SiolNET. Sportal Drugi športi
2,09

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Druga kariera (160.): Jana Krivec

Jana Krivec: Če mi kdo reče, da nečesa ne morem, sem potem še bolj zagrizena #video

2,09

termometer

Jana Krivec
Prav včeraj, 30. maja, je Jana Krivec praznovala svoj 40. rojstni dan, pred leti je bila najboljša slovenska šahistka, danes počasi drsi po razpredelnici, saj svojega ratinga na močnih tekmovanjih ne osvežuje več tako zavzeto, kot ga je nekoč. Foto: Vid Ponikvar

Današnja druga kariera ni klasične vrste, kot klasične vrste ni niti tokratna gostja Jana Krivec, nekdaj ena od najbolj prepoznavnih slovenskih šahistk. S šahom se še ukvarja, saj tega ne moreš kar nehati igrati, tudi tekmuje še občasno, a vse manj, saj jo ob službi predavateljice psihologije na Fakulteti za uporabne družbene študije (FUDŠ) zaposlujejo še številni drugi projekti. Za doktorico psihologije bi rubriko Druga kariera lahko preimenovali kar v Dvojno kariero.

Prav včeraj, 30. maja, je Jana Krivec praznovala svoj 40. rojstni dan, pred leti je bila najboljša slovenska šahistka, danes počasi drsi po razpredelnici, saj svojega ratinga na močnih tekmovanjih ne osvežuje več tako zavzeto, kot ga je nekoč. Še vedno je tretja v Sloveniji, za skoraj dve desetletji mlajšima kolegicama Lauro Unuk in Tejo Vidic.

Profesionalno se s šahom nikoli ni ukvarjala, ob študiju psihologije je ta postal nekakšna vzporedna kariera. Šlo je za eksistencialno odločitev, pravi. V obdobju študija je morala sprejeti odločitev. "Postavljena sem bila pred dejstvo: ali igraj šah ali študiraj. Pa sem potem zaradi svoje trme, morda tudi poguma, saj bi se lahko ustrašila, izpeljala oboje." Tudi kljubovalnost je del njene osebnosti, še dodaja v smehu: "Če mi kdo reče, da nečesa ne morem, sem potem še bolj zagrizena."

Novogoričanka danes živi in dela v Ljubljani, izzivov ji ne manjka, a šah počasi izgublja mesto med njimi. No, vsaj tekmovalni, saj jo ta priljubljena miselna igra spremlja ves čas in tudi močno vpliva na njeno delo. "Zelo sem hvaležna šahu, življenje bi bilo brez njega precej bolj pusto," priznava velemojstrica. Ta naziv, najvišji v ženskem šahu, je pridobila leta 2007.


"Igram še nekaj turnirjev, kakšno ligo. Če pridem še kdaj v reprezentanco, je seveda vselej fino." "Igram še nekaj turnirjev, kakšno ligo. Če pridem še kdaj v reprezentanco, je seveda vselej fino." Foto: Vid Ponikvar

V teh dneh se temu vprašanju skoraj ne moremo izogniti. Kako ste preživeli koronakrizo?

Mene ta kriza niti ni preveč prizadela, moja služba pač ni klasična od osmih do štirih v pisarni, ampak je bolj svobodna. Delam lahko tudi od doma in vedno se najdejo stvari, ki jih lahko počneš. Če ne drugega, je to pisanje člankov, ki je vedno dobrodošlo. Predavanja so se preselila na splet, na zoom, tudi izpite sem imela prek te aplikacije, zato ni bilo večjih sprememb. Kar zadeva šah, pa se mi zdi, da sem tudi dobro organizirala stvari, veliko je bilo turnirjev na spletu. Tako sem gledala turnirje, ki jih igrajo najboljši. Precej hitro so se prilagodili na korono s pomočjo interneta in bilo je kar precej zelo zanimivih dvobojev. Prav zabavno je bilo.

Ste tudi igrali?

Ne, samo gledam. Malo za zraven, po internetu.

Robert Hrgota Sportal Hitro je moral dati skakalne smuči v kot, a takoj našel izziv #video

Tekmovalno kariero ste končali?

Ne povsem. Pri šahu to niti ni potrebno, kot je v kakšnem drugem športu. Ni tako, da bi po določenem času neigranja vse pozabil. Šah znaš igrati, je pa res, da se veliko bolj mučim z otvoritvami. Preden pridem na turnir, sem prej poznala razmere, malo pogledala novosti, zdaj pa pozabim na podrobnosti in se moram na tekmah učiti na novo. S tega vidika je bolj naporno.

Če nisi ves čas v pogonu, izgubiš ostrino?

Tako je. Preden grem na turnir, sicer še vedno malo igram po internetu, da pridem s tem računanjem malo v formo, ampak predvsem otvoritve me mučijo. No, saj jih že prej nisem prav ljubila in sem bila v tem elementu malce šibka. Težava je. Na zadnji olimpijadi, na kateri sem bila, se ljudje pripravijo, ti pa igraš tisti dve otvoritvi. S trenerji se pripraviš do kakšne poteze, nato igraš s kakšno velemojstrico in ugotoviš, da v resnici igraš kot proti računalniku, ne proti resnični nasprotnici. Selektor mi je predlagal, da vlečem take bolj nenavadne poteze, da se morajo tudi oni prilagoditi in ne morejo vsiljevati svoje igre. Mi je pa težko, ker si pač še vedno mislim, da stvari poznam, a se izkaže, da nasprotniki vedo več. Pozabiš na podrobnosti.

Torej igram še nekaj turnirjev, kakšno ligo. Če pridem še kdaj v reprezentanco, je seveda vselej fino. Nazadnje na Korziki mi je šlo kar v redu, bila sem druga, premagala sem neko mednarodno mojstrico in občutek je bil prijeten. Mi pa ta rating počasi in vztrajno drsi navzdol.

Matjaž Smodiš Sportal Kralj Matjaž je našel, kar je iskal

Bi se še lahko vrnili na vrhunsko raven?

Mislim, da bi. Kaj pravzaprav pomeni vrnitev? Moj najvišji rating je bil, mislim, 2.362. Zdi se mi, da je bil z mojim načinom dela to nekakšen maksimum. Če bi hotela več, so potrebni preskoki, vložiti moraš več dela. Z mojim načinom, ko sem študirala in delala ob šahu, je to nekakšna odločitev, usmeritev življenja na podlagi drugačnih prioritet. Pride trenutek, ko se moraš odločiti, ali igrati šah profesionalno in dati na stran študij ter normalno življenje. Je nekakšno eksistencialno vprašanje, ko se moraš odločiti, kako boš živel.

Pride trenutek, ko se moraš odločiti, ali igrati profesionalno šah in dati na stran študij ter normalno življenje. Pride trenutek, ko se moraš odločiti, ali igrati profesionalno šah in dati na stran študij ter normalno življenje. Foto: Vid Ponikvar

Pa je pri nas sploh mogoče živeti od šaha?

Da, ljudje živijo od šaha, predvsem moški, ker so pri njih nagrade in honorarji višji. Za ženske pa ne vem natanko. Ne nazadnje so tudi naše najboljše šahistke mlajše, Laura Unuk, Lara Janželj, Teja Vidici pa Zala Urh. Vse ob šahu tudi študirajo in še niso na tej prej omenjeni prelomnici. In vse študirajo resno, medicino, biokemijo, torej stvari, ki se jih ne moreš lotevati kar tako mimogrede. Očitno imajo s tem načrte. Težko je ženskam živeti od šaha, biti moraš res v vrhu, a še to ne zagotavlja službe in pokojnine. Vse je seveda odvisno od rezultatov, veliko je potovanj …

… in najbrž stroškov?

Če si dober, ti že plača organizator in pravzaprav na turnirje hodiš zato, da zaslužiš. A je vseeno veliko potovanj, to je specifičen način življenja. Profesionalne šahistke so pogosto tudi poročene s šahisti in se lahko tako popolnoma predajo šahu. Če se bo torej katera od naših sporočila s šahistom, bi bilo lahko mogoče. (smeh, op. p.)

Se torej spodbuja, da se šahisti "parčkajo" med seboj?

Seveda. (smeh, op. p.)

Laura Unuk Sportal Šahovska mojstrica v karanteni: do decembra brez tekem, več časa za študij #video

Verjetno tudi Slovenija ni država, najbolj prijazna do šaha.

Zagotovo obstajajo bolj prijazne države, na primer Armenija, ali pa so v naši soseščini pogoji večinoma boljši kot pri nas. Ampak v Sloveniji se je spodbujanje mladinskega šaha precej popravilo. Pozneje ga zmanjka. Tam je še precej pod okriljem OKS in raznih fundacij, ki skrbijo za razvoj mladih, a ko se ti enkrat razvijejo, zmanjka prave podpore. V šahu ni te možnosti, kot jo imajo nekateri drugi športniki, ki se lahko zaposlijo na policiji ali v vojski. Šah pač ni olimpijski šport in padeš v to sistemsko luknjo. Čakanje sponzorjev … Za reprezentanco se še nabere, a da bi pripomogli k temu, da bi lahko odmislili finančna bremena in se posvetili šahu, pa ne. Ne nazadnje je cel kup stroškov, začenši s trenerjem. Težko je, pri tem zmanjka.

Verjetno je tudi število šahistk in šahistov pri nas manjše kot v večjih državah.

Niti ne, zanimanja za šah je ogromno, a le do določene starosti. Tudi otrok je ogromno, ampak se pozneje ustavi. Kdo bo vlagal? Starši? Ni posebne perspektive. Obstaja zavedanje, da šah razvija določene stvari, ampak dokler ni treba nečesa vložiti in se čemu odreči, je vse fino, potem pa se ustavi. In do te ravni prideš precej hitro. Precej zgodaj se morajo odločiti, ali bo to resna zadeva ali zgolj zabava. Takrat imamo velik upad.

"Naš izobraževalni sistem je preveč ločen od teh dodatnih aktivnosti, ki jih človek počne." "Naš izobraževalni sistem je preveč ločen od teh dodatnih aktivnosti, ki jih človek počne." Foto: Vid Ponikvar

Še vedno je veliko rangiranih tekmovalk in tekmovalcev. Šport ni videti v nevarnosti.

Ne, tudi večkrat me preseneti, kako pozitivno ljudje vidijo šah. Na splošno. To je igra, ki bo težko izumrla. Niti ne potrebuješ veliko opreme, potrebuješ šahovnico in ure, dejavnost pa je tako bogata, da je vedno znova zanimiva.

Šahisti veljate za inteligentne, mirne, obvladane, to, da ste doktorica psihologije, ni pravzaprav nobeno presenečenje. Ustreza našim predstavam o tem, kam v družbi spadajo šahisti. Je šlo res tako gladko?

Na začetku, ko sem prišla na fakulteto, sem jim povedala, da bom malo več odsotna. Tudi to je stvar, ki jo je vredno navesti. Naš izobraževalni sistem je preveč ločen od teh dodatnih aktivnosti, ki jih človek počne. Tudi sama sem imela takšno izkušnjo, in to na psihologiji, kjer bi človek pričakoval malce več razumevanja. Postavljena sem bila pred dejstvo: ali igraj šah ali študiraj. Pa sem potem zaradi svoje trme, morda tudi poguma, saj bi se lahko ustrašila, izpeljala oboje. Če mi kdo reče, da nečesa ne morem, sem potem še bolj zagrizena. To je stvar, ki ni v redu, marsikaj je mogoče. Saj nihče med nami ne zahteva kakšnih daril ali da bi se izognili obveznostim, ampak samo malce več prilagodljivosti.

cropski Sportal Nove poti člana zlatega smučarskega rodu

V resnici šah spada v sistem izobraževanja, to je mentalna telovadba.

Da, ampak z vsako aktivnostjo, ki jo človek počne, se je mogoče ogromno naučiti, dodati v to generično zbirko življenjskih sposobnosti. Katerikoli vrhunski šport ali pa umetnost je dodana vrednost. To znanje je mogoče prenesti tudi v neke druge vsebine. To je dobro razvijati in se s tem pripraviti na življenje, da se ne učiš samo teorije.

Dileme torej ni bilo, izbrali ste študij.

Tudi takrat, ko je bil največji pritisk, dileme ni bilo. Sem se pa zavestno odločila, mislim, da v tretjem letniku, da bom razdelila stvari na pol in igrala malo več šaha. Šah je bil pri meni pomembna stvar, nekatere stvari sem zaradi njega prilagodila, a ni bil najpomembnejša stvar, zaradi katere bi opustila vse drugo. Zdi pa se mi, da je mogoče. Morda sem tudi tak človek, da rada počnem več stvari hkrati. So pa nekatere stvari, ki so zame neprijetne, na primer pri šahu so stresna ta potovanja s turnirja na turnir. Ta bi mi bila odveč, zato mi ustreza milejša kombinacija.

"V šahu je aktivnost zelo pomembna in brez nje ne gre. Zdi se mi, da je pomembna tudi v življenju na sploh." "V šahu je aktivnost zelo pomembna in brez nje ne gre. Zdi se mi, da je pomembna tudi v življenju na sploh." Foto: Vid Ponikvar

Kako vas je šah pripravil na življenje ob športu?

Hm, zdaj bom o tem napisala knjigo. (smeh, op. p.) V resnici sem jo že, a jo je treba še izpiliti. Šah pa mi je dal ogromno stvari. Od različnih procesov … Lahko gremo od treninga, ki te nauči, kako se moraš lotevati problemov, dojemanja, da ti potrpežljivost, zavedanje, da bo nagrada prišla čez čas, ne nujno v tistem trenutku, ko delaš. Vložiti moraš trud, a nagrada in uspehi zanj ne pridejo takoj. Ob treningu se zaveš, da boš prej ali slej uspešen tudi na tekmi.

Ni te instantne nagraditve, ki je značilna za sodobni čas.

Da. Pa kako si pravilno zastaviti cilje, da so obenem realni in dovolj ambiciozni, kar je prava umetnost, in kaj vse moraš vložiti v uspeh, pa kako upravljati svoj čas, kje najti motivacijo … Take stvari že pri treningu pomenijo veliko. Pri partiji se dogaja marsikaj, od matematičnega razmišljanja do tega, da si aktiven, saj je v šahu aktivnost zelo pomembna in brez nje ne gre. Zdi se mi, da je tudi v življenju na splošno pomembna. Da ni človek pasiven in samo čaka, kaj bo. S pasivnostjo se razvije strah pred porazi, bojiš se poskusiti stvari, bojiš se napak …

Seveda ni nikoli lepo izgubiti, ampak vsaka poteza je po svoje zmaga, je razmišljanje in sprejemanje odločitev. Mislim, da se ljudje bojijo sprejemati odločitve, v šahu pa se moraš z vsako potezo odločiti, sprejeti določeno mero tveganja in hkrati razumeti, kaj so prioritete, kaj je pomembnejše od nečesa drugega. Tudi to je koristno v vsakdanjem življenju, ljudje si na splošno ne znajo postavljati prioritet. In so živčni za vsako stvar, pa čeprav so nekatere nepomembne. S šahom se naučiš razmišljati v vsakem položaju, kaj je pomembno in kaj ni tako pomembno.

To kritično razmišljanje je iskanje bistva v stvareh. Ljudje prepogosto padejo v neko udobno rutino. To je tako površinsko in s tem ne razumeš, kaj je v resnici bistvo. Ljudje mislijo, da so varni v položaju, v katerem se ne počutijo v redu, ampak vztrajajo samo zato, ker razmere poznajo. Seveda, stres je neznana stvar, doživljamo ga v nekem neznanem položaju, ko se je treba znajti. Varnost pa enačimo z lagodnostjo in pasivnostjo. A ravno ta ni varna. Če hodiš v službo vsak dan in trpiš, to ni varnost. Prej ali slej te bo podrlo slabo počutje. Treba se je vprašati, kaj si želiš, in stopiti v tisto smer.

"Že diplomo sem pisala iz šaha, o tem, kako se šahisti spopadajo s stresom v primerjavi z nešahisti." "Že diplomo sem pisala iz šaha, o tem, kako se šahisti spopadajo s stresom v primerjavi z nešahisti." Foto: Vid Ponikvar

Kakšen pa je naslov knjige?

Joj, je v angleščini, naslov je "A game for life" (Igra življenja, op. p.), moram pa jo še pregledati z nekim šahistom. Pregledati nekaj nastavkov. To izvira iz znanosti, v tej mora imeti vsak stavek smisel.

Iztok Božič Sportal Njegov dvoboj proti Srečku Katancu je zelo odmeval

Tudi v doktorski disertaciji ste se osredotočili na šah.

Stvari v življenju poskušam povezovati. Smiselno se mi zdi. Če imaš neko znanje in je mogoče stvari povezovati, je to neka nadgradnja. Že diplomo sem delala iz šaha, o tem, kako se šahisti spopadajo s stresom v primerjavi z nešahisti, pri doktoratu pa sem z računalniškim programom, ki so mi ga pomagali narediti na fakulteti za računalništvo, moj mentor je bil Ivan Bratko s te fakultete, preverjala, kako shranjujemo informacije tega proceduralnega tipa. Šahistom smo dali neke variante in so jih morali ponoviti, šahovske in nešahovske, pa tudi nešahistom, ker smo morali preveriti, da ni teh boljših kognitivnih sposobnosti pri šahistih, ampak je bila spremenljivka le znanje. Potem smo identificirali skupke, na kakšen način združujemo informacije, da si stvari lažje zapomnimo, da jih prikličemo iz spomina, in kako so ti skupki in procesiranje informacij odvisni od konteksta. Kontekst so bili pravzaprav atributi, ki jih imajo šahovski programi, s katerimi ocenjujejo pozicijo in spreminjanje variant. To smo potem povezovali s psihološkimi teorijami. Kako si zapomnimo stvari, kako jih prikličemo in kakšni mehanizmi nam pri tem pomagajo, koliko informacij združijo boljši in slabši šahisti v ta skupek in koliko jih lahko prikličejo …

Rajko Lotrič Sportal Smuči postavil v kot in se povsem umaknil od skokov #video

Tudi z umetno inteligenco ste se ukvarjali na Institutu Jožef Stefan.

Da, v centru za inteligentne sisteme pri profesorju Gamsu sem bila kar nekaj časa, tudi med pisanjem doktorata. Umetna inteligenca je zanimiv način razmišljanja, to je spet stvar, ki bi se jo lahko ljudje učili že od majhnega. Kako gledati na podatke. Kako lahko pridobimo podatke in zastavimo problem. Kako lahko z nekimi orodji poiščemo vzorce, smisel v podatkih. To je stvar, ki bi lahko koristila vsem. Tudi aplikacije so konec koncev … Računalništvo je, lahko rečemo, neka podporna znanost, so algoritmi, ki jih lahko nato apliciraš na realne probleme in podatke. Če bi imeli to v mislih, bi se lahko še bolj razvila tudi interdisciplinarnost. Z medicino, na primer. Sicer z njo že tako veliko sodelujemo, a bi lahko še bolj. Če bi zdravnik na primer vedel, ali obstaja kakšen vzorec v teh in teh podatkih, in bi jih že zbral na tak način, bi bilo sodelovanja še več. Zdaj so tu te globoke nevronske mreže, to je spet stvar, ki je po svoje revolucionarna.

"Računalniki vplivajo na šahovsko igro, na otvoritve. Igra se je preselila na domačo analizo in manj na ustvarjanje za šahovnico." "Računalniki vplivajo na šahovsko igro, na otvoritve. Igra se je preselila na domačo analizo in manj na ustvarjanje za šahovnico." Foto: Vid Ponikvar

Prav šah je bil polje obračuna človeka in stroja, ko je računalnik IBM Deep Blue leta 1997 premagal velikega ruskega mojstra Garija Kasparova. A tisto ni bila umetna inteligenca.

Ne vem natanko, koliko teh algoritmov umetne inteligence je imel Deep Blue, a je res, šah je nadvse primerna domena, ker je omejena, ima pravila, znotraj teh pa neomejene možnosti. Obstaja tudi rating, po katerem se rangira znanje, in veš, kdo je najboljši. Zato je šah primerna domena za preizkušanje umetne inteligence. Pa tudi psihologije. Marsikatere rezultate je mogoče posplošiti.

Je bil to takrat šok za šahovski svet? Kasparov je bil ogorčen. Morda bolj zaradi ranjenega ega.

Za šahiste ni bil šok. Zdi se mi, da je to bolj fama. Je pa v šahu težava, ker ti računalniki vplivajo na igro, na otvoritve. Igra se je preselila na domačo analizo in manj na ustvarjanje za šahovnico. Predlagane so bile celo neke rešitve, da se osnovna pozicija figur randomizira, na primer, da so figure na nestandardnih, naključnih pozicijah. Zanimivo se mi zdi tudi to pri AlphaZero (računalniški program za šah, ki ga je razvila umetna inteligenca, op. p.), kako je na primer Carlsen (norveški šahist Magnus Carlsen, trenutno nesporna številka ena na svetu, op. p.) preštudiral igro tako, kot deluje umetna inteligenca. On je pogledal partije AlphaZero in poskušal razbrati, kaj računalnik počne, kakšni so vzorci.

Mitja Petkovsek Sportal Gimnastični mojster, ki ne čuti nobenih obžalovanj #video

Carlsen kot šahist nove dobe je torej že zaznamovan s tem novim šahom?

Mogoče. Ali pa je tak genij, da lahko počne karkoli.

Je "novi" šah boljši od starega ali obratno?

Odvisno, za tiste, ki so bolj pridni doma, je boljši, za tiste, ki so bolj ustvarjalni, pa slabši.

Za vas slabši?

Se kar strinjam. Meni je všeč igrati bolj aktivno, računati ne več toliko. Nikoli nisem marala pozicijskih in strateških iger, ampak bolj te napadalne. So me tudi zbadali: Vedno rineš v napad, in to kar s kmetom. (smeh, op. p.) Ampak vsaj veš, kaj početi, greš, imaš neki načrt. Pri pozicijski igri nekaj prekladaš. Slabše jo razumem. Očitno ta napadalna igra bolj ustreza mojemu značaju. Bolj razumem takšno igro. Tiste se sicer lahko naučim, odigram čisto dobro, ampak me spravlja ob živce.

"Z vidika etike je v šahu precej tudi nenapisanih pravil. Treba se je vesti, zato tega, da bi nekdo ne vem kaj poskušal s psihološkimi igricami, ni." "Z vidika etike je v šahu precej tudi nenapisanih pravil. Treba se je vesti, zato tega, da bi nekdo ne vem kaj poskušal s psihološkimi igricami, ni." Foto: Vid Ponikvar

Lahko rečemo, da ste zato malce nepotrpežljiva šahistka?

(po krajšem premisleku, op. p.) Lahko. Mogoče res.

Koliko pa je v šahu psihologije, koliko je igre s človekom, ne zgolj s tehniko oziroma teorijo? V pokru je na primer bolj ali manj vse psihologija.

Z vidika etike je v šahu precej tudi nenapisanih pravil. Treba se je vesti, zato tega, da bi nekdo ne vem kaj poskušal s psihološkimi igricami, ni. A poskušaš pri pripravah malo videti, kakšen je človek, in poskušaš izbirati variante, ki mu ne ustrezajo. To ugotoviš po njegovi igri, kar pomeni tudi po njegovem temperamentu. Ali je nekdo bolj umirjen, pozicijski ali bolj napadalen. To je eno, drugo je pa, da imaš sam s seboj dovolj dela na tej psihološki ravni, med partijo, pred njo, po njej, gre za nihanja, šoke, soočenja, napake …

Magnus Carlsen Sportal Carlsen zmagovalec super turnirja na internetu

V resnici je ogromno drame, Karpov in Kasparov sta se v svojih epskih spopadih obkladala z obtožbami o podtikanju prisluškovalnih naprav, elektronskem motenju možganskih valov in s podobnimi paranoičnimi impulzi. Pa seveda Bobby Fischer, ki se mu je preprosto zmešalo. Notranji pritisk je, kot kaže, izjemen, pa čeprav ste šahisti na zunaj videti mirni in zbrani.

Da, seveda. Mirni smo videti zato, ker za šahovnico pač niti ne moreš biti kaj drugega. Ne moreš razbiti ure, na primer, čeprav tudi Carlsen po kakšni slabši partiji kaj vrže, se razjezi. Notranje se dogaja marsikaj, kar se morda zazna tudi po neverbalni komunikaciji, ki ni tako očitna. A treba se je obvladati, nadzorovati razmere. Šok je kakšna poteza, ki je nisi predvidel, a moraš še vedno igrati naprej.

Zdi se kot idealna priprava za življenje, pripraviti moraš cilj, strategijo, ji slediti, a se obenem tudi hitro in brez panike prilagoditi na nepredvidene zaplete.

Tako je, ja.

Kako je vas sploh zaneslo v šah, kdaj ste se okužili s tem virusom?

Zdi se mi, da ko sem malo brala o tem. Najprej sem mislila, da sem jaz malo čudna, doma so mi vedno govorili: tebi je bilo pomembno samo, da si šla na šah. Na turnirjih, ko srečuješ vedno iste ljudi, je pomemben tudi ta družabni vidik, seveda tudi uživanje. Bilo je zabavno, vse bolj me je potegnil vase.

Pot do naziva velemojstrice je bila naporna, a ne mična. Pot do naziva velemojstrice je bila naporna, a ne mična. Foto: Vid Ponikvar

Kdaj pa ste ugotovili, da ste dobri v šahu?

Precej zgodaj. Vidiš, kje si v svojem rangu, v svoji konkurenci, ni pa to stvar trenutka ali partije. Ta naziv velemojstrice je bil dokaz, vedela sem, da ga bo enkrat treba ujeti. Saj so bili kakšne zmage in dobri rezultati, a ni bilo kakšnega trenutka, ko bi se mi posvetilo.

Kakšna je bila ta pot do velemojstrice?

Pri meni je bila kar naporna. Eno je, ko so te velemojstrice, pri katerih je samo vprašanje časa, a to je neka druga raven. Pri meni je bilo tako, da je bilo jasno, da to lahko dosežem, ni pa bilo enostavno. Igrati moraš toliko bolje, kot tvoj rating kaže v tistem trenutku na nekem turnirju. Potem je še pogoj, da moraš premagati tri velemojstrice iz različnih držav, in še nekaj drugih. Vedno mi je nekaj zmanjkalo. To postane že psihično naporno, imaš možnost, da dosežeš želeno, pa ti ne uspe. Vsa pot pa ni bila mučna, še vedno je bilo lepo tekmovati na turnirjih. Ne temelji samo na ratingu. Rating moraš imeti čez 2.300, moj najvišji je bil 2.362, da dobiš normo, pa moraš na enem turnirju igrati čez 2.400 oziroma še nekaj več, ker so tu še bali, pa igranje z boljšimi … A ko enkrat imaš velemojstrski naziv, te na turnirje vabijo. Tako sem bila na primer v Indoneziji, kjer niso imeli velemojstrov. In če ti imaš tak naziv, te vabijo, da lahko sploh osvajajo te norme.

Magnus Carlsen Sportal Šestnajstletni Iranec premagal svetovnega prvaka Carlsena

Kljub temu, da ste dejali, da šaha zlepa ne pozabiš igrati in da je to dejavnost za vse življenje, pa se zdi, da je vrhunski šah kljub vsemu šport mladih?

Spet so razlike v sposobnostih. Na primer inteligentnost, govorimo o fluidni in kristalizirani z nekimi izkušnjami. Ta se skozi življenje zvišuje, tista fluidna, procesna, če ji lahko tako rečem, pa je bolj izrazita, ko si mlad. To je to že omenjeno računanje. Mlajši stavijo bolj na računanje, starejši bolj na intuicijo in znanje. Igrati šah pa je tudi naporno in vse te obremenitve bolje prenesejo mlajši. Ne nazadnje tudi fizično.

"Čutiš, kako je naporno proti koncu turnirja, ko ob koncu partij skoraj že ne moreš več misliti, ko si že povsem izžet in možgani ne delujejo več najbolje." "Čutiš, kako je naporno proti koncu turnirja, ko ob koncu partij skoraj že ne moreš več misliti, ko si že povsem izžet in možgani ne delujejo več najbolje." Foto: Vid Ponikvar

Pri tem se poraja tisto vprašanje, ali je šah sploh šport.

Ne vem, kako se definira šport. Če je to fizično gibanje in tako naprej, to obstaja tudi pri šahu. Če gremo v skrajnosti. Saj ne nazadnje premikaš figure. Tudi pri streljanju s puško tekmovalci "samo" stojijo. V tem pogledu je šah bolj šport, pri strelstvu gre za en sam gib. So pa možgani velika mišica, ki porabi ogromno energije, tekmovanja vsebujejo vse elemente, ki jih imajo tudi preostala tekmovanja. Šah je šport.

Je tudi fizično zahteven, saj že večurno sedenje ob popolni zbranosti zahteva nekaj kondicije. Prav Gari Kasparov je slovel po fizični pripravi. Kako ste se pripravljali vi?

Nič kaj posebnega nisem počela, ampak mislim, da je že na splošno treba skrbeti za zdrav duh v zdravem telesu. Čutiš, kako je naporno proti koncu turnirja, ko v zaključkih partij skoraj že ne moreš več misliti, ko si že povsem izžet in možgani ne delujejo več najbolje. Seveda je razlika, če si v dobri formi. Treba se je malce potruditi, da lahko to močno, res močno zbranost obdržiš kar najdlje. Pri šahu si tako globoko osredotočen, da nič ne slišiš, nič ne vidiš. To zahteva dobro formo. Nekateri na turnirjih izgubijo tudi po štiri kilograme.

Garry Kasparov Sportal Na današnji dan (13. april) ...

Vam je kakšna partija ostala posebej v spominu?

Joj, ne, svojih partij si skorajda ne zapomnim.

Pa ne slovite šahisti po dobrem spominu?

Nekateri že, ampak jaz vse pozabim. Tudi pri igri imam bolj nekakšen občutek na podlagi izkušenj, ko veš, da so tam določene stvari, zaznavaš določene motive. To že, svoje otvoritve in partije pa vse pozabim. Nekateri vedo, Carlsen, na primer, ve za vse svoje partije in tudi partije preostalih. On ve vse.

Nekaj partij ji je vseeno ostalo v spominu:

Imate kakšno anekdoto s tekmovanj?

O ja, veliko jih je, ampak jih ne bom povedala. Ne, ne. (smeh, op. p.)

Kdo pa je vaš vzornik v šahu?

Nimam vzornika. Ne. Bi že bilo pametno imeti kakšnega vzornika, ampak ga, ne vem, nimam.

Tudi med največjimi zvezdniki tega športa ne? Niti tistimi, ki ste jih srečali v živo?

Ne dogaja se mi, da bi me avtoritete pretirano fascinirale, vsi so samo normalni ljudje. Saj je zanimivo gledati, kako šahirajo, ampak … Sicer pa se srečujemo, vsi so tam, nič posebnega ni. Carlsena sem enkrat na nekem žuru celo podražila: "Pa kako si lahko tisto spregledal?!" Ni bilo ravno pametno. (smeh, op. p.)

Kako pa se je odzval?

Šel je proč. (smeh, op. p.)

"Zelo sem hvaležna šahu, življenje bi bilo brez njega precej bolj pusto." "Zelo sem hvaležna šahu, življenje bi bilo brez njega precej bolj pusto." Foto: Vid Ponikvar

Mentorje pa ste imeli, kajne?

Da, imela sem trenerje, začela sem s trenerko iz Bosne, Vesno Mišanović Bašagić, potem je prišel še njen mož in tu v Sloveniji pomagal mnogo ljudem. Tudi v reprezentanci je bilo nekaj trenerjev, s katerimi sem sodelovala, Adrian Mihalčišin, Matjaž Mikac … Tale Zlatko Bašagić je živel v Novi Gorici in sem vsak dan po šoli hodila na trening. Že prej so me vozili v Ljubljano k Vesni. Ona je bila velemojstrica. Zelo sem hvaležna šahu, življenje bi bilo brez njega precej bolj pusto.

Težko se je izogniti občutku, da je bil šah nekoč bolj priljubljen. Kaj menite vi?

Carlsen je zdaj naredil veliko za popularizacijo šaha. V teh reklamnih akcijah, ko je igral z Ronaldom in tako naprej. Pred njim pa je bilo obdobje, ko nisi niti vedel, kdo je najboljši. Še pred tem, pred leti so bili ti dolgi spopadi, ob njih se je zgradila taka fama, šahisti pa so bili tudi zaradi tega malo bolj prepoznavni.

Zgodil se je razdor v mednarodni šahovski zvezi Fide.

Da, imeli smo po dva svetovna prvaka. Danes Carlsen tako prevladuje, da ni dvoma, kdo je najboljši, drugače je …

O najboljših, najbolj karizmatičnih šahistih:

V obdobju med Karpovom in Kasparovom ter Carlesenom pa so bili manj karizmatični prvaki, med njimi Ananad, Topalov …

Da, saj so dobri, ampak pač ni to enako kot Kasparov in Karpov, ki sta dolgo vladala. Nekaj časa so manjkali ti zvezdniki, idoli. Ljudje, ki jih potem povezuješ s športom.

Kdo pa je najboljši slovenski šahist vseh časov. Milan Vidmar? Brez dvoma?

Da, brez dvoma. On je bil fascinanten človek, še boljši kot šahist je bil v znanosti. V svojem času je bil tretji na svetu. Ravno zadnjič mi je prijatelj razlagal, da Vidmar celo pet let ni igral, ko so ga povabili na neki turnir in mu pokazali neke nove otvoritve, ki ji sploh ni poznal, pa je igral na isti ravni kot pred premorom. Genij. Bil je zaposlen, a mu je šef, ki ni bil šahist, dovolil, da je hodil na turnirje, drugi, ki je bil šahist, pa mu ni dovolil, saj je vedel, da se lahko spet okuži in se ne bo več vrnil. (smeh, op. p.)

"Delo je dinamično, imam stik s študenti, tudi predavanja so prijetna, čeprav na začetku nisem bila navajena nastopanja v javnosti in so mi šahovski kolegi celo poskušali vsiliti tečaj retorike." "Delo je dinamično, imam stik s študenti, tudi predavanja so prijetna, čeprav na začetku nisem bila navajena nastopanja v javnosti in so mi šahovski kolegi celo poskušali vsiliti tečaj retorike." Foto: Vid Ponikvar

Kaj počnete zdaj, predavate na Fakulteti za uporabne družbene študije, pišete knjigo … Kako je videti vaš značilen vsakdan?

Za zdaj sem doc. dr., tudi v akademskem svetu so hierarhija in lestvice. To delo mi je všeč, všeč mi je ta svoboda, da nisi ujet v rutino in delo za mizo. Tega nimam rada. Delo je dinamično, imaš stik s študenti, tudi predavanja so prijetna, čeprav na začetku nisem bila vajena nastopanja v javnosti in so mi šahovski kolegi celo poskušali vsiliti tečaj retorike. Navadila sem se, povem tako, kot je, in za zdaj so ljudje zadovoljni. Razvije se debata, malo drugače je. Potem so tu še kakšni projekti, še kam greš. Pišem članke, kar mi zagotovi malo adrenalina, saj je vselej vprašanje, ali mi jih bodo objavili ali ne. (smeh, op. p.) To je dobrodošel izziv. Tudi zabavno je.

Kaj pa ni tako fino? Pri šahu vam ne ustrezajo otvoritve, kot ste dejali, kaj pa pri delu?

Tako kot je vse lahko fino, je vse lahko tudi ne tako fino. Tudi študenti so lahko naporni. Obstajajo plusi in minusi, na splošno pa je pozitivno, takoj podpišem do upokojitve. (smeh, op. p.) Pri tej službi je res dobro, da si samostojen, da imaš nekaj svobode in nimaš šefa, ki bi samo ukazoval, kaj moraš storiti. Dobro, nekaj je seveda tudi tega, a ne veliko.

 

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 12
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin