Alex Fernandez po 17 letih v Sloveniji: Sem Slovenec, res se tako počutim

Sportal Odraščal v milijonskem Sao Paulu, družino si je ustvaril v vasici ob Soči

Alexa Fernandeza smo v Ljubljani ujeli za intervju tik pred odhodom na potovanje v Peru. Foto: Bojan Puhek Alex, najprej nam povejte, od kod točno prihajate? Iz mesta, s podeželja, z gora?
Moj rojstni kraj je Arequipa. To je puščava, blizu čilenske meje, kakšnih 11, 12 ur z avtobusom iz Lime. Je ravno vmes med obalo in visokimi Andi, ravno pravo mesto za tiste z astmo, saj je suho. Ima 2.300 metrov nadmorske višine. Na potovanjih uporabimo moje mesto, da se aklimatiziramo za višino. 

Kdaj in zakaj ste prišli v Slovenijo?
Pred 17 leti. Pravzaprav sem prišel dvakrat. Prvič sem prišel kot turist, drugič pa me je povabila moja takratna punca, zdaj mama mojih otrok. In ni trajalo dolgo, po treh mesecih sem se poročil. 

Sta razmišljala, da bi se morda preselila v Peru ali je bila Ljubljana jasna odločitev?
Za Slovenko Peru pomeni sanje, saj je vse drugačno. Ampak razmere za živeti so bile boljše tukaj. In jaz sem bil tisti, ki sem ji rekel, da se bo zelo težko privaditi na naše življenje, če greva v Peru. Jaz pa sem na prilagajanje navajen. V Sloveniji ni težko živeti, edino jezik je težek. Smo poskusili eno leto, če mi bo šlo. In mi je šlo. In smo se odločili, da bomo ostali tu.

Alex Fernandez slikovito pripoveduje o učenju slovenščine. Foto: Bojan Puhek Kakšni so bili prvi meseci življenja v Sloveniji?
Moram priznati, da je bilo prve pol leta najtežje. Na začetku si turist. Vsi so nasmejani, vsi te sprejmejo, govoriš angleško. Ko pa enkrat vidijo, da si stalno tukaj, da ves čas prihajaš iz istega stanovanja, postanejo sosedje malo bolj zahtevni. Ne govorijo več angleško, zahtevajo, da poveš vsaj nekaj po slovensko. Nisi več eksotičen, zdaj si del družbe. Družba pritisne nate. In ta pritisk je kar težak, če si edini Perujec. Če bi bil Bosanec, bi mi bilo lažje, ker jih je tu več. Izgubiš tudi prijatelje od doma in je kar hudo. A ko greš čez to, ko tvoja družba vidi, da se trudiš, da govoriš slovensko, da delaš, da vidijo, da ne ležiš samo na vrtu, se ti družba začne odpirati. In ko se je po pol leta slovenska družba odprla, je postalo lepo. Ker te vsi sprejmejo. Toliko let pozneje, leta 2026, se ne počutim izločenega, se ne počutim tukaj tujec, kamorkoli grem, sem Slovenec. Vsak, ki pride v Slovenijo, mora zdržati prvega pol leta. 

Kako težko je bilo učenje slovenščine?

Poznate še kakšnega Perujca, ki živi v Sloveniji? Koliko vas je? Ali pa ljudi iz drugih držav Latinske Amerike? Se povezujete?
Opazil sem, da je tu največ Argentincev in Brazilcev, okoli 100, 150. Iz drugih držav pa nas ni toliko. Iz Kolumbije morda 10, 15. Ker jih ni toliko, se ne družijo. In zato ne ostanejo, ker nimajo družbe. Je kar težka sprememba. Argentini, Brazilci se družijo. Če imaš 15 Kolumbijcev, eden je na Štajerskem, drugi na Primorskem, se težko dobijo. Iz Peruja poznam še dve. In se vidimo na dve leti, če se vidimo. Ne bi rekel, da imamo pravo latino skupnost. 

Novice Fernanda Prado Verčič: Brazilka, ki je v Kranju našla svoj drugi dom

Ponosno pove, da se počuti kot Slovenec. Foto: Bojan Puhek Danes je Slovenija vaš prvi dom?
Sem Slovenec. Kamorkoli grem, še posebej kadar grem v Dalmacijo, v Srbijo, pokažem slovenski potni list! Malo se hecajo z mano. Ampak jaz tega ne povem, ker bi želel nekoga razveseliti. Res se tako počutim. Grem recimo deset dni po Dalmaciji, po Balkanu in ko se vrnem v Slovenijo ... Že v Bregani, ko vidim znak Slovenija, vidim vse bolj urejeno, čisto, dobre avtoceste, lepo pokošeno travo in si rečem: Zdaj sem pa doma! In enako se mi zgodi, ko se vrnem iz Avstralije, Peruja. Sem doma. Tu je moja družba. Je lep občutek. Jaz sem Slovenec.

Kakšen pa je občutek, ko pridete v Peru?
Dobro vprašanje. Ko se vrnem v Peru, je občutek, da grem k mami. Že na letalu. Jaz na letalu običajno spim. Če letimo 13 ur, spim 12 ur. Zadnjo uro se zbudim in mi je všeč, ko se s sonca spustimo pod oblake. In vidim svoje hribe, morje, Tihi ocean, začne mi delati v srcu, težko diham. Nekajkrat sem se jokal. Ker grem nazaj. Čeprav zdaj ne bi živel v Peruju. Ampak je vseeno lepo, ko rečem: tukaj sem se rodil, tukaj je moja hrana, moj zrak. To doživljam torej bolj čustveno kot realistično. Ko si je treba pripeti varnosti pas, ko bomo kmalu pristali, srce že dela: bum, bum, bum. Skoraj sem kot papež, ki bi šel na kolena in poljubil letališče. 

Slovenija je urejena, čista, že na mejnem prehodu, si tako reče, da zdaj pa je doma. Foto: Bojan Puhek

Zakaj ne bi več živeli v Peruju?
Z leti ti ustreza bolj udobno življenje. Saj tudi v Evropi ne bi živel. Pripravljen sem za Bali, za Kostariko, za plaže. Kjer ležiš cel dan. Najpomembnejše pa mi je, da imam ob sebi ljudi, ki mislijo enako. Ko se bom upokojil, ne verjamem, da bom imel v Sloveniji ljudi, s katerimi bomo šli na rum in namočit tačke na plažo. Ker je slovenska mentaliteta, da je treba nekaj delati. Gremo na pivo, gremo na kavo, gremo na zabavo, gremo igrat kitaro! In zato ne Peru in ne Evropa. V Peruju je težko živeti. Tam moraš delati do konca, da lahko preživiš. Tukaj se trudiš celo življenje, da se lahko upokojiš. A ves čas garaš. Proti koncu svojih dni želim imeti mir, da pozabim na vse stvari.

Alex Fernandez in sončni zahod v Monteverdeju v Kostariki. Foto: Matej Podgoršek Zdaj ste že delno odgovorili na moje naslednje vprašanje: kje bi živeli, ko se boste upokojili?
Vedno bom rekel Kolumbija ali Kostarika. V Kolumbijo grem zaradi ljudi. Pristni so, dobre duše, zabavni, nasmejani, pozitivni. Pozitivni! Ne potrebujejo alkohola, da se smejijo, da te objamejo. Tukaj imam kruh, polovica je zate. Kolumbija je srčna. Je ravno prava mešanica med Karibi in Andi. Žal v Kolumbiji še vedno ni urejeno zdravstvo. Bi mi bilo torej težko, ker bi bil starejši. Samo zato je na drugem mestu Kostarika. Tam je zdravstvo urejeno. Narava je urejena. Ljudje so mogoče malo bolj zadržani. A je kot v Sloveniji, enkrat ko prideš noter, si del črede. Zato Kolumbija in Kostarika. Obe državi imata iste značilnosti: Karibi, plaža, palme in biti brez skrbi ves dan.

Pura vida, pravijo Kostaričani.
Pura vida! Točno to. Samo polno življenje.
 

Razmišljate že o upokojitvi, a ste pravzaprav nedavno dopolnili šele 50 let. Ste abrahama proslavili po slovensko?
Mi je bilo kar zanimivo, saj do 50. leta nisem nikoli praznoval rojstnega dneva. In za prvič mislim, da sem kar dobro preživel. Bilo je lepo. Ker tu nimam družine iz Peruja, sem povabil ljudi, ki so potovali z mano osemkrat, desetkrat. Bili so počaščeni, da sem jih povabil. Bili smo na ladji. Kjer ne moreš pobegniti. Vsi smo se imeli lepo. Spominjali smo se, kaj se nam je zgodilo na Filipinih, v Avstraliji, Peruju, Mehiki, Kolumbiji … Govorili smo o različnih izkušnjah in to je bilo lepo. Počakali smo sončni zahod. Postrigli so mi lase, saj sem imel dolge. Dal sem jim škarje, kar dajte jih. Lase sem shranil in jih bom pustil v Peruju, na najvišji točki, kamor bomo šli. Všeč mi je bilo, da so vsi prišli pravočasno. In pa vrstnem redu. Ko prideš, ti dajo darilo, te objamejo, nekaj ti povejo. Takrat pa moraš tudi odpreti darilo. In to vsak. Je en red. Pri meni tega sicer ni. Jaz bi dal darilo v kot in bi ga že pogledal enkrat. Všeč mi je, da se tukaj tudi nihče ne napije do konca. Vsaj ne moja družba. Oziroma so bili že od začetka veseli brez vpliva alkohola. Radenska, kokakola, sok in glasba in so se na hitro vsi vklopili. Morda je samo moja družba taka. In zato je bil moj rojstni dan popoln. In to je bil eden mojih najlepših dni v Sloveniji.

Perujci ne potujejo. Njegovi tako ne prihajajo v Slovenijo. Foto: Bojan Puhek Vaši iz Peruja pridejo kdaj na obisk v Slovenijo?
Mi Perujci smo drugačni kot Slovenci. Nismo taki potepuhi. Rečem bratu: Pridi k meni na obisk v Slovenijo. Kje pa je? Tam blizu Italije. A si daleč od Francije? Poslikaj mi Eifflov stolp in mi pošlji. To je to. Enako je, ko imam tu turiste iz Peruje. Zanima jih, kje piše Slovenija, Ljubljana ali Bled. Samo da imajo selfi, kjer to piše. In to je to. Potem pa se usedemo in jemo in pijemo. Moje družine torej ne zanima, da bi prišla v Evropi. Imajo svoj mir, svojo zabavo vsak konec tedna. Pričakujem, da se bodo moji nečaki pozanimali in kdaj prišli. A bratje, sestra pa ne bi prišli iz lastne želje v Evropo.

V Peruju, v Južni Ameriki res tako slabo poznajo Slovenijo? Bi poznali kakšne znane Slovence? Sam sem bil presenečen, da v zelo kolesarski Kolumbiji niso poznali Tadeja Pogačarja.
Od stotih ljudi bi rekel, da jih Slovenijo pozna pet ali šest. Če omeniš Jugoslavijo, jim je že bolj blizu. Beseda Tito jim je tudi bolj znana. Podrobno pa res ne poznajo. Slovenija ni vsakdanja tematika, bolj so Francija in velike države. Slovenija je za Peru neodkrita država. Mešajo Slovenijo in Slovaško ali pa mislijo, da je Slovenija še vedno komunistična. Včasih me vprašajo: ali je tu res kot v Černobilu, da so stene brez oken, ali je vojna, ali imate hrano. Še vedno imajo nekateri te ideje. Po mojem mnenju ambasade ne delajo veliko za promocijo Slovenije v Latinski Ameriki. Bogati ljudje, ki potujejo, pridejo recimo za deset dni na Hrvaško, si vzamejo en dan za izlet v Slovenijo. In ko pridejo sem, rečejo: zakaj nisem prišel za več dni, zakaj tega ne oglašujete? Bi bilo več zanimanja, saj je Slovenija zelo lepa.

In kako pogosto se vi vračate v Peru, razen trikrat na leto, ko peljete tja skupino?
Pravzaprav mi zadostuje, če grem trikrat. Slovenci bi se ves čas družili: rojstni dnevi, pikniki, potovanje … V Peruju ni tako. Lahko se družimo, lahko pa se ne pogovarjamo pet let. Nimamo take potrebe, da bi se neprestano dobivali. Ne čutim se krivega, če ne grem sam na obisk v Peru.
 

Sportal Srb, ki je življenje na Finskem zamenjal za toplo in sončno Slovenijo

Alex Fernandez že 34 let dela v turizmu. Na vulkanu Poas v Kostariki. Foto: Matej Podgoršek Pravite, da Perujci ne vedo veliko o Sloveniji, koliko ste pa vedeli vi, preden ste prišli prvič?
Pred številnimi leti, pred res številnimi leti, ko sem vodil skupine samo po Južni Ameriki, sem imel punco s Hrvaške, iz Pule. In ona mi je razlagala o vsem, kako je bilo v Jugoslaviji. Ko sem spoznal kasnejšo mamo mojih otrok, se je čudila, da poznam Tita, Jugoslavijo. Kako? Sem tudi veliko prebral. Nisem prišel na slepo. Poznal sem tudi Prešerna. A wikipedija ne pove, kako se moraš obnašati. To je bilo težko. 

Kot turistični vodnik ste torej delali že v Peruju?
Jaz sem začel pri 16 letih. Takrat kot šerpa, po hribih sem nosil po 20 kilogramov … To moram razložiti. Jaz ne prihajam iz bogate družine ali iz srednjega razreda v Peruju. Prihajam iz revnejšega dela Peruja. Ko sem imel šest let, je bil zame luksuz, da sem šel na glavni trg. In sem šel čistit čevlje. Gledal sem gringote, turiste. Kako jim je lepo: pijejo, jejo, se smejijo, grejo na avtobus, slikajo. Rekel sem si: to mora biti dobra služba. Jaz čistim čevlje, oni so pa turisti. In sem dobil napačno idejo, da je biti turist zelo zanimiva služba. Rekel sem si, da želim biti turist po poklicu. In so mi govorili, kaj bom to, mi nimamo niti za čevlje. Bom, bom, bom. V najstniških letih sem si še vedno želel biti turist in sem šel tja, od koder pridejo turisti, v agencijo. In sem vprašal gospo, kako sem lahko turist. Mi je rekla, da ne morem biti turist, da lahko delam za turiste. Ni pomembno, povejte mi, kako lahko to delam. Moraš govoriti angleško, moraš delati, pomagati turistom. In kako lahko pomagam? Najprej me je poslala, da sem delil prospekte, čistil čevlje, da sem dobil napitnino. Potem me je vprašala, če bi bil asistent, da vodnik potrebuje nekoga, ki bi nosil stvari za turiste. Ko mi je rekla, da bom delal za turiste, mi je bilo, kot bi šel na luno. Samo, da je omenila besedo turist, sem rekel ja, sem za. Nisem vprašal niti, če mi bo plačala. Ponosen sem bil že, da sem dobil majico in se rokoval z gringoti. Tako sem spoznal, kako to deluje. Začel sem kot lokalni vodnik, z ogledi mesta. Počasi sem prišel do Evrope.

Ko je kot otrok čistil tujcem čevlje, je sanjal, da bo postal turist. Foto: Bojan Puhek

V Sloveniji ste nadaljevali s tem poslom?
Moral sem začeti znova. Najprej sem delal na bencinski črpalki, kot pomočnik mizarja, kot kuhar. Imel sem več služb, sem tudi čistil okna. Ko sem se naučil slovensko, se je odprla možnost, da se lahko prijavim za licenco na vodnika. Ker sem zelo trmast, sem to tudi naredil. Ko sem jo dobil, nisem dolgo čakal in že so mi začeli ponujati delo. Zdaj delam za lokalne agencije, za tuje agencije in vodim po Evropi in po svetu.

Koliko dni na leto ste v tujini oziroma vodite skupine?
Bi rekel, da vsaj 200, 240 dni na leto. Če seštejem vse. Tudi ko sem dva tedna ali en mesec v Sloveniji, imam takrat kakšno vodenje v Ljubljani, na Bled, v Postojno. Recimo, da doma počivam kakšne tri mesece na leto.

Alex Fernandez na čolnu iz Sierpeja proti narodnemu parku Corcovado v Kostariki. Foto: Matej Podgoršek Na prvi pogled se zdi služba turističnega vodnika sanjska, a je lahko zelo naporna, kajne? Vem, da razmišljate, da bi z njo počasi končali.
Ja, na začetku je videti zelo lepo. Kot sem rekel: ko gledaš turiste, kako lepo se imajo. In mladi vodniki mislijo enako. Da se bodo tudi oni imeli lepo. Vse teče v redu, dokler ne pride do težave. Napaka, ki jo delajo bodoči vodniki, je, da mislijo, da obstaja samo lep del. Nihče ti ne razloži, kaj se dogaja v ozadju. Sem in tja se zgodi kakšna nesreča, kaj nepričakovanega in takrat vsi samo gledajo vodnika. Pogledajo te in ti že z očmi rečejo: kaj pa zdaj? Takrat moraš biti hladen in v sekundi vedeti, kaj jih povedati, kaj narediti, koga poklicati. Nimaš časa, da bi sploh razmislil. Takoj moraš reagirati. Če tega ne znaš, ne izpadeš kot vodja in te potniki ne spoštujejo več. In postanejo nesramni. Zakaj te pa plačamo, ti moraš to rešiti!? Poznam nekaj mladih kolegov, ki so delali dve leti, tri leta in se niso več vrnili v ta posel. Redko vidiš, kaj se dogaja za zaveso. Vidiš samo, kaj je spredaj, v gledališču. Ja, je naporno, če se pojavijo težave. Če pa jih ni, je to najboljša, sanjska služba.

Slovenci smo posebna vrsta turistov, pravi. Foto: Bojan Puhek Kakšni potniki, turisti smo Slovenci?
Ha, dobro vprašanje! Posebna vrsta. Ha … Posebni, ker imate posebne zahteve. Niste običajni turisti. Zelo spoštujete navodila, a navodila, kot so. Če pride do kakšne spremembe, potem je pa 'štala'. Če ena pikica ni kot v programu, je 'štala'. Moram res vse naštudirati, kar lahko povzroči kakšno spremembo. Moram pokriti levo, desno, spredaj, zadaj … Pri Nemcih je vedno da ali ne. Pri Slovenci pa obstaja siva cona. Na začetku sem imel na potovanjih ljudi iz več držav, zdaj ne. Če imaš samo Slovence, lahko skupino lažje vodiš. Slovenci so zahtevni na svoj način. Ni enostavno. Dobro moraš razumeti slovenske skupine.

Poglejte nekaj utrinkov s potovanja z Alexom Fernandezom v Kostariki:

Na katere destinacije najraje peljete ljudi? Najverjetneje ne samo v Latinsko Ameriko?
Ne, ne. Kako lepa je destinacija, je odvisno od skupine. Velikokrat grem v Peru, a je vsakič drugače. Ker skupina naredi pot drugačno. V lanski oktobrski skupini je bilo osem nekdanjih stevardes Adrie. Razumele so mojo filozofijo. Doživeli smo tri P: piti, peti in plesati. Celo pot smo se imeli zelo lepo. So pa tudi drugačne skupine. Take, ki veliko sprašujejo. Za take se moraš tudi za Peru dobro pripraviti, vse še enkrat prebrati. Ker želiš zadovoljiti skupino. Jaz ne uživam samo v ogledih, ampak tudi v pogledu mojih potnikov. Ko vidiš, da so zadovoljni, nasmejani, utrujeni. To je pri Slovencih pomembno: morate biti utrujeni. Čas za kavo na poti se kakšnemu Slovencu ne zdi v redu. In reče: tako daleč sem potoval, zdaj imam pa prosti čas?! Če se vrnem na vprašanje: destinacija je odvisna od skupine, vodnik pa veliko gleda v oči svoje stranke. Če so zadovoljni, se razveseliš. Če niso, si pa razočaran, ker nisi dosegel, kar si želel.

Na potovanjih se z Alexom pije, pleše in poje. Še posebej v Latinski Ameriki. Foto: Bojan Puhek

So Slovenci taki, da se sprostijo v deželah, kot sta Kolumbija in Kuba, kjer se poje in pleše?
Ja, a včasih ti gre na potovanju vse dobro, je pa ena ali dve osebi, ki sta slabe volje. Takrat je moja naloga vodnika, da jih malo 'napadem', da jih poskusim spraviti na isto frekvenco z drugimi. Včasih mi uspe, včasih ne. Poskusiš pomagati. Biti vodnik ni samo govoriti, moraš biti tudi psiholog. 

Zdi se, da so potovanja v kraje, kjer sta glasba in rum, za vodnike najlažja.
Večina tako misli. Uroš Ravbar mi je rekel, da me bo enkrat poslal v Mongolijo, da bom videl, kako je tam, kjer nimaš ničesar od tega. In sem mu rekel: tam bi mi bilo lažje. Težje je tam, kjer se toliko dogaja. Ko greš recimo na Kubo: kakovost hrane ni enaka, iz pijače je treba odstranit led, ko se gre zvečer plesat, je treba predvsem iz fantov vleči, da se sprostijo … Vedno nekaj moraš. Težje je, ker mora biti neka dinamika. Lažje bi bilo v Mongoliji, v stepi. Tam se lahko pogovarjamo. Na Kubi pa ljudje pričakujejo več od tebe in te to izčrpa.

Zaskrbljen je nad stanjem na Kubi. Foto: Bojan Puhek Omenili ste Kubo. Ta je med popotniki ena najbolj priljubljenih držav, se je pa zadnja leta zaradi ameriške blokade situacija še zaostrila, še posebej zdaj, ko so jim odrezali venezuelsko pomoč. Tudi vi tja pogosto potujete.
Zdaj že nekaj časa nisem bil. Po pogovoru z mojimi tamkajšnjimi prijatelji je situacija kar kruta. Moj prijatelj lokalni vodnik Arislay zdaj razmišlja, da bi si kupil tricikel, da bo delal kot taksist. Turistov ni, ne dela že eno leto. Ima samo svoje prihranke. Naš voznik Miško ima parkiran avtobus, saj ni goriva. Ničesar ne dela. Ukvarja se z ribolovom, da vsaj jejo ribe. Elektrike ves čas zmanjkuje. Aparati se stalno kvarijo. Hrane že prej ni bilo veliko, a je zdaj še huje. Ješ, kar je. Jaz bi rekel, da zdaj za turiste ni pravi čas za odhod na Kubo. Razen če si pravi popotnik, če nisi tako zahteven. 

Kakšna pa je situacija v Peruju? V zadnjih letih je bilo nekaj protestov, nekajkrat so zaprli tudi dostop do Machu Picchuja?
Ekonomska razlaga Peruja je posebna. Če ga primerjamo s Kubo ali Slovenijo: ko prideš do upokojitve, potem lahko samo sediš in dobiš pokojnino na račun. V Peruju delaš, dokler dihaš. Ne pričakuješ, da ti bodo poslali denar. V Peruju vsak dan delaš za preživetje. Nismo odvisni od parlamenta, od visoke ekonomije, vsak dan delaš zase. Kadar je hiperinflacija, če dolar pade, če gre evro gor, nas nič ne zanima. Ker živiš samo zase, za tisti dan. Je pa ena dobra stvar: lahko nam manjka ogromno stvari, hrane pa nikoli ne zmanjka. Hrane imamo za naslednjih 30 generacij. Ni torej tako hudo, če se karkoli zgodi. Če so stavke, če imamo politično nestabilnost, je to v mestu, glavnem mestu. V drugih delih Peruja se to ne čuti. 

V Peruju delaš, dokler dihaš, pravi. Ne pričakuješ, da boš dobil pokojnino. Foto: Bojan Puhek

Za Latinsko Ameriko marsikdo misli, da je nevarna, sploh Kolumbija. Kako je res s tem?
Ni res, ni res. Jaz bi celo rekel, da med vsemi destinaciji po svetu postaja Latinska Amerika celo najbolj varna. V ZDA se dogajajo streljanja v šolah, v Avstraliji so streljali … V Peruju, Kolumbiji … se to ne dogaja. Imamo ta stereotip, da ni varno, da živimo v revščini, na primitivni način. A ni tako. Kot turist danes tam plačaš več za pivo kot tu. Za eno kosilo tukaj plačaš skupaj s pijačo 15, 20 evrov, v Peruju bo to 25 evrov. Pa ne samo turisti, tudi običajni državljani. To pomeni, da ekonomija ni tako slaba. To pomeni, da smo skoraj na istem. Vsi se čudijo, ko gremo v Peru, ker mislijo, da je poceni. Ne, drago je. In ni drago samo v turističnih krajih, drago je tudi na ulici. Treba je izbrisati ta stereotip. Kolumbija? Pozabi! Je zelo razvita, ni več kot nekoč, kot ko so bili mamilaši. Ne ne. Varno je. Seveda pa ne smete zdaj iti v Kolumbijo in reči, da je Alex rekel, da je varno. So določena pravila: ne smeš na določenih predelih ponoči hoditi sam. To je pa že abeceda vsakega potnika. A če greš kot obiskovalec tja, kamor je treba iti, je zelo varno. 

In kam gre on na dopust? Foto: Bojan Puhek Kot otrok ste si želeli biti turist, postali ste turistični vodnik. Pa ste zdaj kdaj vendarle turist? Kam greste takrat najraje?
(Smeh). To je dobro vprašanje, ker kot turist sem zdaj najraje doma. Kadar potujemo, se stalno trudim za potnike, za progam, ne potujem sproščeno. Kdaj sem sproščen? Ko sem doma, na kavču, in gledam televizijo. Moja turistična destinacija je kavč, moja dnevna soba. Ne zamenjam je. Ali pa bi mogoče šel na Hrvaško na plažo, na en otok za dva tedna in se ne bi premaknil nikamor. Ne bi obiskal nobenega muzeja, nobene cerkve ...

Slovenci gremo radi v hribe …
Ne samo v hribe. Če greš na Maldive in nekdo teče ob šestih zjutraj, iz kje je?

Iz Slovenije?
Ja! (Smeh). Vsi drugi spijo. Če vidiš v Francoski Polineziji nekoga z nahrbtnikom, ki hodi, je Slovenec. Mora biti. To je vaša kultura. Jo spoštujem. Je pa to nekaj posebnega. Zato sem prej rekel, da ste Slovenci posebna vrsta.
 

Iz Peruja najbolj pogreša začinjeno hrano. Foto: Bojan Puhek Ste vi vzeli kaj slovenskega za svoje?
Pražen krompir. (Smeh). Včasih sem imel težavo, še posebej v sosednji južni državi. Ker sem tja potoval s tujimi turisti, so mislili, da govorim angleško. In so med seboj govorili hrvaško. So se hecali. In niso bili prijazni. Niso vedeli, da jih razumem. Ni bilo prijetno. In ko govorim slovensko, se nekateri čudijo. Pravijo, da nisem Slovenec. Tu živijo moji otroci, tu je moja družina. In jaz sem Slovenec. Da imam potni list, slovensko državljanstvo, je samo papir. Jaz sem predan Sloveniji. Slovenijo predstavljam po svetu, ker je to moja želja in ne, ker bi moral. Slovenija je zdaj moja dežela. Rojen sem v Peruju, a Slovenija je moja država. 

Vseeno kaj pogrešate iz Peruja?
Mojo hrano. To mi je najbolj hudo. Ko kuham, kuham samo perujsko hrano. Uporabljam veliko začimb in veliko čilija. To mi tukaj manjka. Kamorkoli grem, moram prositi za tabasco, za dodaten čili. Ker v Sloveniji ga v hrani ni veliko. Ne pravim, da je tu slaba hrana, je drugačna hrana, bolj nevtralna. Jaz pa potrebujem močnejšo hrano. 

Novice Slovenka v Kambodži: Občutek imam, kot da sem se preselila v 80. leta prejšnjega stoletja

Trendi Američan Aaron Arnold: Prepričanje Američanov je, da te tvoje delo definira #video

Sportal Odbojka in ljubezen sta jo pripeljali v Slovenijo, edini strah je bil jezik