Druga kariera
Nedelja, 3. 5. 2020, 12.11
3 leta, 11 mesecev
Druga kariera (156.) - Iztok Božič
Njegov dvoboj proti Srečku Katancu je zelo odmeval
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
2,60
1
"Ego je naredil svoje, to lahko rečem," so bile besede Iztoka Božiča, nekdanjega vrhunskega slovenskega teniškega igralca, ko smo ga spomnili na dvoboj proti Srečku Katancu. Ta dvoboj je leta 2002 požel kar nekaj zanimanja v slovenskem prostoru. In kaj danes počne Iztok Božič, eden prvih v Sloveniji, ki je prišel do točk ATP. Kaj zanimivega ima povedati tudi o Goranu Ivaniševiću, s katerim sta v mladosti veliko trenirala skupaj.
Iztoka Božiča kar nekaj časa nismo zasledili v slovenskih medijih, saj danes, kot pravi, živi umirjeno družinsko življenje. Bil je eden od tistih, ki so orali ledino slovenskega tenisa, in bil prvi slovenski igralec, ki se je uvrstil med najboljših 200 igralcev na svetu (197. mesto). O sebi govori odkrito in pove, da je bil na teniškem igrišču igralec, ki ni znal brzdati svojih čustev. Danes kot trener na vse skupaj gleda malo drugače in poskuša stvari razčleniti na način, kaj je dobro in kaj ne. Priznava, da zna biti tenis krut šport, a ima tudi svoje prednosti. Na svoje igralske dneve se ne spominja pogosto, saj je, kot pravi, ta predal zaprl in ga ne odpira več. Kljub temu, da je predan svojemu današnjemu delu, vsa ta leta je namreč uspešen teniški trener pri ŽTK Maribor, je družina zanj na prvem mestu. Kaj pa, če bi pod svoje okrilje dobil igralca, kot je Novak Đoković?
"Če pogledam svojo kariero, se mi zdi, da smo bili nekakšni romantiki te igre."
Kako težko je bilo v vašem obdobju uspeti v tenisu? Pravzaprav ste bili eden izmed prvih, ki so orali ledino slovenskega tenisa?
Če pogledam svojo kariero, se mi zdi, da smo mi bili nekakšni romantiki te igre in upali, da nam z manjšo ekipo okrog sebe lahko uspe. Nekateri so bili tako dobri, da jim je lahko uspelo brez vsega, brez kake večje podpore. To je danes skoraj neizvedljivo. Ali je bilo lažje ali težje, ne vem. Bilo je drugače, kot je tudi življenje drugačno. Veliko smo hodili po turnirjih in dosegli svoje meje. Ali bi lahko dosegli več, ne bomo nikoli vedeli. Pri meni je bilo tako, da je šla vsa družina v to "na glavo", a da bi imel svojega trenerja, ki bi z mano hodil po turnirjih, si nismo mogli niti finančno niti časovno privoščiti. Ne glede na to, da mi je klub, za katerega sem igral, zelo pomagal.
Dejali ste, da je zgodba vključevala vso vašo družino. Verjetno so bili že takrat potrebni veliki finančni vložki?
Da, bili so visoki vložki in če pogledam nazaj, od tenisa, razen velikega stresa, nekaj poznanstev, veliko dobrih in nekaj manj slabih trenutkov nisem imel. Ne morem reči, da so mi ostala kakšna finančna sredstva. Ostalo mi je toliko, da sva si z ženo brez večjih posojil lahko obnovila stanovanje, v katerem zdaj živimo.
Bili ste prvi Slovenec, ki se je prebil med prvih 200 na svetu. Če se danes ozrete nazaj, bi lahko šlo še višje?
Jaz menim, da lahko … V najboljšem obdobju okrog sebe nisem imel ljudi, ki bi me usmerili v pravo smer. V Sloveniji takšnega človeka sploh ni bilo. V svetu so bili ljudje, ki bi mi lahko pomagali, a si tega nisem mogel privoščiti. Morda sem bil tudi prevelik zapečkar. Morda nisem bil pripravljen iti v tujino trenirat. Vprašanje, ali bi si lahko to finančno privoščili. Največji minus v svoji karieri vidim pri tem, da nisem mogel nadzorovati svojih čustev. Če pogledate danes najboljše igralce, lahko vidite, kakšen nadzor imajo nad seboj, medtem ko sem jaz glavo nosil na pladnju. Tako kot Goran Ivanišević, le da je bil on drugi na svetu in je osvojil Wimbledon. Moral bi delati s športnim psihologom, ampak takrat je bilo vse drugače. Imel sem nepotreben odpor do tega in če danes pogledam nazaj, je bila to popolna neumnost.
Z Goranom Ivaniševićem sta v mladih letih veliko trenirala skupaj.
V vaši generaciji je bil tudi Goran Ivanišević, koliko stikov ste imeli z njim?
Do njegovega 14. leta smo bili veliko skupaj. Ne nazadnje smo bili tudi družinski prijatelji in sva trenirala drug pri drugem. Zanj lahko rečem, da je bil že na začetku v vsej Jugoslaviji od nas boljši za dva ali tri razrede. Zanj se je vedelo, da mu bo uspelo. Ne vem, kaj bi se moralo zgoditi, da ne bi postal eden izmed najboljših. Z njim nisem nikoli odigral uradne tekme, a vem, da je bil tako dober, da mu nismo mogli priti blizu.
Vašo kariero so zaznamovali predvsem turnirji serije Challenger, v članski konkurenci ste se preizkusili tudi v kvalifikacijah na turnirjih za grand slam. Kakšna je bila ta izkušnja?
Trikrat sem prišel v zadnji krog kvalifikacij na turnirjih za grand slam. Najbližje sem bil v ZDA, kjer sem imel v tretjem nizu že "break" prednosti … To me kar boli. Imel sem veliko željo, da se enkrat uvrstim na glavni turnir za grand slam, a se žal ni izšlo. V tistem dvoboju je nasprotnik res dobro igral, tako da si nisem mogel veliko očitati. Seveda sta bila ob tem prisotna velika žalost in razočaranje.
Kako, da ste večinoma igrali na turnirjih serije Challenger?
Glede na mojo uvrstitev bi se zelo težko uvrstil na turnir serije ATP. Na Challengerjih si morda dobil vsaj nekaj evrov, medtem ko je na turnirjih serije ATP tako, da če se ne kvalificiraš, ne dobiš nič. Že danes lahko vidimo, kako imajo nekateri igralci v obdobju pandemije velike težave. Vprašanje, koliko se jih bo sploh vrnilo na turnejo. To govorim za igralce, ki so uvrščeni med 200. in 400. mestom. Kaj šele tisti, ki so uvrščeni še nižje. Skratka, na profesionalni ravni se veliko vrti okoli denarja. Lahko rečem, da je tenis eden izmed bolj gladiatorskih športov.
Iztok Božič dobro ve, kako krut je lahko tenis.
Torej profesionalni tenis ni videti tako lep, kot se morda zdi na zunaj?
Ljudje si tega ne predstavljajo. Najboljšim je res vse postlano. Predvidevam, da je na ravni Aljaža Bedeneta že tudi zelo kakovostna raven. Vse, kar je pod 100. ali 150. mestom, je veliko mučenje. Praktično si moraš urejati vse sam. Ni vse tako, kot si ljudje predstavljajo. Vse je podrejeno tenisu, od doma si od 30 do 35 tednov na leto, garaš vse dneve. Lahko rečem, da je kar kruto, so pa tudi nekatere prednosti.
Bili ste tudi na olimpijskih igrah v Barceloni leta 1992, kjer ste v dvojicah igrali z Blažem Trupejem.
Lahko rečem, da je to zame eden od najlepših spominov. Večkrat sem že povedal, da mi lahko vse vzamejo, a lepih spominov mi ne morejo. Danes sem hvaležen vsem, ki so kakorkoli pripomogli, da sva se z Blažem uvrstila na olimpijske igre.
Zelo aktivni ste bili tudi v Davisovem pokalu, ko ste igrali od leta 1994 do leta 2002. V vaših časih verjetno ni bilo vprašanje, ali boste igrali za reprezentanco.
Načeloma smo se vedno odzvali. Na prvo ekipno tekmo nisem šel. A to samo iz enega razloga. Bilo me je strah (smeh, op. p.). Igrali smo v Afriki … Jaz sem bil samo v severni Afriki in sem igral v Zimbabveju v Davisovem pokalu. V Indijo sploh nisem želel iti. Preprosto me je bilo strah. Ne toliko iz vidika varnosti, ampak bolj zaradi zdravstvenih zadev. Včasih so bila trda pogajanja, a načeloma smo se vedno hitro dogovorili brez kakršnihkoli težav. Vedno je bilo vse korektno in igralci smo vedno igrali s polno vnemo. Nismo dajali veliko prednosti karieri, a vseeno je treba povedati, da so bile naše uvrstitve slabše, kot so uvrstitve naših treh ali štirih najboljših igralcev v zadnjem desetletju. Zato ne želim biti preveč pameten. Ne morem primerjati njih in nas. Ti fantje so bili vsi uvrščeni med najboljših sto igralcev na svetu, nekateri celo med petdeset … Težko je to primerjati. To so njihove odločitve in jaz jih spoštujem. Ne poznam jih dovolj dobro, da bi karkoli komentiral.
Srečko Katanec je leta 2002 vztrajal, da igrata pravi dvoboj.
Vseeno bi se spomnil na vaš dvoboj, ki je pri nas zelo odmeval. Leta 2002 ste igrali proti Srečku Katancu in mu zavezali kravato (6:0, 6:0). Kako se je zgodil tisti dvoboj in kako se ga spominjate?
Veliko smo razmišljali, da bi nekaj naredili za promocijo tenisa. Vedel sem, da Srečko (Katanec, op. p.) igra tenis, in moram priznati, da za rekreativca igra zelo dobro. Zdaj ne vem, koliko ga še igra. Sprva je bil dogovor, da bi naredili ekshibicijski dvoboj, ampak je Srečko kot zagrizen teniški rekreativec želel, da igramo na polno. Sam sem mu dejal, da to ne bo dobro, a je vseeno vztrajal. Vedel sem, kaj mu ne ustreza, in na ta način sem tudi igral. Na koncu je bilo videti malo nerodno, ampak vsi vemo, da ima vsak svoj ego. Nisem si smel dovoliti, da bi proti njemu igral na primer 6:4, 6:4. Kaj bi si ljudje mislili, če bi proti rekreativcu igral takšen rezultat. Ego je naredil svoje, to lahko rečem.
Srečko Katanec si je na igrišču v resnici zavezal kravato, vi pa ste dobili v dar reprezentančni dres. Ga imate še vedno?
Ne spominjam se več dobro, a nekaj takšnega je bilo. Tisti dres imam še vedno doma. To je zame nekaj svetega.
Izpolnil si je tudi nogometno željo.
Ste tudi sicer velik ljubitelj nogometa? Prihajate namreč iz Maribora in vemo, kaj nogomet tam pomeni.
Absolutno. Proti koncu svoje kariere sem igral za klub v Mariboru – NK Pobrežje. Ko sem jaz prišel, smo igrali v 3. ligi, nato smo padli v 5. ligo, tako da nisem bil ravno nadgradnja tega kluba (smeh, op. p.). Sicer sem res velik ljubitelj nogometa. S sinom hodiva na tekme, poznam tudi vodstveno garnituro Maribora. Z nekaterimi sem igral tenis, nekatere poznam osebno. Tudi svoj nogometni cilj sem izpolnil, ko sem enkrat igral v Ljudskem vrtu pred praznimi tribunami.
Se vas ljudje danes še spomnijo kot športnika?
Zgodi se, da se me kdo iz starejše generacije še spomni. Sicer pa živim mirno družinsko življenje. Sem klubski trener. Tudi v igralskih časih nisem imel ravno veliko medijske pozornosti.
Leta 2002 ste končali svojo športno pot. Je bila to za vas težka odločitev?
Pravzaprav ne, ker sem se že kakšno leto ali dve pred tem igral s to mislijo. Prišla je poškodba in zavedal sem se, da ne bi mogel spet priti na raven, da bi bil na lestvici ATP uvrščen pod 200. mestom. Tudi nisem bil več pripravljen toliko delati. Počasi sem prišel do spoznanja, da je čas, da končam svojo športno pot. Že pred koncem kariere sem se začel v svojem nekdanjem klubu in klubu, kjer delam zdaj, pogovarjati, ali je kakšna možnost za delo trenerja. Tujina mi ni nikoli dišala in mi tudi danes ne. Dovolj hitro smo se dogovorili. Zadnjih 18 let delam v najboljšem slovenskem klubu. Kot povsod imamo vzpone in padce. Jaz sem zadovoljen in upam, da je tudi moj delodajalec.
Kako težek je bil vaš prehod iz športne kariere v "normalno" življenje. Ste imeli kaj težav?
Moram reči, da ne. Zase lahko rečem, da sem bil na igrišču adrenalinsko nenadzorovan. Zunaj igrišča poskušam razčleniti, kaj je smiselno in kaj ne. Svoje življenje sem videl v tenisu in v delu z mladino in perspektivnimi igralci. Seveda pridejo dnevi, ko se sprašujem, kaj mi je tega treba. Nikoli zaradi otrok, ampak predvsem zaradi staršev, ki so se včasih upravičeno razburjali, v večini primerov pa neupravičeno.
Iztok Božič je od leta 2007 do leta 2011 uspešno vodil žensko reprezentanco v pokalu Fed.
Ste se kdaj spogledovali s kakšnim drugim delom, ki ni bil povezano s tenisom?
Če sem iskren, ne. Včasih se sprašujem, ali bi končal študij in bil učitelj telovadbe, ampak po drugi strani si tega sploh ne bi želel, ko vidim, kakšne težave imajo učitelji v šoli. Ne vidim se, da bi delal v kakšnem zaprtem prostoru. To, kar delam, delam zelo rad in v tem uživam. V zadnjih letih mi je uspelo narediti takšen urnik, da svoje delo dobro opravljam in da imam dovolj časa za družino. Za zdaj sem zadovoljen, ne vemo pa, kaj bo prineslo življenje.
Prihajate iz Maribora, od koder prihaja veliko vrhunskih teniških igralcev. V tem obdobju ste trenirali veliko teniških igralk in igralcev, trenirali ste tudi Tadejo Majerič. Na katerega ste najbolj ponosni?
Lahko rečem, da na vse. Zelo ponosen sem na Tadejo, njeni rezultati so bili super. Kolikšen je bil moj vpliv, ne morem reči. Pomagal sem ji z vsem svojim znanjem, potem so se najine poti razšle. Tudi iz razloga, ker je ona potrebovala trenerja, ki ji bo vedno na voljo. Torej trener na ravni WTA ali ATP. Jaz tega nisem bil pripravljen delati in tudi zdaj nisem. Vem, kako kruto je to in koliko odrekanja je potrebnega. Za zdaj sem postavil družino na prvo mesto. Če se povsem iskren, sem najbolj ponosen na Anžeta Kapuna, ki je danes star 35 let, ima družino in še vedno igra odličen tenis. Ko danes pride igrat, še vedno "pegla" moje varovance. Morda je malo prehitro prenehal profesionalno igranje in verjetno sem bil tudi jaz še premalo izkušen, da bi ga znal pravilno usmeriti. Zelo žal mi je, ker smo ga preveč puščali samega na turnirje. Ni nam uspelo organizirati pravega spremstva in žal mi je, da je prehitro odnehal.
Bi treniral igralca, kot je Novak Đoković?
Če bi pod svoje okrilje dobili igralca kova Novak Đoković, bi se v tem primeru takšne zgodbe lotili na polno?
Zagotovo bi razmišljal. Še danes se poigravam s svojimi mislimi, kaj bi lahko in česa ne. Zagotovo bi bil odprt za pogovore in načrtovanje. Do zdaj tega še ni bilo in zelo težko odgovorim na to vprašanje. Moja dobra prijateljica, ki je tudi zdravnica, mi je dejala, da je danes največja vrednota čas, ne denar. Ko sem razmišljal o tem, sem ugotovil isto. Tudi če imaš milijone, ti časa in zdravja ne morejo kupiti.
Kako gledate na prihodnost slovenskega tenisa?
Kakovost in tehnično znanje nista sporna. Mislim, da spadamo v evropski ali celo svetovni vrh. A vse skupaj je danes postalo zelo zahtevno. Treba je ogromno igrati in treba je izbirati prave turnirje. Po mojem mnenju je treba okrog igralca postaviti primerno ekipo. Težko si predstavljam, da bi bil en trener odgovoren za vse. Ne glede na to, koliko je igralka ali igralec nadarjen … Ko spremljam naše igralce, kot sta na primer Kaja Juvan ali Polona Hercog … Vsi imajo svojega trenerja, za njimi vseeno stoji še preostali del ekipe (kondicijski trener, fizioterapevt …) Enostavno je treba razmišljati o tem in jaz osebno mislim, da drugače ne gre. Vprašanje je, kako vse skupaj postaviti v realne okvirje in zapreti finančno konstrukcijo. Na koncu smo spet pri denarju.
Teniška igrišča so pri nas že nekaj časa odprta. Kako je na delo v vašem klubu vplival koronavirus?
Mislim, da je ta koronavirus zelo prizadel vse klube. Sploh tiste, ki živijo samo od tenisa. Po mojem mnenju je bil zelo velik izpad dohodka. Kar zadeva naše igralce v klubu, smo bili v stiku na daljavo. Igralci so imeli kaj početi in tudi naša teniška zveza se je zelo trudila. Zdaj stvari tečejo. Upoštevamo vse predloge in navodila, lahko pa rečem, da so igrišča povsem polna.
1