nesreča
Sreda, 24. 12. 2025, 4.00
5 ur, 14 minut
Baroncini o Pogačarju: Občudujem, kako mu uspe vse narediti tako, kot da je preprosto, čeprav vsi vemo, da ni
Pogačarjev kolega po hudi nesreči: Hvaležen sem, da sem še tukaj – in da se lahko vrnem
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,97
Italijanski kolesar Filippo Baroncini, svetovni prvak med mlajšimi člani leta 2021, med pogovorom za Sportal
"Seveda bi si želel, da bi bilo vse tako kot prej, a še bolj kot to moram biti hvaležen in se zahvaliti nekomu tam zgoraj, da sem še vedno tukaj in da sem ista oseba kot pred nesrečo. Moja pripravljenost še zdaleč ni na isti ravni kot nekoč, a vseeno verjamem, da se bom vrnil tja, kjer sem že bil – in morda celo še močnejši," je v intervjuju za Sportal poudaril 25-letni italijanski kolesar Filippo Baroncini, moštveni kolega Tadeja Pogačarja v ekipi UAE Emirates, ki je bil avgusta letos udeležen v hudo nesrečo na Dirki po Poljski, pri kateri si je poškodoval obrazne kosti in vretenca ter si zlomil ključnico.
25-letni Filippo Baroncini spada med najbolj nadarjene italijanske kolesarje svoje generacije. Profesionalno pot je začel v italijanskih kontinentalnih ekipah Beltrami TSA in Team Colpack Ballan, že leta 2021 pa je nase opozoril z naslovom svetovnega prvaka do 23 let na cestni dirki, ki ga je osvojil z odločilnim samostojnim napadom. Ista sezona mu je prinesla še etapne zmage na Giro Ciclistico d’Italia in dirki Étoile d’Or, osvojil pa je tudi naslov italijanskega državnega prvaka U23 v vožnji na čas.
Leta 2021 je Baroncini postal svetovni prvak v kategoriji mlajših članov.
Hiter vzpon mu je odprl vrata v ekipo WorldTour Trek–Segafredo, kjer je od sezone 2022 dirkal med elito, pozneje pa prestopil v UAE Team Emirates. Leta 2024 je z zmago na dirki na Super 8 Classic dosegel prvo zmago med profesionalci, leto pozneje pa še največji uspeh kariere s skupno zmago na Dirki po Belgiji junija letos.
Žal je manj kot dva meseca pozneje, 6. avgusta, doživel hudo nesrečo na tretji etapi Dirke po Poljski, ki je močno zarezala v njegov kolesarski razvoj. Udeležen je bil v množičnem padcu, pri katerem si je poškodoval obrazne kosti in vretenca ter si zlomil ključnico. Zaradi lažjega in varnejšega okrevanja so ga sprva dali v umetno komo v bolnišnici v Vroclavu, nato pa so ga prepeljali na nadaljnje zdravljenje v Italijo.
Kolesarska skupnost je ob nesreči pokazala izjemno solidarnost. Moštveni kolega Brandon McNulty mu je posvetil zmago na Dirki po Poljski, po vrnitvi iz bolnišnice so mu v ekipi ponudili podaljšanje pogodbe leta 2027, kar kaže na izjemno zvestobo in zaupanje vodstva ekipe. Na kolo se je vrnil postopoma. Začel je s hojo, nadaljeval s sobnim kolesom, valji (rollerji) in nazadnje s cestnim kolesom. Opravil je tudi manjše prilagoditve opreme, saj je z gonilk dolžine 172,5 milimetra prešel na 170-milimetrske.
V intervjuju za Sportal, ki smo ga opravili v Benidormu v Španiji, kjer smo se udeležili medijskega dne ekipe UAE Emirates, je Baroncini spregovoril o svojem okrevanju, spoznanju, kdo so pravi prijatelji, iskanju mesta v ekipi s številnimi talenti in Tadeju Pogačarju.
INTERVJU: Filippo Baroncini
Kako ste?
Hvala, vsak dan bolje.
Že veste, kje boste začeli sezono, ko vam bo telesna pripravljenost to dovoljevala?
V resnici še ne vem točno, kaj me čaka. Vse bo odvisno od mojega okrevanja. Zame in za ekipo je trenutno najpomembneje, da sem povsem zdrav, da sem spet takšen, kot sem bil prej. Od tam naprej bomo lahko konkretno sestavili tudi načrt za sezono 2026.
Junija letos je zmagal na Dirki po Belgiji, kar je njegova prva zmaga na etapni dirki.
Verjetno ste hvaležni, da se je nesreča razpletla tako, kot se je – da ste sploh še z nami?
Res je. Seveda bi si želel, da bi bilo vse tako kot prej, a še bolj kot to moram biti hvaležen in se zahvaliti nekomu tam zgoraj, da sem še vedno tukaj in da sem ista oseba kot pred nesrečo. Moja pripravljenost še zdaleč ni na isti ravni kot nekoč, a vseeno verjamem, da se bom vrnil tja, kjer sem že bil – in morda celo še močnejši.
Če se izrazite v odstotkih – kje ste trenutno v primerjavi s svojo najboljšo pripravljenostjo?
Če trenutno formo primerjam s formo izpred enega leta – in ne s trenutkom, ko sem padel na Poljskem –, bi rekel, da sem nekje pri 50 odstotkih ali celo manj. Potrebujem čas in veliko treninga, a kolesarstvo še vedno obožujem.
Ste v težkih trenutkih ugotovili kaj novega – morda to, kdo so vaši pravi prijatelji?
Da, točno tako. V nesreči res spoznaš, kdo so tvoji pravi prijatelji. Zelo sem hvaležen ekipi – vsi vodilni možje ekipe UAE Emirates so me prišli obiskat v bolnišnico, preverili, kako sem. Tudi vsi pravi prijatelji so se oglasili, če ne osebno, pa vsaj po telefonu ali s sporočilom. To mi je pomenilo ogromno.
Kako je bilo, ko ste prvič po nesreči spet sedli na kolo? Je bilo to v bolnišnici na sobnem kolesu ali že na cestnem kolesu?Prvič sem bil spet na kolesu na pripravah v Abu Dabiju oktobra. Spomnim se, kako srečen sem bil, ko sem videl, da se lahko znova vrnem k temu, kar imam najraje. Zelo pomembno mi je bilo tudi to, da sem lahko vozil brez bolečin in se osredotočil samo na obračanje pedalov.
V ekipo UAE Emirates ste prestopili iz ekipe Lidl-Trek. Kako ste kot kolesar najuspešnejše ekipe lanske sezone našli svoje mesto med vsemi talenti, ki jih ekipa premore?
Mislim, da sem našel pravo ravnotežje: na določenih dirkah pomagam ekipi, ob drugih priložnostih, ko imam dobre noge, pa lahko dirkam tudi za svoj rezultat. Upam, da se bom, ko bom stoodstoten, lahko vrnil prav k temu ravnovesju.
Prihajate iz Italije, države z izjemno strastnimi navijači. Kako je biti kolesar v Italiji? Navijači so zelo strastni in hitro pokažejo, ali od športnika pričakujejo več. Tudi italijanske ceste so zgodba zase.
Res je. Šele po nesreči sem ugotovil, koliko navijačev imam v Italiji – prej se tega morda sploh nisem zavedal. Kar zadeva treninge, pa moram priznati, da ni vedno lahko. Vozniki avtomobilov so vse manj strpni. Tukaj v Španiji je precej drugače – vozniki so zelo potrpežljivi, ne hupajo, včasih mine več kilometrov, preden te prehitijo, če menijo, da ni dovolj prostora. V Italiji je stanje precej bolj kaotično.
Letos je debitiral na Giru, ki je, kot se za Italijana spodobi, ena njegovih najljubših dirk.
Katera je vaša najljubša dirka?
Nekoč bi zelo rad odpeljal sezono klasik – do zdaj še nisem imel priložnosti nastopiti na največjih. Moja najljubša dirka je zagotovo Milano–Sanremo. Res si želim nekoč dirkati tam in upam, da bom v svoji najboljši formi vsaj konkurenčen, če ne celo kaj več. Zelo mi je všeč tudi Amstel Gold Race, seveda pa je še veliko dirk, na katerih bi nekoč rad nastopil in nekaj dosegel. In seveda Giro – kot Italijanu mi ta dirka pomeni ogromno.
Seveda vas moram vprašati tudi o Tadeju Pogačarju – ste veliko dirkali z njim? Kakšne so vaše izkušnje z njim?
Nisva prav veliko skupaj dirkala, sva pa bila vsako leto skupaj na dirki Strade Bianche. Kaj lahko povem o njem? Tadej je velik šampion in v veselje mi je, če mu lahko pomagam na dirkah. Občudujem, kako mu uspe vse narediti tako, kot da je preprosto – čeprav vsi vemo, da ni.
Preberite še:
