Petek, 13. 11. 2020, 14.04
3 leta, 11 mesecev
Preživetje v divjini
Oče s hitrim ukrepanjem sinu rešil življenje #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,70
V naslednji oddaji Preživetje v divjini, ki bo na sporedu v torek ob 21. uri, bomo na preizkušnji preživetja spremljali očeta in sina. Brane T. Červek je zanju pripravil več scenarijev nesreč, v katerih bo eden v vlogi ponesrečenca, drugi pa bo poskušal zadevo rešiti. Pred leti sta se oče in sin že znašla v položaju, v katerem je oče s hitrim ukrepanjem sinu rešil življenje. Kaj se je zgodilo in kaj pričakujeta od preizkušnje Preživetje v divjini, sta nam razkrila v spodnjem pogovoru.
Povedali ste, da ste se znašli v položaju, v katerem ste morali reševati sinovo življenje. Kaj se je zgodilo?
BORIS: Nekega večera smo gledali televizijo in sin Miha se je igral z majhno kroglico. Kroglica se je znašla v njegovih ustih in kar naenkrat je ostal brez sape. Takrat sem ga hitro prijel pod pas in stekel po stopnicah. Na srečo mu je kmalu zatem kroglica padla iz ust. To je bil nadvse stresen dogodek, ki se ga bom spominjal vse življenje.
Kako pa bi opisala svoj odnos?
MIHA: Najin odnos je z leti vedno boljši, v mladosti sem mislil, da vem vse. Zdaj, ko imam svoje otroke, sem z očetom vedno bolj povezan. Hvaležen sem mu za takšno vzgojo, kot mi jo daje. Sicer pa najraje skupaj na dopustu spečeva kaj na žaru in spijeva kakšno dobro pivo.
BORIS: Skupaj sva že opravila tudi kakšen bolj adrenalinski podvig (smeh, op. p.). Z napihljivim kanujem sva se na primer spustila po reki Kolpi in mislim, da sva se med veslanjem po brzicah kar dobro odrezala. Mogoče je bil ravno to prelomni dogodek, da zdaj rada skupaj premagujeva različne izzive.
Oba sta zaposlena v ljubljanskem UKC, kjer oče Boris dela kot vzdrževalec, sin Miha pa na urgenci.
Pred vama je tudi fizično izjemno zahteven izziv. Kako skrbita za svojo kondicijo?
MIHA: Jaz sem šest let treniral ameriški nogomet pri ekipi Ljubljana Silverhawks. Z njo sem osvojil tudi pokal CEFL. Potem sem obiskoval fitnes, zdaj pa treniram z otroki. Šport redno spremljam tudi po televiziji in mislim, da sem športni tip človeka. Sicer sem zelo miren in ne izstopam rad, pri športu pa ni popuščanja (smeh, op. p.).
BORIS: Jaz pa sem v mladosti veliko kolesaril, prevozil sem tudi prvi Maraton Franja. Med tovrstne podvige štejem tudi kolesarski izlet s prijateljem iz Ljubljane do Pirana. Zdaj pa rad hodim v hribe in nabiram gobe.
Katero izkušnjo v naravi pa bi izpostavila kot najbolj ekstremno?
BORIS: Vsako leto preživimo del dopusta v Beli krajini, kjer živi stric, ki je lovec. Nekega dne sem med lovom naletel na medveda. Gledala sva se iz oči v oči. Začel sem vpiti in mahati s palico, nato pa je medved na srečo odkorakal v drugo smer.
MIHA: Ker še nikoli nisem doživel česa ekstremnega v naravi, verjamem, da bom od zdaj za takšno izkušnjo lahko štel preizkušnjo v oddaji Preživetje v divjini (smeh, op. p.).
Sta pred tem izzivom imela kaj izkušenj s tehnikami preživetja?
BORIS: Da, poskusila sva zanetiti ogenj z lokom, vendar pri tem nisva bila uspešna (smeh, op. p.).
MIHA: Res nama ni uspelo (smeh, op. p.). V mladosti sem s prijatelji naredili bunker v gozdu, ki stoji še danes. V njem smo preživeli veliko poletnih dni in večerov. Zdaj sva tudi s sinom naredila manjši bivak, v katerem se rada igrava.
Vaju pred preizkušnjo v oddaji Preživetje v divjini kaj še posebej skrbi?
MIHA: Najbolj me skrbi lakota in to, da bom brez vode, saj na dan spijem tudi do štiri litre vode. Zaradi tega me je strah, kako bom zdržal ves dan brez hrane in vode ter kako se bo moje telo odzvalo na fizično izmučenost.
BORIS: Mene malce skrbi, da bi moral biti dalj časa v zelo mrzli vodi in ali nama bo uspelo zanetiti ogenj, da bova lahko varno in kar se da udobno preživela noč.
