Četrtek, 24. 8. 2023, 4.00
1 leto, 3 mesece
Budimpešta, SP v atletiki, Marija Šestak
Slovenska rekorderka, ki močno upa, da to ne bo več dolgo
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,24
Marija Šestak je še vedno najboljša slovenska troskokašica vseh časov, te dni je vodja številčne slovenske odprave na svetovnem prvenstvu v Budimpešti.
Na svetovnem prvenstvu v Budimpešti slovensko atletsko reprezentanco vodi nekdanja odlična troskokašica in še vedno lastnica državnih rekordov tako na prostem (15,03 m) kot v dvorani (15,08 m). Marija Šestak je nadvse vesela, da ima v trenutni reprezentanci kar dve potencialni naslednici. Ženski troskok je bil vedno močna disciplina v Sloveniji in še vedno ostaja na visoki ravni, pravi. In kaj pravzaprav počne danes?
Danes 44-letna nekdanja vrhunska atletinja Marija Šestak (rojena Martinović) je še vedno lastnica slovenskih državnih rekordov v troskoku. Leta 2008 je na olimpijskih igrah v Pekingu skočila 15,03 metra, kar je tedaj zadostovalo za šesto mesto, po naknadnem suspenzu dveh dopinških grešnic pa je napredovala na četrto. Daljava je bila nov slovenski rekord na prostem in to ostaja še danes. Tudi v dvorani je s 15,08 metra na SP v Valencii (2008) poskrbela za najboljšo slovensko znamko. Upa pa, da ne bo več dolgo rekorderka, saj so "rekordi za to, da se rušijo, napredek pa je v atletiki ključnega pomena".
Zadnje čase vas opažamo na Atletski zvezi Slovenije v zelo različnih vlogah, vodite novinarske konference, opravljate birokratske zadeve, tukaj v Budimpešti pa ste vodja slovenske reprezentance. Kaj so pravzaprav vaše glavne zadolžitve v, recimo temu, vaši drugi karieri?
Primarno je na splošno moje delo povezano z mednarodnimi tekmovanji, z reprezentancami od najmlajših do najstarejših. To pomeni vso logistiko, od prijav do urejanja prevozov, hotelov, kdaj grem, tako kot zdaj, tudi z njimi na kakšno tekmovanje … Primarno pokrivam področje stroke, sem tudi skrbnik za strokovni svet in delam dokumentacijo, ko jeseni pripravljamo kriterije za kakšne selekcije. Sem bolj ali manj asistent predsednika stroke. Dela mi vsekakor ne manjka (smeh, op. p.).
Pa uživate v tem delu, vam ustreza, da ostajate v svetu atletike?
Priznam, da mi. V atletiki sem že več kot trideset let in to je nekaj, kar najbolj poznam in obvladam. To je moje življenje. Mogoče mi to, da sem bila atletinja, tudi zdaj, ko sem na drugi strani, pomaga, da lahko bolje prisluhnem atletom. Včasih ugotovim, da sem imela v kakšni stvari prav jaz, včasih pa ne, ko se spomnim, kakšne pomisleke sem imela še kot atletinja. Nekako se mi zdi, da s tega vidika lahko na lep način povezujem ti dve zgodbi.
Tekmovalno kariero je sklenila po olimpijskih igrah v Londonu leta 2012.
Kako pa dandanes skrbite za rekreacijo? Troskok vendarle ni atletska disciplina, s katero bi se lahko človek ukvarjal tudi po tekmovalni upokojitvi. Ali pač?
Joj, tukaj pa moram priznati, in na to nisem ponosna (smeh, op. p.), da od rojstva druge hčerke nisem delala čisto nič. Čisto nič. Najprej sem imela dva majhna otroka, potem pa postaneš malo len in si še najraje doma na kavču (smeh, op. p.). Skratka, priznam, da se čisto nič ne rekreiram, hvala bogu pa imam takšne gene, da nimam težav s čezmerno težo. Se pa zavedam, da bom morala slej ko prej začeti delati nekaj zase. Ne nazadnje imam nekaj težav s hrbtom. Tekmovala sem namreč v disciplini, ki je zelo agresivna.
Vrhunski šport pogosto pušča tudi takšne posledice, kajne?
Vsekakor. Pri meni na hrbtu. Čedalje bolj se približujem obdobju, ko bom resnično morala začeti delati kakšne vaje in veliko bolj razmišljati o rekreaciji. Zdaj pa še čisto nič.
Kaj pa vas je veselilo? Ste radi tekli?
Priznam, da nerada tečem (smeh, op. p.). Rada igram tenis, a mi hrbet tega nekako ne dovoli. Hčeri sta se začeli voziti na rolerjih in z njima seveda tudi jaz. Morda se bom tega lotila malo bolj zavzeto. Vsi moji prijatelji pa se pritožujejo, da prehitro hodim, saj se mi vedno nekam mudi, zato mislim, da bi mi ustrezala tudi kakšna hitra hoja. Skratka, vsekakor ne bi bilo slabo kaj postoriti tudi na tem področju.
Včasih sta s Snežano Vukmirović skrbeli za imenitne izide.
Kdaj pa ste nazadnje skakali? Se spomnite svojega zadnjega troskoka?
Hm, lahko rečem, da sem kariero končala po olimpijski sezoni 2012, nazadnje sem resno tekmovala na diamantni ligi v Bruslju, kakšne poslovilne tekme pa nisem imela. Bolj za svojo dušo sem tekmovala še po prvem porodu na nekem državnem prvenstvu leta 2014. Imela sem celo neko idejo o vrnitvi, ampak sem zelo hitro ugotovila, da z dojenčkom, še posebej, ko nimaš pomoči babic, to ne gre. Potem sem se raje posvetila materinstvu.
Na tem svetovnem prvenstvu imamo v slovenski reprezentanci dve vaši naslednici, troskokašici. To najbrž pomeni, da ta disciplina cveti.
V Sloveniji smo imeli vedno dober troskok. Že pred menoj je bila Anja Valant, ki zdaj trenira Evo Pepelnak. Jaz sem tekmovala istočasno s Snežano Vukmirović, obe sva bili izjemno dobri, tudi Snežka je namreč imela rezultat čez 14 in pol, potem pa se je pojavila Neja (Filipič, op. p.), zdaj je v ta naš klub štirinajst vstopila še Eva. Ta konkurenca je zelo pomembna. Če sta dve dobri, se lahko pojavi še kakšna tretja, prav tako že druga drugo lahko vlečeta in spodbujata, da obe dosežeta boljše rezultate. Konkurenca je motivacija. Seveda me veseli, da se nadaljuje visoka raven ženskega troskoka.
Pa je kaj rivalstva med disciplinami znotraj atletike?
Da, seveda. Jaz sem bila troskokašica in to je moja najljubša disciplina. Zelo me veseli, da imamo tekmovalce v tej disciplini. Preostale discipline spremljam veliko bolj, odkar sem na zvezi, prej sem bila osredotočena predvsem nase. Povezana sem bila z nekaterimi tekmovalkami, s katerimi sem hodila po mitingih, s Sonjo Roman sva veliko skupaj tekmovali, tudi z Martino Ratej, ki je zdaj z nami v Budimpešti. Po eni strani me veseli, da sem tukaj z njimi, ker so mogoče tudi oni malo bolj sproščeni z mano. Tudi s Tino Šutej sva skupaj tekmovali na olimpijskih igrah v Londonu. Morda so zato malo bolj sproščeni odnosi in vzdušje. Vse je bolj preprosto, lažje se o vsem dogovorimo in gremo naprej.
Pomagate kdaj tudi s kakšnimi nasveti ali se v to raje ne vmešavate?
Če lahko in me kdo karkoli vpraša, potem z veseljem pomagam tudi z nasveti. Nerada pa se vtikam sama, saj ima vsak neki svoj sistem, neki svoj način dela. V svoji trenutni vlogi vodje reprezentanc, ko skrbim za to, da imajo atleti čisto vse, kar potrebujejo, da jim ne manjka čisto nič, vsekakor pomagam. Kakšen atletski nasvet pa dam z veseljem, a le, če me kdo zanj vpraša. Mislim, da ne bi bilo v redu, če bi vsiljevala kakšno svoje mnenje.
S Sonjo Roman sta bili na številnih tekmovanjih. Z dvoranskega evropskega prvenstva v Torinu leta 2009 sta prinesli srebrni odličji.
Kdaj vas bo začelo skrbeti za svoj državni rekord?
Rekordi so zato, da se zrušijo, zato upam, da me bo začelo skrbeti kmalu. Lepo je biti državni rekorder, ampak za napredek atletike je ključno, da se razvijajo vse discipline. Prav nič ne bi imela proti, če bi se zrušil tudi moj rekord, pravzaprav upam, da se bo to zgodilo čim prej. Rekorderka sem bila, tudi če mi rekord kdo vzame, bo to ostalo. To je rezultat, na katerega sem zelo ponosna, in vseeno je, ali je to rekord ali ne. Zelo lepo bi bilo dobiti troskokašico, ki bo preskočila petnajst metrov.
Sami zelo dobro veste, kako težko je to doseči.
Da, za to moraš živeti. Moraš iti spat z mislijo na to in se zbujati z mislijo na to. Marsikaj žrtvuješ, čeprav sama na to nikoli nisem gledala tako. Da bi kaj žrtvovala, namreč. To je bil pač moj način življenja in v tem sem uživala. To moraš dejansko sprejeti kot način življenja in to živeti. Če čutiš, da nekaj žrtvuješ in nekaj zamujaš, že ni dobro.
Katere sposobnosti pa so najpomembnejše pri troskoku? Je to moč, eksplozivnost ali kaj drugega?
Odvisno od tega, za kakšen tip skakalke gre. Jaz nisem ravno nizka, sem bila pa v finalih skoraj vedno med nižjimi. Skakalke so kar visoke. Snežana, recimo, je bila visoka, Anja prav tako, tudi Eva je precej visoka, da o svetovni rekorderki sploh ne govorimo (Venezuelka Yulimar Rojas, 15,67 metra na prostem iz Tokia 2021 in 15,74 metra v dvorani s SP v Beogradu leta 2022, op. p.), ona je ekstremno visoka. Skratka, na splošne je odvisno od tega, kakšen tip skakalke si. Jaz sem vedela, da moram biti tehnično izjemno dobra, če hočem biti konkurenčna. Rojasova ima lahko tudi kakšno tehnično napako, pa bo še vedno izjemno dobra, ker je tako velika, pa tako dolge noge ima, da ji je veliko lažje kot kakšni manjši. Nekatere skačejo na hitrost, druge so bolj tehnične, nekatere celo skačejo na moč. Moraš pa biti v glavi pravi, da si pozitiven, optimističen, da greš vedno naredit najboljše. Nazadnje pa je troskok tehnična disciplina. Ne glede na to, kakšen tip si, nekaj tehnike preprosto moraš obvladati, če želiš biti res vrhunski. Mora pa vsak tehniko prilagoditi sebi. To, kar je mene pripeljalo do uspehov, ne bi nujno tudi koga drugega. Tukaj je ključen trener, ki mora opaziti, kaj atlet potrebuje.
Na kaj pa je treba paziti v troskoku? Od kod prežijo nevarnosti za poškodbe?
Predvsem je treba telo pripraviti za te maksimalne napore. Ga okrepiti tako, kot je treba, preden se začnejo vse druge stvari. Je pa treba biti pri troskoku pogumen, moraš si upati. To je agresivna disciplina in nevarnost za poškodbe je velika. Tudi če narediš vse prav, se ti lahko kaj zgodi. Vsekakor moraš imeti občutek za ritem. Ta je pri troskoku izjemno pomemben. Zaradi zaleta moraš čutiti svoje telo. Če imaš nekaj občutka za ritem, pa nekaj občutka sam pri sebi, da veš, kaj delaš … Jaz sem recimo veliko po tekmah hodila sama in morala čutiti, kaj sem naredila narobe in kaj moram popraviti. To je bistveno pri tehničnih disciplinah, v troskoku pa zaradi zaleta še posebej ta občutek za ritem. Ta zaletni ritem moraš popolnoma ponotranjiti, ob treh zjutraj, če te nekdo zbudi, moraš imeti ta ritem. Koraki morajo biti približno enaki, moraš se potruditi, da ta zalet vedno enako tečeš. To je bistveno. Polovica vsega skoka je zalet, in če tega ne delaš dobro, tudi skok ne more biti dober. Ob tem pa moraš imeti sposobnost prilagajanja na pogoje. Včasih imaš veter, ki se spreminja, pa moraš to začutiti sam, ne glede na to, ali imaš na prizorišču trenerja. Začutiš, da je začelo malo pihati, in presodiš, ali moraš zdaj malo naprej ali malo nazaj. Ali pustiti, kot je, le teči malo drugače. Moraš čutiti samega sebe in ves čas razmišljati tudi o pogojih, o vsem. To je težko, zato mislim, da morajo troskokašice dobiti neko kilometrino, da lahko postanejo res vrhunske. Redko se zgodi, da je dvajsetletnica vrhunska, saj ji primanjkuje izkušenj.
"Prav nič ne bi imela proti, če bi se zrušil tudi moj rekord, pravzaprav upam, da se bo to zgodilo čim prej."
To ne nazadnje velja za skoraj vse tehnične discipline v atletiki.
Res je, vsekakor. Redke so izjeme, kot je Kristjan Čeh, ki je že pri teh letih tako dober. So izjeme, seveda, ampak tehnične discipline na splošno zahtevajo neko kilometrino in izkušnje.
Človek se pri Kristjanu Čehu kar vpraša, kam lahko poseže, ko bo nabral še nekaj izkušenj.
Kristjan mora predvsem ostati zdrav. Vse preostalo bo. Izkušnje že ima, z vsakim letom pa bo le še bolj zrel. Bistveno je samo to, da se poskuša izogniti poškodbam.
Užitek je tudi, ko človek začne zmagovati. To je najbrž posebna slast.
Vsekakor. Moram pa poudariti, da dokler gre, je v redu, ampak športna kariera je dolga, ima vzpone in padce, so manjše poškodbe. Ekstremno spoštujem tiste, ki so zaradi takšnih ali drugačnih težav pristali na tleh, a se nato spet dvignili. To je lastnost res pravih šampionov.
Preberite še:
