Cedevita Olimpija
Sreda, 5. 6. 2019, 4.00
5 let, 1 mesec
POGLED S TRIBUNE
Nauk bosanskih mojstrov, ki sta "pila" cedevito
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2,42
6
Če se idejni očetje spojitve Cedevite in Olimpije še tako oklepajo privzdignjenih fraz o nepomembnosti potnih listov in meja, pa v športu, predvsem v osrčju košarkarske Evrope, kjer je pomemben navijaški vzgib že po tradiciji prav lokalna pripadnost, ne moremo spregledati dejstva, da s skorajšnjim nastankom Cedevite Olimpije največ izgublja prav zagrebška ali kar hrvaška košarka. Ljubljanska? Če se bo učila iz zagrebškega primera ali navsezadnje tudi od nogometnega soseda v Stožicah in če bodo novi šefi znali upoštevati specifike okolja in zaigrati na prave zeleno-bele strune, bi lahko veliko pridobila. Tudi ob branju navodil za uporabo – cedevite.
Pred dvema mesecema je po spletu zakrožil posnetek, ki je ob svoji viralni naravi dodobra nasmejal regijo. Od Slovenije do Makedonije. Posnetek je prikazoval druščino v kraju Šekovići v BiH, kjer sta si gosta v lokalu privoščila cedevito. Nevešča uporabe vrečk s pripravkom za napitek, ki sta jih dobila na slamici ob kozarcu, sta te kar zaprte potisnila v vodo in čakala na "nastanek" te skoraj kultne pijače, ki jo dobro poznamo v vseh republikah nekdanje skupne države in ima tudi zaradi tega prav poseben čustven pomen. Vsebina se kajpak ni raztopila, od cedevite pa razočarana gosta nista imela prav veliko.
Čeprav je protagonist Cedevite Emil Tedeschi na predstavitveni novinarski konferenci v Ljubljani vztrajno zagotavljal, da gre za spojitev dveh enakopravnih partnerjev, pa bo na parketu, torej v praksi, slika drugačna. Še vedno namreč živimo v dobi in predvsem okolju, v katerih so klubi predstavniki mest ali držav. In s spojitvijo Olimpije in Cedevite se zadnja brezpogojno seli iz Zagreba v Ljubljano, v hrvaški metropoli pa pravzaprav ohranja le vadbeni poligon. Zagreb ostaja brez močnega kluba, ki ga, roko na srce, kljub dobrim rezultatom v resnici ob tradicionalno zakoreninjeni Ciboni nikoli ni prav zares vzel za svojega. Hrvaška ob tem ostaja brez stika z Evropo in enega od mest v ligi ABA, čeprav je mogoče priznati, da si je vse to vitaminski klub z ogromnimi finančni vložki priboril sam.
Če na vse skupaj gledamo iz tega zornega kota, je mogoče torej Cedevito v Ljubljani bolj kot enakovrednega partnerja v zgodovinski klubski fuziji razumeti kot močnega investitorja z zglednim košarkarskim predznanjem. Seveda ne gre za bogato dediščino po daljnem stricu z druge celine, ki ga v Stožicah niso nikoli poznali, temveč s finančno injekcijo in tekmovalnimi pravicami iz Zagreba v Ljubljano prihajajo tudi nove smernice. Morda nova metla, predvsem pa novi ljudje, po vsej verjetnosti na čelu z direktorjem Davorjem Užbincem, ki bodo imeli besedo in vpliv.
Kaj lahko v tej zgodbi pridobi Cedevita oziroma ljudje, ki stojijo za njo? Poleg novih poslovnih priložnosti, ki niso vedno vezane le na šport, zanesljivo tisto, česar v Zagrebu ni – dialog z mestom. Da je v iskanju prave športne vsebine vrhunska košarka Stožicam potrebna, kot je Sahari voda, je jasno že lep čas. Bolj zahtevna bo pot do odobravanje navijačev in predvsem polnih tribun, kaj šele klikov v spletni trgovini klubskih artiklov. Še bolj kot košarkarsko poznavalska je namreč ljubljanska publika nagnjena k dogodkom, uspehom, zgodbam, zmagam … Lovci na slavo, če dobesedno prevedemo prikladni angleški izraz. Za nameček se je raven skepse po dogodkih v preteklem desetletju in pol še krepko dvignila.
Le rezultatska uspešnost in konkurenčnost v regiji in Evropi, za nameček z vsaj delnim domačim igralskim pridihom, bo namreč prepričala Ljubljano. Bodimo iskreni, če bo Cedevita Olimpija nizala uspehe, bo s tribun znova donelo "Olimpija, Olimpija". Če se bodo vrstili porazi, se bo hitro kdo obregnil ob tuje (so)lastnike in opozarjal, da rast ni bila organska. Kar tudi ni. Je preskok. Velik preskok.
Kaj lahko v tej zgodbi pridobi Olimpija? Kratkoročno, kar sicer ne bi smel biti osnovni motiv za združevanje, predvsem velikansko bližnjico, torej stik z jadransko elito in Evropo. Izogne se okušanju juhe, ki si jo je letos skuhala. Pridobi tudi močan denarni veter v svoja jadra in nadgradnjo nedavno saniranega kluba. Vse to je seveda lahko morebitna iskra, ki jo Olimpija nesporno potrebuje, saj se z lastno zgodovino že lep čas ne more nasititi, domačih idej o tem, kako preseči določene okvire, pa je skoraj zmanjkalo.
Projekt seveda ponuja tudi potencialne pasti. Ne le pravnih. Novi investitorji sicer zagotavljajo dolgoročno zgodbo, a bodo seveda zahtevali tudi pozitivne učinke. Če so nezadovoljni sidro dvignili v Zagrebu, ga bodo po vsej verjetnosti z manj moralnimi zadržki tudi v Ljubljani. Zato bodo seveda pri zaključnem snovanju predporočne pogodbe pomembne tudi varovalke, ki bodo Ljubljančanom zagotavljale preživetje v primeru neuspešnega zakona. Podobno velja za ljubljansko delo z mlajšimi kategorijami, pa za razvoj domačega strokovnega in vodstvenega kadra …
Projekta se je torej treba lotevati s tankočutnimi potezami, upoštevaje okolje in zgodovino, obenem pa z mislijo na zapuščino. To pa je tisto, kar najbolj pogrešajo navijači sosednje nogometne Olimpije, ki na primeru lastnega kluba dobivajo potrditve o tem, da denar v športu pač ni vse.
Cedevita torej prihaja v ljubljanske vode. Košarkarske vode, ki so bile v preteklosti pogosto kalne. Kaj storiti, da bi se v tem primeru vsebina ustrezno raztopila v vodi. Kaj storiti, da ne bi bila kot tista zaprta vrečka naših bosanskih pivcev iz uvoda tega zapisa, torej svojevrsten tujek brez učinka?
6