Sreda, 22. 7. 2026, 18.56
1 teden, 5 dni
Vse se je popolnoma obrnilo na glavo
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
4,13
Letošnji finale svetovnega nogometnega prvenstva je bil tudi svojevrstni spopad nekdanje kolonialne metropole in njene nekdanje kolonije, ki sta v zadnjih desetletjih šli po popolnoma nasprotnih poteh – tako gospodarskih kot političnih. Na fotografiji: argentinski nogometaš Leandro Paredes je po porazu na tla pahnil španskega nogometaša Gavija.
Na končanem svetovnem prvenstvu v nogometu močnega političnega naboja ni imel samo polfinalni obračun med Anglijo in Argentino zaradi Falklandskih otokov. Tudi finale ni bil zgolj nogometni spopad med dvema državama, ampak merjenje moči med nekdanjo kolonialno metropolo, Španijo, in njeno nekdanjo kolonijo Argentino. Državama, ki sta v zadnjih stotih letih šli po nasprotnih poteh: Argentina, nekdaj ena najbogatejših držav na svetu, je zdrsnila navzdol po lestvici, Španija pa je iz ene od najmanj razvitih evropskih držav postala evropska zgodba o uspehu. Zaradi tega, ker imata zdajšnji oblasti v Madridu in Buenos Airesu popolnoma diametralno stališče do bližnjevzhodnega konflikta, pa je bil za številne v arabskem svetu to tudi svojevrstni spopad med Palestino in Izraelom.
"Gledano skozi prizmo ekonomske zgodovine je dvoboj Španija proti Argentini resnično fascinanten finale svetovnega prvenstva 2026," piše svetovno znani britansko-ameriški zgodovinar Adam Tooze na spletni platformi Substack.
Argentina in britanski imperij
Po Toozevih besedah se drama začne z argentinsko neodvisnostjo leta 1816 in velikim nasprotjem med dolgo stagnacijo Španije sredi propada njenega latinskoameriškega imperija in vzponom argentinskega gospodarstva v poznem 19. stoletju.
"Čeprav si je argentinska elita prizadevala za neodvisnost od Španije, je bil porast gospodarske rasti njihove države predvsem posledica njihove neformalne vključitve v britanski imperij (gre za gospodarsko vključitev v britanski imperij, op. p.). Od sedemdesetih let 19. stoletja naprej je to pomenilo predvsem širitev argentinskega železniškega sistema, ki je odprla notranjost države za kmetijski razvoj. Leta 1860 Argentina ni imela nobenih železnic. Do leta 1910 se je ponašala s 23.994 kilometri. Do leta 1937 se je omrežje razširilo na 40 tisoč kilometrov železnic, od katerih je bilo 66 odstotkov v britanski lasti. V nominalno neodvisni državi je bila ključna infrastruktura pod tujim nadzorom."
Vzpon Argentine in padec Španije
Na splošno je bila približno polovica argentinskih proizvodnih sredstev (brez zemljišč) do leta 1914 v lasti tujcev, predvsem Britancev ... Argentina je leta 1913 z Veliko Britanijo opravila približno 28 odstotkov svoje zunanje trgovine (uvoza in izvoza), kar je posledično predstavljalo pet odstotkov britanske trgovine.
Če je bila Argentina še pred stotimi leti ena od najbogatejših držav na svetu, se je njena pot kmalu popolnoma spremenila. Razlogi za to so različni: od zgrešenih ekonomskih politik, notranjepolitičnih nestabilnostih, propada britanskega imperija, ki je bil največji gospodarski partner Argentine, do preusmeritve dela pomorskega prometa zaradi odprtja Sueškega prekopa. Na fotografiji iz leta 1949: argentinski populistični voditelj Juan Peron (desno) in njegova žena Evita Peron. Med njimi je britanski nogometni sodnik, ki je sodil eno od tekem med argentinskima kluboma.
Morda je bila podrejena, toda končni učinek je bil, da se je Argentina do začetka 20. stoletja po številu prebivalcev uvrstila med deset najboljših gospodarstev na svetu – ob bok državam, kot so ZDA, Nova Zelandija, Avstralija in Kanada. Španija je tako zaostajala, da se je komaj uvrstila med prvih 20, pojasnjuje Tooze.
Množični prihod italijanskih priseljencev
Obljuba blaginje je Argentino spremenila v izjemno privlačno destinacijo za migracije, predvsem iz Italije. Argentinska (in urugvajska) španščina še danes nosi močne sledi neapeljske italijanščine.
"Danes ima več kot 60 odstotkov Argentincev družinsko dediščino v Italiji (to se kaže tudi v priimkih nogometašev argentinske reprezentance, op. op.). Kot se je pošalil neki duhovit človek, je Argentina postala država Italijanov, ki so govorili špansko, njihova elita pa se je imela za Angleže. Lahko bi dodali, da so Buenos Aires, ki se je nekoč ponašal z največjim številom psihoanalitikov na svetu, pogosto opisovali kot Pariz Latinske Amerike. Argentinska vojska pa se je navdihovala predvsem v Nemčiji."
Na drugi strani je Španija v 19. stoletju dobila položaj večnega poraženca, saj je leta 1898 na račun ZDA izgubila Portoriko, Kubo in Filipine.
Britanci nogomet prinesejo tako v Argentino kot Španijo
Kot piše Tooze, je bila tako v Argentini kot v Španiji nogometna kultura produkt istega stanja. Ragbi, kriket in nogomet so bili zabava, ki so jo britanski izseljenci nosili s seboj, kamorkoli so šli. Konec 70. let 19. stoletja so bili zaposleni britansko-nemškega rudarskega podjetja Rio Tinto med prvimi, ki so odigrali nogometno tekmo na španskih tleh.
Med letom 1936 in 1939 je v Španiji, takrat zelo revni in gospodarsko zaostali evropski državi, divjala državljanska vojna med levico in desnico. Zmagala je zadnja pod vodstvom Francisca Franca (na sredini). Ta je zmagal s pomočjo Benita Mussolinija (desno) in Adolfa Hitlerja. Franco je kot desničarski diktator vladal do svoje smrti leta 1975. Po njegovi smrti se je Španija demokratizirala in se gospodarska razvila.
"Britanci so nogomet prinesli tudi v Katalonijo, kjer je leta 1899 švicarski izseljenec ustanovil nogometni klub Barcelona. Na začetku 20. stoletja sta bili argentinska in urugvajska reprezentanca na britanskem imperialnem območju že obravnavani kot ugledna konkurenca. Njihovo obvladovanje igre je bilo ocenjeno precej pred evropskimi sodobniki."
Preobrat po drugi svetovni vojni
Ko so mednarodni kapitalski tokovi v 20. letih 20. stoletja usahnili, je argentinski obrat k ekonomskemu nacionalizmu sovpadal z vrhuncem dolge španske krize v državljanski vojni in vzpostavitvijo Francovega režima. Nobeden od njiju ni sodeloval v drugi svetovni vojni, zaradi česar sta bila obe državi v povojnem svetu marginalizirani. Posledica tega je bilo v petdesetih letih prejšnjega stoletja kratko in krhko zbliževanje, ki ga je simbolizirala množica ubežnih nacistov, ki so prek Madrid bežali v Buenos Aires, piše Tooze.
"V zadnjih 50 let je prišlo do preobrata v gospodarskem razvoju obeh držav. Španija, ki je že v 60. letih prejšnjega stoletja hitro rasla, je v obdobju po Francu postala ena od velikih zgodb o uspehu Evrope. Nasprotno pa se je Argentina leta 1976 vrnila k brutalni vojaški diktaturi. Pod vodstvom hunte je na finalu svetovnega prvenstva leta 1978 Argentina mogoče zmagala na igrišču, vendar se je njeno gospodarstvo nagibalo iz ene krize v drugo zaradi udarcev tujih kapitalskih trgov in nemirov v domači politiki."
Španija postane tudi športna velesila
Novo bogata Španija je v 21. stoletju postala svetovna športna velesila. Maja 2026 je Forbes razglasil, da sta Real Madrid in Barcelona dva najvrednejša nogometna kluba na svetu. Veliko večji del španske reprezentance je sestavljen iz španskih ekip, zlasti iz Barcelone, kar pomaga pojasniti njihovo skladno "ekipno" igro, trdi Tooze.
Španija je pod vodstvom socialista Pedra Sancheza priznala Palestino. Na fotografiji iz septembra 2024 vidimo srečanje Sancheza in palestinskega predsednika Mahmuda Abasa.
Nasprotno pa celotna argentinska postava z letošnjega nogometnega svetovnega prvenstva igra zunaj svoje države – zlasti v različnih najboljših evropskih klubih, še piše Tooze na Substacku.
Spopad leve Španije in desne Argentine?
Obračun med Španijo in Argentino je bil za številne tudi spopad med dvema različnima političnima pogledoma. V Madridu so trenutno na oblasti socialisti Pedra Sancheza, ki so naklonjeni Palestini (maja 2024 je Španija priznala palestinsko državo) in grajajo izraelsko politiko, na drugi strani v predsedniški palači v Buenos Airesu sedi protisocialist Javier Milei, ki je naklonjen Izraelu.
Ne preseneča, da so zmago Španije nad Argentino bučno proslavili tudi na ulicah Gaze. Pa tudi drugje po svetu se je navijanje za Španijo zlilo z izrazi naklonjenosti do Palestine. Profesor na Harvardu Zijad Motala, ki je musliman indijskega rodu (rodil se je v Južni Afriki), je v kolumni, ki jo je objavil katarski medij Al Džazira, med drugim opisal, da je prav vprašanje Gaze in Palestine razlog, da je navijal za Špance.
Med Palestino in Izraelom
"Milijoni so praznovali zmago Španije, ker ljubijo španski nogomet, ker občudujejo Lamina Yamala ali preprosto zato, ker je njihova ekipa osvojila največjo nagrado v tem športu. Mnogi pa so praznovali tudi iz solidarnosti s palestinskim ljudstvom," je med drugim napisal Motala.
Če je španski premier Sanchez velik kritik izraelskega premierja Benjamina Netanjahuja, pa je argentinski predsednik Javier Milei velik zaveznik Izraela in trenutne izraelske oblasti.
Na drugi strani so številni, ki jim je bližje Izrael, navijali za Argentino. Tudi številni izraelski politični predstavniki so pred finalno tekmo odkrito izrazili podporo Argentini, vključno z zunanjim ministrom Gideonom Sarjem, ministrom za nacionalno varnost Itamarjem Ben-Gvirjem in premierjem Benjaminom Netanjahujem, piše britanski medij Unherd.
