljala sem zajtrke in večerje, delala pa tudi na recepciji.

Danes delam v hotelu Himmlhof, v katerem je moja glavna odgovornost organizacija in izvedba zajtrka. V hotel pridem zjutraj, pripravim vse potrebno, prinesem živila iz hladilnika in poskrbim, da je prostor pripravljen na prihod gostov. Goste sprejmem, jih pospremim do mize in poskrbim, da se počutijo dobrodošle. Pripravljam in strežem kavo, čaj, vročo čokolado, jajca, kar si pač zaželijo.

Masha med delom v tradicionalni opravi, dirndlu, na katerega so Tirolci zelo ponosni. Foto: Osebni arhiv Mashe Cordin Če ima kdo posebne prehranske zahteve ali želje, na primer da si želi avokado, ki sicer ni v redni ponudbi, ali določeno vrsto mleka, se potrudimo, da mu to zagotovimo pri vsakem zajtrku. Pri nas velja, da gostom vedno poskušamo ugoditi, pri nas beseda ne praktično ne obstaja, razen če gre res za kakšno neuresničljivo željo. A tega skoraj ni.

Med zajtrkom skrbim, da gostom ničesar ne zmanjka, ter se trudim, da je postrežba hitra in prijazna. Poskušam se čim bolj prilagoditi vsakemu posamezniku. Nekateri se radi pogovarjajo, drugi pa imajo raje več zasebnosti in miru.

Poznati moram tudi alergene in upoštevati določene prehranske potrebe. Če vemo, da je gost na brezglutenski prehrani, poskrbimo, da ga vsak dan čaka na primer brezglutenski kruh, pa tudi če ga tisti dan morda ne bo jedel. Želimo, da se gostje pri nas počutijo kot doma, kar nam pogosto tudi sami povedo.

Pri nas pogosto bivajo zelo zanimivi gostje. Šele kasneje včasih ugotovimo, da gre za znane ali vplivne osebnosti. Spomnim se gosta, lastnika stavbe, v kateri vsako leto podeljujejo filmske nagrade oskarje. Bil je zelo preprost in prijazen, veliko sva se pogovarjala, še danes se spomnim, kaj je vsako jutro naročil za zajtrk. Gostili smo tudi nekatere igralce. Res zanimivo mi je, ko vidiš, da so povsem normalni ljudje, ki so prišli na počitnice in želijo sproščeno uživati v dopustu.  

Zajtrk traja do desete ure. Nato pospravimo zajtrkovalnico, posesamo in pomijemo, pripravimo vse potrebno za naslednji dan. Od 12. do 14. ure pomagam še v kuhinji pri pomivanju posode, pospravljanju in drugih opravilih. Če je potrebno, priskočim na pomoč tudi na recepciji.

Bi rekli, da je bilo prav to, da ste od nekdaj povezani s hotelirstvom, ključno, da delate v tej panogi? Ste tudi študirali v tej smeri?
Če sem povsem iskrena, menim, da prav dolgo ne bom več ostala v tem. Zagotovo je pomembno vplivalo, da sem bila od malih nog vpeta v gastronomijo. Pri nas je bilo vedno tako, da smo, če smo bili tu na počitnicah, delali, tako da to pravzaprav niso bile počitnice. Zjutraj smo vstali in delali. To sem sprejela kot del življenja, tu sem delala od 13 ali 14 leta, vse "počitnice", ni mi bila težava delati.

Tirolsko smučišče gosti tudi tekme svetovnega pokala v alpskem smučanju. Foto: Osebni arhiv Mashe Cordin

V Ljubljani sem pozneje študirala živilstvo in prehrano. Po koncu študija sem si vzela prosto eno leto, nato pa sem želela študirati v Nemčiji, a je prišel covid-19. Ker sama nisem pristaš študija na daljavo, saj želim biti v predavalnici, v družinskem hotelu pa je primanjkovalo delavcev, sem rekla, da bom pomagala. Najprej poletno sezono, nato zimsko sezono ... Vmes sem spoznala nekdanjega fanta, ki je od tu, se zaljubila, zanosila in rekla, da bom ostala tu. Če nisem vedela, kje bom delala, sem vedno lahko prišla sem na sezono in tu delala. Tako je tudi bilo.

Svetovno znana apres-ski koča MooserWirt, ki pozimi na smučanje in zabavo privablja množice. Foto: Osebni arhiv Mashe Cordin Eno od zim sem delala tudi v znanem hotelu MOOSER, ki je v isti stavbi kot svetovno znana apres-ski koča MooserWirt. Za zimsko sezono so takrat iskali nekoga na recepciji hotela. Glede na to, da sem že vse življenje delala samo v družinskem hotelu, sem hotela videti, kako je delo videti v hotelu, ki je na res visoki ravni in kamor prihajajo gostje z neomejenimi količinami denarja. Zanimiva izkušnja, a iskreno mi gostje, njihovo obnašanje, miselnost niso bili blizu, saj sama nisem tako odraščala.

Po rojstvu hčerke so se stvari spremenile, iskala sem službo, ki bi mi omogočila, da bi delala zjutraj, popoldne pa bi bila z njo. V hotelu, kjer sem zdaj, so mi šli na roko, da lahko delam od ponedeljka do petka, od 7. do 14. ure, kar je luksuz.

Je pa moja zgodba drugačna od ljudi, ki so celotno otroštvo živeli tukaj, saj sem bila sama velik del otroštva v Sloveniji. Če si tukaj odrasel, vidiš, da je svet tu kot v nekem balončku, vezanem zgolj na gastronomijo. Večina ljudi je vpeta v hotele ali restavracije. Moja družina sicer ima hotel, če bi imela željo, bi lahko to prevzela, ampak to ni moja želja. 

Če nisi tukaj odraščal, ni lahko biti tukaj celotno leto. Ko tukaj ni sezone, skoraj nikogar ni, saj je vse zaprto. Moraš bit navajen, da je tukaj, ko ni sezone, dobesedno kot mesto duhov. Zelo "lušten" kraj, za otroka je lepo za odraščati, saj si v naravi, v majhni skupnosti, vsak pozna vsakega, a ko ni sezone, tukaj ni veliko življenja.

Pozimi na delo sem prihajajo Švedi, Norvežani, Danci, ki pridejo delat, kaj privarčujejo, preden gredo nato študirat. Imamo pa tudi delavce iz Bosne in Hercegovine, Grčije in Anglije. Toplo priporočam to izkušnjo, tudi z vidika zaslužka. Vedno sem primerjala Slovenijo in Avstrijo – in lahko rečem, da se tukaj lahko res precej več zasluži.

Ravno to sem vas želela vprašati. Kako je s plačami? Številni Slovenci so hodili, pa tudi še zdaj hodijo na delo v Avstrijo, saj je zaslužek višji.
Iskreno, ena od stvari, zaradi katerih sem tudi ostala gor, je zaslužek. Tukaj se lahko zasluži res dobro. V Sloveniji ne bi nikoli toliko zaslužila. Verjamem, da kolikor sama zaslužim za dobrih 30 ur, v Sloveniji marsikdo ne zasluži v 48 urah dela.

"Če ti ni nerodno vprašati, ali so bili zadovoljni, in jih prijazno povabiti, da pustijo napitnino, lahko na ta način zaslužiš precej več." Foto: Osebni arhiv Mashe Cordin Tukaj te res dobro plačajo, sploh če imaš izkušnje in če si znaš izboriti. Pretiravati z zahtevami o plači seveda tudi ne moreš, moraš biti na realnih teh, ampak če vidijo, da znaš, so ti pripravljeni veliko plačati. Ob tem pa je pomembno še to, da če prideš delat sem za celotno sezono, ti skoraj vsak hotel ponudi zastonj prenočišče in hrano. Se pravi, če tukaj delaš vso zimsko sezono, imaš le nekaj osnovnih stroškov, na primer če se odločiš, da greš smučat ali pa ven jest. Ostalo je pokrito.

Ko sem bila mlajša, sem 98 odstotkov svoje plače lahko dala na stran. Če si sam in nimaš družine, lahko daš na stran na kar nekaj denarja, tudi dva tisoč evrov na mesec.

Mnogi svoje stroške pokrijejo z napitnino in zanje niti ne porabljajo plače. Meni je nekaj denarja uspelo privarčevati. Niso to milijoni, je pa precej več, kot bi mi uspelo v Sloveniji.

Omenjate napitnine. Kako si jih razdelite?
Vsak hotel ima to področje urejeno po svoje. Tam, kjer trenutno delam, si lastnika od napitnin ne vzameta ničesar. Ves znesek razdelita med delavce. Pozimi sem na teden lahko dobila 200 evrov napitnine, kar je zame v hotelu, v katerem delam, zelo veliko. Za nekatere pa je to malo, saj lahko kot natakar v restavraciji ali apres-ski lokalu na teden prejmeš še višjo napitnino.

Veliko je odvisno tudi od tega, kako se znajdeš, kako pristopiš h gostom. Če ti ni nerodno vprašati, ali so bili zadovoljni, in jih prijazno povabiti, da pustijo napitnino, lahko na ta način zaslužiš precej več. Pomembna sta predvsem sproščen in iskren odnos. Večina gostov, če je z izkušnjo zadovoljna, napitnino z veseljem pusti.

Kdo od turistov je najbolj radodaren pri napitninah?
Po mojih izkušnjah Američani. Navajeni so, da pustijo okoli 20 odstotkov napitnine, saj je pri njih doma to običajna praksa. Tudi Angleži pogosto pustijo okoli deset odstotkov.

Nekoliko drugače je pri Nizozemcih in Švedih, ki napitnine redkeje dajejo oziroma so pri tem bolj zadržani. Pri Nemcih pa je zelo težko posploševati. Včasih od kakšne družine napitnine sploh ne pričakuješ, pa jo na koncu kljub temu pustijo.

Kako bi primerjali cene in življenjske stroške v Sloveniji in Avstriji?
Njen dom bo vedno Slovenija, pravi. Foto: Osebni arhiv Mashe Cordin Tako v Sloveniji kot v Avstriji hodim v Spar in lahko rečem, da je tu ceneje. Nekoč sem mislila, da moram pred vrnitvijo v Avstrijo vse nakupiti v Sloveniji, pa mi je mami rekla, naj kupim gor, saj je ceneje. Zdaj mi je na primer na misel prišel mlečni namaz Philadelphia, ki je v Avstriji občutno cenejši. Tudi veliko izdelkov za hčerko je ugodnejših. Če upoštevamo še višje plače, je kupna moč v Avstriji še toliko večja.

Tudi za najemnine bi rekla, da so tu nižje. Živela sem v zelo prostornem stanovanju, 70 kvadratnih metrov ali pa še več, pa je bila najemnina tisoč evrov. Po pripovedih prijateljice je treba za garsonjero v Sloveniji odšteti tudi že 800 evrov.

So pa nekatere stvari v Avstriji precej dražje, predvsem v turistični sezoni. Pijača v lokalih je lahko zelo draga, koktajli pozimi stanejo 18 ali 19 evrov. Poleti, ko ni glavne sezone, so cene nekoliko nižje. Tudi za kavo je običajno treba odšteti pet ali šest evrov, dražji je tudi čaj, vroča čokolada pa lahko stane tudi deset evrov.

Dobro poznate obe okolji, tako Slovenijo kot Tirolsko. Lahko med ljudmi povlečete kakšne vzporednice ali pa izpostavite razlike?
Pri tem moram poudariti, da živim v majhnem kraju, vasi. Dva meseca sem sicer delala na Dunaju, kjer je življenje povsem drugačno in si le številka. Če pa govorim o Antonu, je to zelo tesno povezana skupnost, v kateri se praktično vsi poznajo. Ljudje hitro izvedo, kaj se dogaja, govorice se hitro širijo, še posebej, ko gre za manj prijetne stvari.

V kraju je tudi nekaj zelo vplivnih družin, ki imajo pomembno vlogo v lokalnem okolju. Moj občutek je, da uspeh drugih sicer navzven podprejo, vendar je med ljudmi prisotne tudi precej tekmovalnosti.

Včasih imam občutek, da nekateri lažje sprejmejo neuspeh drugih kot njihov uspeh. Težko rečem, da bi si med seboj ravno zelo privoščili uspeh.

Sliši se podobno stereotipu o slovenski zavisti, da "naj sosedu crkne krava".
"Noro ponosni so na Tirolsko, na svojo pesem, na svojo narodno nošo, pa tudi na naravo. Preprosto na to, da so Tirolci." Foto: Osebni arhiv Mashe Cordin Nekako tako. Ne želim govoriti slabo, ampak občutek imam, da se težko za nekoga srčno veselijo, da mu uspe. Tu je morda podobno kot pravijo za Slovence, da smo malo neprivoščljivi. Morda je tega več pri ljudeh, ki jim ni uspelo, ki niso uresničili svojih ciljev. 

Sama sem obdana z ljudmi, za katere vem, da mi bodo pomagali, če bom potrebovala pomoč. Imaš ljudi, ki so ti pripravljeni pomagati, imaš pa tudi take, ki bi ti lahko pomagali, ampak ti namenoma ne bodo. Odvisno, v kakšnem odnosu si. Govorim za našo vas, ne želim posploševati na celotno Avstrijo.

So pa Tirolci, tako kot sem sama in kot so moji prijatelji v Sloveniji, zelo ponosni na to, od kod prihajajo. Vedno pravim, da sem Slovenka, nimam se za Avstrijko. Moja hčerka je pol Avstrijka, pol Slovenka, a jaz jo dojemam kot Slovenko.

Tako kot so pravi Slovenci po mojem mnenju zelo ponosni na svojo Slovenijo in narod, lahko podobno rečem za Tirolce. Oni so noro ponosni na Tirolsko, na svojo pesem, na svojo narodno nošo, dirndl, ki ga imam v službi vedno oblečenega. Ponosni so tudi na naravo in preprosto na to, da so Tirolci.

Če vas vprašam, kje je vaš dom, je odgovor verjetno precej jasen?
Brez dvoma je moj dom v Sloveniji. V Zapužah, pri Radovljici. Vsakič, ko pridem v Slovenijo, imam občutek, da sem doma. Tukaj je večina moje družine, tukaj so prijatelji, s katerimi sem odraščala. Tudi tu sem si ustvarila prijateljstva, vendar so vezi iz otroštva nekaj posebnega.

Prav zato me vse bolj vleče v Slovenijo. Rada bi se preselila nazaj, čeprav se zavedam, da razmere na trgu dela niso preproste in da življenje ni poceni. Včasih je bila plača glavni razlog, da sem ostajala v Avstriji, danes pa denar zame ni več na prvem mestu. Veliko pomembneje mi je, da sem tam, kjer so moje korenine, družina in ljudje, ki mi največ pomenijo, kjer imam tudi s hčerko veliko več možnosti za prostočasne aktivnosti.

"Zelo 'lušten' kraj, za otroka je lepo za odraščati, saj si v naravi, v majhni skupnosti, vsak pozna vsakega, a ko ni sezone, tukaj ni veliko življenja." Foto: Osebni arhiv Mashe Cordin

Po vseh teh letih življenja med dvema državama sem se naveličala nenehnih selitev. Selitve narodov imam počasi domov. Želim biti v Sloveniji, ne želim po nekaj tednih v Sloveniji reči, da spet odhajam za tri ali štiri mesece.

Kdaj načrtujete vrnitev v Slovenijo?
Želim se vrniti najkasneje po naslednji zimski sezoni. Če bi že pred zimsko sezono dobila službo v Sloveniji, bi se že prej preselila. V gastronomiji v Sloveniji sicer dobiš službo, čeprav sem rekla, da v Sloveniji v gastronomij ne želim delati. Potem raje ostanem tukaj. A tudi to sem pripravljena delati za določen čas, dokler ne dobim druge službe, saj mi je pomembneje biti spet nazaj, pri mojih.

Vedno pravim, da je Slovenija majhna in 'fajn', imamo vse – naravo, gore in morje. V radiju desetih kilometrov imam vse pri sebi, večji del moje družine, prijatelje. Hitro si, kjer želiš biti, tu v dolini pa je drugače. Kamorkoli se odpraviš, se je treba precej voziti. Tudi do Innsbrucka, ki je najbližje večje mesto, je približno ura vožnje. Tudi zato si vse bolj želim vrnitve v Slovenijo in življenja, ki sem ga tam vedno bolj dojemala kot svojega.

Preberite še:

Novice Alex Fernandez po 17 letih v Sloveniji: Sem Slovenec, res se tako počutim

Trendi Marjanca Polutnik svoj novi dom našla v Dominikanski republiki, kjer živi večne počitnice

Trendi Hrvat v Sloveniji: "Slovenki bi prepustil vodenje države, pri modi pa potrebuje pomoč"

Sportal Uroš Sever iz Švice: Slovenije ne bi nikoli zamenjal

Novice Eritrejec Markos Teklu našel delo v Domu starejših Logatec: Prvič sem od 103 leta stare gospe dobil čokolado. To je bilo vau.