Cedevita Olimpija
Sreda, 10. 7. 2019, 11.45
4 leta, 9 mesecev
INTERVJU: MARINO BAŽDARIĆ
"Olimpija in Cedevita sta moji največji ljubezni"
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
3,18
1
Kaj od Cedevite ostaja v Zagrebu? Odgovarja Marino Baždarić, nekdanji igralec Olimpije in Cedevite, po novem pa športni direktor novega kluba Cedevita junior, ki je pred tedni vzklil na ostankih nekdanjega hrvaškega prvaka.
"Dovolite mi, da se z vami pogovarjam v slovenščini," se je na prošnjo za pogovor odzval nekdanji hrvaški reprezentant Marino Baždarić, sicer Rečan, ki pa se je pred sedemnajstimi leti zaljubil v Ljubljano. Tri leta je bil član Olimpije. Nato je sicer igral še za Menorco in Cibono, velikanski pečat je ob koncu kariere pustil pri zagrebški Cedeviti. Je edini košarkar, čigar dres je klub upokojil (številka 45). Pri Cedeviti se je nato zaposlil kot šef mladinskega pogona. S selitvijo Cedevite v Ljubljano, kjer se je ta zdaj že združila z Olimpijo, pa v Zagrebu prevzema vlogo športnega direktorja novega kluba Cedevita junior. Ta bo nasledil celoten pogon mlajših kategorij in šolo košarke. Ima tudi ambicije v članski košarki, kjer pa je naletel na prvo, resda pričakovano oviro. Ker gre za nov klub, ta namreč ne sme prevzeti tekmovalnih pravic "stare" Cedevite in zaigrati v prvi hrvaški ligi.
Marino Baždarić: v dresu Cedevite proti Olimpiji
Pečat ste pustili tako v Olimpijo kot tudi Cedeviti. Na kakšen način pa ste sprejeli vest o združitvi obeh klubov?
To sta moja kluba. Da, začel sem v reškem Kvarnerju in tam igral vrsto let, toda kluba, ki sta me najbolj zaznamovala, sta Cedevita in Olimpija. Gre za dve moji ljubezni. Združitev? Sprva sem bil precej presenečen. Verjamem, da so podobni občutki prevevali še marsikoga. Ko pa sem se poglobil v zgodbo in na vse skupaj pogledal predvsem skozi prizmo Cedevitine zgodbe v Zagrebu, sem hitro uvidel, da gre za nekaj logičnega. Zdaj na prihodnost Cedevite Olimpije gledam optimistično. Verjamem, da gre za dober projekt.
Lahko Slovencu razložite, zakaj Cedevita v Zagrebu nikoli ni bila povsem zares sprejeta, čeprav je igrala na visoki evropski ravni, osvajala domače lovorike in razvijala mlade igralce?
Poglejte, če bi film zavrteli v leto 2005, bi hitro naleteli na drugačno sliko. Cedevita je bila simpatičen klub, ki je bil deležen velikega odobravanja. Emil Tedeschi je bil v očeh mnogih entuziast, ki vlaga denar v šport. Še več, mnogi so obžalovali, da ni več podobnih pozitivnih zgodb. Vse skupaj pa se je spremenilo, ko je Cedevita začela osvajati lovorike. Takrat je isti klub z istim šefom izgubil to simpatičnost. Videlo se je, da so mnogi pozdravljali simpatičnost, ob tem pa niso iskreno verjeli v zgodbo. A še bolj boleče je to, da klub v mestu nima primerne obravnave. Status ni primerljiv z drugimi klubi. Verjamem, da je prav to tisto, zaradi česar je gospod Tedeschi izgubil upanje. To so frustracije, ki so se kopičile.
Skok v leto 2004: "Bažda" po eni od evropskih tekem v Tivoliju
Cibona vs. Cedevita?
Ne bi rad izpostavljal klubov. Ne gre za kluba, ampak za tistega, ki odloča. Zame kot za športnika je nerazumljivo in nesprejemljivo, da dva kluba ne moreta sobivati v dvorani Dražena Petrovića. V Evropi lahko najdemo kopico klubov iz istih mest, ki so v precej slabših odnosih, pa si delijo eno dvorano. V tem primeru pa je morala Cedevita tekme EuroCupa igrati v neprimerni dvorani. Dejstvo je, da se v Domu športov tudi obiskovalec ne more počutiti tako dobro, kot bi se drugje.
Kaj pa zgodba Olimpije, kluba, ki vam je odprl evropska vrata, v zadnjem desetletju in pol pa je bil talec sanacije ter klub, ki se je postopoma odmikal celo od širšega regijskega vrha?
Zame je neverjetno, da je bila Olimpija v zadnjem desetletju le dvakrat slovenski prvak. Ko sem bil sam član tega kluba, so bili državni naslovi skorajda samoumevni, ambicije pa so bile evropske. Zdaj govorim kot navijač. V tej vlogi nisem videl logike. Nisem prepoznal prave športne politike. Olimpija namreč v zadnjem obdobju ni razvijala mladih igralcev, obenem pa ni imela rezultata. Večkrat sem se spraševal, kaj je bila vizija kluba. Seveda, drugi klubi so to s pridom izkoristili. V zadnji sezoni predvsem Sixt Primorska.
Dres Olimpije?
Ko sem igral v Ljubljani, je bil to največji ponos. Verjetno je bilo tako tudi pred mojih prihodom, torej takrat, ko je klub osvojil evropski pokal in igral na zaključnem turnirju evrolige.
Marino Baždarić in Sani Bečirović: danes športna direktorja Cedevite Olimpije in Cedevite junior
"Zahtevali" ste, da se pogovarjava v slovenščini. Vaša žena je Slovenka. Številni vaši tedanji soigralci iz Olimpije (Iliveski, Modrić, Boisa, Hukić …) so se ustalili v Ljubljani. Zanimivo, na kakšen način je le nekaj let v Olimpiji zaznamovalo tako veliko skupino igralcev.
Igral sem v Španiji in se nato vrnil v Zagreb, a Ljubljane in Olimpije nikoli nisem pozabil. Nikoli ju ne bom. Tako službeno kot tudi osebno je namreč to najlepše poglavje mojega življenja. Takrat sem igral svojo najboljšo košarko. Igral sem v evroligi. Zasebno? V Ljubljani sem si ustvaril družino in pridobil veliko pravih prijateljev. Res je, bili smo srečna družina. Če ne bi bilo tako, bi se tudi igralci, ki jih omenjate, razselili po svetu.
Vrniva se v leto 2019. Postali ste direktor kluba Cedevita junior. Na kakšno pot se podajate?
Od leta 2018 skupaj s trenerji vodim mladinski pogon Cedevite. V tem času smo opravili veliko delo. Obdan sem z izjemno skupino trenerjev. Ponosen sem na to, da smo bili pripravljeni ustvariti novo člansko ekipo za nastopanje v prvi hrvaški ligi. To bi bila skupina trinajstih košarkarjev, rojenih med letoma 1997 in 2000. Vsi preostali hrvaški klubi nimajo toliko svojih igralcev, kolikor jih je ustvarila Cedevita. Košarkarska zveza je našo prošnjo zavrnila, kar obžalujem. Ne le zaradi našega kluba, temveč tudi hrvaške košarke. Zakaj? Morda bi le kakšen od teh igralcev nato napredoval v Cedevito Olimpijo, vsi preostali bi bili pripravljeni za hrvaško košarko. Zdaj pa … Pri mlajšem pogonu dvomov ni. Vse ostaja tako, kot je bilo. Ostajajo zaposleni, infrastruktura … Kot "copy-paste" s Cedevite na Cedevito junior. Večje pa je vprašanje, kaj bo s člansko ekipo. Ne vemo, na kateri ravni bomo igrali. V vsakem primeru se bomo znali prilagoditi in klub pripeljati na najvišjo raven hrvaške košarke.
Vaše delo: razvoj igralcev?
Razvoj igralcev ima prednost pred rezultatom. Naj bo otrok, ki se še razvija, pod rezultatskim pritiskom? Ne, to ne gre. Rezultat bo že prišel. Brez skrbi. S selekcijo, trenerskim delom, značajem …
"Olimpija je moja ljubezen!"
V hrvaški prestolnici je propadel Zagreb. Cibona je daleč od zlatih časov. Cedevita odhaja …
Žal se skoraj vsako leto zgodi nekaj takšnega, kar ni dobro za košarko. Sicer pa gre košarka na svetovni ravni v smer neke amerikanizacije. Vsi postajamo obsojeni na razvoj igralcev za ZDA.
Za konec … Kje vidite Cedevito Olimpijo?
Verjamem, da bo to klub, ki se bo ves čas boril za vrh lige ABA in bil enakopraven član evropske košarke, ali v evroligi ali EuroCupu.
1