Ko zaupanje izgine, plačamo vsi

In prav negotovost je za globalno gospodarstvo pogosto še bolj škodljiva od samih carin. To zdaj ni več zgolj ekonomsko, ampak vse bolj geopolitično vprašanje. V sobotni izdaji Financial Times Edward Luce piše o Brzezinskem in Kissingerju kot zadnjih velikih strategih ameriške zunanje politike. Kakorkoli kontroverzna sta že bila, sta oba svet razumela kot celoto: z zgodovinskim spominom, dolgoročno vizijo in zavedanjem, da geopolitična stabilnost ni stvar improvizacije. Danes pa se zdi, kot da so ključne gospodarske odločitve vse bolj plod impulza – ne strategije.

A pojdimo po vrsti.

Carine – stare ovire v novi preobleki

V mednarodnem gospodarstvu carine veljajo za eno glavnih ovir svobodnega pretoka blaga. Svobodna trgovina in trgovinski sporazumi poganjajo gospodarsko rast in blaginjo – še posebej je to vidno med državami Evropske unije in v odnosih z ZDA. Po drugi svetovni vojni se je evropski razvoj gradil na ideji gospodarskega povezovanja, ki ni prineslo le rasti, temveč tudi politično stabilnost in mir. Gospodarsko prepletene države – ob podpori in vojaškem zaledju ZDA in Nata – so zadnjih osemdeset let živele v relativnem miru.

Carine so pogosto, a ne vedno razvoj zavirale. Jugoslavija jih je na primer uvedla z namenom zaščite domače industrije pred tujo konkurenco in spodbujanja domače proizvodnje. Rezultat sta bila nekonkurenčno gospodarstvo in vse tanjši državni proračun. Nekatere države so carine uvedle precej bolj strateško. Dober primer je Južna Koreja, ki je od 60. let prejšnjega stoletja premišljeno uporabljala carine kot orodje izvozne industrijske politike: z njimi je zaščitila strateške panoge, ki jih je pa hkrati razvijala s spodbujanjem izvoza in uvoza za razvoj potrebnih surovin z oprostitvijo carin. V Svetovno trgovinsko organizacijo je vstopila z razvitimi in globalno konkurenčnimi – predvsem tehnološkimi – izdelki. Serija prostotrgovinskih sporazumov je nato podprla hiter vzpon korejskega gospodarstva, ki od takrat temelji na inovacijah in visoki tehnologiji.

Tine Kračun je direktor Inštituta za strateške rešitve. Foto: Bojan Puhek

Dejstvo je, da imajo ZDA ogromen proračunski deficit, za evropske razmere nepredstavljivo visok. Imajo tudi deficit v zunanji trgovini. Kateri problem želi (ali je želel) Trump z uvedbo carin nasloviti, nikoli ni jasno in strukturirano povedal, a protekcionistična trgovinska politika za aktualnega predsednika ZDA ni nepričakovana. Že v 80. letih prejšnjega stoletja, še kot nepremičninski magnat, je opozarjal, da tuje države izkoriščajo ZDA – takrat je bila njegova tarča predvsem Japonska. Danes je to Kitajska. A zgodba ostaja enaka: trgovinski protekcionizem, podkrepljen z nacionalistično retoriko in teorijo zarote o "kraji delovnih mest".

Zaupanje – nevidna valuta trgovine

In prav ta političen kaos je največji sovražnik gospodarstva. Medtem ko je v času Kissingerja in Brzezinskega ameriška zunanja politika vzpostavljala temelje globalizacije, jih današnja administracija ruši. Ne z načrtom, ampak z intuicijo. Gospodarstveniki zato ne vedo več, ali naj vlagajo v ZDA, ali se raje obrnejo proti Aziji, ali se zaščitijo doma. Ekonomska negotovost je najvišji davek, ki ga nihče ne plača rad – a ga vsi občutimo.

Trgovina temelji na zaupanju. Ko podjetja načrtujejo dolgoročne investicije in oblikujejo dobavne verige, pričakujejo stabilno, predvidljivo okolje. Zato je trenutna ameriška trgovinska politika – ki bolj sledi instinktom kot strategiji – za globalno ekonomijo tako škodljiva. Pragmatični politiki, ki so v preteklosti vodili ZDA, so to dobro vedeli, zato so po drugi svetovni vojni postavili temelje svetovnega trgovinskega sistema – od Bretton Woodsa do ustanovitve Svetovne trgovinske organizacije. Dolgo so bile ZDA zagovornice odprtih trgov, jasnih pravil in stabilnih okvirjev. Danes pa ta ista velesila z enostranskimi potezami spodkopava sistem, od katerega je sama imela največ koristi.

Najslabši mogoči scenarij: politika brez kompasa

Pretekli teden je pokazal, kako hitro se lahko politične odločitve spremenijo – kako škodljivo bo to za gospodarstvo, bo pokazal čas. Multinacionalke so že začele pripravljati scenarije za prilagoditev dobavnih verig, ko je sledil nepričakovan preobrat z začasnim moratorijem na carine. Zdaj nihče več ne ve, kaj pričakovati. Zaupanje v ameriško politiko je močno omajano. Delniški trgi so sicer kratkoročno zrasli, a to je bolj izraz špekulativnega odziva kot pristen signal zaupanja. Ko podjetja ne morejo več predvideti, kaj se bo zgodilo čez mesec dni, ne vlagajo, ne širijo poslovanja in ne zaposlujejo. Zaupanje se gradi počasi – a lahko se poruši čez noč. Ekonomsko gledano pa negotovost ni le neprijetna, temveč je predvsem draga.

Zaupanje in stabilna pravila igre sta tisto, kar ločuje uspešno globalno gospodarstvo od kaotičnega. Tudi carine, če so uporabljene premišljeno, imajo lahko vlogo razvojnega orodja – a v pogojih negotovosti postanejo orožje, ki ne škoduje le nasprotniku, temveč tudi lastni rasti in blaginji.

In če je nekoč Washington postavljal temelje globalne trgovine, jih danes z lahkoto spodkopava. Ne z vizijo, ampak z impulzivnostjo. Kissinger je nekoč dejal, da "življenje ni niz ločenih problemov, ampak neprekinjen tok zgodovine". V ekonomiji velja isto: zaupanje je dolgoročni kapital. In prav tega danes najbolj primanjkuje. Zato danes bolj kot kadarkoli prej potrebujemo politike, katerih dejanja so strateško usmerjena – ne politikov, ki trg vodijo s tviti. Vprašanje ni več, ali bodo ZDA uvedle carine ali ne. Vprašanje je, ali bomo znali še graditi zaupanje. In kje so tisti, ki to zmorejo?

Novice Trump si je nenadoma premislil

Novice Donald Trump si je premislil: je bila ključna večerja za milijon dolarjev?

Novice Kitajska past za Trumpa

Novice Bruselj meni, da bodo Trumpove carine bolj prizadele ZDA kot EU

Novice Trumpovih pet carinskih ciljev. Je katerega že dosegel?

Novice Nov šok iz Bele hiše