Sreda, 23. 9. 2020, 10.40
3 leta, 6 mesecev
Preživetje v divjini
Po eni najtežjih preizkušenj: Narava nama je pokazala zobe #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
0,22
V včerajšnji oddaji Preživetje v divjini smo spremljali brata iz Koroške, ki sta kar sedem let delala v vojski. Brane T. Červek je za Matica in Gregorja pripravil različico vojaškega urjenja, v katerem sta se morala kot talca najprej rešiti in nato izpeljati pobeg z otoka. Preizkušnja je bila izjemno fizično naporna, predvsem zaradi pomanjkanja pitne vode in visoke vročine, kar je bratoma povzročalo nemalo težav. Kljub temu sta izziv uspešno prestala.
Brane ni skoparil s pohvalami na vajin račun in ob tem poudaril, da sta se spopadla z eno najtežjih preizkušenj v oddaji Preživetje v divjini do zdaj. Sta bila tudi sama zadovoljna s tem, kar sta pokazala?
Gregor: Kot sem že večkrat povedal, to je preizkušnja, na katero imaš zelo malo vpliva. Delno se dogaja po scenariju, ki si ga je zamislil Brane, glavni režiser pa je vseeno narava. Tokrat mi je pokazala zobe. Vedno je lahko boljše, ampak takrat bo spet nekaj drugače, nova nevarnost, ki te lahko preseneti ali dotolče.
Matic: Glede na to, da je rekel, da je bila to ena izmed najtežjih preizkušenj, sem vsekakor zadovoljen s prikazanim, saj lahko brez slabe vesti rečem, da sva dala vse od sebe. Poleg tega sva vso preizkušnjo imela v mislih, da sva bila pripadnika Slovenske vojske. Vsak, ki je služil v vojski, ve, kaj pomeni, ko na neki način predstavljaš slovensko zastavo, Slovensko vojsko, svojo enoto. Preprosto moraš dati vse od sebe, popuščanje preprosto ne pride v poštev.
Kaj pa bi zdaj naredila drugače?
Matic: Mislim, da kaj dosti ne bi spremenil. Zdaj, ko sem lepo ležal na kavču in gledal oddajo, se je marsikaj zdelo lažje. Ampak tam je bila takšna situacija, kot je bila, in odreagirala sva tako, kot sva, čisto nagonsko in z nekaj izkušnjami. Če bi lahko zavrtel čas nazaj, bi se ponoči odpravil po les in naredil splav. To je edino, kar me žre, ker nekaj energije sem še imel. Res sem si želel črne diplome, ampak ker nisva naredila splava, sva dobila "le" zeleno.
Gregor: Vse se je dogajalo hitro in preprosto nimaš časa, da bi se umiril, trezno razmislil in šel dalje. Mislim, da sva v dani situaciji odreagirala kar se da dobro. Proces pridobivanja vode bi lahko seveda začela prej, ampak nikoli nisva vedela, kam naju bo pripeljala naslednja točka, tako da si nisva mogla puščati plastenk za destilacijo na poti, ker nisva vedela, ali bova prišla še enkrat na to točko.
Kaj pa je bilo sicer za vaju najtežje na preizkušnji?
Matic: Vsekakor pomanjkanje vode.
Gregor: Zame pa je bil to zagotovo nenaden padec energije, ki sem ga doživel. Preprosto mi ni šlo v glavo, kako mi je lahko telo ugasnilo v petih minutah. Z vsakim korakom me je sililo na bruhanje in nastopila je frustracija, saj nisem hotel razočarati sebe in Matica. Dal sem besedo, da dokler ne padem po tleh, ne bom odnehal. Sem se pa nevarno bližal tej meji. Potem ti začne glava govoriti svoje, ampak s pomočjo Matica se nisem pustil zavesti. Ne nazadnje je res vse v glavi.
Kako dragocenih je bilo tistih nekaj požirkov vode, ki sta jih na koncu dobila s pomočjo dežja?
Matic: Tistih nekaj požirkov vode je bilo neopisljivih. Res se ne zavedamo, kaj vse imamo v življenju. Ampak tudi če dežja ne bi bilo, bi zagotovo prestala preizkušnjo, saj bi v tem primeru vztrajala pri ognju in do vode prišla na drugačen način.
Gregor: Nikoli si nisem mislil, da se bom v življenju kdaj tako razveselil nekaj kapljic dežja. Ampak narava nama je vzela in dala. Oba sva lahko videla, kako majhni smo v tekmi preživetja. Jaz sem si do večera pospravil "podstrešje", tako da bi šel tudi brez deževnice do konca, saj naju je od uspeha ločilo le nekaj ur.
Sta v kakšnem trenutku pomislila na predajo? Sta o tem govorila, ko so Gregorju povsem pošle moči?
Gregor: Večkrat sva drug drugega spraševala, kako je, kako je z močmi, motivacijo. Kaže, da je to še ena od stvari, ki sva jo podzavestno prenesla iz vojske - skrb za soborca, človeka, ki se bori s tabo. Ko me je Matic spraševal, kako sem, mu nisem govoril lažnih besed. A oba sva imela v glavi stavek, s katerim sva prišla na otok - vztrajal bom, dokler ne padem po tleh. Tokrat se je zgodilo meni, v kakšnem drugem primeru bi se lahko Maticu. Pomembno je, da ne pozabiš, da si ekipa in da kot ekipa zmagaš ali izgubiš.
Matic: Jaz na predajo nisem pomislil nikoli. Zagotovo ti telo sporoča, da moraš odnehati, ampak glava je tista, ki potem odloči, kdo bo zdržal in kdo ne. To nama je zagotovo dala vojska in na to sem resnično ponosen. Da ne odnehaš takoj, ko je malo težje, ampak grizeš in trgaš, dokler lahko. To je tista prava želja po preživetju in tega nama ne more nihče vzeti.
Kaj vama je prinesla ta izkušnja? Ali na kakšno stvar gledate drugače?
Gregor: Seveda. Vem, da si marsikdo, ki je gledal najino preizkušnjo, ne more predstavljati, kako izčrpana sva bila. Tudi meni to ni bilo logično pred snemanjem. Zdaj vem, da je treba spoštovati naravo. Nismo vsemogočni, čeprav to radi mislimo, dokler imamo vse na dosegu roke. Ko nam to vzamejo, smo kot mali izgubljeni bikci. Vsekakor bom šel k Branetu na kakšen tečaj, res je človek z morjem znanja in vreden spoštovanja. Bila je super izkušnja.
Matic: To je bila ena izmed najtežjih in najboljših izkušenj v mojem življenju. Brane je res mojster in res ga je užitek poslušati. Moje mnenje je, da bi moral to vsak poskusiti, da bi začeli malo bolj ceniti osnovne stvari v življenju, ker smo resnično razvajeni. Tukaj šele vidiš, koliko je vreden en deciliter vode.
