Prek meja
Sreda, 22. 7. 2026, 4.00
2 tedna, 3 dni
Prek meja (95): Tadeja Knez
Slovenka, ki že 13 let živi v Švici: Tukaj imam več prostega časa kot v Sloveniji
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
4,26
Ko se je pred 13 leti odločila zapustiti Slovenijo in svojo pot nadaljevati v Švici, si Tadeja Knez ni predstavljala, da bo alpska država nekoč postala njen pravi dom. Sprva jo je v tujino vodila predvsem želja po novih poklicnih izkušnjah, danes pa v Zürichu živi življenje, v katerem uspešno združuje odgovorno delo, prosti čas in potovanja.
Dvainštiridesetletna univerzitetna diplomirana socialna delavka v Švici živi od marca 2013, trenutno pa je tudi v postopku pridobivanja švicarskega državljanstva. Zaposlena je v ustanovi ob züriškem jezeru, kjer vodi stanovanjsko skupino ter podpira ljudi z lažjo kognitivno oviranostjo in različnimi duševnimi motnjami oziroma psihiatričnimi diagnozami.
V Švici je našla okolje, v katerem je njeno strokovno znanje cenjeno, hkrati pa je od blizu spoznala prednosti in izzive življenja v eni najbogatejših držav na svetu. V pogovoru je spregovorila o svojih začetkih v novi državi, prvih izzivih pri iskanju stanovanja, učenju švicarske nemščine in kulturnih razlikah, ki jih opaža še danes. Razkrila je tudi, kaj jo je v Švici najbolj presenetilo, česa se po vseh teh letih še vedno ni povsem navadila in katere dobre prakse bi si po njenem mnenju lahko prenesli tudi v Slovenijo.
Odšla za eno leto, zdaj tam živi že več kot 13 let
Tadeja se je za selitev v Švico odločila po končanem študiju socialnega dela, ko je že pridobila prve poklicne izkušnje ter si želela razširiti strokovna obzorja in spoznati drugačen sistem socialnega varstva. Ker ji je bila nemščina blizu, jo je pritegnil nemško govoreči prostor, pri odločitvi pa so pomembno vlogo igrale tudi njene pretekle izkušnje z življenjem v tujini, predvsem izkušnja Erasmus v Španiji, ki ji je dala pogum, širino in zaupanje vase za nov začetek.
Nato je svoj pogled in življenje usmerila proti Švici: "Švica me je pritegnila s svojo raznolikostjo, urejenostjo in občutkom, da se v njej prepletajo različne kulture, jeziki in načini življenja. V njej sem prepoznala prostor, ki bi mi lahko ponudil ne le nove poklicne izzive, temveč tudi možnost osebne rasti."
Ob prihodu v Švico jo je na področju socialnega varstva najbolj presenetilo, koliko več sredstev in možnosti je namenjenih ljudem, ki potrebujejo podporo. "Zelo hitro sem dobila občutek, da se enakopravnost ne razume zgolj kot lepo načelo, temveč kot nekaj, kar naj bi bilo tudi dejansko uresničljivo v življenju posameznika."
Pri delu jo je posebej nagovorilo, da se pri ljudeh s kognitivnimi ovirami ali psihiatričnimi diagnozami ne osredotočajo le na osnovno oskrbo, temveč tudi na njihove želje, zdravje, samostojnost in možnosti odločanja o lastnem življenju. Kot pomembno razliko izpostavlja tudi več razpoložljivih finančnih in kadrovskih virov, ki omogočajo lažje uresničevanje strokovnih idej. "Kadar sredstva niso nenehno prva in skoraj nepremostljiva ovira, se lahko strokovno delo veliko bolj osredotoči na človeka," razlaga.
Ob tem poudarja, da dobre ideje pogosto niso težava, temveč pogoji za njihovo izvedbo. V Švici je spoznala, da je nekatere zamisli, ki bi drugje ostale neuresničene zaradi pomanjkanja sredstev, mogoče lažje prenesti v prakso.
Največji šok: ne birokracija, ampak iskanje stanovanja in švicarščina
V Švico je prišla že s sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, ki je bila sprva na njeno željo omejena na eno leto, saj je selitev sprva razumela predvsem kot časovno omejeno poklicno in življenjsko izkušnjo. Njen prvotni načrt ni bil dolgoročno ostati v Švici, temveč se po pridobljenih izkušnjah vrniti v Slovenijo.
Pri urejanju dovoljenja za bivanje ji je pomagal delodajalec, in ker je imela zaposlitev urejeno že pred prihodom, je bil administrativni del selitve precej preprost. Večji izziv pa je predstavljalo iskanje stanovanja, saj so bili postopki veliko bolj formalni, kot je pričakovala. Poleg osebnih srečanj z najemodajalci so pogosto zahtevali različna dokazila in visoko varščino, kar je bilo zanjo ob prihodu iz Slovenije precejšnje finančno breme.
Pri začetku ji je zelo pomagala znanka iz Slovenije, ki ji je omogočila začasno bivanje v bližini Züricha. "Ta pomoč mi je omogočila, da sem se lahko v miru znašla v novem okolju, uredila najnujnejše stvari in stanovanje iskala neposredno na kraju samem." Ko je bila v Švici in se je lahko udeleževala ogledov, je stanovanje našla v približno enem mesecu.
Ob prihodu je ugotovila, da administracija ni bila največji izziv, saj je imela podporo delodajalca. Večji izziv je predstavljal jezik, predvsem uporaba nemščine v vsakdanjem in poklicnem okolju. Pri njenem delu namreč ni dovolj le osnovno razumevanje jezika, temveč tudi občutek za izražanje, natančnost in sposobnost razumevanja ljudi v občutljivih položajih.
Posebno prilagajanje je predstavljala švicarska nemščina, ki jo je na začetku doživljala kot skoraj povsem nov jezik. "Čeprav sem poznala knjižno nemščino, sem potrebovala precej časa, da sem se navadila na različna narečja, hitrost govora in izraze, ki jih v učbenikih ne srečaš." Znanje je izboljševala predvsem skozi vsakodnevne pogovore, delo in izkušnje v novem okolju.
Celotnega procesa ne opisuje kot nepremostljivo oviro, temveč kot niz manjših korakov, s katerimi je postopoma postajala bolj samozavestna. "Vključevanje v novo okolje ne nastane čez noč. Potrebuje čas, odprtost in pripravljenost, da se človek nenehno uči." Prav ta proces ji je prinesel več jezikovne samozavesti, samostojnosti in zaupanja vase, pravi.
Kako je našla svoj prostor v švicarski družbi
Na življenje v Švici se je prilagajala postopoma. Danes jo doživlja kot kraj, kjer želi živeti, medtem ko Slovenija ostaja njena domovina. Čeprav se je v marsičem že vključila v tamkajšnje okolje, še vedno opaža razlike v miselnosti, odzivanju in načinu delovanja.
Švicarje opisuje kot prijazne in srčne ljudi, vendar bolj zadržane, sama pa je po značaju precej bolj odprta in temperamentna. "Včasih v šali rečem, da imam temperament, ki bi ga človek prej pričakoval nekje v Južni Ameriki: veliko govorim, hitro navežem stik, svoje misli pogosto povem neposredno in z veliko energije." Sčasoma si je ustvarila svoj krog ljudi in spoznala, da prilagajanje ne pomeni, da mora spremeniti svojo osebnost. Kot pravi, se je naučila sprejeti, da ji ni treba popolnoma pripadati le enemu okolju.
"Nisem postala povsem 'pošvicarjena' – in pravzaprav se mi to zdi čisto v redu. Morda je moja največja prilagoditev prav v tem, da sem sprejela, da mi ni treba popolnoma pripadati samo enemu svetu."
Med stvarmi, ki so jo v Švici najbolj pozitivno presenetile, izpostavlja urejenost, zanesljivost in občutek, da sistem deluje. Navdušilo jo je, da dogovori veljajo, ljudje prevzemajo odgovornost, organizacija pa omogoča več predvidljivosti v vsakdanjem življenju. Posebej jo je nagovoril odnos do kakovosti življenja na področju socialnega varstva. Presenetilo jo je, da se ljudem, ki potrebujejo podporo, ne zagotavlja le osnovna oskrba, temveč tudi možnosti za samostojnost, aktivnosti, potovanja in polno vključevanje v družbo. Pozitiven vtis je nanjo naredila tudi naravna lepota države: bližina gora, jezer in urejenih mest, kjer se lahko človek hitro umakne v naravo.
V manj pozitivnem smislu pa jo je presenetila visoka cena življenja, predvsem stroški stanovanj, zavarovanj in storitev. Kot izziv izpostavlja tudi večjo zadržanost ljudi. Švicarje vidi kot spoštljive in prijazne, vendar potrebujejo več časa, da človeka zares spustijo blizu. Sčasoma se je naučila sprejemati njihov tempo, ne da bi izgubila svojo spontanost.
Največje presenečenje zanjo ostaja prav nasprotje med varnostjo in urejenostjo na eni strani ter formalnostjo in čustveno zadržanostjo na drugi. Danes ceni oboje, razlaga: stabilnost, ki ji jo daje Švica, in možnost, da je v tem okolju našla svoj način bližine in pripadnosti.
Mit, da v Švici ni družabnega življenja? "Zürich je lahko precej divji."
Čeprav so Švicarji zadržani, pa ne bi tako rekla za švicarsko družabno življenje. Sama Zürich vidi kot pomembno kulturno, gospodarsko in prireditveno središče z zelo bogato ponudbo dogodkov. Čeprav mesto ni primerljivo z največjimi evropskimi metropolami, jo preseneča, koliko koncertov, festivalov, razstav, gledaliških predstav in drugih kulturnih dogodkov ponuja glede na svojo velikost.
Posebej ji je všeč švicarska navada druženja po službi, imenovana apéro. Gre za sproščeno srečanje ob pijači in manjših prigrizkih, kjer je v ospredju predvsem pogovor in povezovanje. "To je trenutek, ko se ljudje ustavijo, pogovorijo, izmenjajo vtise tedna in za nekaj časa odložijo vsakodnevne obveznosti." Po njenem mnenju ta običaj v precej strukturiran vsakdan prinaša občutek sproščenosti in povezanosti.
Opaža tudi drugačen ritem družabnega življenja zaradi razširjenega 80-odstotnega delovnega časa, pri katerem imajo nekateri petek prost. Zato se konec tedna za marsikoga začne že v četrtek, ki ga pogosto imenujejo mali petek. Takrat se začne tudi bolj živahno nočno življenje. "V Zürichu se utrip klubov in barov pogosto prebudi že v četrtek zvečer ter se nadaljuje vse do nedelje."
Čeprav mesto čez dan deluje zelo urejeno in zadržano, po njenem mnenju zvečer pokaže bolj sproščeno in živahno plat. Zürich jo je zato presenetil tudi z družabnim utripom, ki ga sama vidi kot primerljivega ali celo bolj pestrega kot v Sloveniji.
"Nočno življenje v Zürichu je v primerjavi s Slovenijo lahko celo precej bolj živahno in divje. Mesto čez dan deluje urejeno, zadržano in skoraj brezhibno organizirano, nato pa pride četrtkov večer in pokaže povsem drugačen, mnogo bolj sproščen obraz."
Sčasoma si je ustvarila svoj krog ljudi, med katerimi so tudi švicarski prijatelji. Priznava, da se odnosi tam pogosto razvijajo počasneje, saj so ljudje bolj previdni pri navezovanju stikov, vendar so prijateljstva, ki se oblikujejo, lahko zelo iskrena in trdna. Po njenem mnenju družabno življenje v Švici nikakor ni revno, le nekoliko drugače organizirano. "Morda je bolj načrtovano in strukturirano, kot sem bila vajena, vendar mu nikakor ne manjka vsebine, energije ali živahnosti."
V Švici ima več prostega časa kot v Sloveniji
Tadeja razlaga, da ima v primerjavi z življenjem v Sloveniji danes v Švici bistveno več prostega časa, vendar poudarja, da si je takšno ravnovesje ustvarila postopoma. Dela 80 odstotkov, kar ji praviloma omogoča tri, včasih tudi štiri proste dni zapored. Te dneve doživlja kot priložnost za oddih, potovanja, druženje in čas zase.
Poleg tega ima šest tednov dopusta, nadure pa lahko koristi kot prosti čas. Ker je odgovorna tudi za načrtovanje urnikov, se trudi, da podobno ravnovesje omogoči tudi sodelavcem, ki delajo krajši delovni čas. Pomembno ji je, da prosti dnevi niso razpršeni, ampak so, kadar je mogoče, povezani v daljša obdobja počitka. Prav krajši delovni čas vidi kot eno večjih razlik med Slovenijo in Švico.
"To je ena izmed razlik, ki je iz Slovenije prej nisem poznala. Tam zaposlitev za 80 ali 90 odstotkov ni bila nekaj tako običajnega, še manj pa razumljena kot zavestna odločitev za bolj uravnoteženo življenje. V Švici krajši delovni čas ni nujno povezan z manjšo predanostjo, temveč pogosto pomeni premišljeno odločitev, da človek ohrani dovolj prostora tudi za življenje zunaj dela."
Pri tem izpostavlja tudi pomen dobrega delovnega okolja, pri delu ima podporo nadrejenih in možnost določene prilagodljivosti, tudi dela od doma. Pomembno ji je tudi, da je bila njena izobrazba v Švici priznana in da opravlja delo, za katero je ustrezno cenjena in plačana. "Moja zaposlitev mi daje varnost, samostojnost in kakovost življenja, ki mi omogoča, da lahko poleg dela razvijam tudi svoje interese, potujem in ohranjam stik z ljudmi, ki so mi pomembni."
Ob tem dodaja, da ji sistem omogoča, da se lahko bolj osredotoča na ljudi in vsebino svojega dela, namesto na nenehno premagovanje sistemskih ovir.
Na švicarsko "umetnost posrednosti" se še danes ni navadila
Še vedno pa ji največji izziv pri prilagajanju švicarski kulturi predstavlja njihova izrazito posredna komunikacija. Sama je človek, ki težave in neprijetne stvari raje jasno poimenuje, pravi, medtem ko opaža, da Švicarji tudi kritiko pogosto izrazijo zelo previdno in diplomatsko. "Če nekaj smrdi, potem po mojem pač smrdi – tudi če ga zavijemo v tri plasti celofana," pravi in poudarja, da ji je pomembna predvsem jasnost, ne pa nespoštljivost ali grob način izražanja. Meni, da je včasih treba stvari povedati bolj neposredno, saj se jih tako lažje razume in rešuje.
Sčasoma je ugotovila, da njena neposrednost ljudi pogosto pozitivno preseneti in jo mnogi celo cenijo. "Včasih imam občutek, da pomislijo: 'Končno je nekdo povedal na glas.' Sama pa ob tem pomislim: 'Saj je bilo ves čas očitno.'"
Čeprav priznava, da gre pri tem za njeno osebno izkušnjo in nekoliko posplošuje, opaža, da je v švicarski kulturi močno prisotna želja po čim bolj nežnem in premišljenem načinu komunikacije. Sama pa še vedno ostaja zagovornica tega, da nekatere stvari potrebujejo "manj celofana in več zraka".
V Slovenijo se vrača zaradi odnosov, ne storitev
Iz domovine najbolj pogreša ljudi, predvsem dolgoletna prijateljstva in družino, s katero kljub razdalji ohranjajo občutek povezanosti. Veliko ji pomenijo tudi skupna potovanja, na katera se približno vsaki dve leti odpravi s starši in najbližjimi sorodniki. Prav družina, prijateljstva in skupna doživetja so zanjo vez med obema državama.
"Z leti sem se naučila živeti med dvema svetovoma. Švica je postala moj dom in prostor mojega vsakdana, Slovenija pa ostaja dežela mojih najglobljih odnosov, spominov in pripadnosti."
V prvih letih po selitvi je nekatere zdravstvene storitve še vedno urejala v Sloveniji, predvsem zaradi nižjih stroškov in zaupanja v zdravnike, ki jih je že poznala. Sčasoma, ko se je njeno življenje v Švici bolj utrdilo, pa se je odločila, da bo vse storitve opravljala tam, kjer dejansko živi. Danes v Švici obiskuje frizerja, zobozdravnika in ginekologinjo ter tam opravlja tudi redne zdravstvene preglede in terapije. Pri tem ji veliko pomeni, da si to lahko privošči, saj ji stabilna zaposlitev omogoča več svobode pri odločanju.
V Slovenijo se zato danes vrača predvsem zaradi ljudi, ne več zaradi praktičnih opravkov. "Ko pridem domov, želim biti zares prisotna, preživljati čas z družino in ljudmi, ki jih imam rada, ter se jim posvetiti brez nenehnega pogledovanja na uro in usklajevanja terminov."
Kaj bi se Slovenija lahko naučila od Švice
Kot eno pomembnih stvari, ki bi se jih Slovenci lahko naučili od Švicarjev, izpostavlja njihov način soočanja z zahtevnimi položaji. Švicarji se ji zdijo bolj stvarni, mirni in usmerjeni v iskanje rešitev. Tudi ob nesoglasjih se pogosto osredotočijo na dejstva in naslednje korake, namesto da bi jih vodila predvsem čustva.
Pri Slovencih opaža več temperamenta in čustvenosti, kar vidi kot nekaj pozitivnega, saj prinaša toplino in pristnost, vendar lahko včasih tudi oteži iskanje rešitev. Po njenem mnenju bi nam koristilo nekoliko več švicarske umirjenosti – ne z zatiranjem čustev, ampak z bolj premišljenim izražanjem, ki pušča več prostora za dialog.
Kot veliko prednost Švice izpostavlja tudi neposredno demokracijo. Navdušuje jo, da državljani niso vključeni v politično življenje le na volitvah, temveč imajo možnost neposrednega odločanja o številnih vprašanjih. Ob tem poudarja, da več pravic pomeni tudi več odgovornosti.
"Del politične odgovornosti ni prepuščen zgolj parlamentu, vladi ali posameznim strankam, temveč jo nosijo tudi državljani sami. Od njih se pričakuje, da se seznanijo z vsebino predlogov, tehtajo različne argumente in sprejmejo odločitev, s katero bodo morali kot družba tudi živeti."
Ljudje se morajo zato o predlogih informirati, premisliti argumente in sprejeti posledice svojih odločitev. Seveda niti tak sistem ni brez pomanjkljivosti, poudarja, saj neposredna demokracija zahteva veliko časa ter politične angažiranosti, vendar pa krepi občutek pripadnosti in soustvarjanja države, meni Tadeja. Zato bi bilo po njenem mnenju dragoceno, če bi tudi v Sloveniji ljudje bolj občutili, da so dejavni soustvarjalci države in ne zgolj opazovalci ali kritiki.
Preberite tudi:
