Sreda, 18. 3. 2026, 16.15
2 dneva, 22 ur
Rusi vkorakali v Iran
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
4,63
Sovjeti so avgusta 1945 v Iran vdrli iz svojih zakavkaških in srednjeazijskih republik. Na fotografiji: sovjetska pehota in sovjetski tank v iranskem mestu Tabriz na severozahodu države. Sovjeti se po koncu vojne najprej niso hoteli umakniti iz Irana. Še več, spodbujali so odcepitev iranskih Azerbajdžancev in iranskih Kurdov od Irana.
Iran se zadnje tedne sooča z napadi Izraela in ZDA. Ta z nafto bogata država je bila zaradi svoje geostrateške lege že večkrat tarča zunanjih vojaških posredovanj. Jeseni 1941, med drugo svetovno vojno, sta Iran skupno napadla Sovjetska zveza in Velika Britanija ter za pet let vojaško zasedli jug in sever države. Leta 1953 pa je šah Mohamed Reza Pahlavi s pomočjo ZDA in Velike Britanije strmoglavil predsednika vlade Mohameda Mosadega. Ta je leta 1951 podržavil naftno industrijo, ki je bila v lasti Britancev.
V 19. stoletju je bil Iran del t. i. velike igre med britanskim in ruskim imperijem. Bil je nekakšno vmesno območje med imperijema, ki sta tekmovala za vpliv in ozemlje v Južni Aziji. Na začetku 19. stoletja so Rusi zasedli del Irana in si ga priključili (to je ozemlje današnjega Azerbajdžana, Armenije in vzhodne Gruzije, vključno s prestolnico Tbilisi).
Delitev vpliva v Iranu
Leta 1907 sta Rusija in Velika Britanija sklenili dogovor o Iranu, pri čemer se je rusko vplivno območje raztezalo na severu Irana (znotraj ruskega vplivnega območja je bil tudi Teheran), britansko pa na vzhodu Irana, ki je mejil na britansko Indijo in Afganistan.
Iranu je od leta 1925 vladal šah Reza Pahlavi, častnik perzijske kozaške brigade (to je bila iranska vojaška enota, oblikovana po zgledu ruskih kozakov, ki so ji najprej poveljevali ruski častniki). Ker je veljal šah Reza Pahlavi za pronemško usmerjenega, so Britanci in Sovjeti 25. avgusta 1941 skupaj napadli Iran.
Okupacija Irana in novi šah
Invazija je trajala šest dni, do 31. avgusta, ko je Iran kapituliral. Britanci so v Iran vdrli iz Iraka in britanske Indije (del te je bil tudi današnji Pakistan), Sovjeti pa iz Zakavkazja in osrednje Azije. Na severu države so imeli nadzor Sovjeti, na jugu Britanci.
Fotografije britanskih in sovjetskih vojakov v Iranu med okupacijo Irana. Na prvi fotografiji sta britanska vojaka pri naftni rafineriji v Abadanu, nato so fotografije srečanj britanskih in sovjetskih vojakov v Iranu:
Šah Reza Pahlavi je moral 16. septembra zapustiti prestol, novi šah je postal njegov sin Mohamed Reza Pahlavi. Januarja 1942 je novi šah podpisal sporazum z Britanci in Sovjeti, s katerim je Iran formalno postal zavezniška država, Britanci in Sovjeti pa so se zavezali, da bodo njihove enote zapustile Iran šest mesecev po koncu vojne.
V Iranu tudi ameriški vojaki, ki varujejo oskrbo Sovjetske zveze
Septembra 1943 je Iran formalno napovedal vojno Hitlerjevi Nemčiji, s čimer je lahko postal ustanovni član Združenih narodov (to je bilo najprej ime za članice protihitlerjevske koalicije, pozneje je iz tega nastala Organizacija združenih narodov).
Leta 1943 so v Iran prišli tudi ameriški vojaki, ki so pomagali pri nadzoru nad prevozi pomoči v orožju in opremi za Sovjetsko zvezo skozi Iran. Tretjina pomoči, ki jo je Sovjetska zveza med drugo svetovno vojno prejela od ZDA, je šla skozi Iran. V Iranu je prišlo tudi do oblikovanja pronemških gverilskih enot.
Teheranska konferenca in Titovi partizani
Novembra in decembra 1943 je v Teheranu potekalo srečanje treh velikih (sovjetskega voditelja Stalina, britanskega premierja Winstona Churchilla in ameriškega predsednika Franklina D. Roosevelta). Srečanje je bilo v sovjetskem veleposlaništvu. Za slovensko zgodovino je to srečanje pomembno, ker so na njem zavezniki dali polno podporo Titovim partizanom in hkrati umaknili podporo srbskim četnikom, ki jih je vodil Draže Mihailović.
Britanci in Sovjeti so zasedli Iran, ker so se bali, da bo država prišla pod popoln nemški vpliv in morda služila tudi kot odskočna deska za napad na britansko Indijo. Iran je pozneje postal pomemben za oskrbo Sovjetske zveze z ameriško opremo in orožjem. Med 28. novembrom in 1. decembrom 1943 so se v Teheranu tudi prvič sestali veliki trije: sovjetski voditelj Stalin, britanski premier Winston Churchill in ameriški predsednik Franklin D. Roosevelt.
Kljub sporazumu iz leta 1942 Sovjeti po koncu druge svetovne vojne niso hoteli zlahka zapustiti Irana. Iranski Azerbajdžanci in Kurdi so s sovjetsko pomočjo razglasili lastni državi. Iranske sile so skušale zasesti obe območji, a so jim to preprečile enote Rdeče armade.
Stalin sprva noče umakniti Rdeče armade iz Irana
ZDA so pritiskale na Stalina, naj umakne sovjetsko vojsko iz Irana. Stalin je dal ukaz za umik šele marca 1946 (ko je bil sklenjen sovjetsko-iranski sporazum o nafti), zadnji sovjetski vojaki pa so se iz Irana umaknili v začetku maja istega leta.
Ko je bilo konec sovjetskega vpliva v Iranu, je Teheran znova vzpostavil nadzor nad kurdskim in azerbajdžanskim območjem – poleti 1946 so bili poraženi Kurdi (ki pa so se upirali še naslednje leto), decembra 1946 pa Azerbajdžanci. Te vojaške akcije so Iranci izvajali s pomočjo ZDA.
Iranci najprej potegnejo za nos Stalina, sledi hladna prha za Britance
S podporo ZDA je iranski parlament (madžlis) leta 1947 zavrnil potrditev sovjetsko-iranskega sporazuma o nafti, ki bi Sovjetom dal 51 odstotkov dobička od prodaje iranske nafte in dejanski nadzor nad iransko naftno industrijo.
Leta 1951 je Iran, ko je bil predsednik vlade Mohamed Mosadeg, nacionaliziral naftno industrijo, ki je bila prej v britanski lasti. To je sprožilo britanski embargo iranskega izvoza nafte, ki je Iran pahnil v gospodarsko krizo. Mosadegova oblast se je majala, vse več Irancev, zlasti tistih, ki so bili zaposleni v naftni industriji, je bilo nezadovoljnih z Mosadegom. Ko je postalo Američane strah, da bi lahko v Iranu prišel na oblast komunistični Tudeh in Iran popeljal v sovjetski tabor, so se odločili za strmoglavljenje Mosadega. Na fotografiji: Mosadeg s svojimi privrženci v Teheranu leta 1951.
Znova se je zaradi nafte zapletlo leta 1951, ko je iranski premier postal Mohamed Mosadeg. Njegova vlada oziroma madžlis je marca 1951 podržavil Anglo-Perzijsko naftno družbo, ki je bila v večinski lasti Britancev.
Britanski naftni embargo najeda Mosadegovo oblast
London se je odzval s pozivom k svetovnemu bojkotu iranske nafte in začel z akcijo podtalnega rušenja Mosadega s pomočjo agentov v Iranu. Premišljevali so tudi o vojaškem posegu: zasedbi naftne rafinerije v Abadanu, ki so jo zgradili Britanci. Zadevo so Britanci predali tudi Mednarodnemu sodišču v Haagu.
Naftni embargo, ki ga je izvajala britanska vojaška mornarica z blokado iranskih pristanišč, je bil uspešen: Iran je utrpel hude gospodarske posledice, zaposleni v naftni industriji so bili brez dela, večalo se je tudi splošno nezadovoljstvo Irancev nad Mosadegom, ki so ga podžigali britanski agenti.
Churchill nagovori Eisenhowerja za državni udar
Vmes se je v Londonu zamenjala vlada: laburista Clementa Atleeja je zamenjal konservativec Winston Churchill. Ta je v začetku leta 1953, ker se je bal vse večjega vpliva iranske komunistične stranke Tudeh, nagovoril tedanjega ameriškega predsednika, republikanca Dwighta Eisenhowerja, da bi strmoglavili iransko vlado.
Britanci so že od samega začetka nacionalizacije njihovega naftnega podjetja v Iranu želeli strmoglaviti Mosadega, a sprva Američani niso bili navdušeni. Šele ko je postal januarja 1953 predsednik ZDA Dwight Eisenhower, so postali Američani bolj naklonjeni strmoglavljenju Mosadega. Churchill je tako nagovoril Eisenhowerja za državni udar v Iranu. Na fotografiji: Eisenhower in Churchill leta 1954.
Eisenhowerjev predhodnik, demokrat Harry Truman, ki je Belo hišo zapustil januarja 1953, je nasprotoval strmoglavljenju Mosadega. Še več, Trumanova administracija je celo premišljevala, da bi ga podprla. A se za to niso odločili, ker so se bali, da bodo izgubili britansko podporo v času Korejske vojne, ki je izbruhnila leta 1950.
Mosadeg razpusti parlament, šah ga odstavi
Mosadeg je poleti 1953 naredil veliko napako, razpustil je madžlis in šahu Mohamedu Rezu Pahlaviju dejansko odvzel vso oblast. Mosadegu so začeli očitati, da uvaja diktaturo. Šah, ki je sprva zavračal državni udar pod vodstvom CIE, je avgusta 1953 podpisal odloke o razpustitvi Mosadegove vlade. Novi predsednik vlade je postal general Fazlolah Zahedi.
Mohamed Reza Pahlavi je postal iranski šah septembra 1941, ko so Britanci in Sovjeti prisilili njegovega očeta, šaha Rezo Pahlavija, k umiku z iranskega prestola. Leta 1949 je bil šah ranjen, ko so nanj izvedli atentat pripadniki iranske prosovjetske komunistične stranke Tudeh. Leta 1953 je šah podprl udar proti Mosadegu, ko je ta razpustil parlament in dejansko šahu odvzel vse pristojnosti. Po padcu Mosadega je šah okrepil svojo oblast in vladal v Iranu do islamske revolucije leta 1979. Po izgubi oblast se je umaknil v ZDA, od tod je odšel v Panamo, nato v Maroko, njegov zadnji dom pa je bil v Kairu v Egiptu, kjer je julija 1980 umrl za rakom.
Po državnem udaru je šah še bolj okrepil svojo oblast in z ameriško podporo vladal do islamske revolucije leta 1979. Ironija zgodovine je, da so se Američani in Britanci bali, da bi v Iranu zavladal komunistični Tudeh in državo popeljal v sovjetski tabor, a je na koncu oblast prevzela islamska duhovščina in vzpostavila versko diktaturo.
