Sreda, 18. 11. 2020, 10.41
3 leta, 5 mesecev
Preživetje v divjini
Napeto preizkušnjo v divjini zaznamovale tudi solze #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
0,07
Boris in njegov sin Miha sta poskrbela za precej napeto in tudi čustveno dogajanje v oddaji Preživetje v divjini. Preizkušnjo sta uspešno dokončala in mojster tehnike preživetja v naravi Brane T. Červek je pohvalil njuno povezanost in vztrajnost, čeprav je sin Miha kar preveč dvomil o svojih sposobnostih. V pogovoru nam je povedal, da upa, da bo tudi po zaslugi te izkušnje in besed, ki mu jih je namenil Brane, postal bolj samozavesten in odločen.
S skupnimi močmi sta uspešno dokončala preizkušnjo in za to prejela zeleni certifikat. Tudi Brane T. Červek je pohvalil vajino povezanost in sodelovanje. V katerem trenutku sta bila pa vidva drug na drugega najbolj ponosna?
MIHA: Uh, težko vprašanje, saj vem, da je oči trmast, iznajdljiv in nepopustljiv. Najbolj sem bil ponosen, ko nama je v baznem taboru uspela zanetiti ogenj in ko sem pogledal očija, je rekel, da bova vztrajala do jutra. Takrat sem tudi sam dobil moč. V tistem trenutku sem bil namreč še ves premočen, ampak ko so se obleke in čevlji posušili, je bilo vse lažje. Zeleni certifikat pa pomeni, da lahko tudi fant iz mesta preživi v divjini (smeh, op. p.).
BORIS: Jaz sem bil predvsem ponosen, da nama je uspelo dokončati izziv in pričakati jutro in da nama je po več poskusih uspelo zanetiti ogenj.
Kaj pa je bilo za vaju med preizkušnjo najtežje?
MIHA: Zame je bilo najtežje, ko sem visel nad vodo na napeti vrvi. In potem padec v vodo. Prepričan sem bil, da lahko zdržim veliko dlje, ampak podhlajenost, utrujenost in to, da si ves dan brez hrane in vode, naredijo svoje.
BORIS: Izzivi res niso bili enostavni. Precej zahtevno je bilo že iskanje noža v mrzlem blatu in ko je bilo treba nasaditi sekiro v čimkrajšem času.
Kaj pa bi spremenila, če bi lahko zavrtela čas nazaj?
MIHA: Izzivov bi se vsekakor lotil veliko bolj samozavestno in ne tako zadržano. Pred oddajo je oči imel željo, da bi netil ogenj, zato sam, že ko sva poskušala doma in potem v oddaji, ko nama je netenje ognja pokazal Brane, nisem bil stoodstotno pri stvari. Preostalo pa sva naredila po svojih najboljših močeh in uspelo nama je. Z nekaj Branetove pomoči sva preživela do jutra.
BORIS: Meni pa je samo žal, da mi ni uspelo hitreje narediti ročaja za sekiro, saj bi tako oba izziva uspešno opravila.
Sta kdaj podvomila o tem, da bosta zdržala do konca?
MIHA: Ko sem padel v vodo in sem bil moker do spodnjih hlač pri štirih stopinjah Celzija, so se mi začeli porajati dvomi, ali nama bo uspelo priti do konca ali ne. Ko pa sva zakurila ogenj, dvomov ni bilo več.
BORIS: Jaz pa v nobenem trenutku nisem dvomil o tem, da ne bi zdržala do konca (smeh, op. p.).
Kaj pa je tisto, kar sta se na tej preizkušnji naučila o sebi?
MIHA: Upam, da bom zaradi te izkušnje postal malo bolj samozavesten. Izkušnja mi bo pomagala tudi pri vzgoji svojih dveh sinov. Res sem vesel, da sem to lahko preizkusil, saj taka doživetja lahko res spremenijo pogled na stvari. Kot nama je Brane govoril ves čas: "Stvari imata pred nosom!"
BORIS: Jaz pa sem se prepričal, da narava veliko ponuja, če jo le dobro opazuješ. Tako lahko dobiš vse, kar v tistem trenutku potrebuješ.
Miha, pri tebi smo videli tudi solze.
MIHA: Da, kdor me dobro pozna, ve, da sem zelo čustven in svoja čustva tudi hitro izrazim. Tak pač sem.
Kaj je bila prva stvar, ki sta jo naredila, ko sta prišla domov?
MIHA: Voznika, ki naju je peljal domov, sem prosil, naj ustavi na bencinski črpalki, da sem šel po sendvič in vodo. Potem pa sem malo zadremal. Ko sva prišla na parkirišče, sva čakala še prevoz do doma in mislila sva, da bo po naju prišla smo mami, ampak prišla je vsa moja družina. Je bilo kar veliko presenečenje (smeh, op. p.). Potem je sledilo igranje z otroki in razlaganje, kaj vse sva z dedijem počela.
BORIS: Res je bilo veselje videti družino, ki naju je pričakala. Potem sem si privoščil prijetno prho in počitek. Naslednji dan sem nato čutil nekaj bolečin v mišicah, ampak sicer sem se počutil dobro.
Imata zdaj željo, da bi se podala še na kakšno podobno preizkušnjo?
MIHA: Sam sem se odločil, da se bomo, ko bosta otoka dovolj velika, udeležili Branetovega kampa za družine. Z očetom pa imava skupne podvige skoraj vsak dan (smeh, op. p.).
BORIS: Če bi me vprašali takoj po oddaji, bi odgovoril z ne. Po nekaj prespanih nočeh pa bi se z veseljem lotil še česa podobnega.
